Ana Podvršič: »Potrebujemo novo politično voljo, ki bi segla onkraj liberalizma in nacionalne države«

Ana Podvršič (1984) je ena izmed številnih raziskovalk, ki na lastni koži čuti politike neoliberalizma in periferizacije v znanosti, saj se prebija od ene prekarne priložnosti za raziskovanje do druge– od mlade raziskovalke na Univerzi v Ljubljani do doktorandke v Parizu in postdoktorandke v Gradcu. Njena knjiga Iz socializma v periferni kapitalizem – neoliberalizacija Slovenije je letos izšla pri Založbi /*cf., ob izidu so založniki organizirali tudi odmeven simpozij Slovenija – v dolg zakleta, prvi odzivi na knjigo pa so odlični. V njej razkriva politične in ekonomske procese, ki so bistveno pripomogli tudi k prekarizaciji delovne sile in zaposlovanja in temelji tako na natančni in lucidni analizi kot tudi lastni izkušnji pripadnice generacije, ki tudi v akademskem okolju izkuša vedno hujše oblike izkoriščanja.

Po zaključenem doktoratu iz sociologije na Univerzi v Ljubljani in ekonomskih ved na Univerzi Sorbonne Paris 13 – Villetaneuse je dobila štipendijo Marie-Curie na Univerzi v Gradcu za raziskavo politik dolgov na primeru razpada Jugoslavije, s prijavo nadaljnjega raziskovanja pa je bila v Sloveniji neuspešna. V knjigi Iz socializma v periferni kapitalizem – neoliberalizacija Slovenijeje zbrala in nadgradila vso v desetletju in pol nakopičeno znanje in ga povezala v temeljito raziskavo razvoja slovenskega gospodarstva in države od socialistične Jugoslavije do danes.

Srečala sva se v Grosuplju, tudi rojstnem mestu Janeza Janše. Vsakič, ko je ta na oblasti, kot opaža Podvršič, v javnosti na vrednosti dobi diskurz močno idealiziranih devetdesetih, zato je v knjigi kritično pretresla ne le tako imenovana »zlata devetdeseta«, ampak tudi »slovensko zgodbo o uspehu«. Ključno vprašanje, ki se vedno bolj postavlja in ki si ga zastavlja tudi sogovornica, je: za koga je bil to uspeh in kdo je zanj plačal največjo ceno.

Kako gledate na svoj položaj, da vas Avstrija, država centra, kot raziskovalko iz periferne Slovenije na Univerzi v Gradcu izrablja za raziskovanje periferije?

Izobraževalni programi in institucije so veja vzdrževanja in povečevanja gospostva in dominacije nad gospodarstvi in regijami. Kolikor mi je znano, dobijo največje izmed vseh teh tako poveličevanih projektov Evropske unije še vedno univerze iz držav centra: Francije, Nemčije in skandinavskih držav; ne vem če tudi Velike Britanije po Brexitu. Čeprav je bil uraden namen, da bi se razlike zmanjševale in bi se vrhunski, inovativni raziskovalni centri vzpostavili tudi v drugih državah EU. Spoznala sem, da je to predvsem en velik biznis. Razmerja moči se vzpostavljajo skozi birokratske in tehnokratske postopke. Tisti, ki si lahko privoščijo dobre svetovalce, ljudi, ki so blizu ocenjevalcem in imajo vpogled v prijavne procese in kopico birokratskih ter tehnokratskih izrazov, lahko dobijo financiranje za svoje projekte, za ostale pa je to mnogo težje. Odloča, skratka, položaj na trgu in ne nadarjenost ali vrhunskost. Prepričana sem, da tudi svojega projekta ne bi dobila, če moje prijave ne bi pregledali na Avstrijski raziskovalni agenciji. V skrajno neoliberaliziranem univerzitetnem okolju v Avstriji je izredno vredno delo mase prekariziranih postdoktorandov, ki največ prispevajo k inovacijam, izjemnim publikacijam in internacionalizaciji, v primerjavi z redno zaposlenimi neprimerno manj cenjeno in izjemno izkoriščano. Največ šest let, izjemoma osem smo lahko pri eni instituciji in če potem ne dobimo redne zaposlitve, moramo zamenjati institucijo ali zapustiti akademsko sfero. Problem ni preveč postdoktorandov, ampak da se univerza čedalje bolj vzpostavlja kot podjetje, ki reže redna delovna mesta, javni denar pa se daje v sklade za začasne projekte. Na Univerzi v Gradcu tako lahko z začasnimi pogodbami ostanem še okvirno dve leti, potem pa jo moram zapustiti, saj ne vidim, da bi se kdo do takrat upokojil, za odprtje novega mesta z redno zaposlitvijo pa tako ni možnosti.

Kar sem se naučila ob pisanju knjige, je, da ni slovenske vlade, niti stranke, ki bi se potegnila za delavstvo.

Nam lahko pojasnite ključen pojem vaše knjige – neoliberalizacijo – ki se uporablja v različnih kontekstih na zelo različne načine?

Res je, obstaja toliko definicij neoliberalizma, kot je raziskovalcev, zato je to dobro vprašanje. Zelo pomemben vidik neoliberalizacije so prav imperialistični odnosi med državami oziroma regijami. Drug zelo pomemben vidik pa so razredni odnosi med delom in kapitalom. Seveda gre za preplet zgodovinskih procesov, vendar je analitično zelo dobro razlikovati med tema vidikoma. Med raziskovanjem slovenskega gospodarstva in države sem imela v glavi obe dimenziji. Odločila sem se za definicijo neoliberalizacije, ki mi je omogočila, da sem razvoj Slovenije umestila v širše zgodovinsko dogajanje. Neoliberalizacija je svetovno-zgodovinski proces, ki zadeva vse države, vsa gospodarstva in vse družbene razrede, vsakega na poseben način, skozi različne reforme, družbene konflikte in politike. Kar pa je skupno vsem, je povojna obnovitev neokolonialnih razmerij, politične moči kapitala in družbene moči bogatih – kar se lepo kaže pri vprašanju večje obdavčitve premožnega sloja, ki je tudi v tako izrednih kontekstih, kot je popoplavna obnova, ko bi Slovenija res potrebovala dodatna sredstva, izven realnega političnega imaginarija.

Kako se je ta proces odvijal po drugi svetovni vojni?

Po vojni se je socialistični blok, znotraj katerega je imela Jugoslavija posebno mesto, v določeni meri ekonomsko odcepil od zahodnih imperialnih velesil. Tukaj je bil tudi tretji svet, ki je skozi »neuvrščene« in z različnimi ekonomskimi eksperimenti skušal zmanjšati svojo odvisnost. Z neoliberalizacijo so se vse te države ponovno vključevale v to, čemur pravimo »svetovno gospodarstvo«, kar je zelo narobe, saj gre za vključevanje v gospodarstvo pod dominacijo multinacionalk iz severozahodnega sveta. Z vključevanjem v mednarodne mreže proizvodnje in potrošnje prek različnih vzvodov – kot izvoznice ali proizvajalke – so države »tretjega sveta« in socialističnega bloka vedno bolj znova postajale podrejene evropsko-atlantskim centrom moči. Slovenija spada med države, kjer so bile med vojno še pretežno kmečke družbe, potem pa so se z raznimi politikami nadomeščanja uvoza na bolj ali manj avtonomnih temeljih industrializirale. Manj med drugim zato, ker se je veliko teh držav v sedemdesetih letih zadolževalo, pri čemer Jugoslavija vsekakor ni bila izjema, kakor tudi ne številne latinskoameriške in severnoafriške države, ki so se zaradi tega v osemdesetih soočale s hudo dolžniško krizo. Ta je bila del strukturne krize tako imenovanega svetovnega gospodarstva in je dejansko omogočila neoliberalni prevrat. Širjenje neoliberalizma je imelo v socialistični regiji radikalnejše učinke, saj je vodilo v restavracijo kapitalističnih odnosov izkoriščanja in dominacije. Dolžniška kriza je bila že prva manifestacija neoliberalizma zaradi politik, ki jih tudi v Sloveniji dobro poznamo, saj so jih vpeljevale tudi slovenske vlade v času krize evroobmočja po letu 2008. S to razliko, da se je Slovenija soočala s pritiski finančnih trgov in evropskih predstavnikov, Jugoslavija pa s pritiski Svetovne banke in Mednarodnega denarnega sklada. Bolj ko se je Slovenija neoliberalizirala na zunanjegospodarskem področju z odpravo carin in nadzora nad finančnimi tokovi ali notranjegospodarskem področju s fleksibilizacijo trga dela in krčenjem socialne države, bolj je postajala periferija. Skratka, svetovni trg pod vodstvom zahodnih velesil takšnim državam kot je Slovenija, gotovo ne pomaga, ampak jih dela še bolj odvisne.

Preberite tudi: Ana Podvršič: Protislovja izjemne »zgodbe o uspehu«.

Kaj pa periferizacija?

Pri razumevanju periferizacije sem izhajala iz latinskoameriških študij o odvisnosti, ki se razlikujejo od v Sloveniji bolj poznanih svetovno-sistemskih analiz. Slednje gledajo predvsem na artikulacijo proizvodnih procesov, se pravi, koliko imajo določena gospodarstva jedrne proizvodnje, ki je najbolj dobičkonosna – danes bi bile to raziskave in razvoj, IT tehnologija in dizajn – in koliko imajo periferne proizvodnje – na primer sestavljanja avtomobilov. Latinskoameriški dependantisti so bolj sociološko politično usmerjeni in so tako bolj pozorni na artikulacijo razrednih razmerij, razmerij moči, obliko države, bolj pa jih tudi zanimajo odnosi med posameznimi skupinami držav. Center in periferija sta sicer v soodvisnosti, vendar je odvisnost bistveno drugačna: če center izgubi periferijo, bo našel drugo, če periferija izgubi center, pa se lahko zelo hitro potopi; kar se zelo jasno kaže v Sloveniji v odnosu do Nemčije, o čemer je spet veliko govora. Proučevala sem predvsem tri »kanale« gospodarske odvisnosti: preko tujih naložb – predvsem v proizvodni in bančni sektor, preko posojil in prek izvoza. V času Jugoslavije se je govorilo o tem, da moramo izstopiti iz skupne države, se približati evropskemu jedru in ponovno vzpostaviti kapitalizem – takrat se je govorilo o »tržnem gospodarstvu«, ne še o kapitalizmu – da bomo s tem postali naprednejši ter vstopili v klub razvitih in bogatih. Izkazalo se je ravno obratno: bolj ko smo se približevali Evropski uniji, bolj ko smo se liberalizirali, bolj smo postali periferni. Če je kriza Jugoslavijo in s tem takrat tudi Slovenijo doletela prek finančnega kapitala, se pravi zadolževanja, je kriza samostojno Slovenijo doletela tako prek finančnega kapitala kot prek odvisnosti od izvoza – postali smo bolj in ne manj odvisni.

Polarizacija se v bistvu samo še krepi: prekarizacija mladih, revščina med starejšimi ženskami – vse to je posledica tega, kako sta se kapital in država soočala s pritiski po večji konkurenčnosti.

V knjigi pokažete, da je imela Slovenija po svoje največ od samoupravljanja, hkrati pa je v osemdesetih tudi najbolj težila k izstopu iz Jugoslavije. Kaj je v tem pogledu posebnost slovenske tranzicije?

Ko govorimo o tranziciji, ponavadi mislimo devetdeseta in to, kar je sledilo. Pri tem pozabljamo, da Slovenija izhaja iz Jugoslavije. Samoupravljanje kot način organizacije proizvodnje in odločanja o delovnih procesih, pa tudi organizacije družbe kot celote, se je najbolj razvilo v Sloveniji, ker je bila najbolj industrializirana. Posledično je imela tudi izjemno močan in organiziran delavski razred, ki ni okleval pri svojih zahtevah po tem, kar bi naj sistem zagotavljal. Prva stavka v socialistični Jugoslaviji se je leta 1958 zgodila v Sloveniji, v hrastniškem in trboveljskem rudniku. Rudarji so takrat prvič opozorili, da samoupravljanje v tedanji obliki ni delovalo, da so se ustvarjale razlike, čeprav bi morali biti vsi enaki. Slovenski delavci so se znova močno uprli trideset let kasneje, leta 1988 v Mariboru, proti neoliberalnim ukrepom. Ponavadi se omenja zgolj TAM-ovo stavko, ki je bila pomembna, ampak mesta niso zavzeli le TAM-ovi delavci, ampak delavci in tudi številne delavke iz drugih tovarn. To je zelo pomembno v slovenski zgodbi, saj se ob osamosvojitvi velikokrat poudarja »proces proti četverici«, intelektualno sfero ali družbena gibanja v Ljubljani. Stavka v Mariboru je v bistvu potekala vzporedno z verjetno še vedno največjim javnim shodom v Sloveniji doslej, ki je v Ljubljani potekal za »četverico«, zato mogoče tudi ni imela takšnega političnega in medijskega učinka.

Se pravi, da je bilo družbenih bojev na koncu osemdesetih več vrst?

Ja, v Sloveniji smo imeli takrat dve močni področji bojev: za možnost avtonomnega političnega odločanja in delavski boj. Vedeti pa moramo, da ti politični boji proti Beogradu niso toliko potekali za možnost avtonomnega odločanja ljudstva, ampak za to, da bi imele vladajoče skupine v Sloveniji še več nadzora nad politikami in privatizacijo. Reforme zadnje Markovićeve vlade so namreč predvidevale ponovno centralizacijo, s katero bi v veliki meri izgubile med drugim tudi nadzor nad finančnimi sredstvi. Šlo je tudi za to, da se Sloveniji ne bi bilo treba solidarizirati z ostalo Jugoslavijo, predvsem z revnejšimi deli – to so bili torej boji proti regionalni solidarnosti. Četudi so delavci in delavke kljub stavkam, ki jih popisujem v knjigi, izgubili v boju s politikami, ki so krepile trge in dušile delavske ter socialne pravice, so hkrati v času osamosvajanja Slovenije tudi veliko stvari pridobili. Slovenske vladajoče skupine so potrebovale legitimnost pri vzpostavljanju nove države in družbenega sistema, pri čemer si niso mogle privoščiti razrednega konflikta. Delavstvo si je priborilo institucionalno moč in vpliv na državne politike, ki je bil v devetdesetih še realen, danes pa je bolj ali manj mrtva črka na papirju. To so dosegli s silovitim pritiskom, na primer z opozorilno splošno stavko javnega sektorja leta 1992, ki je praktično ohromila vso državo. Močno delavstvo je s tem gotovo ena izmed posebnosti slovenske tranzicije.

Imamo kup majhnih sindikatov, ki rastejo kot gobe po dežju in imajo izjemno omejeno pogajalsko moč, saj se lahko v najboljšem primeru izborijo zgolj zase, kar pa gre pogosto na račun drugih skupin delavstva. Namesto, da bi se različne skupine delavstva povezovale in tako krepile svojo moč, ščitijo lastne ekonomske interese.

Kakšna je bila posebnost na strani kapitala?

Druga posebnost so bila podedovana podjetja, ki so bila podlaga za nastajajočo domačo buržoazijo in so zmanjšala potrebo po tujih investicijah, saj smo že v Jugoslaviji imeli močne izvoznike na zahodne trge. Posebnost je bila tudi to, da nismo bili ozko usmerjeni zgolj v eno industrijsko panogo, kar bi še povečalo gospodarsko odvisnost, ampak smo imeli raznoliko proizvodno strukturo: na primer farmacijo (Lek in Krko), ki je podvržena čisto drugi dinamiki kot avtomobilska industrija. Ta naracija o »zlatih devetdesetih« ima skratka veliko opraviti s tem, kar smo pridobili že iz Jugoslavije in kar sta tako kapital s svojimi pritiski kot delavstvo s svojimi v veliki meri uspela zadržati, nista pa skupaj s samostojno državo tega uspela nadgraditi.

Zakaj ni prišlo do nadgradnje?

Tukaj se moja knjiga približuje tezi Frančka Drenovca, da se je slovenski gospodarski cikel izpel. Temu sicer ne pravim tako, ampak trdiva podobno: da smo podedovali potencial iz Jugoslavije, potem pa se je z liberalizacijo ta počasi razgradil. Na ravni delavstva se to vidi v fragmentaciji, polariziranosti in izgubi institucionalne moči, ko sindikati v socialnem dialogu več nimajo nobenega konkretnega vpliva na odločitve oziroma se lahko odločajo zgolj še o manj slabih med vedno slabšimi možnostmi. V času privatizacije v devetdesetih letih so za razliko od danes dajali jasne pobude, ki niso bile le pasivne, ampak tudi aktivne narave: na primer da so delavci dobili deleže v podjetjih. Z upadom moči organiziranega delavstva je prišlo tudi do upada članstva v sindikatih. Z domačim kapitalom se je zgodilo dvoje: tista podjetja, ki se jim je uspelo integrirati v proizvodne verige zahodnega kapitala, so nekako uspela – pa tudi ne vsa, kar nekaj jih je bilo prodanih tujemu kapitalu, sploh v avtomobilski industriji in kasneje tudi v drugih panogah; veliko pa se jih je v času finančnega buma po prelomu tisočletja zadolžilo. S tem so v bistvu sama sebi izkopala grob, država pa z omejitvami ni poskrbela, da bi zaščitila domače gospodarstvo pred novo dolžniško pastjo. Po krizi evroobmočja je veliko podjetij pustila propasti ali pa jih je prodala. Na obeh ravneh je skratka prišlo do razgradnje.

Sledeč knjigi bi lahko rekli, da je k »zlatim devetdesetim« prispeval pakt med delavskim in kapitalskim razredom, v katerem pa položaja obeh nista bila enakovredna. Kapitalisti so v skladu z novo paradigmo izkoriščali delo, hkrati pa se s krajo družbene lastnine sploh lahko povzpeli v kapitalistični razred.

Tako je. Ena od posebnosti slovenske tranzicije je bil tudi neokorporativistični družbeni kompromis med specifičnimi družbenimi skupinami iz različnih razredov. Predvsem so to izvozno naravnan kapital, delavstvo iz izvozne industrije, ki je imelo najmočnejšo pogajalsko pozicijo zaradi strukturnega položaja v gospodarstvu, in pa liberalna, proevropsko usmerjena država oziroma vlade iz tistega časa. Vse tri skupine so bile pripravljene sklepati kompromise, prek katerih so obdržale svoje družbene položaje in moč, ti pa so nenazadnje pripomogli tudi k temu, da ni prišlo do drastičnega porasta družbenih neenakosti oziroma do izjemnega izkoriščanja s strani kapitala. Izkoriščanje je bilo, pritiski so bili neenaki, vendar neprimerljivo manjši kot na Slovaškem, Poljskem ali v Rusiji. Kapital se je moral odpovedati določenim zahtevam, da je dobil privolitev delavstva za delo, ampak hkrati so se morali tudi delavci odpovedati določenim pravicam, da so zadržali druge. Vendar je ta kompromis vzpostavil polarizirajočo logiko v razvoju slovenske družbe in gospodarstva, ker je bil v bistvu kompromis med privilegiranimi skupinami kapitala in dela – to so bili izvozniki, ki niso bili privilegirani, ker bi bili vrednostno »boljši«, ampak ker so zasedali specifičen položaj znotraj slovenskega gospodarstva in državne strategije, ki je krepila izvozno usmerjenost oziroma odvisnost. Da bi država tem skupinam podjetij pomagala pridobiti na konkurenčnosti, so se krepili pritiski na druge delavne procese in delavce ter delavke. Tako se je začelo povečevati število tako imenovanih perifernih delavcev, ki so bili zaradi manjše strateške pomembnosti za slovensko gospodarstvo potisnjeni na margino. Zelo zanimive raziskave o tem je pisal Branko Bembič: kako so se postopno povečevale plačne razlike med proizvodnim sektorjem in na drugi strani maloprodajo, storitvami itd. Njegova teza je, da so ostali sektorji z nižjimi plačami pomagali povečati konkurenčnost izvozno naravnanega proizvodnega sektorja. In ta polarizacija se v bistvu samo še krepi: prekarizacija mladih, revščina med starejšimi ženskami – vse to je posledica tega, kako sta se kapital in država soočala s pritiski po večji konkurenčnosti.

Govoriti o Sloveniji kot o samostojni državi je danes zelo zmotno, saj je ta samostojnost bistveno omejena. Kvečjemu smo država članica, ki ima določene atribute samostojnosti, veliko pa jih je prenesenih na druge instance, kar pomeni, da so tudi zmožnosti lokalnih bojev in pogajalska izhodišča močno omejena.

Je obstajala tudi drugačna pot?

Ja, obstajale so tudi druge možnosti: to bi bile na primer večje investicije države v inovacije in razvoj. Do tega pa med drugim ni prišlo, ker so naše vlade sprejele omejitve fiskalne politike, ki so bile pogoj že v procesu priključevanja Evropski uniji in se z vstopom v evroobmočje še zaostrile. Po krizi z varčevalnimi ukrepi pa še toliko bolj. Če gledamo zgodovinsko, so države na različne načine dosegale konkurenčnost na svetovnih trgih in eden izmed načinov, ki se v Sloveniji v zadnjih treh desetletjih nikakor ni omenjal, je državno vodena industrializacija. Ta ni bila značilna le za nekatere države Latinske Amerike in Slovenijo v okviru Jugoslavije, ampak tudi za »vzhodnoazijske tigre«. Gospodarstva Jugovzhodne Azije so preboje na svetovnem trgu doživela zaradi državnih investicij in državno vodene industrializacije. Slovenija se je tej možnosti odpovedala, o njej se ne govori in se je ne politizira – strateške industrijske politike kot takšne sploh nimamo. Evropska unija jo omejuje in celo prepoveduje, kar je tudi eden od vzvodov njenega neokolonializma in neoimperializma. Ko nimaš več možnosti državno vodene industrializacije, zlasti v kontekstu perifernega gospodarstva, s čimer nimaš tudi možnosti državnih pomoči za krepitev inovacij in tehnologije, potem lahko staviš samo še na cenovno konkurenčnost. Kar pa pomeni, da stiskaš delavstvo, kolikor se le da: z nizkimi mezdami, neplačanim daljšanjem delovnega časa, krepitvijo intenzivnosti dela – ko odpustiš določen del delavcev in isto količino dela naložiš preostalim. To so bile zelo standardne metode izkoriščanja tudi v slovenskih podjetjih.

Delavstvo pa se je s tem razbilo, pravite v knjigi: na tiste, ki so bili dovolj močni, da so z ustvarjanjem pritiskov dobili določene koncesije, in na vedno večjo maso nezaščitenih delavcev in delavk – prekark in prekarcev, trgovk, migrantskih delavcev iz nekdanje Jugoslavije. Slednji v kompromisu med izvozno naravnanim kapitalom, delavstvom iz izvozne industrije in liberalno državo sploh niso sodelovali, so pa nosili največje breme.

Že v teh opevanih »zlatih devetdesetih« so bili ogromni segmenti delavstva, ki so ostali nezaščiteni. Kdo drug pa je Sloveniji zgradil avtocestni križ, kot delavci iz preostalih delov Jugoslavije? Za zaposlene v Mercatorju sektorske kolektivne pogodbe niso določale nobenega plačnega standarda, zato so imeli slabše pogoje dela. Kar sem se naučila ob pisanju knjige, je, da ni slovenske vlade, niti stranke, ki bi se potegnila za delavstvo. Iz tega vidika je pojem korporativizem v Sloveniji zelo sporen, saj izhaja iz tega, da imajo sindikati zaveznico vsaj v eni politični stranki. Zelo je zanimiva teza Maje Breznik in Borisa Manceta: da so se v skladu s tem spremenile tudi strategije sindikatov, ki so v začetku devetdesetih zasledovali razredno strategijo, kar je bilo ob veliko večjem številu industrijskih delavcev tudi lažje. V Jugoslaviji so delavci odšli pred tovarno in praviloma dosegli svoje, zato so se tudi še po osamosvojitvi zavedali skupne moči in identitete. Z institucionaliziranim socialnim dialogom in borbo proti vedno novim reformam liberalizacije, ki jih je EU zahtevala, naše vlade pa so si jih dejansko želele, so sindikati postopoma izgubljali manevrski prostor, kako in o čem se lahko pogajajo. S tem so se počasi odmikali od razredne zavesti in skupnih bojev ter se vedno bolj borili vsak zase oziroma za »svojo« skupino delavk in delavcev. Poglejmo samo, kako danes deluje Zveza svobodnih sindikatov Slovenije: ko Jerkič pravi, da morajo sindikati ravnati odgovorno in se zavzeti za svoje članstvo, nas mora zaskrbeti, saj to napeljuje, da se sindikati zavzamejo predvsem za tisti del delavstva, ki so njihovi člani, ne pa tudi za vse ostale skupine delavstva iz drugih panog. Največji sindikati so tako sčasoma postali neke vrste podjetniški partner v socialnem dialogu. Sindikalna organiziranost se je posledično manjšala in vedno bolj fragmentirala, s tem pa padla v začaran krog, ko fragmentacija sindikalnega prizorišča podira organizacijsko zmožnost delavstva, kar vodi v nadaljnjo fragmentacijo. Mi se vrtimo v tem začaranem krogu. Imamo kup majhnih sindikatov, ki rastejo kot gobe po dežju in imajo izjemno omejeno pogajalsko moč, saj se lahko v najboljšem primeru izborijo zgolj zase, kar pa gre pogosto na račun drugih skupin delavstva. Namesto, da bi se različne skupine delavstva povezovale in tako krepile svojo moč, ščitijo lastne ekonomske interese.

Že v tem trenutku bi lahko imeli popolnoma drugačno strategijo, kako naj banke prispevajo k popoplavni obnovi: da bi finance morale delati v dobro prebivalstva, ne pa za lastne dobičke.

Kakšna je pri tem vloga države? V Sloveniji vsi s svojimi problemi apelirajo nanjo kot na »našo nacionalno državo«. Vaša knjiga jasno pokaže, da je že njena vzpostavitev v prid centrom kapitala. V svoji osnovi je to liberalna, kapitalistična država in ne nek nevtralen sklop institucij, na katere bi prebivalci in prebivalke lahko z borbo in pritiski bistveno vplivali, kako upravljajo z družbo.

To je dober poudarek, ki ga v knjigi nisem zelo izpostavila, bi ga pa lahko. Ne bi je imenovala niti naša država, ker ne temelji na ljudski suverenosti. Država, ki so jo vzpostavili v devetdesetih, je kapitalistična, kar ima pomembne implikacije, saj v sami svoji strukturi spodbuja izkoriščanje delavk in delavcev. To lahko vidimo že v samoumevnosti tega, da bomo nižali stroške dela zavoljo konkurenčnosti, pri čemer se sploh več ne prevprašuje vseh privilegijev, ki jih imajo bogate družbene skupine, ampak jih država krepi in podpira. Drug vidik tega je, da je kapitalistična država vedno delovala v okviru neoliberalizacije svetovnega gospodarstva, pri čemer nikoli ni prevpraševala vedno večjih pritiskov na socialo in krčenje socialnih izdatkov. Režim socialne države (welfare state) so vlade postopno spremenile v režim države dela (workfare state) – Slovenija tako že dolgo ne sledi več načelom socialne države, čeprav ima to zapisano v ustavi. Tretji pa je problem suverenosti. Ko smo izstopali iz Jugoslavije, smo veliko govorili o tem, da bi imeli svojo suverenost. Iz makroekonomskega stališča se je Slovenija, ko se je premaknila iz centra Jugoslavije na periferijo Evropske unije, pravno-formalno sicer osamosvojila, v bistvu pa se je pri upravljanju monetarne, fiskalne, konkurenčne politike oslabila. Česar so se naši politični voditelji ob približevanju EU verjetno dobro zavedali. Realna suverenost Slovenije je bila izjemno kratka. Govoriti o Sloveniji kot o samostojni državi je danes zelo zmotno, saj je ta samostojnost bistveno omejena. Kvečjemu smo država članica, ki ima določene atribute samostojnosti, veliko pa jih je prenesenih na druge instance, kar pomeni, da so tudi zmožnosti lokalnih bojev in pogajalska izhodišča močno omejena. Zato bi morali evropske integracije znova začeti politizirati, se pogovarjati o tem, v imenu koga smo se pridružili Evropski Uniji in evroobmočju, kaj nam je to prineslo, kaj odvzelo in če nam je to sploh všeč; ali bi radi imeli lasten nadzor in se odmaknili od teh tehnokratskih politik. Odpreti bi morali debato o ljudski demokraciji in suverenosti.

Tudi Levica je postala buržoazna stranka z izjemno sposobnostjo prilagajanja (neo)liberalnim kompromisom. Zato bi morali začeti graditi na novi politični sili in prek nje iskati luknje v obstoječem sistemu.

Kakšne še imamo vzvode in možnosti za obrat od spirale k vedno večji odvisnosti in socialnemu dnu v smeri večje ljudske suverenosti? Kje vidite alternative? Je to tudi drugačen način organiziranja onkraj države?

Ne bi govorila o socialnem dnu, saj imamo tudi v Sloveniji skupine, ki se bogatijo na račun te odvisnosti. Kvečjemu bi lahko govorili o socialnem dnu za večino in privilegiranem vrhu. Debata o tem, kako preobrniti razmerja moči med kapitalom in delom, ki mogoče zveni nekoliko aktivistično, bi v luči preteče ekološke katastrofe morala biti del vsakodnevnih razprav. Ekološka transformacija ob nadmoči kapitala namreč ni možna, ker nas je prav dominacija kapitala pripeljala v ekološko krizo. Ogromno se da narediti v zmanjšanju te nadmoči. Že v tem trenutku bi lahko imeli popolnoma drugačno strategijo, kako naj banke prispevajo k popoplavni obnovi: da bi finance morale delati v dobro prebivalstva, ne pa za lastne dobičke. Ukrepi bi lahko segali od krizne do redne obdavčitve in prenosa dividend bank v poseben sklad za zeleno tranzicijo. Vse subvencije podjetjem, med katerimi so nekatera tudi pritiskala na lokalne skupnosti, da so lahko gradila na poplavnih območjih, zdaj pa bi rada pomoč od države, bi se lahko vezale na zeleno tranzicijo, vzdržno gradnjo in prenos dela dobičkov nazaj v javno blagajno. Ukrepov, ki bi spremenili razmerje moči v družbi, je še veliko več, to so samo trenutni. Slovenija zaradi svoje gospodarske odvisnosti in omejenosti ter družbenih razmerij moči resda v tem trenutku ne more izvesti socialistične revolucije, ampak tudi na to bi se dalo vplivati. Na primer s preusmeritvijo sredstev v alternativne prostore potrošnje in proizvodnje, ki bi delovali onkraj tržnih zakonitosti. Ker smo tako majhni in reliefno raznoliki, bi lahko eksperimentirali z modeli lokalne samozadostnosti, kar lahko poteka razmeroma neodvisno od centrov moči. Na dolgi rok pa bi vsekakor morali krepiti zavezništva in solidarnost med različnimi skupinami delavstva in tako oblikovati novo politično voljo, da se nekaj dejansko spremeni. Občutek imam, da trenutno v dominantni slovenski politiki te želje po spremembah sploh ni, ampak zgolj želja po ohranjanju statusa quo, ki pa je izjemno regresiven. Tudi Levica je postala buržoazna stranka z izjemno sposobnostjo prilagajanja (neo)liberalnim kompromisom. Zato bi morali začeti graditi na novi politični sili in prek nje iskati luknje v obstoječem sistemu. Izstop iz Evropske unije oziroma evro območja mogoče niti ni nuja v tem trenutku. Evro kot institucija je vsekakor škodljiv za delavske in socialne pravice in bi ga morali spremeniti, če ne kar uničiti, ampak to se vsekakor ne bo zgodilo čez noč. Medtem bi morali začeti graditi gospodarske povezave, ki ne bi temeljile na trenutni odvisnosti, ampak na regionalni samozadostnosti, tudi ne na monetarni vrednosti, temveč na blagovni izmenjavi. Skratka, ustvarjanje novih skupnostih prostorov proizvodnje, potrošnje in menjave ter politična mobilizacija sta največ vredna in predpogoj za bistvene spremembe.

Tak sistem, ki ga trenutno imamo, je očitno v krizi, izpet je že vsaj 15 let. To ne gre nikamor. Dlje kot smo v močvari parlamentarnega liberalizma, več imamo ljudi tipa Trump.

Lahko to še rešujemo s konceptom nacionalne države in predstavniške demokracije, kot ga imamo ali ta vodi v slepo ulico in posledično vedno večjo odvisnost? Potrebujemo nov način političnega organiziranja, ki bi presegal nacionalni okvir in parlamentarizem?

Tak sistem, ki ga trenutno imamo, je očitno v krizi, izpet je že vsaj 15 let. To ne gre nikamor. Dlje kot smo v močvari parlamentarnega liberalizma, več imamo ljudi tipa Trump. Tudi volivci in volivke več ne verjamejo, da gre za njihove predstavnike in ne sodelujejo na volitvah. To je jasno. Znova se moramo pogovarjati o stvareh, s katerimi se je že veliko eksperimentiralo v preteklosti, pa so se potem kar izgubile v političnem imaginariju. Eno je ljudska suverenost, drugo so procesi soodločanja in samoupravljanja – povezovanje različnih ravni odločanja na samoupraven način. Če pogledamo skozi prizmo ekološke krize, ki deluje lokalno, njeni učinki pa so globalni, bi bilo zanimivo razmišljati o jugoslovanski izkušnji s samoupravljanjem, ki je delovalo na lokalni ravni in se je prek delegatskega sistema povezovalo z nekim centrom. V tem vidim možnost alternativne politične organizacije, v političnem odločanju, ki deluje na več ravneh in ki ima nekega centralnega koordinatorja. S tem dopustiš možnost odločanja in povezovanja na lokalni ravni, hkrati pa prek centrale, ki povezuje te lokalne ravni, rešuješ krizo, ki je drugače po mojem ni možno rešiti. Ne gre za klasični centralizem – centralizirana bi bila koordinacija, ne pa oblast in moč odločanja, ki bi bili razpršeni s participacijo na več ravneh.

—

Fotografije: Tine Lisjak.