Čas za disenz
Disenz; nestrinjanje s prevladujočim – konsenzom, splošnim mnenjem,
množico, diktatom, avtoritarnim delovanjem oblasti, političnim režimom,
hegemonsko ideologijo.
Kot verjetno vse ostale, je pandemija nepričakovano ujela tudi snovalce portala Disenz. V nekem trenutku imaš svobodo pisati o čemerkoli, snovati karkoli, v naslednjem, tako rekoč čez noč, so edine vsebine, smiselne objave, povezane s pandemijo. Prekliči že naročene članke in začni znova. En dan nas skrbi vzpon skrajno desnih strank in gibanj doma in po Evropi, v naslednjem se prebudimo pod avtoritarnimi režimi, ki odrejajo, kje smemo biti, kdaj in s kom, edini, ki se smejo svobodno zbirati, pa so policisti in vojaki. Ob tem je videti, če se razgledamo po javnosti, kot bi se vnaprej zmenili, na kakšen način bomo o pandemiji govorili. Zdaj ni čas za dvom, skepso, prevrate v mišljenju, zdaj ni čas za disenz. Zdaj je čas za skupaj, zdaj je čas za zaupanje oblastem, zdaj je #ostanidoma, o ostalem bomo tuhtali, ko minejo krizne razmere. Tako o pandemiji govori vlada, tako govorijo oglaševalci, mediji, številne nevladne organizacije, običajni državljani. To ni dominanten ali prevladujoč diskurz, to je skoraj edini diskurz. Kaj se dogaja? Ali z vladajočimi govorimo isti jezik, ali pa smo, nasprotno, dopustili vladajočim, da govorijo namesto vseh nas?
»Eh, kaj,« mi je rekel kolega, ko sem izrazila zaskrbljenost nad vsesplošnim enoumjem, »takoj, ko tole mine, bomo itak protestirali.« Toda ali lahko zaupamo oblastem, da pod hešteg ostani doma res delujejo v naše dobro in da kriznega časa ne bodo izkoristili za lastne interese? Ali lahko zaupamo vladi, ki dela kadrovske čistke, odpušča kompetentne strokovnjake in nastavlja lojalne nameščence? Ali lahko zgolj »čakamo, da mine«?
Ne vem za vas, a jaz oblastem ne zaupam ne v mirnih, ne v kriznih časih. Naj raje rečem: še posebej ne v kriznih časih. Če bi vlade lahko, bi razglasile permanentno izredno stanje. Dobro vedo, da bomo, ko smo prestrašeni in izgubljeni, sprejeli skoraj vse, kar se nam ponuja kot rešitev. Pomislimo. Zgodovina je polna takšnih primerov. Smrt Tita in narod sirota steče v objem Miloševiću. Pohabljeni očetje, ki so izgubili prvo vojno, zato se njihovi sinovi (in hčerke) pustijo zapeljati Hitlerju. Dodajmo h krizi duha še gospodarsko krizo in s sposobnostjo trezne presoje je konec. Človeštvo beleži mnoge takšne in drugačne krize, travme, zlome, ki so jih znali demagogi in populistični vodje obrniti v svoj prid. Strah je tako učinkovit za usmerjanje množic v želeno smer, da ga oblastiželjni sicer generirajo sami: ustvarjanje strahu pred begunci, priseljenci, prikazovanje LGBT skupnosti kot sovražnika tradicionalnih vrednot, ustvarjanje notranjih sovražnikov oziroma izdajalcev naroda, ki si drznejo kritizirati obstoječe vrednote … Res mislite, da se vlade po svetu, vključno z našo, katere največja koalicijska stranka počne vse navedeno in še kaj, ne bodo okoristile te izjemne priložnosti, te pandemije, da bi si nagrabile še več moči in še več vpliva? Da bi zaščitile predvsem svoje interese in svoje položaje?
Ampak te vlade so vendar pričele delovati socialno, porečete, državljani smo ali bomo dobili denarna nadomestila za čas pandemije, zdravniki in drugi izpostavljeni bodo dobili povišice in tako dalje. Vse lepo in prav, toda to ni njihov denar, ki ga nam blagovolijo dati. Tako smo navajeni, da nam vlade kar naprej jemljejo, da kar naprej režejo in klestijo proračune, da smo presenečeni, ko od njih kaj dobimo, najsi gre še za tako majhno vsoto. Toda, še enkrat: to ni njihov denar. To je vse naše. Denar, ki je posledica našega, ne njihovega dela. In vendar bomo ta isti denar – ob tem, ko se bodo tisti na oblasti pretvarjali, da so odrešitelji, ki ga dajejo iz lastnega žepa – kasneje po možnosti vračali z obrestmi. Kot bomo tudi mi tisti – ne oni –, ki bomo na svojih žepih čutili posledice krize, nastale zaradi pandemije.
Slišali smo jih tudi reči, vlade, oglaševalce, medije, da smo v tej krizi »enotni«, da zdaj »držimo skupaj«. Če smo skupaj, če smo vsi ena velika, složna družina, kaj zaboga potem počnejo delavci na gradbiščih, delavci v tovarnah? Nam zanje ni mar, če zbolijo? Vlada je imela možnost poseči tudi v zasebni sektor, a tega ni storila. Ker najprej je gospodarstvo, šele potem so delavci. Ko rečejo »skupaj«, mislijo složnost srednjega in višjega razreda. Mislijo tistega človeka, ki lahko dela od doma, ima kaj privarčevanega, lahko plača varstvo otrok, ima (lastniško) stanovanje z balkonom ali hišo z vrtom, ki čas v karanteni uporablja za uresničevanje v hobijih, dela sklece in trebušnjake, si dela bralne sezname, ob tem pa je vendarle »malce tesnoben«. Delavskega sloja, tistega z majhno kupno močjo in zato najbolj zamenljivega, se nikoli ne nagovarja, ampak se o njem zgolj poroča, navadno v kroniki. Ob tem pa imamo represivne organe, vse bolj oborožene in z vse več pristojnostmi, ki so, tako je videti, tu zato, da ščitijo en razred pred drugim. Ali pa so tu tudi zato, da bi zaščitili vladajoče, ko bo delavcem in ostalim puščenim zunaj vnovič prekipelo.
So scenariji naših prihodnosti črni? Težko reči. Morda niso, a to vendarle ni razlog za spanje. Nahajamo se v situaciji, ki je nismo doživeli nikoli prej. Zato je nujno, da čim prej ugotovimo, katere zgodbe so naše in katere nam skušajo in nam jih bodo še skušali podtakniti. Nismo vojaki v vojni, kot nas prepričujejo (da bi verjeli, da so nekdanji osamosvojitelji današnji odrešitelji), marveč zaporniki v lastnih stanovanjih, s kupom policistov, ki nadzorujejo vsak naš korak, ko stanovanja zapustimo. Kako smo se čez noč znašli v distopiji in kako naj iz nje uresničimo utopijo?
Včasih se desetletja ne zgodi nič, potem se v nekaj tednih zgodijo desetletja, je rekel Lenin, ali pa so mu to misel vsaj pripisali. Mi bomo medtem tu. Z ravno zagnanim portalom. Si prizadevali dognati, kje smo se sploh znašli in kaj sledi. Težko ali skoraj nemogoče je misliti zgodovino, ko se ta odvija pred našimi očmi, dogodke lahko navadno razumemo šele za nazaj, ko so že minili. A vendar se bomo trudili. Spodjedati enoumje. Preizpraševati večino. Ustvarjati Disenz.
