Bukowski – pismo uredniku, ki ga je rešil

Charles Bukowski, sloviti ameriški pesnik in pisatelj, je postal šele okoli petdesetega leta, po desetletjih, ki jih je preživel na ulici in v poceni motelih, ob menjavanju služb, svoboden zgolj pisati. To mu je uspelo zaradi dobrega urednika Johna Martina, ki se je odločil osnovati malo založbo Black Sparrow, da bi izdajal Bukowskega in njemu podobne prezrte avtorje. Objavljamo pismo, ki ga je Bukowski poslal Martinu.

—

12. avgust, 1986

Zdravo John:

Hvala za lepo pismo. Mislim, da ne škodi, če se kdaj spomnimo, od kod smo prišli. Ti veš, iz česa prihajam jaz. Še ljudje, ki poskušajo pisati ali snemati filme o tem, zgrešijo bistvo. Zadevi pravijo »od 9h do 5h.« Nikoli ni od 9h do 5h, ni plačanega odmora za kosilo, pravzaprav v marsikaterem primeru sploh ne ješ kosila, če hočeš obdržati službo. Potem so tu nadure in teh nadur jim nekako nikoli ne uspe pravilno zabeležiti in če se pritožiš glede tega, te zamenjajo z nekim drugim bedakom.

Sužnjem nikoli ne plačajo dovolj, da bi se osvobodili, samo dovolj, da preživijo in pridejo nazaj na delo. Vse to sem spregledal. Zakaj niso mogli še oni?

Saj veš, kaj sem zmeraj pravil: »Suženjstva niso nikoli odpravili, le razširili so ga na vse barve.«

Kar boli, je postopno usihanje človeškosti tistih, ki se borijo, da bi obdržali službe, ki jih sicer nočejo, a jih je bolj strah alternative. Ljudje se preprosto izvotlijo. To so telesa z bojazljivimi in poslušnimi umi. Barva zapusti oko. Glas postane grd. Tako kot telo. Lasje. Nohti. Čevlji. Tako kot vse.

Kot mladenič nisem mogel verjeti, da lahko ljudje prepustijo svoja življenja tem razmeram. Kot starec še zmeraj ne morem. Zakaj bi to počeli? Za seks? TV? Avtomobil na mesečne obroke? Ali otroke? Otroke, ki bodo počeli iste stvari kot oni?

Na začetku, ko sem se dokaj mlad potikal od službe do službe, sem bil še dovolj butast, da sem občasno spregovoril s svojimi sodelavci: »Hej, šef lahko kadarkoli pride sem noter in nas vse odpusti, kar tako, ali ne dojamete tega?«

Samo strmeli so vame. Odpiral sem nekaj, česar niso hoteli pripustiti v svoj um.

Zdaj v industriji na veliko odpuščajo (tovarne jekla umirajo, tehnološke spremembe v delovnem procesu). Odpuščenih je na stotine tisoč in na obrazih se jim zrcali zaprepadenost:

»V to sem vložil 35 let …«

»Ni prav …«

»Ne vem, kaj naj …«

Sužnjem nikoli ne plačajo dovolj, da bi se osvobodili, samo dovolj, da preživijo in pridejo nazaj na delo. Vse to sem spregledal. Zakaj niso mogli še oni? Zdelo se mi je, da je tudi klop v parku enako dobra, da je tudi popivanje enako dobro. Zakaj ne bi s tem kar začel, preden me v to potisnejo? Zakaj bi čakal?

Pisal sem pač iz gnusa do vsega tega, čutil sem olajšanje, ko sem spravljal to sranje iz svojega sistema. In zdaj, ko sem tu kot tako imenovani profesionalni pisec, potem ko sem zapravil prvih 50 let, ugotavljam, da obstajajo še drugi gnusi, onkraj sistema.

Spomnim se, da je v podjetju za proizvodnjo svetil, kjer sem delal kot zavijalec, eden izmed drugih zavijalcev nenadoma izjavil: »Nikoli ne bom svoboden!«

Eden od šefov je šel takrat mimo (ime mu je bilo Morrie) in ušel mu je tak privoščljiv, kokodakast smeh, ker je užival v dejstvu, da bo ta tip celo življenje ujet.

Da sem lahko končno pobegnil iz tistih razmer, ne glede na to, kako dolgo je trajalo; ta sreča mi je podarila nekakšno radost, igrivo radost čudeža. Zdaj pišem iz postaranega uma in postaranega telesa, davno po tem, ko bi večina ljudi sploh pomislila, da je vredno vztrajati v tem, vendar sem začel tako pozno, da sem sam sebi dolžan vztrajati. In ko se bom začel spotikati skozi besede in mi bodo morali pomagati gor po stopnicah in ne bom več ločil sinice od papirne sponke, imam vseeno občutek, da se bom globoko v sebi spomnil (tudi če bom čisto izgubljen), kako sem se prebil skozi grozo in greznico in garanje vsaj do ugledne smrti.

Da življenje ni bilo dokončno zapravljeno, se zdi dostojen dosežek, pa čeprav le zame.

Tvoj fant,

Hank

—

Prevedel: Miha Zemljič