To je žalostna, razvlečena in dolgočasna zgodba, naš poraz od fašizma. Povrh vsega nima možnosti za srečen konec. To je zgodba o ljudeh, katerih dedi so porazili fašizem. Nato so se vnuki fašistov odločili, da zmagajo v izgubljeni vojni svojih dedov in v tem uspeli. Če je nekoč ta zgodba imela nekakšen nauk, ni danes nikogar več, ki bi se ga spomnil.

Zato so možne izjave kakor tista Janeza Janše, ki celo genocid v Srebrenici izkorišča za obračun z ostanki pokojne levice:

»Pokola v Srebrenici ne bi bilo, če bi na ozemlju bivše Jugoslavije po njenem razpadu počistili s komunistično ideologijo in obsodili povojne poboje v Sloveniji in drugod«

Komunistična ideologija je odgovorna za Srebrenico, kolikor je odgovoren antibiotik za smrt od pljučnice, povzročene s koronavirusom – samo zato, ker ga ni uspela preprečiti. Ko smo že pri tem: mogoče bi delo opravila močnejša in večja doza – tako antibiotika kot komunizma? Komunizem ni preprečil genocida v Srebrenici med drugim tudi zato, ker je ta čas, oprostite, že crkoval.

Srebrenica se ne bi zgodila, če bi Janša kot referent Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite opravljal svoje delo obrambe in zaščite komunizma.

Pokopali so ga prav aparatčiki, ki so šele tedaj, ko so zavohali smrt jugoslovanskega komunističnega eksperimenta, ugotovili, da so sami pravzaprav disidenti po duši in nacionalno zavedni liberalci, pisci, ki so si napravili kariero s poveličevanjem revolucije, v penzijo pa odšli kot zaslužni protirevolucionarji in ostali primerki črevesne flore in bakterij, ki so se namnožili v sistemu, ki je še živ privzel vse odlike tri mesece starega trupla.

Zato je bolj pravilno reči, da se Srebrenica ne bi zgodila, če bi on kot referent Splošne ljudske obrambe in družbene samozaščite opravljal svoje delo obrambe in zaščite komunizma.

Splošno znano je, da je v vojnah v devetdesetih letih Srbija poskušala ustvariti Veliko Srbijo. Ta projekt si je v spisu, napisanem leta 1941 v Nikšiću in objavljenem pod naslovom »Homogena Srbija«, izmislil ideolog četniškega gibanja, Stevan Moljević.

Realizacija tega projekta je tako kot leta 1941 tudi leta 1992 predpostavljala iztrebljenje muslimanov v vzhodni Bosni, predvsem ob reki Drini. Ratko Mladić je v Srebrenici in v Podrinju poskušal dokončati to, kar ni dokončal četniški poveljnik Pavle Đurišić. Ta 13. februarja 1943 pošlje Draži Mihailoviću poročilo o »akciji proti muslimanom« v »Pljevanskem, Čajničkem in Fočanskem srezu«i, v katerem črno na belem piše: »V času operacij se je izvajalo popolno uničenje muslimanskega prebivalstva ne glede na spol in starost. Naše žrtve so bile 22 mrtvih, od teh 2 po nesreči, in 32 ranjenih. Pri muslimanih okrog 1200 borcev in do 8000 ostalih žrtev: žensk, starcev in otrok.«

V Sarajevu, na proslavi dneva, ko so partizani to mesto osvobodili, župan napravi freudovski zdrs in zatrdi, kako smo »na današnji dan premagali antifašizem«. In to ponovi trikrat.

Ker je, kot vemo, za klavske pohode Ratka Mladića in Draže Mihailovića kriv Tito, je bil v Srbiji četniški poveljnik rehabilitiran, z njim pa tudi ideologija, v imenu katere sta Mladić in on ubijala.

Na Hrvaškem je ustaštvo skoraj povsem normalizirano, medtem ko v delu Bosne, v katerem Bošnjaki predstavljajo večino prebivalstva, šole dobivajo imena po muslimanih, ki so sodelovali z nacisti. V Sarajevu, na proslavi dneva, ko so partizani to mesto osvobodili, župan napravi freudovski zdrs in zatrdi, kako smo »na današnji dan premagali antifašizem«. In to ponovi trikrat.

Trump v Beli hiši pomeni množico trumpičev v Evropi, še posebej v srednji in vzhodni.

Istočasno v Ameriki Trump za zgradbe, požgane med protesti proti rasizmu, obtožuje Antifo in jih dodaja na seznam terorističnih organizacij. Njih da, ne pa tudi KKK, katerega vodja David Duke ga je podprl v kampanji za predsedniške volitve leta 2016, od česar se Trump ni želel ograditi. Ker KKK, še eno splošno znano dejstvo, ni nikoli ničesar in nikogar zažgal.

Trump v Beli hiši pomeni množico trumpičev v Evropi, še posebej v srednji in vzhodni. Na koncu Trumpovega obračuna z aktivističnim antifašizmom je tudi Janševa sintagma »fašistični antifašizem«. To je pravzaprav variacija »modrosti«, ki nam jo postjugoslovanska levica že tri desetletja prodaja kot »zmerno politiko«. Gre pa tako: eni se zavzemajo za radikalno kršenje človekovih pravic migrantov, drugi se radikalno zavzemajo za spoštovanje človekovih pravic migrantov. Ene in druge proglasiš za skrajneže, kot mero »demokratičnega kompromisa« pa postaviš zmerno zlorabljanje migrantov. Voilà: si zmerni desničar, ki pridiga nasilnim, radikalnim levičarjem.

Vodo na mlin tistih, ki izenačujejo »radikalne elemente v vseh segmentih ideološkega spektra«, se pravi fašizem fašistov in »fašizem antifašistov«, kontinuirano dovaja Evropska unija: najprej z Resolucijo Sveta Evrope 1481 iz leta 2006 o obsodbi komunističnih režimov, potem z obeleženjem Evropskega dneva spomina na žrtve totalitarnih in avtoritarnih režimov, potem z resolucijo Evropskega parlamenta iz leta 2019 »o pomembnosti spomina za prihodnost Evrope«. Performans Pahorja in Mattarelle v Bazovici je bil povsem v duhu teh evropskih resolucij.

Mimogrede povejmo, kar bode v oči: da ne obstajajo tudi resolucije o obsodbi zločinov demokratskih držav. Ali zaradi tega, ker si žrtve demokracije ne zaslužijo spomina ali ker demokracija ne proizvaja žrtev? Kaj bi o tem lahko povedale, recimo, žrtve francoske demokracije v Libiji ali nepregledni špalirji grobov, ki jih je širom sveta pustila ameriška imperialna demokracija? No, to je druga zgodba, ki jo bomo, ali je ne bomo, povedali drugič …

Preostanejo pravzaprav protesti in lastna odločnost, da z vsemi razpoložljivimi državljanskimi akcijami (ali umetniškimi formami, če se s tem ukvarjaš) napraviš vse kar lahko v borbi proti fašizmu.

Kaj nam je, potemtakem, preostalo? Lažno antifašistično blebetanje balkanskih socialdemokratov, ki nimajo potrebe, da bi se prikazali kot antikapitalistični (ker to tudi niso), zato jim ne preostane drugega, kakor da retorično branijo »antifašistične vrednote«, ki so bile ubranjene že ’45, a poražene ’91? To, kar je Horkheimer rekel v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko se je širil takratni fašizem, velja tudi danes, ko nas je pregazil današnji fašizem: tisti, ki nimajo poguma kritično govoriti o kapitalizmu, naj molčijo tudi o fašizmu.

Preostanejo pravzaprav protesti in lastna odločnost, da z vsemi razpoložljivimi državljanskimi akcijami (ali umetniškimi formami, če se s tem ukvarjaš) napraviš vse kar lahko v borbi proti fašizmu.

Preostane zavedanje, da fašizem ni nasprotje in še manj prasovražnik kapitalizma. Nasprotno: fašizem je eden klasičnih modelov reakcije kapitalizma v krizi. Levica, ki, ko je na oblasti, neguje in varuje kapitalizem (seveda, to je »trajnostni« kapitalizem »s človeškim obrazom«, tako rekoč »kapitalizem z levimi vrednotami«), ustvarja ekonomske pogoje za razvoj fašizma.

Bi bila rehabilitacija in zmaga fašizma v sodniškem podaljšku mogoča brez verskih skupnosti, ki so nadigrale tisto izmučeno sekularno, ki se je vleklo po terenu? Seveda ne. One so kontrolirale sredino igrišča in tekmi narekovale tempo: kvarile so igro nasprotnika, povezovale svojo obrambo z napadom. Doprinosa predstavnikov verskih skupnosti k slabšanju najboljšega in ponovnem povzdigovanju najslabšega iz naše preteklosti ni mogoče preceniti. Zmaga svojčas težko poraženega, dotolčenega fašizma na prostoru bivše Jugoslavije je njihova skupinska mojstrovina. Dokazali so, da so naši narodi in narodnosti, ko se zedinijo okrog skupnega cilja, na primer rehabilitacije fašizma, sposobni tudi tega, kar je bilo v teoriji nemogoče, a se je v praksi potrdilo kot mogoče.

Fašizem 2.0 je proizvod, prilagojen času in zahtevam trga, ki ga prodajajo kot antifašistični fašizem.

Kardinal Puljić bo v Sarajevu jokal za katoliki ustaši, medtem ko bo za muslimanskimi ustaši, sinhronizirano, na zagrebškem pokopališču Mirogoj spustil solzo Mersad Kreštić efendija. Pravoslavec Amfilohije bo takoj, ko koronavirus ne bo ovira, zopet skočil do Kamniške Bistrice, da se pokloni brezmadežnim dušam četnikov, ki so jih tam »brez sojenja« pobili partizani.

Več kot tri desetletja fašizem tukaj prodajajo kot stvar demokracije, pluralizma, »civiliziranega odnosa do nedolžnih žrtev«, »izkazovanja spoštovanja žrtvam totalitarnega režima«. Fašizem 2.0 je proizvod, prilagojen času in zahtevam trga, ki ga prodajajo kot antifašistični fašizem.

Domnevni antifašistični fašizem, kaj je to v resnici?

No, to je, oprostite, ko v Ljubljani govoriš o pošasti srbskega in hrvaškega fašizma, a se ne moreš spomniti niti enega primera slovenskega fašizma; ko v Zagrebu govoriš o četniških in partizanskih zločinih, a sredi Jasenovca postaviš tablo z napisom »ZA dom spremni«. To je, ko v Beogradu preštevaš srbske žrtve v Jasenovcu, a rehabilitiraš Draža. To je, ko Đukanovićeva oblast pred kakšnim letom postavi nov spomenik Titu v Podgorici, a istočasno pošlje ambasadorja v Slovenijo, da skupaj z gothbendom pravoslavnih popov nese venec v že omenjeno Kamniško Bistrico, na spomenik »nedolžnim« četniškim klavcem, ki jih je tam kakor ščurke potamanil Tito. To je, ko te v Sarajevu moti maša za ustaše v katedrali, ne moti pa te dova za ustaše na Mirogoju – ko te moti ulica z imenom ustaša Mileta Budaka v Mostarju, a te ne moti šola z imenom džamijskega nacista Mustafe Busuladžića. To je, ko se s peterokrako na čelu vojskuješ za cilj četniškega gibanja – Veliko Srbijo. Vojska, ki je napadla Slovenijo, pa potem bombardirala Vukovar in Dubrovnik, je bila fašistična. Vojska, ki je oborožila četnike, ki so oblegali Sarajevo, je bila fašistična. Nekdaj slavna, zmagovalna Titova Jugoslovanska ljudska armada je samo desetletje po smrti svojega vrhovnega poveljnika končala kot fašistična banda, ki jo je kot gangrena okužilo četništvo.

Antifašizem se začne in konča ne z borbo proti »njihovemu«, temveč z borbo proti »našemu« fašizmu.

Antifašizem je zahteven, ker je oblika askeze.

Rečeno v terminologiji Marka Miljanovaii … Antifašizem jugoslovanskih narodov je diplomiral leta 1945 iz junaštva: obrambi sebe pred fašizmom drugih.

Leta 1991 je padel na človečnosti [čojstvu]: obrambi drugih pred fašističnim v nas.

i Srez: nekdaj administrativna enota, večja od občine in manjša od okrožja, v SFRJ odpravljena med leti 1963–67.

iiČrnogorski vojvoda in vojskovodja, avtor etične definicije, ki človečnost [čojstvo] postavlja pred junaštvo. »Junaštvo je, ko branim sebe od drugega, človečnost [čojstvo], ko branim drugega pred sabo.«

Prevedel: Rok Plavčak