Skratka, šla sem k Tetki Stevki. Tetka Stevka živi v Islamu Grčkem. Islam Grčki je blizu Zadra. Islam Grčki se stika z Islamom Latinskim. Jasno: eni katoliki, eni pravoslavci. Eni Hrvati, eni Srbi. Eni eni, eni drugi. Nihče od njih ni bil ne v Srbiji ne na Hrvaškem. Danes tam, kjer mnogo njih nikdar nikjer ni bilo, tako rekoč nikogar ni. Vse je tiho.

Tetka Stevka ni nikdar zapustila Islama Grčkega. Razen, ko ga je. Prvič, ko se je poročila in jo je tip kaj kmalu udaril. Tetka Stevka je, meni nič, tebi nič (sebi pa mnogo), sredi hiperpatriarhalnega okolja, kjer naj bi torej predvsem molčala, v slogu maratoncev rekla, ti ćeš mene da zajebavaš in se sredi tega hiperpatriarhalnega okolja, kjer naj torej ne bi imela možnosti odločanja, odločila, da bo šla. Kasneje se je vrnila. Tip je menda ni več udaril. Naslednjič je Islam Grčki zapustila med vojno. Tudi vrnila se je. Vojne menda ne bo več.

Moja spraševalska drznost je zamejena z mojo socializiranostjo. To je sicer mogoče pri vsakem hitro prepoznati, če le malce poslušaš.

Ko sem torej prišla k Tetki Stevki, se mi je režala, nadrealistično veselje, vse ji je bilo neskončno smešno. Sreča se menda reče temu. Tetka Stevka malokoga sreča, zato malokoga sliši. Sedla sem, ona je vstala, spraševala sem napačna vprašanja, nekaj me je gnalo, dobro vem, kaj me je gnalo, da bi iz nje izvlekla vse, česar mi tipi v tej vasi ne bi povedali, takrat ji ni bilo smešno nič več.

Moja spraševalska drznost je zamejena z mojo socializiranostjo. To je sicer mogoče pri vsakem hitro prepoznati, če le malce poslušaš. Ko sem torej sedla in jo spraševala o vaških nasiljih, sem se pridno držala vseh zapovedi bontona, ponotranjene discipliniranosti. Rodovnost je čudna reč, spolna sorodnost njegovo jedro, njen dom moja začasnost. Treba je govoriti po tihem.

Govorila sem po tihem. Vljudno. Obzirno. Nakar je Tetka Stevka ponovno padla v krohot in naposled dejala: Ajd’ srećo, malo glasnije!

To tragično vas, polno nerazrešenih, tudi paradoksalnih identitetnih salienc, sem nato zapustila, da bi se kmalu pozneje znašla v neki drugi: na največjem socialnem omrežju. Tam me je pričakalo vprašanje neke uporabnice, namenjeno širni javnosti: Zakaj se đanksi vedno pogovarjajo na ves glas, zakaj se derejo čez celo ulico?

Javnost ji je razložila. To skupino ljudi boli kurac, so dejali, zaradi metadona menda slabše slišiš, so hiteli pojasnjevati, ena se je pohvalila, da jih prepozna iz prve, saj da ves čas nekaj debatirajo, druga je šla v analitske globine in spomnila, da so ti ljudje odraščali v džunglah (s čimer je mislila na zavode in rejništvo), ko pa je odhitela z besedami, da njih res nima časa psihoanalizirati, je uletela neka tretja in dahnila indukcijski sklep: namreč, da se kar vsi kroniki derejo. Skupaj osemindvajset izrekov je zadonelo v popolni tišini digitalne sfere.

Norme zvočenja so med najstarejšimi še obstoječimi mehanizmi razredne strukturacije.

Jasno, zvočenje specifične skupine je bilo interpretirano v relaciji na dominantne norme. Glasno zvočenje se pač ne spodobi. Zdaj pa: norme tako imenovanega bontona so med najstarejšimi mehanizmi socialnega inženiringa. A bistveno in najpogosteje spregledano (preslišano): norme zvočenja so med najstarejšimi še obstoječimi mehanizmi razredne strukturacije. Pozivi za zvočno regulacijo javnega prostora in zvočne vedenjske norme imajo dolgo, vsaj dvestoletno zgodovino. Pognala jih je buržoazna populacija. (Opozorim naj na povezavo s hkratnim vzponom psihiatrije, ki se je razvila iz t.i. sektorja javne higiene, da bi vsako dozdevno socialno grožnjo medikalizirala). Klasičnogrška javna sfera se je utemeljevala v hierarhijah prisotnosti. Ženske naj v javni sferi ne bi sodelovale. A ne gre za to, da naj ne bi bile fizično prisotne, pač pa za to, da naj ne bi zvočile. Glas ženske je nevzdržen, nesmiseln, uničujoč, ona preprosto moti. Ženska je v veliki meri postala drugo zaradi svojega zvena. Vse, kar je dominantnemu drugo, naj torej molči. Religijske institucije so ta princip le še nadaljevale. Ženske naj v cerkvah molčijo. Pravzaprav naj molčijo vsi, ki ne predstavljajo oblasti. Znanstvene institucije so ta princip le še nadaljevale. Norec govori norosti, norca je treba izločiti. Ne umoriti, saj bi s tem izginila norma normalnosti, le dovolj izločiti. Norec naj bodisi molči bodisi je norec, torej naj molči. Ženska naj bodisi molči bodisi je norec, torej naj molči.

V sferi molčeče komunikacije v eri, ki je javni prostor vsakdanjega življenja izpraznila prav antimolčečnosti, torej zvočnosti, vsako zvočenje, ki se odmika od norme, predstavlja ekstremen, moteč dražljaj.

Facebook objava, ki sem jo navedla, se je zgodila med kovid-karanteno, torej v času, ko je večji del komunikacije potekal na socialnih omrežjih, na platformah, ki sicer vedno znova dovajajo vedno nove podatke, a ti podatki so plasirani na podlagi algoritemske predvidljivosti. Facebook objave le stežka šokirajo. Ne samo, da se s tem izvajajo eksperimenti na področju socialnega inženiringa: presenečenje postane ekstremen dražljaj. In dalje, v sferi molčeče komunikacije v eri, ki je javni prostor vsakdanjega življenja izpraznila prav antimolčečnosti, torej zvočnosti, vsako zvočenje, ki se odmika od norme, predstavlja ekstremen, moteč dražljaj. V jedru te karantene, ki jo je sicer pognala prisotnost novega virusa, so mnogi potenciali za nov socialni inženiring, novo discipliniranost, nove ali bolje, neotradicionalne norme. Nove v tem smislu, da si eksplicitno prizadevajo za izničenje ne samo javnega prostora, pač pa tudi javne sfere. Umolknite.

Med karanteno je vse obmolknilo. Pisalo se je, da so živali končno zaživele, vode in njihova favna so si povrnile bivanjski mir. Ko ánthrōpos odide, vse ostalo zaživi. Ko ánthrōpos odide, odnese svoje zvočenje. Ko torej ánthrōpos preneha zvočiti, vse ostalo lahko resnično zazveni. Da je tekom karantene vse obmolknilo, niti približno ne drži. (Že sama trditev bi bila primer antropocentrizma par excellence). Karantena je iz javnega prostora odstranila javnost. A točno na tej točki je bilo slišati tako imenovane đankse, njihovo glasnost. In ne le njih. Sprehod po mestu z zaprtimi očmi in s približno delujočim sluhom je povsem dovolj, da se izriše hierarhična strukturiranost družbe, natančneje strukturna porazdelitev označevalca živo. Ko so bili »vsi« spravljeni na deklarativno »varno«, smo od zunaj slišali le še đankse, klošarje in klošarke, begunce in begunke. Nenadoma je bila drugost tista, ki je tvorila družbeno zvočnost, se pravi javni prostor. In na tej točki sta zvočenje in percipirana glasnost točno določenih glasov pričeli predstavljati resen problem. Problem tistega ali tiste, ki zvoči in problem za poslušalko. Slednja ni bila kdorkoli kadarkoli, pač pa tista, ki posluša skozi svojo socializiranost v uveljavljene norme, te pa so zdaj določene z nekrokapitalizmom (četudi se mu poslušalka morda upira), v katerem: kdor zvoči, sicer živi, a zvoči, torej živi naj le, kdor ustreza normi. Poslušanje je hiperideološko početje. Na povsem drugačnem primeru: neonacističnih ‘rumenih jopičev’ ne moti sama masa antifašističnih protestnikov, nervira jih to, da jih ti protestniki pojejo za malico, jih zlahka preglasijo.

Spletna »debata« se je torej opazno prestavila v digitalno sfero. Tja, kjer se pretakajo teksti, a v nekakšni tišini. Drugače ni šlo, nikamor ni bilo mogoče iti. Ali gre res za tišino ali pa je morda zdaj, ko so socialna omrežja postala osrednje mesto srečevanja, treba modificirati zaznavno interpretacijo interlokucijskih dogodkov? Norme zvočenja na spletu ne veljajo, in sicer iz povsem preprostega razloga: tam se nič ne sliši. Pa se res ne? Če digitalna sfera resnično postaja osrednje mesto srečevanja, druženja, komunikacije – in ni prav nezamisljivo, da se bo ta proces v bodoče še intenziviral –, se nujno spreminjajo tudi procesi zaznave; ti pa niso biološka danost, temveč družbeno, kulturno oblikovani konstrukti. V tem smislu spletna sfera komunikacije ni več prostor teksta, temveč postaja prostor zvenečega govora, kar izhaja že iz neločljivosti kognicije od zamišljanja jezikovnih, fonetičnih, govornih ali drugih zvočnih konvencij pri branju (še posebej, če je poslušalki znan glas govorke). Tekst vse bolj zveni.

To pa pomeni, da se lahko »debata« o neznosnosti zvočenja neke skupine kaj hitro obrne proti sodelujočim v tej »debati«. Zgražanje nad slušno-percipirano motečnostjo “đankijev” oziroma kakršnekoli drugosti in rafalno nizanje komentarjev lahko neki drugi poslušalki predstavlja nevzdržno zvočnost. Spletna »debata« ni več kar nekje, v tej novi sferi iluzornih distanc pravzaprav poteka za sosednjo mizo. A z bistveno razliko: kafič je zdaj mnogo, mnogo večji.

Obrnimo se v diametralno nasprotno smer od opaženega, v komunizem: če komunizem kot ideja v najširšem smislu predlaga: vsak, kolikor zmore, vsakomur, kolikor potrebuje, je v samem zvočenju drugih mogoče prepoznati oboje. Prvič, zvočenje je izraz prisotnosti, živosti, življenja samega, nenazadnje tudi zmožnosti dihanja v smislu zvočim, torej sem, a je tudi izraz družbene pozicioniranosti. Zvočenje posameznice ali posameznika je izrecen izraz zmožnosti. Kjer zvočenje postane problem zaradi zvočenja samega, postane življenje tistega, ki zvoči, izraz družbenega problema. Natanko tam to, koliko vsak zmore, dobi vertikalno hierarhično pozicijo, obstaja zgolj kot razlika (= vrne se v kapitalistično strukturiranost družbe). Drugič, ko poslušalka sliši v točno določenem kontekstu (zgolj) točno določeno skupino, ki jo nujno prepoznava kot določeno skupino, pravzaprav posluša to, kaj in koliko ta skupina potrebuje. Kajti ta skupina je izven ali celo brez doma. Ta skupina nekaj potrebuje. Ta skupina tega ne bo dobila v aktualnih ekonomsko-socialnih razmerah. Ta skupina se zlahka posmehuje vsakemu zgražanju, vsaki stigmatizaciji, potrebuje pa radikalno solidarnost. Obenem pa gre prav ta skupina kontra normam, vključno s karantenskimi. Ta skupina s svojim zvočenjem zaseda prostor vsakdanjega življenja, ta skupina persistentno apropriira temeljni znak živosti, zven v javnem prostoru.

Antifašistično gibanje mora nujno obravnavati lastne poslušalske prakse v vsakdanjem življenju. Antifašistično gibanje potrebuje radikalno solidarnostno, ozaveščeno prakso poslušanja.

Ko torej avtorici tiste objave specifično zvočenje predstavlja problem – ne problema, ki ga ta skupina živi, pač pa njen poslušalski problem –, potrjuje pozicioniranost te skupine, a tudi, to je ključno, svojo razredno-politično pozicioniranost, ki je očitno drugačna od opazovane in iz njene perspektive bolj zaželena, boljša (četudi gotovo slaba). Ne gre več za to, koliko potrebuje vsak, marveč za to, koliko terja, zahteva (≠ potrebuje) ona. Princip poslušanja, ki je proces zaznave in interpretacije zvočnih podatkov, je odraz politične drže. Opisano poslušanje je bilo, skupaj s komentarji, stereotipizacijsko in zato diskriminatorno poslušanje. Ta »debata« je bila povsem neozaveščena o sporočilnosti kompleksne socialne pozicije, ki jo podaja samo, golo zvočenje subjekta izvora zvoka. Ko je družbeni značaj zvočenja spregledan, to je preslišan, ko je zvočnost obravnavana kot nekaj trivialnega, pušča odprta vrata za potrjevanje ne le dominantnih norm, pač pa za persistentnost razredne stratifikacije. Antifašistično gibanje mora nujno obravnavati lastne poslušalske prakse v vsakdanjem življenju. Antifašistično gibanje potrebuje radikalno solidarnostno, ozaveščeno prakso poslušanja.

Moja ljubimka me zdaj gleda, ko pri sebi razmišljam o opisani spletni korespondenci sodobnih umov na vrhuncu njihovih moči in nenadoma vpraša: »Ali se je Magi [Stefanović] res morala tako zgodaj uničiti?« Njena periodična lamentacija. Toda Magi Stefanović se pač ni uničila, marveč so jo uničile primarna socializacija in obče družbene norme, ki jih ni sprejela. Zvočila je, ko so obstajali tisti, na katere bi svoje idiosinkratsko zvočenje lahko pomensko naslovila in ko je nanj dobivala zveneči odziv. Ko so oni pomrli, je morala umreti tudi ona. Peli so zaboravi ovaj grad, a ker ga ni bilo mogoče pozabiti, iz njega preprosto odpotovati, so odleteli. Tudi Tetka Stevka je odletela. Zdaj ta prostor skušajo zopet naseliti fašisti. Njihove debate so vse bolj glasne. Pomislimo, kolegice in kolegi, katera glasnost je resničen problem.