Petsto let je od izida Utopije, književnega dela Thomasa Mora, ki je nastalo pod mecenstvom njegovega humanističnega sodobnika Erazma Rotterdamskega v belgijskem Leuvnu. Besedilo je izmišljena pripoved o otoški državi, ki je popolnejša ureditev kakor s konflikti prežete evropske dežele tistega časa, kjer vladata neenakost in korupcija. Utopična družba je prakticirala skupno lastništvo in religijsko toleranco, se približala enakosti spolov ter si prizadevala za dobrobit vseh svojih državljanov. Beseda utopija, ki jo je More skoval iz grščine in pomeni »ne kraj« (ou-topos) oziroma v alternativni interpretaciji »dober kraj« (eu-topos), je sčasoma pridobila pomen idealizirane, popolne skupnosti, ki ne obstaja v sedanjosti in katere uresničitev se pogosto projicira v prihodnost.

Po začetni priljubljenosti in resničnem plazu različnih predlogov za popolne družbe v stoletjih, ki so sledila, je utopija od nedavnega na bolj slabem glasu. Morda je to povezano z razumevanjem komunizma kot ultimativne utopije. Udejanjenje brezrazredne družbe, v kateri so si delavci delili dobiček ter tako občutno zmanjšali količino časa, posvečenega nepotrebnemu garanju, je bila na prvi pogled kulminacija stoletij utopične misli. Toda rezultati dejanskih poskusov komunizma so številne podpornike utopizma razočarali. Zgodovinski komunizem je bil le slaba kopija svojega teoretičnega ideala, vse od Stalinovih čistk do masakrov, ki so jih zakrivili kambodžijski Rdeči Kmeri.

Je petsto let po konceptualizaciji utopije le prišel čas, da se zresnimo in to idejo dokončno opustimo? Mnogi misleci so takšnega mnenja. V svojem zlovešče naslovljenem delu Črna maša. Apokaliptična religija in smrt utopije britanski filozof John Gray denimo trdi, da utopije služijo kot normativni modeli za upravičevanje nasilnih dejanj verskih in političnih skupin ter zaključi, da potemtakem nujno pripeljejo do totalitarnih režimov. Tudi francoski filozof Jean-Luc Nancy se od utopične misli distancira v intervjuju, objavljenem v delu Eksistencialna utopija, katerega sourednica sem bila. Za Nancyja je Utopija v najboljšem primeru lepa, četudi nedosegljiva fantazija, v najslabšem pa zastranitev od naslavljanja pravih problemov.

V literaturi, filozofiji in politični misli so utopijo nadomestili precej bolj turobni pogledi na družbo. V dvajsetem stoletju se je fokus s premišljanja o boljši skupnosti v drugem prostoru oziroma času (ali obojem) premaknil na distopične naracije. Od Orwellove 1984 (1949) do priljubljene trilogije Igre lakote (2008-2010) Suzanne Collins, od katastrofičnih scenarijev podnebnih sprememb, kot ta, ki ga denimo opisuje J. G. Ballard v Suši (1965) do srhljive upodobitve odnosov med spoloma v Deklini zgodbi (1985) Margaret Atwood, vsi nakazujejo, da je distopija postala naša stalnica. Gotovo pa je, da si distopija in utopija delita isti cilj, in sicer kritiko trenutno obstoječe družbe. A medtem, ko utopije skozi primerjavo z boljšim svetom izpostavljajo to, kako bi se ga dalo izboljšati, se distopije osredotočajo predvsem na težave sedanjika tako, da jih še poglobijo, s čimer prikažejo naša najmračnejša predvidevanja.

Vredno je razmisliti o vzrokih za ta preskok v postutopični svet. Utopija črpa iz tega, kar je nemški mislec Ernst Bloch poimenoval »princip upanja«, torej iz ideje, da se trenutno stanje lahko izboljša zahvaljujoč človeški domiselnosti. Ni slučajno, da se je koncept pojavil na samem začetku moderne dobe. Koncept utopije je povezan z linearnim razumevanjem časa in vero v napredek človeštva v smeri vse bolj popolne politične ureditve, idejami, ki so se začele oblikovati v času renesanse. V nasprotju z utopijo je distopija opustila »princip upanja«. Distopija ostaja na dekonstruktivni in destruktivni ravni ter pikro kritizira probleme našega časa, ne da bi ob tem ponudila kakršnokoli alternativo ali možno rešitev. Na področju domišljije in špekulativne misli gre za neke vrste ustrezen odziv na stanje družbe na robu ekološke katastrofe. Če je utopija izražala vero v nove začetke, pa distopija spada v svet, ki se ni znašel zgolj na koncu zgodovine, temveč na koncu vsega obstoja.

Kakšne so politične implikacije opustitve »principa upanja« ter sprejetja distopije za naš uradni nazor? Sodobne tehnokratske demokracije so ena izmed možnih tvorb politike brezupa. Ekonomski imperativi določajo politične izbire menedžerskega razreda zakonodajalcev. Namesto pravega odločanja o skupnem dobrem, konceptu, ki bi sam po sebi moral biti predmet razprave, je politika zreducirana na upravljanje statusa quo. Rečeno nam je, da naša življenja ne morejo biti drugačna, politično delovanje pa je zreducirano zgolj na reakcije na dogodke – ekonomska kriza leta 2008, podnebne spremembe in tako naprej. Trenutni politični model »posel kot običajno«, ki prevladuje v EU, je primer brezupa, spremenjenega v tehnokracijo, ravno takšna kot je bila politična platforma Hillary Clinton na zadnjih ameriških volitvah. Skozi obljube, ki temeljijo zgolj na nadaljevanju že obstoječega, in izrazito nepripravljenostjo ali nezmožnostjo za soočanje s trenutnimi težavami, se je zamajalo samozadovoljstvo tako EU kot Clinton, in sicer z izglasovanjem brexita v Veliki Britaniji ter zmago Donalda Trumpa v ZDA.

Korelacijo med fenomenoma brexita in Trumpa je izpostavila cela vrsta komentatorjev. Ti predstavljajo alternativno tvorbo politike brezupa, ki sem jo poimenovala avtoritarni reakcionizem. Čeprav ima isti izvor kot tehnokracija, avtoritarni reakcionizem ne zagovarja statusa quo, temveč se zavzema za njegovo predelavo. Kljub temu pa njegove na videz radikalne politične akcije (Velika Britanija zapusti EU, gradnja zidu na južni meji ZDA in prepoved vstopa muslimanom v državo itd.) ne izrisujejo pravih političnih sprememb. Korporativni interesi ostajajo po brexitu nedotaknjeni, milijonar Donald Trump pa očitno nima nobenega interesa, da bi iz revščine dvignil množice obubožanih Američanov. V tem primeru je politična akcija tudi reakcija, čeprav ne toliko na trenutne dogodke, torej na tehnokracijo, ampak bolj na sam brezup kot tak.

Vzpon avtoritarnih osebnosti znotraj drugih demokratičnih režimov po svetu (Recep Erdoğan v Turčiji, Rodrigo Duterte na Filipinih) je politični izraz brezupa volilnega telesa, zaradi katerega ob odsotnosti in neuspehu drugih rešitev izbere ekstremne osebnosti ter ideologijo. Dolgotrajna priljubljenost Vladimirja Putina v Rusiji je, mutatis mutandis, še en izraz brezupne politične klime. Kot Rusi pogosto priznavajo: Putin je slab, a alternativa je lahko še veliko slabša.

Nam, ki smo ujeti med tehnokracijo in avtoritarni reakcionizem, med brezupen, reaktivni zastoj ter brezupne, reakcionarne spremembe, bi vrnitev k Moru in njegovi petstoletni utopiji dobro dela. Komunitarna družba, ki jo je opisal, bi lahko vrnila nekaj upanja v svet, ki krvavo potrebuje vero v lepšo prihodnost.

Prevedel: Mišo Mićić

Besedilo je bilo prvotno objavljeno v zborniku The Philosophical Salon: Speculations, Reflections, Interventions (OPEN HUMANITIES PRESS; London, 2017)