Afekti in politični govor

Na današnjem političnem parketu je vse prilagojeno racionalnosti in pragmatizmu. Zato pojav afektov in čustev ter »oklepanje le-teh« doživljamo kot atavizem. Čustveno nabit govor je predstavljen kot nevarna zabloda. Neoliberalnemu političnemu redu najbolj ustreza, ko ga tisti »drugi« (ki v spor niso vključeni) doživljajo kot utelešenje določene pregovorne hladnokrvnosti. Politični subjekt goji in neguje svojo iluzijo racionalnosti celo takrat, ali zlasti takrat, kadar govori v jeziku afektov. Takrat, ko je potopljen v sfero ljubezni in sovraštva, sramu ali ponosa, slavljenja in gnusa, ustvarjanja in kultiviranja »večnih« prijateljev ali proizvodnje »starodavnih« sovražnikov.

Globalna neoliberalna politika zato profitira ravno na tistem, kar poskuša predstaviti kot naslavljanje nižje vrednosti. Metafizična vprašanja »duše« in »duhovnosti« se po bližnjici vračajo v govor. Postajajo enako pomembna kot vprašanja ekonomske prerazporeditve dobrin.

Sociologinja in feministka Sara Ahmed, ki se je ukvarjala z analizo vloge oziroma umeščenosti čustev in afektov v politični stvarnosti Zahoda (zlasti v študiji The Cultural Politics of Emotion), je zaznala uporabo večinoma predvidljivih afektivnih konstrukcij. Njihovo pogosto ponavljanje pripelje do vzpostavitve »lepljivih« znakov (sticky signs), ki se z govorom vežejo na ciljne objekte.

Zapadanju v govorni fetišizem je sledilo obdobje propada in končnega uničenja federativne skupnosti. Zelo hitro se je ta isti govor v imenu ljubezni preoblikoval v lastno karikaturo.

Lepljivi so vsi tisti znaki, ki služijo doseganju določene rabe besed in stavčnih obratov kot nujne in neizpodbitne. Tako je po 11. septembru leta 2001 v ZDA začel prevladovati govor, ki je, neposredno ali še posebej, povezoval ves islam s terorizmom. »Islamski terorist« je postal sprejemljiv izraz. V imaginaciji je postal svojevrstno »strašilo«. Raba tega izraza v govoru je ustrahovala vsakega posameznika in celotno skupnost. Po drugi strani pa je ta isti govor občinstvo prepričeval, da živi v državi, ki spoštuje človekove pravice, svobodo veroizpovedi in svobodo govora.

Posebno obliko »lepljivosti« lahko izkusimo v izbrani maniri govora nekaterih politikov o tujih ozemljih in državah. Tako je v Srbiji že desetletja prisoten govor o Kosovu, ki povsem zanika dejanskost kosovske neodvisnosti, in sicer tako, da ga vsakokrat znova razglaša za »srce Srbije«. Na tak način začnemo doživljati fantomsko odtujeni ali »ukradeni« organ kot osrednje mesto obstoja. V trenutku, ko pride do vprašanja ljubezni ali sovraštva, je s sumničavostjo in manjvrednostjo diskreditiran vsakršen govor, ki ni v registru čustvenega naslavljanja. Streznjen govor, napolnjen s stvarnimi argumenti, je kvalificiran kot vrsta izdajstva »nacionalnih interesov«.

Ljubezen nas bo ločila

Vprašanje ljubezni, kot je Sara Ahmed nazorno dokazala, ni rezervirano predvsem za tiste mirnodobne politike, ki želijo ohraniti sobivanje na svetu. Na ljubezen se, paradoksalno, v največji meri sklicujejo ultradesničarski subjekti, ki razumejo svoje politično poslanstvo v prvi vrsti kot dolžnost, pri čemer nastopajo v imenu domnevne akumulirane količine ljubezni, ki jo čutijo do domovine. To poslanstvo, preoblikovano v afirmativni podvig ljubezni, se sklicuje na zaščito belega, »ogroženega«, heteroseksualnega pripadnika »lastne rase«, »v lastni državi«, s prevladujočim diskurzom ranjenosti in travmatiziranosti. Sklicuje se na zaščito pred vsemi »razraščajočimi« in »vdirajočimi« faktorji. Med te faktorje spadajo begunci, katerih status se neposredno povezuje s teroristi. Govor, ki v vsakem trenutku postavlja v določeno odvisnost besedi »begunec« in »terorist«, pripelje do tega, da je večinoma že vsak begunec posameznik s terorističnimi lastnostmi. Na ta način se s pomočjo diskurza figura sovražnika razrašča, pri čemer postaja grožnja »našemu« sistemu vrednot.

Zaljubljeni pionir

Ko sem bil še otrok, so bili dokazi ljubezni do Socialistične federativne republike Jugoslavije nošenje določene uniforme (partizanskega pokrivala, rdeče rute ipd.). Sem je spadalo tudi prepevanje nekaterih partizanskih pesmi, ki so slavile pogum in požrtvovalnost revolucionarne vojske, posameznih herojev, tovariša Tita in slavnih bitk. Takrat se mi ni zdelo, ali pa se tega niti nisem zmogel zavedati, da je v tem nekaj nespodobnega in banalnega, saj je to konec koncev bil primeren izraz ljubezni in hvaležnosti za svoboden svet, v katerem smo uživali zahvaljujoč herojem revolucije. Med odraščanjem sem vse bolj ozaveščal govore, ki so povzdigovali »dosežke našega narodnoosvobodilnega boja«, obenem pa izpostavljali tudi »moteče faktorje«. »Nekateri« med njimi so bili nenehna grožnja, tako zunanja kot tudi notranja, in so bili vedno predstavljeni kot vsiljivi, »lepljivi« elementi, ki so potemtakem nujno ogrožali skupno življenje in bratsko ljubezen med »našimi narodi in narodnostmi«. Govor, ki je vse bolj spominjal na deklamacijo, je postajal vse bolj odtujen, iztrgan iz zgodovinskih dejstev, doktrinarno samozadosten.

Zapadanju v govorni fetišizem je sledilo obdobje propada in končnega uničenja federativne skupnosti. Zelo hitro se je ta isti govor v imenu ljubezni preoblikoval v lastno karikaturo, v trenutku, ko so dotedanji bratje po etnonacionalističnem ključu postali »notranji« moteči faktorji, med tuje zločinske dejavnike pa so se uvrstili skoraj izključno ZDA in NATO pakt.

Od sramu do ponosa – v dveh skokih

Pred nekaj leti je eden izmed glavnih političnih igralcev v ohranjanju kontinuitete pogubne politike Slobodana Miloševića (Ivica Dačić) z izdatnim in prikladnim vznemirjenjem poudaril, da je v srbski politiki minilo »obdobje sramu in se je začelo obdobje ponosa«. To je bil povsem jasen signal, ki je dal vedeti, da je bila tako ali tako sumljivo prisotna kategorija sramu glede srbskih zločinov iz devetdesetih z eno potezo izbrisana. Obenem se je s to politično gesto oblikovala nova revizionistična državna politika, ki je ponosna na vojaško zapuščino. Ta politika se trudi, da mesta zločinov preobrazi v domoljubna mesta slavljenja novega skupnega kulta in mita.

Če bi nove politične platforme zastavile vprašanje soočanja in katarze ter jo vzpostavile ne zgolj kot pravno, temveč tudi kot univerzalno, občečloveško, dejavno kategorijo, bi številni obstoječi konflikti izgubili svoj čustveno-afektivni naboj.

Kako je pravzaprav bil mogoč tovrsten zasuk od globokega sramu k slavnostnemu patosu ponosa? Odgovor morda lahko najdemo v samem značaju sramu. Nacionaliziran sram s sabo prinaša silovito in trajno kolektivno obremenjenost. Srbska družba je bila enostavno sistemsko zavedena, da ji je bila naložena nesorazmerna in nepopravljiva kolektivna krivda, ki je zato postala breme celotnega naroda. Namesto da bi postal korektiv, je sram postal breme, ki se nezasluženo in težko prenaša. Vsled tega je ponovno postala prikladna politika skladnosti, ki je ustvarila lažno ekvivalenco med promotorji zločinov in tako imenovanimi navadnimi državljani. Nacionalizacija in polastitev sramu ter ponosa sta iz le-teh ustvarili samo še eno priložnost za nazoren prikaz lastne nedolžnosti. Tako se je lahko celoten narod po hitrem postopku »vrnil sam k sebi«. Lahko pa bi na površje priplaval povsem skesan in nedolžen, brez kakršnegakoli zgodovinskega madeža ali brazgotine.

Katarza ali pa nič

Tisto, kar se najpogosteje poraja med kritičnim premislekom o zelo močnih čustvih ter stanjih sovraštva in agresivnosti – je vloga katarze. Po starem Aristotelovem nauku katarza pomeni odrešitev in očiščenje močnih čustev, predvsem krivde in strahu. Aristotel je to stanje povezoval z gledališko umetnostjo in z dogajanjem na odru oziroma v publiki med samo predstavo. Ko gre za abstraktno skupnost, kot je narod, je za uresničenje učinka katarzičnosti potrebnih veliko več umetniških, pravnih, sodnih, izobraževalnih, spominskih in drugih dejavnosti in dejavnikov. Šele s polivalentno združitvijo različnih sfer se lahko doseže učinek odrešitve. Politična katarza je bila kot mehanizem morda dosežena samo enkrat, po holokavstu, v okviru nemškega naroda, in sicer zahvaljujoč nenehnemu, skoraj obsesivnemu soočanju. V to se uvršča tudi slavni, pregovorni zasuk, v katerem so otroci vprašali starše: Kaj ste pa vi počeli med vojno?

Kot je razvidno iz zgoraj navedenega, bi politična katarza lahko bila tudi ključni mehanizem pri ukvarjanju z afekti in čustvi, ki vplivajo na vsakdanje politične odločitve in posledice. Vloga levih sil bi bila lahko plodovitejša, če bi si prizadevale poiskati katarzične nevralgične točke in taktike soočanja. Te krizne točke desetletnih konfliktov bi morale pripeljati do neke vrste zavrnitve vladajoče politične dogme. Če bi nove politične platforme zastavile vprašanje soočanja in katarze ter jo vzpostavile ne zgolj kot pravno, temveč tudi kot univerzalno, občečloveško, dejavno kategorijo, bi številni obstoječi konflikti izgubili svoj čustveno-afektivni naboj. Tako bi se potem odprl prostor za trajno transformacijo celotnega diskurza, pa tudi obstoječe stvarnosti.

—

Prevedel: Mišo Mićič

Prikazna slika: Scott, Flickr