1kg opolnomočenja, prosim!
Tolikokrat, kot sem v zadnjih dneh slišala besedno zvezo “opolnomočiti žrtev”, je nisem v osmih letih študija psihologije in socialnega dela skupaj. Vsi si želijo opolnomočati žrtve, od zagretih nevladnic, do še pred slabim letom z gumijevkami in solzivcem opremljenih policistov in celo uradnikov na ministrstvih. In kljub številnim pozivom in bolj ali manj prepričljivim zagotovilom o varnosti razkritij, ob katerih da bodo opolnomočena, dekleta ostajajo skrita za anonimnimi profili in molčijo.
Opolnomočenje je velika beseda. In proces opolnomočenja je zahteven in trdovraten, ne da se ga kar priklicati ali naročiti kot kilogram krompirja na tržnici.
Na faksu so nas opozarjali, da so določene besede res velike in se jih nikakor ne sme jemati zlahka. Skoraj zabičali so nam, da se je pametneje držati načela, naj se jih manj izgovarja in namesto tega predvsem udejanja. Ker pa tako kot za katerikoli drug termin nobena stroka nima eksluzive, je tudi koncept opolnomočenja odjadral v svet, kjer so ga najrazličnejši akterji navdušeno sprejeli, ga vzeli v sprotno uporabo in zlorabo.
Na Ministrstvu za kulturo so na nedavni tiskovni konferenci Smodej/Fotopub sporočili, da bodo sprožili vse možne postopke in sistemske ukrepe, za katere sicer še ne vedo, kakšni bodo, da se bo na polju kulture o zlorabah začelo bolj odkrito govoriti. Njihov cilj bo, da prostor kulture postane varno okolje, da se bodo žrtve opolnomočile in v primeru zlorab oddale prijave.. Izrečene zaveze ministrstva so pomembne, a izredno zahtevne, saj kličejo po temeljiti refleksiji administracije, zakaj je kulturno-ustvarjalni sektor tako ugodno okolje za zlorabe, in k uvedbi temeljitih sprememb številnih utečenih praks. Pri tem je izrednega pomena, da ne le preizprašujemo, blažimo in odpravljamo simptome, ampak predvsem razumemo vzroke, zakaj so delavke in delavci v sektorju tako izredno ranljivi za najrazličnejše zlorabe, ne le spolne.
Ministrica Asta Vrečko na Ministrstvo za kulturo, 22. avgust 2022: “Na Ministrstvu za kulturo bomo sprožili vse možne postopke, o tem smo razmišljali in tudi najavljali v našem programu že v začetku mandata, da razmislimo, kateri sistemski ukrepi so tisti, so v naši pristojnosti, da se bo začelo o tem bolj odkrito govoriti, da bo prostor kulture varno okolje in hkrati, da se bodo žrtve opolnomočile in seveda tudi oddale uradne prijave, pri tem pa se ne bodo počutile ne zlorabljene in ne zapostavljane in bodo temu primerno ukrepale. Prav tako pa bomo pozvali vse institucije na področju kulture, da storijo enako.”
Danes polovica kulturno-ustvarjalnih delavcev živi tik nad ali že pod pragom revščine. Vsak drugi delavec ima neto plačo do 1000 evrov. Več kot polovica vseh delavcev v primeru, da se jim pokvari najpomembnejši delovni pripomoček, nima denarja, da bi si ga lahko takoj nadomestila. Brez podpore bližnjih, staršev ali partnerjev si dve tretjini vseh delavcev ne bi moglo privoščiti doma, v katerem živijo. Zato ni čudno, da vsak drugi razmišlja, da bi sektor zapustil. To je manjši del izredno zaskrbljujočih statistik celotne populacije kulturno-ustvarjalnih delavcev, torej v vseh starostnih skupinah in prek različnih statusov, od delavcev na pogodbah, samozaposlenih v kulturi, podjetnikov ter do delujočih v zasebnih in javnih zavodih. Specifični podatki za kulturno-ustvarjalne delavce t.i. “osamosvojitvene generacije”, rojene po letu 1991, pa izrisujejo še grozljivejšo sliko. S povprečnimi delovnimi izkušnjami 4,5 leta in v treh četrtinah primerov z zaključeno višjo šolo ali več, do 500 evrov mesečno zasluži dobra tretjina (36,8%) vseh mladih delavk in delavcev, nadaljnjih 29,3 % zasluži od 500 do 1000 evrov. Prekarni delovni status imata dve tretjini ustvarjalcev (65,4 %), varnejšo zaposlitev za nedoločen čas ima vsak deseti mlad delavec v sektorju, 7,3 % jih je zaposlenih v javnih inštitucijah. Velika večina (71,0 %) jih ni prejemnikov javnega financiranja. Gre torej za generacijo neosamosvojenih potomcev osamosvojitve, brez socialne varnosti in brez realnih perspektiv uspeha v sektorju.
Lani novembra smo z razstavo Stekleni strop izpostavili tri vizualne umetnice najmlajše, post-tranzicijske generacije, Tino Konec (1992), Agate Lielpetere (1995) in Saro Rman (1992), da so v risbi, sliki in instalaciji ponudile vpogled v pogoje, znotraj katerih delajo in živijo, ter razmerja moči, ki zaradi zakoreninjenosti spolnih vlog in drugih samoumevnosti večkrat ostajajo nevidna. S tem smo skušali opozoriti na družbena pričakovanja, zahteve in ovire, s katerimi se soočajo kot umetnice, ki jih zaznamuje družbeni spol. Ob razstavi smo analizirali tudi 14 različnih slovenskih umetniških nagrad oziroma skupno kar 2596 nagrad, ki so bile podeljene na različnih področjih kulturno-ustvarjalnega sektorja od leta 1962 do 2021. Analiza je pokazala, da je delež nagrajenih ustvarjalk v celotnem obdobju zgolj 26,7 %, in tudi danes, kljub navideznem občutku enakopravnosti spolov, trend razmerij med nagrajenci in nagrajenkami še vedno vztraja. Med štirinajstimi nagradami so tri nagrade, ki jih je v celotnem obdobju podeljevanja dobilo več žensk kot moških. To so: nagrada Ksenije Hribar, nagrada Ivane Kobilca in Valvasorjeva nagrada. Borštnikov prstan vse od osamosvojitve dalje podeljujejo eno leto moškemu, drugo leto ženski. Prešernove nagrade, kresnik in nagrada Riharda Jakopiča so izrazito »moške« nagrade, saj je nagrajenk v zadnjem desetletju le med 15 in 16 %, pred tem pa je bil delež še nižji. Podrobnejša analiza Prešernovih nagrad je identificirala jasen vzorec pri nagrajevanju žensk – med prejemnicami je 82,5 % umetnic dejavnih na odru ali pred kamero. Ženska ustvarjalnost v zakulisju pa je redko nagrajevana. In nenazadnje, neprebojnost steklenega stropa v kulturno-ustvarjalnem sektorju na lastni koži občutijo tudi akademičarke, saj tudi na umetniških fakultetah prevladujejo moški. Že med asistenti je delež moških skoraj dvotretjinski (64,2 %), rednih profesoric pa je le 22,8 %.
Foto: Mankica Kranjec
Ministrstvo za kulturo ima prav, ko ugotavlja, da so prekarizirane, še posebej mlade ustvarjalne delavke neopolnomočene in da, kot potrjujejo tudi naši empirični podatki, ustvarjajo v delovnem okolju, ki je izrazito ugodno za omogočanje zlorab. Ministrstvo za kulturo pa se mora predvsem zavedati, da ko izpostavlja, da bodo pričeli z implementacijo sistemskih rešitev za odpravljanje zlorab in opolnomočenje žrtev, njihova ključna vloga ni direktna, ampak posredna in srednjeročna. Kot prioritetno nalogo za preprečevanje zlorab se morajo uradniki najprej spoprijeti z rak rano našega sektorja, ki je neplačevanje javnih zavodov, saj naša raziskava kaže, da je bilo 40 % delavk in delavcev za zadnje sodelovanje z javnimi kulturnimi institucijami podplačanih ali pa za delo plačila sploh niso prijeli. Zato je nujna takojšnja uvedba inšpekcijskih nadzorov kršiteljev 82b člena ZUJIK-a, ki javnim zavodom določa, da morajo biti vsa zunanja sodelovanja ovrednotena glede na primerljiva delovna mesta znotraj inštitucij. Poleg tega mora ministrstvo razviti nove podporne mehanizme, ki specifično financirajo mlajše ustvarjalce. Nenazadnje pa morajo tudi določiti spolno enakopravnejša merila za podeljevalce umetniških nagrad.
Opolnomočenje je velika beseda. In proces opolnomočenja je zahteven in trdovraten, ne da se ga kar priklicati ali naročiti kot kilogram krompirja na tržnici. Nehigienskih praks, ki omogočajo zlorabe, namreč ni mogoče odpraviti, ne da se temeljito zamaje tudi obstoječe pozicije moči v našem sektorju.
—
