Balada o morju in negorečih borovcih

Bojda sem se leta 2017, ko sem bila nazadnje na morju, z dopusta vrnila bolj »prerojena«, kot kadar sem počitnice preživljala v galerijah evropskih mest – tako mi je vsaj zatrjeval zdaj že bivši svak, ki je tedaj rekel, da »žarim«, češ da sem se z Reke vrnila oddajajoč nekakšno avro pomirjenosti, ki me je napravila skorajda neprepoznavno.

Tako izjemen naj bi bil učinek nekaj brezdelnih dni na obali, na morju. Je bilo torej potrebno tako malo ali tako veliko, da sem se iz nevrotične razvaline očitno prelevila v nekakšno rahlo nad tlemi lebdečo zen figuro? Sodeč po tem, kolikšen del populacije se vsako leto za nekaj dni (do nekaj tednov, odvisno od raznih (ne)zmožnosti) odpravi na morje, torej k vodi in v vodo, bi rekla, da mi je morda preprosto nekaj let pred tem primanjkovalo nečesa, k čemur se ljudje naše civilizacije ritualno obračajo, da si napolnijo baterije.

Mogoče sem bila pred tem nekaj let samo izpraznjena – in bog ve, kaj se je z menoj in mojo avro zgodilo v teh petih letih; vprašala bi tega nekdanjega svaka, pa mi tudi on, kot morje, ni več tako na dosegu roke kot nekoč.

Ampak izmikanje morja je vse manj stvar osebnih izbir in dogovorov (zakaj iti raje aprila v Rim kot julija v Pulj, recimo) in vse bolj tudi nekih apokaliptičnih procesov, glede katerih si prerade_i zatiskamo oči, z izgovorom, da je trenutno še vse okej.

Tako nekako naj bi se ta tekst prvotno začel.

Ukvarjal naj bi se predvsem z dogajanji in spremembami v morjih, v vodah. Izolirano. Toda nato so izbruhnili požari na Krasu in se mi je tekst ustavil – nuja bolj povezujoče obravnave tematike, ki ne izolira enega ekosistema, je dobesedno skočila iz realnosti v tekst.

Ne le pri nas – divji požari so izbruhnili po vsej Evropi in Sredozemlju, zlasti – a ne samo – v priobalnem pasu; gorelo je, oziroma še gori, v Albaniji, na Hrvaškem, na Cipru, na Češkem, v Franciji, v Nemčiji, v Italiji, v Libanonu, na Malti, v Maroku, na Portugalskem, v Romuniji, Španiji, Tuniziji, Turčiji, Veliki Britaniji … pred nekaj leti smo z grozo spremljale_i požare v Avstraliji, a vse bolj se zdi, da postajajo poletni požari stalnica; v Sredozemlju se zdaj pojavljajo že nekaj let zapored, nam najbližje na Hrvaškem in v Italiji.

Sprva sem nameravala pisati samo o tem, kako sem že leta 2017 tudi sama spontano opažala manj rib kot nekoč, nato se mi je s požari začela sestavljati slika o prepletenostih vplivov v morjih in na celini.

Priobalne pokrajine so namreč zaradi vročine, suše in burje najbolj izpostavljene odvodom podnebnih sprememb, v teh dneh najbolj odmevno razraščajočim se, neobvladljivim požarom. Morda je bil_a v tem konkretnem slovenskem primeru na delu požigalec_ka, toda v številnih drugih primerih ni, ali, kot mi je danes navrgel partner: vse človeštvo je požigalsko.

Drži – simbolno, metaforično in dobesedno.

Problem imamo z vročino, problem imamo z ognjem. Problem imamo s pregrevanjem planeta, ki se v nekem simbolnem, vse bolj pa tudi čisto stvarnem smislu kuri.

Posledice tega procesa so že tu, zdaj, niso stvar prihodnosti.

Ko sva s kolegico iz okolice Nove Gorice delili stiske ob misli na vse neljudi, ki so v požaru na Krasu izgubljali življenja, družine in domove ter na vse ljudi, ki jih je bilo nujno evakuirati – samo letos je bilo po Evropi zaradi požarov takšnih kar devetinštirideset tisoč – se mi je po mislih pletlo, kako močno podnebne spremembe trenutno (še) udarjajo zlasti na najbolj izpostavljenih predelih in ekosistemih; sprva sem nameravala pisati samo o tem, kako vplivajo na oceane, na morja, kjer sem že leta 2017 tudi sama spontano opažala manj rib kot nekoč, nato se mi je s požari začela sestavljati slika o prepletenostih vplivov v morjih in na celini tik ob njem; to je skrajno žalosten, boleč, a obenem poučen primer zlitja, prehajanja vplivov, povezovanja taistih vzrokov s posledicami v različnih okoljih; morje se pregreva in postaja vse bolj kislo, priobalni kraji postajajo vse bolj vroči in sušni – letos ponovno beležimo rekorde tako pri merjenju temperature morja, kot tudi zraka – vse večja je nevarnost za požare.

Če v morjih upada količina fitoplanktona, na kopnem zaradi požarov in izsekavanj upada količina dreves. Gre za rastline, ki prispevajo največji delež kisika v ozračju in tako eno in drugo pomeni upadanje kisika v atmosferi. Umiranje se tako iz morij širi tudi na kopno, kjer v požarih gorijo šakali, lisice, zajci, kune, srne, pa tudi krave, ovce …

V začetku julija so Slovenske novice poročale o cipljih, ki so množično pomrli v bližini Splita, že nekaj let pa tako potapljači_ce kot tudi znanstvenice_ki opozarjajo, da v Južni Dalmaciji ni več najti spužev in nekaterih vrst še nedavno bogato razraščenih školjk, kot so veliki leščur in lupina Noetove barke. Odmiranje spužev se širi od juga proti severu. Školjke namreč filtrirajo morsko vodo in so zelo občutljive na kislost morij, ta pa zaradi podnebnega segrevanja postajajo vse bolj kisla. Podobno so na pH vode občutljive tudi spužve in korale ter sploh vsa bitja v morju, ki imajo zunanja ogrodja, ki jih gradijo iz ionov karbonata. Kislost morij vpliva na kemijsko sestavo vode in ta bitja svojih ogrodij ne morejo več graditi ali pa so njihova zunanja ogrodja manjša in tanjša; naraščanje kislosti morja tako pomeni nevarnost tudi za koralne grebene, za rake, za morske polže in že omenjene školjke. Odmiranje koralnih grebenov, ki smo mu že priča marsikje po svetu, pomeni za ohranjanje ekosistemov v morjih pravo katastrofo, saj koralni grebeni številnim vrstam zagotavljajo domovanje ter prehrano.

Znanstvenice_ki navajajo tudi, da naj bi v zadnjih petdesetih letih samo v Jadranskem morju za enainštirideset odstotkov upadla populacija morskih sesalcev in za štiriintrideset odstotkov celotna populacija rib (na Jadranu zlasti t.i. modrih rib); ponekod je ta upad celo petdesetodstoten. Eden od ključnih razlogov za to je ribolov; človek namreč letno pobije do tri tisoč milijard morskih bitij, med drugimi razlogi pa sta najvidnejša onesnaževanje morij in podnebne spremembe. Seveda te spremembe niso stvar nekega lokalnega kolorita, temveč gre za globalne pojave; zlasti ribolov pri tem ni »samo« stranski produkt kapitalističnih industrij, temveč kapitalistična industrija zase. Kot taka ima uničujoče posledice na nepregledno množico nečloveških posameznic_kov in ekosisteme, saj številni načini lovljenja rib z globokomorskimi mrežami postrgajo vse morsko dno ter polovijo nešteta bitja, vključno z morskimi levi, delfini, želvami … in premnogimi bitji, ki niso bila osnovna tarča lova (te žrtve padejo v skupino tako imenovanega »bycatcha«, ki predstavlja kar pet kilogramov teže nenamerno ujetih bitij proti enemu kilogramu namerno, targetirano ujetih bitij), obenem pa kot kapitalistično zasnovana industrija ribolov pobija mnogo preveč rib, zato marsikje v svetovnih oceanih lovišča postajajo prazna.

Morske vrste so zdesetkane in množično izumirajo, po nekaterih podatkih naj bi od leta 1970 do danes v svetovnem merilu izginilo že šestdeset odstotkov vseh rib.

Delež degradiranih oceanskih sistemov – sistemov, ki so bolj ali manj porušeni, bolj ali manj na robu preživetja zaradi človeških posegov, predstavlja tako po nekaterih podatkih 87 odstotkov oceanskih ekosistemov: nedotaknjenih pa ostaja le še trinajst odstotkov (ob zemeljskih polih in nekaterih predelih Tihega oceana). Morske vrste so zdesetkane in množično izumirajo, po nekaterih podatkih naj bi od leta 1970 do danes v svetovnem merilu izginilo že šestdeset odstotkov vseh rib.

V morjih, tudi lokalno, je po drugih strani vse več meduz, ki se za hrano borijo z ribami, jim pa višja temperatura morja bolj ustreza – žal lahko to privede do še večjega in bolj zaostrenega upadanja populacije rib.

Spremembe v morskih ekosistemih obenem vplivajo tudi na upadanje množine fitoplanktona, t.j. rastlinskega planktona, ki planetu zagotavlja skorajda najmanj petdeset, po nekaterih ocenah pa vse do osemdeset odstotkov vsega kisika.

Številne znanstvenice_ki svarijo, da obstaja resna nevarnost, da bi lahko v prihodnosti prišlo do masovnega izumiranja morskih vrst, primerljivega z največjim izumrtjem pred 250 milijoni let.

Vse to, kar navajam tu v zgornjih odstavkih, so podatki, ki jih nekako od leta 2015, ko sem po prehodu na veganstvo v marcu začutila, da moram spregovoriti o pravicah živali, a tudi podnebnih spremembah (to sem tedaj naredila v okviru serije predavanj po slovenskih knjižnicah in srednjih šolah), z nekakšno nujo skorajda periodično ponavljam v različnih oblikah; v predavanjih, v leposlovju, v novinarskih tekstih in objavah na socialnih omrežjih (no, tistem enem, ki ga pač uporabljam, ker za več njih nimam energije) …; gre za podatke, ki sem se jim privadila, ampak čutim, da se jim vse bolj privaja tudi splošna javnost. Morja umirajo. Sprašujem se, kako bi to lahko povedala drugače, da ne bi izzvenelo kot zgolj spoj samostalnika in glagola, da bi nekako dejansko posredovalo vsebino.

Preprosto ne verjamem, da nas čaka še kaj dosti; opazujem, kako se eno za drugim v realnost prevajajo opozorila znanstvenic_kov in kako se človeštvo vsemu zaenkrat samo preprosto prilagodi.

Osebno sem prav s podatkom, da nam upada količina fitoplanktona in da morja umirajo, že pred nekaj leti izgubila zaupanje v prihodnost – ‘prihodnost’ napišem brez pridevnika namerno. Preprosto ne verjamem, da nas čaka še kaj dosti; opazujem, kako se eno za drugim v realnost prevajajo opozorila znanstvenic_kov (nastajajo supervirusi, povratka iz stanja pregrevanja planeta ni več, prekoračile_i smo porabo virov, zmanjkuje pitne vode, vse več bo požarov, morja umirajo …) in kako se človeštvo vsemu zaenkrat samo preprosto prilagodi; da obstajajo stvari, ki se jim ni mogoče prilagoditi – npr. epidemija supervirusa z nekaj deset odstotno smrtnostjo, umanjkanje pitne vode, pretiran padec kisika v atmosferi – se očitno zdi še vedno nemisljivo.

O podnebnih spremembah še vedno pogosto govorimo kot o nečem neotipljivem in oddaljenem, kljub temu, da »vročinski valovi« počasi postajajo nova realnost in se ljudje z drugih koncev sveta tudi zaradi pregrevanja že razseljujejo.

Zdaj lahko tudi tukaj, v našem lokalnem okolju vidimo posledice; naraščanje števila meduz, pomiranje rib, požari; lokalno je suša na Primorskem najhujša v petintridesetih letih in nedavno je začela tamkaj veljati tudi prepoved uporabe pitne vode v kmetijske namene, voda iz pipe pa znabiti kmalu ne bo več pitna.

Zame osebno postajata v teh časih prevladujoči nemoč in depresivnost; orodja, za katera se mi zdi, da jih imam morda v neki meri na voljo – pisanje, raziskovanje, predajanje/deljenje informacij – se zdijo jalova in smešno počasna spričo sprememb, ki se odvijajo s silovito hitrostjo, posebej, ker se v družbi vsako dogajanje skuša vedno znova umeščati v neke povsem nebistvene, zakrivajoče kontekste. Požare na Krasu so mediji in zapisi na socialnih omrežjih predstavljali kot boj z naravo, kar je pravzaprav sorodno temu, da v hišo vržemo bombo, nato pa zaprepadeno gledamo koščke ometa in opek, ki letijo v nas, in rečemo, da je tu izbruhnil boj človeka s hišo. Ne. Človek je vrgel bombo in hišo je razneslo. Kako je mogoče, da tak ključen vidik preprosto spregledamo? Požari, ki zaradi podnebnih sprememb vznikajo vsepovsod po Evropi, so v veliki meri posledica našega lastnega delovanja, »narava« (rastline, neljudje, reke, pokrajine, gore, gozdovi …) pa naša žrtev, ne nekakšna neoprijemljiva, skorajda metafizična entiteta, ki se bojuje proti nam ali nas kaznuje zaradi naše uničevalnosti. S tem nočem reči, da požari pred tem niso obstajali – reči hočem, da so bili redkejši, manj obsežni ter je bila nevarnost, da bo do njih prišlo ali da bi se širili, manjša.

Drug primer: »strašna polemika« zastran cepiv v kontekstu koronakrize se zdi enako zgrešeno ustvarjanje drame na napačnem mestu; covid-19 ni prva in ni zadnja epidemija, ki je izbruhnila zaradi našega neodgovornega ravnanja z drugimi bitji (epidemije v glavnem izbruhnejo zaradi zoonotičnih bolezni, takih, ki se prenesejo iz živali v ujetništvu na človeka) in okoljem. Znanost že leta opozarja na razvoj antibiotične odpornosti, pojavnost supervirusov ter grožnje, ki jo z vidika infekcijskih obolenj prinaša taljenje permafrosta (ki je seveda posledica podnebnih sprememb) – a namesto da bi se ukvarjale_i s tem, kako preprečiti naslednje epidemije (spremeniti bi bilo nujno odnos do neljudi in nasloviti podnebne spremembe), usmerjamo energijo v polemike zastran korektivnih postopkov, ki nimajo moči, da dejansko globinsko spremenijo nastalo situacijo.

Velik del aktualnih dogajanj, ki hromijo naše družbe in ki povzročajo številne smrti tako med neljudmi kot tudi med ljudmi, so posledica nepremišljanja lastne umestitve v mrežo vsega bivajočega in našega delovanja (ter posledic tega delovanja) v tej mreži; vedno znova se družbeni problemi stikajo s podnebnimi spremembami in odnosom do nečloveških živali – in vendar vedno znova najdevamo nekakšne obhode, da se s tem dejstvom ne spopademo.

Toliko izgubljamo. Skorajda banalno se zdi, v tem kontekstu, pomisliti, da je ena prvih realnih posledic, ki jih čutimo zahodnjaki_nje v tem drobcenem kotičku sveta, izgubljanje »morja«.

Toliko izgubljamo. Skorajda banalno se zdi, v tem kontekstu, pomisliti, da je ena prvih realnih posledic, ki jih čutimo zahodnjaki_nje v tem drobcenem kotičku sveta, izgubljanje »morja«, tistega, kar nam je očitno z milino sproščenosti osvetlilo obraze, kadar smo si enkrat na leto privoščile_i iti iz »srednje Evrope« čez mejo na »Balkan«.

Da, »morje« prav počasi, a zdi se, da vztrajno, začenja postajati vse kaj drugega, kot nam je pomenilo še pred nekaj desetletji, ko je »it na morje« pretežno pomenilo it se sončit in namakat v hladno vodo, se sproščat in umaknit od vsakdana v kraje, kjer čas teče počasneje. Časoprostor, v katerega smo se vračale_ i po sezonsko zenovsko žarjenje porjavelih obrazov in zmehčanih teles. Prav morje in priobalni pas sta pač zaenkrat (še) najbolj na udaru podnebnih sprememb, prva deležna večjih pretresov, zaradi katerih bi se lahko že srednjeročno zgodilo, da bo dopustovanje nemogoče, vsaj v obliki, v kakršni smo ga poznale_i nekoč. V kontekstu serije požarov na Hrvaškem in v Italiji se zdi, da bi lahko postal ob dopustovanju na morju povsem realističen strah, da bo požar izbruhnil prav med našim oddihom – ali da bo v morju preveč meduz, da bi se dalo prijetno okopati; ohladiti se v njem tako ali drugače ne bo zares več mogoče.

Na neki mračni, bridki način je v tem vendarle tudi nekaj poetičnega. Najhitreje, z največ žrtvami, se začenjajo posledice podnebnih sprememb v lokalnem okolju poznati tam, kamor je večji del države zahajal zgolj na dopuste, kar na neki simbolni ravni še vedno pomeni ločnico od »resničnega življenja« in neko možnost, da si rečemo, da se nas stvar ne tiče.

Tako je za večji del populacije, za nas, dopustovalke_ce; ljudje in nečloveške živali, ki bivajo v tem okolju stalno, pa seveda čutijo prve velike premike v apokaliptičnost že zdaj; pogostejši požari, velik vročinski stres in pomanjkanje pitne vode ter prepoved uporabe pitne vode za kmetijske namene se zdijo že kraju, oddaljenemu dve uri, v Celju, kjer bivam, očitno nezamisljivi – še vedno se tako vsakodnevno sprehajam mimo šolskega nogometnega igrišča, ki ga v trenutni suši zalivajo z vodo, ljudje si še vedno polnijo svoje primestne bazene na terasah hiš, še vedno zalivajo svoje zelenice.

Reči hočem, da se zdita tako empatija do neljudi in ljudi, ki živijo le dobri dve uri vožnje stran, ter strah pred tem, kaj bi prihodnost lahko prinesla nam, »ostalim«, še vedno premajhna, da bi pomembno vplivala vsaj na individualne navade posameznic_kov, kaj šele, da bi se prebudila nekakšna vso državo – ali celo celino, svet – zaobjemajoča vstaja, ki bi terjala, da se naredi vse, kar je mogoče, da se podnebne spremembe ustavi zdaj.

Kolegica iz okolice Nove Gorice je v tej situaciji denimo potožila, kako je mogoče, da Slovenija nima niti enega samega »kanaderja« (guglanje pokaže, da naj bi bil kanader prevelik za naše morje, lahko pa bi država kupila podobno letalo, »airtractor«, ki bi lahko učinkovito gasilo iz zraka, a se za to ni odločila), imamo pa nove oklepnike ter drugo vojaško opremo. Ne da ne zmoremo nasloviti podnebnih sprememb kot globalnega pojava, ki ogroža življenje na vsem planetu in se kaže kot odmiranje morij, divjanje požarov in naraščajoča suša, ki ima lahko katastrofalne posledice tudi za pridelavo hrane; gasilske enote nimajo opreme, ki bi bila ključnega pomena pri gašenju tako obsežnih požarov kot je ta julijski, in zdaj, ko je bilo veliko opreme uničene, akcijo zbiranja denarja za novo opremo prevzema nase (tudi) civilna iniciativa; vse skupaj se zdi skorajda kot nekakšna cinična metafora: ne, da ne uspemo reševati sistemskih globalnih problemov, še prislovično gašenje požarov zmoremo zgolj za las.

Ključno dejstvo ostaja, da se sistemskega naslavljanja problemov, povezanih s podnebnimi spremembami, kot družba še vedno lotevamo kot nečesa, kar je stvar prihodnosti, ne nečesa, kar je že zdaj v polnem razmahu, pa naj bodo dejstva zastran tega še tako zgovorna. Kot se širi smrt spužev z juga na sever Jadrana, tako se bodo v druge pokrajine širili tudi požari, suša in pomanjkanje pitne vode.

Le kaj se bo spričo vsega tega zgodilo z našimi avrami in našimi žarjenji? Rada bi verjela, da bo imela ukinitev ritualnega, odvzem nečesa, kar je ljudi sezonsko, ponavljajoče, predvidljivo kot izmenjevanje letnih časov (ki ravno tako izginjajo) napolnjevalo (ali izpraznjevalo, odvisno od perspektive), nekakšno mitično moč in da bo (požarni) poseg v ritual od zunaj imel neke pretresljive posledice, a mi občutek pravi, da odčarana družba drsi le še v večjo odčaranost; posegi v ritual bodo kvečjemu dokončno ukinili to ritualno in ljudem še bolj zožili prostor za oddih (ali odmik). Prav mogoče se mi zdi, da tega kot družba ne bomo opazile_i, tako kot sem sama potrebovala bivšega svaka, da me užali s presenečenim »žariš«, da sem dojela, da sem bila res pregorela (kako primerna beseda).

Pregorevam, pregorevaš, pregorevamo, pregoreva.

Kar pregori, se izklopi – in to, tukaj, me_i, se zdi že zdaj izklopljeno. Morda zato ne vidimo, kam tonemo.

—