Cepljenje med izbiro in obveznostjo

Ob tem, ko narašča število okuženih z Delta varianto virusa in ko se v mnogih državah spet polnijo bolnišnice, se vse bolj postavlja vprašanje, ali je odločitev za cepljenje še vedno lahko izključno v rokah posameznika in ali ni potrebno, da države omejijo posameznikovo izbiro glede cepljenja.

Zagovorniki obveznosti cepljenja pogosto vzpostavljajo paralelo s pravili, ki veljajo v prometu. V avtu je obvezna uporaba varnostnega pasu. Voznik in potnik lahko sicer izbereta, da se ne bosta pripela, toda zaradi takšne odločitve bosta dobila denarno kazen, če ju ustavi policija. Vožnja pod vplivom alkohola prav tako ni stvar svodobne izbire, kjer se pozameznik odloči, kaj je prav in kaj je narobe. Tudi v tem primeru sicer posameznik lahko tvega in vozi vinjen ter s tem ogroža sebe in druge, a kaj lahko ga doleti sankcija.

Tisti, ki se še spominjajo epidemije črnih koz v Jugoslaviji leta 1972, radi poudarjajo, da se je takrat prebivalstvo cele države cepilo v roku dobrih dveh tednov.

V življenju se kar naprej soočamo s situacijami, ko je naša individualna izbira omejena. To se še posebej dogaja takrat, ko bi naša izbira ogrozila življenje drugih ali skupnosti kot take. Prav v dojemanju skupnosti prihaja v tem času do velikih nesoglasij med ljudmi, ki so se cepili in tistimi, ki se temu upirajo. Cepljeni se upravičeno sprašujejo, ali so le oni tisti, ki skrbijo za to, da se kot skupnost poberemo iz boleče pandemije, preprečimo nepotrebne hospitalizacije in smrtnost ter omejitve delovanja ekonomije, šol in javnega življenja. Prav tako se cepljeni jezijo na tiste, ki niso cepljeni, da jih slednji izpostavljajo nevarnosti, ko bo zaradi velike doze virusa v družbi prišlo do vse več situacij, ko bo zaščita, ki jo nudi cepljenje, pri ljudeh pričela popuščati, ko bodo spet začeli zbolevati najbolj ranljivi ljudje ali pa tisti, ki se zaradi zdravstvenih težav ne smejo cepiti. Ker ne vemo natančno, kaj pomeni t.i. dolgi Covid, se ljudje tudi bojijo, da bodo kljub morda blažji obliki bolezni zaradi okužbe imeli dolgoročne posledice.

Tisti, ki se še spominjajo epidemije črnih koz v Jugoslaviji leta 1972, radi poudarjajo, da se je takrat prebivalstvo cele države cepilo v roku dobrih dveh tednov. Ljudje so čakali v dolgih vrstah in med prebivalstvom ni bilo uporov proti obveznemu cepljenju. Epidemija je bila zaradi množičnega cepljenja kmalu zatrta. Tudi v Turčiji mi prijatelji pravijo, da ne opažajo nasprotovanja cepljenju. Njihova razlaga je, da je mnogo ljudi navajenih narediti to, kar jim oblast ukaže, ter da se ljudje večinoma ne poglabljajo v razprave o naravi cepiv ali njihovih potencialnih stranskih učinkih. Turkinja, ki živi med Švedsko in Turčijo, mi razlaga razliko v dojemanju avtoritet v teh dveh državah preko razlike med angleškima besedama »should« (moral bi, dobro bi bilo) in »must« (moraš). Če na Švedskem ljudem rečeš »morali bi se cepiti«, bodo temu predlogu sledili; v Turčiji pa bi ob nasvetu »dobro bi bilo« le skomignili z rameni, avtoritete pa bodo ubogali, če jim slednje rečejo »moraš«, torej če jim nekaj ukažejo.

Večina razvitih držav je v zadnjih desetletjih šla skozi neoliberalno preobrazbo, ki temelji na ideji individualne izbire. Ljudje tako kar naprej poslušajo, da je v njihovem življenju vse od zdravja do uspeha in sreče odvisno od individualnih izbir. Zelo malo pa se razpravlja o izbirah, ki presegajo posameznika in zadevajo skupnost.

Čeprav bi že davno morali preklopiti na razmišljanje o družbenih izbirah, še posebej ob naraščujočih ekoloških problemih, nas je izgleda šele pandemija soočila z dejstvom, da neoliberalizem z glorifikacijo individualnih izbir dejansko ustvarja dolgoročno družbeno škodo. In nasprotovanje cepljenju v imenu individualne izbire je nekaj, kar pred našimi očmi ustvarja škodo – od individualnih izgub zdravja, življenja do ekonomskih, kulturnih izgub.

Glorifikacija ideje izbire in vera v to, da lahko posameznik s pravilno izbiro pride do željenega rezultata oz. nekega zadovoljstva, je pripeljala do tega, da se danes ljudje vse težje odločajo.

V svoji knjigi Izbira sem podrobno analizirala indoktrinacijo z ideologijo izbire, tukaj bom ponovila samo par ključnih tez. Problem ideologije izbire je, da izbiro dojema kot popolnoma racionalni akt, do katerega posameznik pride s tehtanjem dobrega in slabega izida izbire. Ob tem se pozablja, da je zelo malo »svobodnih« izbir. Velikokrat izbiramo pod vplivom drugih, družbenih pričakovanj in nezavednih vzgibov. Hkrati pa so naše izbire močno odvisne od našega ekonomskega položaja. Mnogokrat se pozablja, da je posameznik, ki je dojet kot nekakšen svobodni izbiralec vsega pomembnega v svojem življenju, dojet kot potrošnik in da je tudi odnos do lastnega telesa pa tudi do bližnjih ljudi vse bolj zasnovan na potrošniški logiki. Tako npr. govorimo o tem, da vlagamo vase, ali koliko vlagamo v druge (npr. otroke ali partnerja), računajoč seveda, da bo iz tega prišel nek željeni izkupiček. Če željenega izkupička ni, se velikokrat jezimo nase ali na druge ali pa se ukvarjamo s tem, da smo napačno izbrali.

Glorifikacija ideje izbire in vera v to, da lahko posameznik s pravilno izbiro pride do željenega rezultata oz. nekega zadovoljstva, je pripeljala do tega, da se danes ljudje vse težje odločajo. Med ljudmi, ki se niso cepili, je opaziti precej takšnih, ki se nikakor ne morejo odločiti, da bi se cepili, takšne, ki z odločitvijo kar naprej odlašajo, v ZDA pa opažajo tudi precej takšnih, ki čakajo, kaj bodo naredile avtoritete. Nekateri pravijo, da se bodo cepili, ko bo njihova agencija za zdravila FDA spremenila odobritev cepiv iz začasnega statusa v redno odobritev. Ob tem se seveda lahko vprašamo, če so se ljudje že sploh kdaj ukvarjali z vprašanjem, ali imajo zdravila, ki jih jemljejo, le začasno ali redno odobritev. Precej ljudi opazuje, kakšno je mnenje o cepivih pri političnih in medijskih voditeljih ter raznih influencerjih. Vse več pa je tudi takšnih, ki jim postane v nekem trenutku žal, da se niso cepili že pred časom. Ameriški mediji te dni opisujejo primere ljudi, ki so zboleli za Covid-19 in ki tik preden jih zdravniki dajo na ventilator milo prosijo, da bi jih cepili.

Na univerzah v ZDA trenutno poteka velika debata okoli vprašanja, ali bi se od študentov, ki se konec poletja vračajo v šolske klopi, zahtevalo obvezno cepljenje. Po zadnjih informacijah se je že 600 univerz odločilo za ta ukrep. Študenti, ki se ne bodo cepili, bodo morali dnevno opraviti hitri test, saj drugače ne bodo smeli v predavalnico. V zvezni državi Indiana se je osem študentov odločilo tožiti univerzo, sklicujoč se na dejstvo, da je obvezno cepljenje v nasprotju z ustavo, ker omejuje enakost med ljudmi. Sodnik je razsodil, da ima univerza pravico zahtevati, da se študenti in delavci cepijo, razen če imajo kakšen medicinski ali verski razlog, ki jim to preprečuje. V Teksasu so se na sodišče obrnili nekateri zaposleni v eni od bolnišnic v Houstonu, kjer je prav tako postalo obvezno, da se zaposleni cepijo. Sodnik je to tožbo zavrnil, sklicujoč se na dejstvo, da je bolnišnica izbrala politiko cepljenja zaradi varnosti zaposlenih, pacientov in njihovih družin. Zaposleni pa lahko svobodno izbirajo, če želijo delati v tej bolnišnici ali kje drugje.

Vse več držav uporablja razne strategije pritiska, tako da postaja biti necepljen za ljudi neugodno oz. da je bolj komplicirano biti necepljen, kot cepljen.

V ZDA vedno več podjetij zahteva od zaposlenih potrdilo o cepljenju ali pa o rednem testiranju. Ena od velikih advokatskih pisarn v New Yorku se je odločila, da med zaposlene povabi predavatelja, ki dobro pozna farmacevtsko raziskovanje varnosti cepiv, da je tistim, ki so oklevali s cepljenjem, razložil proces preverjanja cepiv. V vse več zveznih državah v ZDA je cepljenje postalo obvezno tudi med zaposlenimi v državni upravi. V podobno smer gredo tudi mnoge evropske države, kjer je tudi vse več zahtev, da morajo ljudje na javnih mestih pokazati potrdilo PCT.

Vse več držav uporablja razne strategije pritiska, tako da postaja biti necepljen za ljudi neugodno oz. da je bolj komplicirano biti necepljen, kot cepljen. Nedavno sem bila na konferenci na Dunaju, kjer smo se udeleženci dnevno soočali z vrsto omejitev, vezanih na dokaz, da smo cepljeni, prebolevniki ali testirani. V hotelu si ob registraciji in vsako jutro pri zajtrku moral pokazati PCT dokument. V vsaki restavraciji ali baru so ob vhodu prav tako pregledali ta dokument. Na konferenci brez PCT dokumenta nisi mogel sodelovati, imel si pa možnost priti do hitrega testiranja. Vsak obisk muzeja je bil vezan na predložitev PCT dokumenta. Udeleženci konference, ki so se vračali v ZDA, so morali dan pred potjo še na PCR test. Nihče od udeležencev se ni pritoževal nad procedurami, rahli zapleti so bili le okoli tega, da imajo različne države različne vrste potrdil o cepljenju.

Ko nasprotniki cepljenja poudarjajo, da jim države z ukrepi PCT omejujejo pravice, ne smemo pozabiti, da se z uporom do cepljenja pravice omejujejo tudi tistim, ki so se cepili.

V družbi se je oblikoval konsenz, da je cepljenje edina rešitev iz pandemije (seveda se moramo zavedati, da strinjanje s konsenzom nikoli ni 100%), in tisti, ki so se cepili, so to storili z namero zaščititi sebe in druge. Odločitev za cepljenje je bila povezana tudi z željo, da se zopet požene ekonomija, da se ohrani delovna mesta in da se zopet prične normalno kulturno ustvarjanje. Prav tako so si cepljeni predstavljali, da bodo lahko ponovno uživali v potrošniških izbirah, obiskovali kulturne prireditve in se družili brez strahu pred okužbami sebe in drugih. Vse te izbire so cepljenim omejene, ko v družbi prevlada anticepilska ideologija. Ko torej nasprotniki cepljenja poudarjajo, da jim države z ukrepi PCT omejujejo pravice, ne smemo pozabiti, da se z uporom do cepljenja pravice omejujejo tudi tistim, ki so se cepili. Če pa na izbiro pogledamo malo širše in jo nehamo dojemati izključno kot individualno, temveč kot družbeno izbiro, ki tehta, kaj vodi v dobrobit družbe kot celote, je odgovor seveda obvezno cepljenje.

Vprašanje seveda je, kdo lahko obvezno cepljenje zahteva. Ne smemo namreč pozabiti, da je dvom v cepljenje na eni strani sicer močno vezan na neoliberalistično idejo izbire in individualizacijo, na drugi pa tudi na spremembe, ki so se v zadnjih desetletjih zgodile v odnosu posameznikov do avtoritet. Že kar nekaj časa opazujemo, da se ljudje vse manj identificirajo s klasičnimi avtoritetami (starši, politiki, verskimi voditelji, učitelji) in da tudi mnoge avtoritete ne želijo biti več zapovedovalci in kaznovalci. Starši na primer večinoma ne želijo biti več klasične avtoritete.

Arbitrarne odločitve, vezane na pandemijo, ki so jih sprejemale mnoge vlade, so dvom v avtoritete še povečale. Ni presenetljivo, da se pri nekaterih nezupanje do oblasti kaže kot nezaupanje do cepiv. Če k nezaupanju do oblasti dodamo še nezaupanje v korporacije, ki so s svojo gonjo za dobičkom že zdavnaj zamajale vero ljudi v to, da delajo v njihovo dobro, najdemo paleto vzrokov, zakaj se ljudje odvračajo od cepljenja.

Raziskovalci družbenih medijev k vzrokom za porast anticepilstva dodajajo še vpliv novih ad hoc avtoritet, recimo influencerjev. V ZDA so na primer ugotovili, da jedro anticepilstva predstavlja 12 ljudi, ki imajo izjemno veliko sledilcev na družbenih omrežjih. Problem pa je tudi to, da dvom v cepljenje propagirajo mnogi republikanski politiki in novinarji vplivne televizije Fox.

Psihologi pri anticepilcih opažajo še neko posebnost, ki so jo prej zaznali med privrženci predsednika Trumpa. Gre za boj z osamljenostjo, kjer ljudje, ki se v neki točki življenja znajdejo izolirani, brez močnih družbenih vezi, s tem, ko se pričnejo močno identificirati z določeno ideologijo, pridobijo nov družben krog ljudi ter nov cilj svojega aktivizma.

Ko vse več državnih voditeljev poziva anticepilce k temu, da postanjo odgovorni do družbe in se cepijo, prihaja tudi do paradoksa, da so mnogi od neoliberalnih politikov še nedolgo govorili, da je vsak odgovoren predvsem zase.

Za mnoge države bo težko narediti korak k obveznemu cepljenju, ker bodo nasprotovalci cepljenja vztrajali, da so z zahtevami po cepljenju kršene njihove pravice, politični voditelji pa bodo taktizirali in se spraševali, ali zahteva po obveznem cepljenju škodi njihovim političnim ambicijam. Ob tem ko vse več državnih voditeljev poziva anticepilce k temu, da postanjo odgovorni do družbe in se cepijo, prihaja tudi do paradoksa, da so mnogi od neoliberalnih politikov še nedolgo govorili, da je vsak odgovoren predvsem zase. Pionirka takšnega razmišljanja je bila Margaret Thatcher, ki je znana po svoji izjavi, da družba ne obstaja – so le posamezniki in njihove družine, ki morajo poskrbeti sami zase.

Ponekod sicer prihaja do zahtev po obveznem cepljenju zaradi razrasta nasilja, vezanega na pandemijo. To se je nedavno zgodilo v Tadžikistanu, kjer so trije nečaki predsednika Emomalija Rahmona potem, ko jim je mati umrla zaradi Covid-19, pretepli ministra za zdravje in še nekaj zdravnikov. Predsednik je takoj vpeljal obvezno cepljenje vseh polnoletnih prebivalcev. Na začetku leta je sicer ta isti predsednik najavil zmago nad pandemijo, do spremembe v razmišljanju glede nevarnosti Covid-19 pa je prišel šele potem, ko je zbolelo veliko ljudi v njegovem družinskem krogu.

V demokratičnih državah ni potrebe, da bi bili prebivalci odvisni od muhastosti voditeljev, ki en dan praznujejo zmago nad pandemijo, drug dan pa svarijo nad nevarnostjo širjenja okužb. Odločitve o obveznem cepljenju so v mnogih državah trenutno v rokah podjetij, šol in državnih služb, bolje pa bi bilo, če bi se sprejele za celotno državo s pomočjo demokratičnih inštitucij, recimo v parlamentu ali pa s pomočjo referenduma. Gre namreč za odločitev, ki zadeva vse nas in tudi naše zanamce.

—