Združene države Amerike so za številne Evropejce kot nekakšno čudežno ogledalo, v katerem vsakdo vidi tisto, kar hoče videti. Podobno velja za proteste, ki so se po brutalni smrti Georgea Floyda zaradi policijskega nasilja doslej razširili že po več kot tristo ameriških mestih.

Predstavniki politične desnice na ameriških ulicah vidijo zgolj nasilje, plenjenje in nemire, ki jih je treba zatreti in vzpostaviti red – tudi z vojsko, če policija ne bo več dovolj. Bolj ali manj prikriti rasisti strašijo, da bodo zaradi vdora nebelih in nekrščanskih migrantov tudi evropska mesta kmalu postala takšna bojišča. Za pripadnike politične levice pa so protestniki predvsem uporniki proti kapitalizmu in predsedniku Donaldu Trumpu.

Toda to so hude poenostavitve in zavajanja, nam je povedal triintridesetletni Njujorčan Asad Haider, raziskovalec ameriške politične zgodovine in eden izmed ustanoviteljev politične revije Viewpoint Magazine. Levica, zlasti evropska, v protestih prevečkrat spregleda strukturni rasizem v ameriški družbi, ki ga ne more odpraviti samo glasovanje proti Trumpu. Desnica, ki še vedno slavi nekdanje lastnike in trgovce s sužnji ter jim postavlja nove spomenike, pa preko svojih medijev širi populistične laži in protestnike naslavlja s teroristi.

V svoji knjigi Mistaken Identity, Race and Class in the Age of Trump (2018) je opisal zapleteno razmerje med raso in družbenim razredom v ameriški politiki. Knjige ni napisal zgolj kot raziskovalec, temveč je izhajal tudi iz lastne izkušnje, ko se je moral kot otrok pakistanskih priseljencev soočiti z vprašanji lastne družbene in politične identitete. V šoli je govoril drug jezik kot doma. Med obiskom domovine so ga zasmehovali zaradi ameriškega naglasa, v ZDA so ga po enajstem septembru sošolci zmerjali z »Osamo«. Zato je postal pozoren opazovalec in kritik identitetnih politik, ki zaznamujejo tudi sedanje množične proteste proti rasizmu in policijskemu nasilju.

Asad Haider

Kako si razlagate skoraj nepredstavljivo mobilizacijo ameriških državljanov po smrti Georgea Floyda zaradi policijskega nasilja? Sedanji protesti so še veliko bolj množični in militantni kot so bili na vrhuncu gibanja Black Lives Matter po letu 2014.

Združilo se je več različnih dejavnikov: zdravstvena kriza zaradi pandemije novega koronavirusa, gospodarska kriza in ena izmed najbolj trdoživih značilnosti ameriškega rasizma: policijsko nasilje, ki je usmerjeno predvsem v državljane temne polti. Vse to je sprožilo sedanje množične proteste. Policijsko nasilje ni nič novega, vendar so tokrat protesti bistveno bolj množični in militantni predvsem zaradi vse hujše družbene, ekonomske in politične krize, v kateri se nahajamo.

Tudi zato se protestniki ne spopadajo samo s policijo, temveč tudi s kapitalom oziroma njegovimi simboli, kar se kaže kot uničevanje lastnine, plenjenje in podobno. Vse to je povzročilo nemire, ki utegnejo postati največji dejavnik družbenih sprememb, ki jih je doživela moja generacija.

Več evropskih progresivnih in levo usmerjenih politikov – med njimi tudi nekateri slovenski – je obsodilo nasilje in protestnike pozvalo, naj se namesto na ulici raje mobilizirajo na volitvah in glasujejo proti Donaldu Trumpu.

Lahko razumem, zakaj se zdijo protesti proti rasizmu marsikomu sprejemljivi, plenjenje trgovin pa je že pretirano. Toda ameriško politiko je z evropske perspektive težko razumeti. Večina Evropejcev si težko predstavlja, kako zelo smo tukaj prikrajšani za najbolj osnovno socialno varnost. Koliko ljudi nima dostopa do osnovnih zdravstvenih storitev, kako težko je pridobiti socialno pomoč zaradi bolezni ali brezposelnosti, kako podhranjeni so programi socialne pomoči in kako drago je izobraževanje …

Teh problemov ni mogoče rešiti s tem, da na volitvah glasuješ proti Trumpu. Niti s tem, da izvoliš črnega predsednika, kot smo lahko videli na primeru Baracka Obame. Tako imenovana politika black faces in high places (imenovanja črnih obrazov na visoke položaje) sama po sebi ne spremeni družbenih razmerij in ne odpravi strukturnega rasizma, na kar so že dolgo opozarjali in opozarjajo številni predstavniki črnskih gibanj. Ne smemo namreč pozabiti, da se je tudi gibanje Black Lives Matter začelo med drugim mandatom Baracka Obame.

To gibanje je pokazalo, da se je treba proti rasizmu v ZDA boriti z obsežnimi strukturnimi spremembami, ki nujno vključujejo tudi ukrepe za zmanjševanje ekonomske neenakosti. Pandemija je pokazala, kako zelo bi univerzalno zdravstveno zavarovanje izboljšalo življenje ljudi, ki so najbolj neposredno prizadeti zaradi rasizma in ki nesorazmerno trpijo tudi zaradi virusa. Toda ameriška politika se je odrekla takšni reformi.

Ker je bil Bernie Sanders edini demokratski kandidat, ki je zares zagovarjal takšno idejo?

Zdravstveno zavarovanje za vse državljane je bila ena izmed osrednjih idej njegove kampanje. Ob pandemiji vidimo, kako nujna – in tudi kako racionalna – bi bila takšna reforma. Toda politični sistem je onemogočil takšen poskus.

Ob tem lahko brez teorij zarote najdemo veliko razlogov, zakaj se ameriški volilni sistem tako zelo upira takšnim spremembam. Dejstvo pa je, da je demokratska stranka – in predvsem njeno vodstvo –

naredilo vse, da bi preprečilo nominacijo Sandersa za demokratskega predsedniškega kandidata. Uspelo jim je, mi pa smo se lahko še enkrat naučili, da volitve zagotovo niso način za doseganje kakršnih koli resnih in nujnih družbenih sprememb.

Prav tako smo videli, da se Sandersova kampanja ni uspela povezati z družbenimi gibanji. Dejstvo, da so se zdaj razmahnila avtonomna gibanja proti rasizmu, ki so veliko bolj nastrojena proti državi in povzročajo družbene nemire, zelo jasno kažejo omejitve volilne tekme. Tudi če politiki med kampanjo zagovarjajo pomembne reforme.

Lahko družbena gibanja danes še prinesejo pozitivne politične spremembe?

Kakšne bodo posledice nemirov in uničevanja? Ne vemo. Lahko pa smo prepričani, da zgolj z nekaj mirnimi protesti ne bi povzročili toliko strahu med vladajočimi razredi. Menim pa, da se je bilo treba premakniti naprej od volitev in dovoljenih protestnih shodov, če smo se hoteli otresti omejitev ameriškega političnega sistema.

Vojska si zelo verjetno ne želi posredovati. Tudi številni predstavniki sedanje administracije, vključno z nekaterimi Trumpovimi svetovalci in guvernerji zveznih držav, niso naklonjeni tej ideji, saj se bojijo zaostrovanja razmer.

Ali strah vladajoče politike kažejo tudi grožnje z uporabo vojske in izenačevanje protestnikov s teroristi? Teroristi namreč nimajo v ZDA nikakršnih pravic, še zlasti ne v vojnih razmerah.

Ne vem, če ima poimenovanje protestnikov s teroristi lahko kake pravne posledice. Vsekakor pa deluje na retorični ravni.

Vojska si zelo verjetno ne želi posredovati. Tudi številni predstavniki sedanje administracije, vključno z nekaterimi Trumpovimi svetovalci in guvernerji zveznih držav, niso naklonjeni tej ideji, saj se bojijo zaostrovanja razmer. Ne samo, da bi jim uporaba vojske najverjetneje prinesla negativno javno podobo, ampak bi se lahko stanje tako zelo poslabšalo, da bi postalo neobvladljivo. To ne pomeni, da uporaba vojske ni verjetna. Za takšen ukrep se je odločil nekdanji predsednik George W. Bush, pred njim njegov oče, pa tudi Trump si nedvomno zelo želi ravnati enako. Vendar ga vsaj zaenkrat zavirajo druge veje oblasti.

Veliko je seveda odvisno od tega, kako dolgo se bo še ohranjala sedanja intenzivnost protestov – njihova militantnost in povzročanje družbenih nemirov. Vprašanje je, kako dolgo bodo lahko protestniki še vztrajali in kako dolgo se jim bodo še pridruževali novi člani. Sam sem že čisto izčrpan, ampak se kljub temu pripravljam, da bom šel ponoči spet ven.

Virus nas zelo skrbi. V sedanjih okoliščinah ni mogoče ohranjati distance. Skoraj zagotovo bo zbolelo veliko protestnikov, ki so zdaj na ulicah.

Ali oblasti izrabljajo pandemijo za kriminalizacijo protestov? Takšna je bila denimo med pandemijo strategija slovenske vlade, ko je hotela odvrniti državljane od protivladnih protestov.

Virus nas zelo skrbi. V sedanjih okoliščinah ni mogoče ohranjati distance. Skoraj zagotovo bo zbolelo veliko protestnikov, ki so zdaj na ulicah. Prav tako bodo zboleli številni, ki jih bodo zaprli zaradi protestov. Čakajo nas novi valovi okužb, kar bo še dodatno otežilo razmere.

Toda vlada vsaj zaenkrat ni izrabila pandemije kot opravičila za policijsko represijo. Morda tudi zato, ker je Trump še nedavno podpiral proteste skrajne ameriške desnice, na katerih so udeleženci zahtevali čim hitrejše sproščanje ukrepov in zagon gospodarske dejavnosti. Sam pa že ves čas poskuša zmanjšati pomen pandemije.

Ne, represivni organi pri nas ne potrebujejo pandemije, ampak se zanašajo na običajno kombinacijo odkritega rasizma, kriminalizacije protestov in kriminalizacije črnih državljanov. Oblasti imajo zato raje policijsko uro. V New Yorku nismo imeli policijske ure že skoraj sto let. V Los Angelesu so uvedli policijsko uro od enih popoldne, kar je noro. Policijska ura pa je očitno najbolj prikladen način, da lahko policija aretira kogar koli, ki je ponoči zunaj. Za aretacijo črnih protestnikov zato ne potrebujejo nikakršne druge utemeljitve, kot da kršijo policijsko uro.

Kaj povezuje tako različne protestnike? Imajo kake skupne cilje in politike?

Protesti imajo več obrazov. Na eni strani imamo protestne pohode, ki se večinoma zgodijo podnevi in se največkrat začnejo na družabnih omrežjih. Zanje dostikrat ne vemo, kdo jih skliče ali organizira. To je lahko kdor koli, ki začne pozivati k dejanjem.

Na drugi strani imamo različne organizacije in združenja v lokalnih skupnostih, ki prav tako organizirajo protestne dogodke. Te organizacije se hočejo predstaviti kot pobudnice ali vodje protestov. Uporabljajo avtomobile in megafone ter majo zelo jasna stališča, kaj hočejo. Če vidijo koga, ki uničuje tujo lastnino, bodo poskušali uporabiti množico, da bi preprečili takšna dejanja. Pogosto celo pozivajo ostale protestnike, naj takšne posameznike izročijo policiji. Voditelji teh skupnosti včasih zagovarjajo prijateljske odnose s policijo, saj da so tudi policisti del njihove skupnosti, zato jih poskušajo pridobiti na svojo stran.

Za te skupine pa je včasih značilna tudi uporaba lažne protirasistične retorike, s katero hočejo upravičiti svoja stališča. Določene organizacije denimo vztrajajo, da protestirajo specifično proti trpljenju njihove skupnosti, in se hočejo jasno ločiti od gibanj proti policiji. Nekateri voditelji teh gibanj tudi trdijo, da lastnino uničujejo »zunanji agitatorji« oziroma beli anarhisti. To je postala pogosta tema v medijih, ko poročajo o protestih.

Protestniki so mladi ljudje, ki so upravičeno jezni in so udeleženi v nemirih.

Zunanji agitatorji?

Veliko je govora o domnevnem belem agitatorju, ki prihaja od zunaj. O belih anarhistih, ki bi naj dejansko razbijali okna izložb. Toda v nobenem primeru, kar jih poznam, to ne drži.

Poleg omenjenih spontanih in organiziranih pohodov je tu še množica, ki jo lahko vidimo ponoči. Ta je zelo drugačna od tiste na legalnih pohodih podnevi. Protestniki so mladi ljudje, ki so upravičeno jezni in so udeleženi v nemirih. Te nemire sem spremljal noč za nočjo na Manhattnu in po mojih opažanjih se zdijo v največji meri zares spontani.

In medrasni, kot lahko vidimo v medijih?

V nočnih nemirih lahko najdemo različne vrste politične zavesti. Protestniki so povečini črni, a so med njimi tudi pripadniki drugih polti in etnij, prav tako so tam tudi belci. Toda v nasprotju z dnevnimi pohodi in demonstracijami, nočni nemiri predstavljajo združeno fronto proti državi. Po mojih izkušnjah nečrnih protestnikov, ki pomagajo graditi barikade, nikdar ne grajajo na način, kot so dnevni birokrati grajali tako imenovane »zunanje agitatorje«.

V protestih je navzoč kolektivni antagonizem, usmerjen proti policiji, in kolektivni entuziazem za uničevanje lastnine, usmerjen predvsem proti bankam in velikim trgovskim verigam. In potem nastopi plenjenje, ki je bilo v nekaterih primerih usmerjeno tudi v butike visoke mode v SoHu. Veliko visoke mode so takrat redistribuirali.

Nekaj podobnega se je zgodilo v Londonu pred nekaj leti. Tarče zlasti mladih protestnikov so bile podobne: banke, trgovske verige, trgovine z modnimi oblačili in s tehniko …

Vse to so trgovine, v katere ti mladi ljudje nikoli ne bi smeli vstopiti.

Na dnevnih protestih sem videl tudi dosti belcev, ki so nosili plakate z napisi o »belski tišini« in »belskem privilegiju«. Težava je, da te izjave govorijo samo o njih samih in o krivdi belcev.

V svoji knjigi o identitetnih politikah opisujete osebno izkušnjo, kako ste po naključju našli avtobiografijo Hueya P. Newtona, soustanovitelja stranke Črnih panterjev. Ta knjiga je spremenila vaš pogled na raso, identiteto in politiko, saj ste se lahko poistovetili s karizmatičnim temnopoltim voditeljem. Ali se lahko mlad Latinoameričan, musliman ali beli protestnik še vedno poistoveti z idejami, denimo, Črnih panterjev?

Ljudje, ki se sedaj mobilizirajo, so zelo različni in mešanih ras. Tisti, ki poskušajo nadzorovati proteste in v njihovem imenu govoriti v medijih, pa se po mojem opažanju zelo pomanjkljivo navezujejo na zgodovino, na katero ste namignili.

Na dnevnih protestih sem na primer videl tudi dosti belcev, ki so nosili plakate z napisi o »belski tišini« in »belskem privilegiju«. Težava je, da te izjave govorijo samo o njih samih in o krivdi belcev, ne povejo pa ničesar o družbeni spremembi. Prav tako ne prepoznajo, da gibanje poganja črnska moč in ne belska krivda. Resnično upam, da se belci ne bodo pustili potegniti v solipsizem belske krivde, in da se bodo namesto tega pridružili združeni fronti proti državnem rasizmu.

Lahko družbena gibanja prinesejo kakšno alternativo dvostrankarskemu sistemu, ki je v ZDA na oblasti že večidel dvajsetega stoletja?

Ne vem, ali bo alternativa dvostrankarskemu sistemu nastala v obliki novih političnih strank. Verjamem pa, da bodo iz gibanj prišle nove ideje in da bodo nastale nove organizacije. Podobno se je zgodilo po nemirih v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Liga revolucionarnih črnskih delavcev je nastala v Detroitu po nemirih leta 1967 na primer. Vodstva temu gibanju ne bodo zagotovile obstoječe organizacije, temveč bo to gibanje samo proizvedlo novo vodstvo in nove organizacije.

Ne smemo pozabiti, da se je politični sistem že spremenil z izvolitvijo Donalda Trumpa. Resda je izvoljeni pripadal eni izmed dveh političnih strank, toda ni bil politik v tradicionalnem smislu. Ni bil interni del političnega establišmenta in tudi elite Republikanske stranke so imele kar dosti težav, da so ga sprejele, ko je premagal njihove izbrane kandidate.

Ampak to je tudi poglavitna razlika med republikansko in demokratsko stranko. Republikanci so bili dovolj oportunistični, da so uvideli, da ima Trump možnost za zmago nad demokrati. In so si rekli – pa naj bo. Zmagajmo, z njim pa se bomo ukvarjali kasneje.

Demokratska stranka pa nasprotno …

… tega nikakor ni hotela narediti z Berniejem Sandersom. Dobro mu je kazalo, imel je potencial, da bi postal bolj priljubljen od Trumpa, ampak ga stranka ni bila pripravljena podpreti.

Demokrati se že desetletja pomikajo čedalje bolj in bolj na desno.

Ali naj protestna gibanja poskusijo reformirati demokratsko stranko?

Če se bodo gibanja, ki sedaj vznikajo, povezala z Demokratsko stranko, bodo demobilizirana. Samo če gibanja ohranijo lastno avtonomijo, bodo lahko vršila pritisk na stranko, da se pomakne na levo. Težava je seveda ta, da so ameriški demokrati veliko bolj nagnjeni k pomikanju na desno kot pa na levo. Desetletja se že pomikajo čedalje bolj in bolj na desno in sedaj uporabljajo Trumpov ekstremizem ter njegovo nesposobnost, da bi prepričali javnost, da sprejme njihovo desničarsko politiko.

Raziskovali ste družbena gibanja iz petdesetih, šestdesetih in sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Kaj se vodje protestov danes lahko naučijo iz njihovih uspehov in porazov?

Množična gibanja tistega časa so se borila proti rasizmu, ta boj pa so bojevala z radikalnim programom družbene spremembe. Toda naposled so ta gibanja zapadla v krizo, ko do dosegla določene cilje svojih politik in so morala formulirati nove strategije. To se je zgodilo z gibanjem za državljanske pravice, na njihov poraz pa sta se poskušala odzvati gibanje Black Power in črnski nacionalizem. Vendar je ta gibanja bodisi porazila državna represija bodisi so razpadla zaradi organizacijskih težav.

Kaj je sledilo razkroju teh gibanj?

Ko so se razkrojila državljanska gibanja, ki so zahtevala družbeno spremembo, se je začelo problem rasizma prikazovati kot individualni problem, množični boj proti rasizmu pa so nevtralizirale politične elite in kapitalizem. Množični boj proti rasizmu je bil ena najpomembnejših epizod emancipatorne politike v dvajsetem stoletju. Njegova nevtralizacija, ki jo je izvršil vladajoči red, pa je bil zapleten proces represije in kooptacije.

Kaj pa so posledice te spremembe?

Prevladujoče stališče po zatonu teh množičnih gibanj je bilo, da se je treba z rasizmom spoprijeti samo z modifikacijami znotraj obstoječega družbenega reda. Takrat je tudi zaživelo geslo black faces in high places (črni obrazi na visokih položajih), razprave o mikroagresijah pa so izpodrinile nekdanje analize strukturnega zatiranja in izkoriščanja, ki sta značilna za ameriški rasizem. Kot posledico smo dobili prvega temnopoltega predsednika države ter številne razprave o jeziku in politični korektnosti, toda ta nova politična elita, ki se je inkorporirala v ameriško državo, se ni spraševala, zakaj toliko ljudi še vedno živi v slumih.

Videti je, da je »vrnitev v normalo« edini politični program, ki ga ima danes večina vodij vlad – bodisi po pandemiji ali po protestih. Toda ali je vrnitev v normalno stanje sploh mogoča?

Ne bo vrnitve v normalo. Pandemija je prinesla spremembo družbe, ki bo po mojem mnenju trajnejša. Prav mogoče, da bo vrsta mobilizacije, ki jo zdaj spremljamo, vodila v emancipatorne smeri. Toda še verjetneje je, da se bodo zgodile slabe stvari. Tendence, ki jih začenjamo videti, so vse bolj nevarne.

Socialistične revolucije so uspešno prevrgle obstoječe družbene rede. Ni pa jim uspelo zgraditi boljše družbe.

Nevarne?

Dvajseto stoletje je pokazalo, da teroristična in partikularistična oblika politike – ta je zgodovinsko bila fašizem – naraste kot odziv na grožnjo emancipatorne politike. Zato obstaja realna nevarnost, da se kot odgovor na proteste, ki zahtevajo družbeno spremembo, poveča tudi moč fašističnih teženj.

Mogoče bo državna represija pojenjala, če se vstaje razkrojijo v prihodnjih tednih. Če se to zgodi, bomo morda videli preobrat nazaj k neoliberalni tehnokraciji. Res upam, da se to ne bo zgodilo in da bodo vstaje našle nek način, da se ohranijo in obvarujejo pred državno represijo.

Apokalipsa se je že zgodila v dvajsetem stoletju. Doživeli smo dve svetovni vojni, skoraj jedrsko vojno, množične lakote, genocide in okoljske katastrofe. Toda staro stoletje je bilo tudi obdobje velikih dogodkov v emancipatorni politiki. Socialistične revolucije so uspešno prevrgle obstoječe družbene rede. Ni pa jim uspelo zgraditi boljše družbe, saj je bil državni socializem neuspešen. Vendar menim, da bi morali biti sedaj sposobni graditi na preteklih neuspehih z novo vednostjo, novimi izkušnjami in novimi praksami. Ne smemo dovoliti, da se ljudje izčrpajo, temveč moramo poiskati načine, kako vzdrževati nove načine politike.