Čizburger v paradižu

Objavljamo nekoliko prilagojen esej iz prihajajoče anti-potopisne zbirke esejev Mojce Pišek z naslovom Globalni južnjaki (Litera, 2024). Avtorico, odmevno esejistko in publicistko, nominirano za Rožančevo nagrado in nagrajeno z nagrado Sodobnosti za najboljši esej, na poti iz Evrope preko ZDA do Latinske Amerike zanima, kakšni sta politični podobi globalnega juga in globalnega severa, kdo se je samokoloniziral in kdo ne, ter kako govoriti o svetu skozi prizmo Evropejke s (post)socialistično izkušnjo? Pa tudi: kdo sploh lahko potuje? Kako? Zakaj? In nenazadnje: ali ima ob tem privilegiju tudi kakšne obveze?

—

Znanci in prijatelji me pred potovanji pogosto vprašajo, ali je tam, kamor potujem, varno. Besedo varno uporabijo, kot da bi šlo za merljivo vsebnost v zraku, ne pa za enega najbolj subjektivnih, iracionalnih, čustvenih, intimnih in ideološko zaznamovanih pojmov. »Pištole in to, ne vem no, jaz si ne bi upala.« Slovenska prijateljica je najavo, da čez mesec dni letim v Ekvador, komentirala s sramežljivim priznanjem, da so pištole kot simbol nasilja prva asociacija, ki se ji porodi ob omembi Latinske Amerike. Kar bi v bistvu radi, znanci in neznanci, ko se tudi sami opogumljajo za potovanje, je zagotovilo, da se jim na poti ne bo zgodilo nič zoprnega, nič slabega. Ideja, da slabo samo čaka, da se zgodi, je simptom belske (neo)kolonialne krivde, ki jo s sabo na globalni jug nekateri pri polni zavesti, drugi nezavedno nesemo vsi globalni severnjaki, ne glede na to, ali prihajamo iz kolonizatorskih dežel ali ne. Ne nazadnje tudi periferni evropski narodi brez lastne kolonialne zgodovine danes živimo na udobni strani (neo)kolonialne globalne delitve na izkoriščevalske in izkoriščane regije.

Še bolj so z virusom strahu kontaminirani v ZDA. Prijateljica, gringa, je moje vnovično potovanje v Mehiko komentirala z dobronamernim nasvetom, naj bom previdna, češ da niti turistična naselja menda več niso varna pred tem, da se nič hudega sluteči turist znajde v navzkrižnem ognju strelskega obračuna med dvema konkurenčnima karteloma. Če Mehika ne bi obstajala, bi si jo morale ZDA izmisliti, velja parafrazirati Joeja Bidna. Javne podobe nobene druge države namreč tako močno ne določata njena geografska lega in sosedstvo. V primeru Mehike je to naslanjanje na južno mejo ZDA, kjer je nasilje mehiških kartelov deležno bistveno večje medijske pozornosti in bolj surove politizacije kot visoke stopnje kriminala na združenodržavnih tleh. Javni podobi Mehike, ki po kriteriju umorov na prebivalca spada med prvih dvajset najbolj nevarnih držav sveta, nič ne pomaga, da je podatek o 26-ih umorih na 100.000 prebivalcev neke vrste statistična laž, ki jo je brez konteksta relativno preprosto razlagati zlonamerno, državo pa na osnovi tega demonizirati. Ključni razlog za relativno visoko stopnjo umorov je namreč neobvladan (in do nadaljnjega neobvladljiv) problem kartelov v državi, ki so krivi za pretežen del kriminala. Delovanje kartelov je eden od podsistemov mehiške družbe, katerega nasilje statistično redko prenikne v vsakdanje življenje državljanov in obiskovalcev. Negativna medijska varnostna podoba Mehike je predvsem rezultat njene geopolitične lokacije in tudi groženj, ki jih predstavlja hegemonskemu redu v regiji, manj pa posledica dejanske nevarnosti za slehernike.

***

Ključni paradoks negativne varnostne in siceršnje podobe latinskoameriške regije je ta, da nič od tega za mnoge in morda kar za večino zahodnjakov vendarle ni točka odboja. Če so nevarnosti tako velike, strah pa resničen in močno nalezljiv, se poraja vprašanje, zakaj se Severnoameričani in Evropejci še vedno tako radi upokojujejo in si nove domove ustvarjajo prav v državah, pred katerimi v isti sapi morda svarijo svoje znance in prijatelje. Ne le upokojenci, v minulem desetletju se jim je pridružila nova demografska skupina delavcev na daljavo in digitalnih nomadov, ki prav tako vsi po vrsti ugotavljajo, da je življenje na globalnem jugu, namišljenim in resničnim grožnjam navkljub, bolj kvalitetno od življenja na globalnem severu.

Ob pacifiških in karibskih obalah najemajo stanovanja in kupujejo nepremičnine ter s svojo ekonomsko močjo ustvarjajo delovna mesta v storitvenih industrijah celih naselij in vasi. Mnogi pridobijo pravico do stalnega bivanja, marsikdo državljanstvo. Slednje je za Severnoameričane bistveno bolj dostopno, kot sta državljanstvi ZDA in Kanade dostopni Mehičanom.

La Cruz de Huanacaxtle leži na obali največjega mehiškega zaliva, Bahía de Banderas. Pol stoletja nazaj je bil mirna ribiška vasica, v kateri so na sredini križišča, na katerem sta se stikali obe glavni neasfaltirani vaški ulici, postavili križ iz drevesa guanacaste, po katerem se naselje imenuje. Vas, v kateri so redko slišali angleščino ali videli tujca, je živela v sožitju z morjem, ki ga v zimski sezoni obiščejo kiti grbavci, in tropskim gozdom, ki se boči v hribovito zaledje in po katerem se plazijo jaguarji. Nato je John Houston pred natanko 60-imi leti po istoimenski drami Tennesseeja Williamsa posnel film Noč iguane in generaciji cvetja odkril letoviško mesto Puerto Vallarta. Prišleki s severa so začeli odkrivati oddaljene plaže, skrite zalive v džungli in idilične ribiške vasice, ki se nizajo med rtoma Cabo Corrientes in Punta Mita, ter se vanje začeli priseljevati. Večina vasi, med njimi La Cruz, je ohranila za tujce popoln spoj lokalnega, prave Mehike, in turističnega, zahodnjaškega. Danes tlakovane ulice zgodaj popoldne napolni smeh otrok, ki se vračajo iz šole, in ob večerih zrak vse naokoli diši po koruznih tortiljah. A domači gostinci so se morali naučiti pripravljati tudi caffè latte in na jedilnikih za zajtrk ob mehiških huevos rancheros ne smejo manjkati ameriške palačinke.

Za celotno generacijo Severnoameričanov je Mehika eksotični in avtentični tuji svet, morda edini, ki ga poznajo, obrobljen z rajskimi plažami, prepreden z relativno poceni storitvami ter poln čudovito obloženih miz, ki pa je kljub temu vedno le en let oddaljen od domačega letališča v Minneapolisu, Bostonu ali Torontu, ali pa je za prebivalce južnih zveznih držav ZDA oddaljen le nekaj ur vožnje z avtomobilom. Mehika nikoli ni daleč, masovni, na gringe osredotočen in zanje specializiran turizem daje občutek podaljška severnoameriškega doma, njegovega dolgega stopala. Mnogi, ki vso delovno dobo vsako zimo odletijo na počitnice v Mehiko, se tam nazadnje upokojijo. Ob pacifiških in karibskih obalah najemajo stanovanja in kupujejo nepremičnine ter s svojo ekonomsko močjo ustvarjajo delovna mesta v storitvenih industrijah celih naselij in vasi. Mnogi pridobijo pravico do stalnega bivanja, marsikdo državljanstvo. Slednje je za Severnoameričane bistveno bolj dostopno, kot sta državljanstvi ZDA in Kanade dostopni Mehičanom. Južno od meje, ki teče po Río Bravo/Rio Grande, se jih drži oznaka snowbirds, snežne ptice: iz mrzlih delov ZDA in Kanade jih prežene sneg, iz Mehike nazaj domov, na dolg poletni obisk sorodnikov, jih prežene tropska vročina z deževno dobo. Do oktobra so večinoma nazaj. Njihovih navad nihče ni poznal bolje kot v letu 2023 preminuli združenodržavni glasbenik Jimmy Buffett, ki je v zgodnjih 70-ih prejšnjega stoletja proslavil žanr tropskega mehkega rocka, v besedilih pa zgradil spomenik tako imenovanemu otoškemu eskapizmu, nekakšnemu quiet quittingu, s katerim se nesmiselnim službam in rutini z zgodnjo upokojitvijo v tropih odpovedujejo pripadniki babyboomerske in generacije X.

Za celo generacijo Severnoameričanov Latinska Amerika igra vlogo kraja, kjer si lahko omislijo natanko tak življenjski standard, kakršnega jim vse življenje pod sloganom izpolnitve ameriških sanj obljublja njihova lastna dežela.

Eden od njih je Gerald, upokojeni glasbenik, ki se v kalifornijski San Francisco, kjer je živel dobršen del življenja, vrača le še na obiske. Medtem ko prazniva vsak svojo skledo granole in tropskega sadja, mi razlaga o svojem letu in pol, ki ga je ravnokar preživel v eni od mehiških kulturnih prestolnic, mestu San Miguel de Allende, kamor se je začasno preselil iz La Cruza v upanju na več glasbenih dogodkov in nasploh bolj pestro kulturno življenje. Eksperiment je nekaj tednov pred mojim obiskom prekinil in se vrnil domov, v La Cruz. »Vrnil sem se zaradi občutka skupnosti, ki ga imam tukaj. Za nas, Američane, je to redkost in nova najdba za mnoge ljudi moje generacije, ki nikoli ni poznala ničesar drugega kot surovi individualizem, ki ga pogojuje kapitalizem.« Gerald in bržkone tudi vsi ostali gringi v vasi se v La Cruzu počutijo doma kljub temu in prav zato, ker je ta novi naturalizirani dom tako malo podoben domu, v katerem so odrasli in preživeli življenja. Gerald priznava, da si doma, v San Franciscu, s svojo pokojnino glasbenika na neki točki ni več mogel privoščiti obiskovanja kulturnih dogodkov in s tem družabnega življenja, ki je v ZDA bistveno pogojeno z možnostjo potrošnje. Za celo generacijo Severnoameričanov Latinska Amerika igra vlogo kraja, kjer si lahko omislijo natanko tak življenjski standard, kakršnega jim vse življenje pod sloganom izpolnitve ameriških sanj obljublja njihova lastna dežela. Za občutenje finančne svobode morajo prečkati zloglasno južno mejo, onkraj katere je finančna svoboda za večji del domačega prebivalstva prav tako nedosegljiv ideal. Med zobmi mogoče prav tisti hip, ko v Brownsvilleu zapeljejo proti mejnemu prehodu v smeri mesta Matamoros, preklinjajo mehiške imigrante, ki za sabo puščajo vse svoje življenje, da bi na drugi strani s trdim delom našli vsaj drobec tistih istih ameriških sanj, ki jih oni na nasprotnem voznem pasu razkrinkavajo kot lažne.

Ideja, da (neo)kolonialno podrazvijanje globalnega juga prinaša privatizirane dobičke le višjemu sloju, se ustavlja na pol koraka. Medregijska ekonomska razmerja, ki utrjujejo gospostvo globalnega severa, prinašajo dostopne cene potrošnih dobrin predvsem njegovemu srednjemu razredu: od kave in banan prek cenenih oblačil do poceni elektronike. Globalni jug nato srednjemu razredu globalnega severa ponudi še možnost, da se z migracijo tako rekoč v eni potezi povzpne v višji razred. Šele globalni jug je tisti, ki na več ravneh izpolnjuje obljubo prosperitete, ki jo svojemu srednjemu razredu daje globalni sever. Odvisnost srednjega razreda globalnega severa od globalnega juga je še en dokaz, da je srednji razred izmišljija, označevalec brez fiksnega označenca, po definiciji britanskega akademika Davida Graeberja faux class, nekaj, kar nikoli ni obstajalo: »Če imaš šefa in zaslužiš plačo, si delavec, in ponosen bi moral biti, da si del delavskega razreda.« Popularizacija dela na daljavo in digitalno nomadstvo vse to, kar so si generacijo prej lahko privoščili le zgodaj upokojeni snowbirdi, danes omogočata novim demografskim skupinam. 30-letnim digitalnim nomadom (razvijalcem aplikacij, grafičnim oblikovalcem, ustvarjalcem spletnih vsebin, tržnikom, pisateljem itd.), 50-letnim podjetnikom, ki svoje podjetje vodijo po Skypu z jadrnice, na kateri živijo z ženo in dvema otrokoma, ter 70-letnim upokojencem je skupno, da s selitvijo v države globalnega juga doživijo hiter preskok iz srednjega razreda, ki mu pripadajo doma, v tako rekoč višji razred. Tako jih vidijo tudi skupnosti, ki jih sprejmejo. Ekonomska vrzel med prišleki in domačini praviloma onemogoča produktivne odnose med njimi, morda celo bolj odločujoče kot morebitne jezikovne in siceršnje kulturne razlike. Popotnik in priseljenec večinoma gojita popolnoma drugačne nakupne in potrošne navade, ki jih domačini ne morejo dohajati, saj prišleki izhajajo iz subjektivne ocene splošne dostopnosti dobrin, ki so vse prej kot dostopne domačinom. Ideja, da so latinskoameriške države samoumevno poceni za potovanje in življenje, je tako globoko vsajena v zahodnocentrično percepcijo, da dražjih latinskoameriških držav, držav z višjim življenjskim standardom, mnogi popotniki ne obiščejo, priseljenci pa se vanje praviloma ne priseljujejo. Slovenski prijatelj, ki pogosto potuje po Latinski Ameriki, je odprt za potovanja povsod po kontinentu z izjemo Urugvaja in Čila, za katera pravi, da se mu zaradi visokih življenjskih stroškov ne zdita prava Latinska Amerika. Relativno bogatejše države regije so glitch, motnja v zahodnem pogledu, ki je že davno normaliziral relativno revščino v regijah, kjer jo je še predtem povzročil skozi stoletja kolonialnih razmerij izkoriščanja.

Negativna varnostna podoba globalnega juga se kaže kot kolektivni performans, ki predvsem utrjuje pozitivno samopodobo zahodnih družb in zahodnjake na globalni jug odpošilja na najrazličnejše misije s poslanstvom belega rešitelja. V novo okolje se vključijo tako, da s somišljeniki organizirajo brezplačne šole angleščine za otroke in odrasle, se kot prostovoljci pridružijo ljudski kuhinji ali pa se vržejo v akcije zbiranja sredstev za najrevnejše družine v skupnosti. So podaljšek ideologije in ekonomije humanitarne pomoči, s katero države globalnega severa večinoma zgolj reproducirajo ali celo poglabljajo sistemsko revščino globalnega juga. Karitativne transakcije izhajajo iz prepričanja, da so domačini brez pomoči prišlekov nemočni in da se sami preprosto ne znajo potegniti iz revščine. Ideja, da je Mehika odvisna od altruizma severnih sosedov, je izjemno trdno zakoreninjena pri starejših generacijah Severnoameričanov, ki so Mehiko imele možnost spoznati pred 30-imi, 40-imi leti, preden je država opravila prehod iz agrikulturne v industrializirano državo z danes izjemno močnim storitvenim sektorjem (predvsem finančnim in turističnim, ki skupaj predstavljata 63 odstotkov državne ekonomije), ki se ji po napovedi analitikov investicijske banke Goldman Sachs obeta, da bo do leta 2050 peta ali šesta največja ekonomija sveta. Neokolonialna miselnost altruizma prodre v povsem vsakodnevne interakcije in se kaže kot prepričanje prišlekov, da so njihove poslovne in širše kulturne navade superiorne navadam domačinov in bi kot take morale biti norma.

Turisti in priseljenci kljub dolarjem in evrom v skupnosti pogosto prinesejo prav revščino. Utelešajo neokolonializem, ko s svojim višjim življenjskim standardom kolonizirajo in gentrificirajo lokalna okolja, ali pa na njihovo degradacijo vplivajo posredno, ko investitorji turistično povpraševanje izkoristijo za neuravnotežene posege v naravno okolje in skupnosti.

Turisti in priseljenci kljub dolarjem in evrom v skupnosti pogosto prinesejo prav revščino. Utelešajo neokolonializem, ko s svojim višjim življenjskim standardom kolonizirajo in gentrificirajo lokalna okolja, ali pa na njihovo degradacijo vplivajo posredno, ko investitorji turistično povpraševanje izkoristijo za neuravnotežene posege v naravno okolje in skupnosti. Buffettovo idealiziranje večne zabave na prelepi plaži v eni od dežel globalnega juga je anekdotično odgovorno za nastanek nepreštevnih turističnih vasi, margaritavilleov, ki so iz nič zrasle po mehiških rivierah. Medtem ko v turističnem naselju iz pip teče filtrirana voda in je nikoli ne zmanjka niti za tuširanje, bližnja soseska pitno vodo morda plačuje podjetju, ki jo enkrat na teden dostavi s cisterno. Letovišča, ki jim dominirajo orjaški hotelski kompleksi, kazijo podobo tradicionalnih vasi in mest, hoteli s pripadajočimi zasebnimi zemljišči in uzurpiranimi plažami domačemu prebivalstvu onemogočajo dostop do obale, ribičem pa do odprtega morja in s tem tradicionalnega vira preživetja. Povečan promet onesnažuje zrak, novozgrajena letališča porušijo zvočno in svetlobno podobo kraja ter število prišlekov čez noč pomnožijo. Nočno življenje ter povečana količina smeti in kanalizacijskih odplak spreminjajo ritem življenja, slabšajo njegovo kvaliteto ter iz naravnega okolja odganjajo vodne in kopenske živali. Turizem naj bi lokalcem prinašal delovna mesta, a turistična mesta, kjer lokalci bivajo v harmoniji s turisti, so še redkejša kot strelski obračuni kartelov, v katere zakorakajo nesrečni turisti. Veliko več je turističnih naselij, ki so zrasla iz idiličnih obmorskih vasi in v katerih je prvotnega lokalnega prebivalstva le še za vzorec, saj je za mnoge življenje postalo predrago ali pa so jim lokalni investitorji zlahka ponudili dovolj visoko ceno za odkup njihovih hiš in zemljišč. Turizem globalnih severnjakov z vsem tem obilno vpliva na poglabljanje sistemskih razlogov za revščino in z njo prav za tisti kriminal, bodisi priložnostni bodisi organiziran, o katerem globalni sever s tolikšno prizadevnostjo poroča, države pa na osnovi tega demonizira.

Neokolonizacija ni le finančna, je širše kulturna in vključuje, z liričnim besednjakom Jimmyja Buffetta, vse od čizburgerjev v paradižu do kompulzivnega alkoholizma. Priseljenci in turisti prinesejo svoje kulturne, potrošne in prehranske navade: hamburgerje, wrape, solatne sklede, ocvrte piščance in pice. Zaradi prišlekov lokalne restavracije recepture tradicionalnih jedi spremenijo ravno toliko, da so sicer še vedno eksotičnega videza, a so na škodo izkušnje domačinov manj avtentičnega okusa. Kuhar namesto koruznih tortilj pripravlja pšenične, pikantne omake so razredčene, globoko na mehiškem jugu na jedilnikih ne smejo manjkati ključne jedi kulinarike Tex-Mex (burritos, nachos, chili con carne), ki so jih ustvarili mehiški priseljenci na jugu ZDA. Gostinci cene jedi na meniju z mislijo na prišleke podvojijo ali potrojijo. Priseljenci s sabo pripeljejo drugačne navade, napitnine, denimo, ki v teku časa postanejo pričakovani standard tudi za domačo populacijo. Ne le restavracije, lokali in bari v komercialnem središču naselja – celotni kraji se razdelijo na soseske za tujce in soseske za domačine. Priseljenci pripeljejo odprte tržnice in obrtniške sejme, na katerih drugim priseljencem in turistom prodajajo izdelke, ki si jih lokalci ne morejo privoščiti. Včasih postopajo že skorajda karikirano, ko v novem okolju počnejo vse, kar je v njihovi moči, da bi se počutili čim bolj doma. Namesto krajevnega avtobusa se vozijo s turističnim ali pa s taksijem, namesto v lokalnih tiendah nakupujejo v uro ali dve vožnje oddaljenih supermarketih, namesto na veliki zabavi, na kateri na osrednjem trgu trobila lomi in bobne trga skupina mariachev, se vsak četrtek z isto skupino sonarodnjakov zberejo ob kartah, medtem ko jim v ozadju igra cover band Crosby, Stills, Nash & Young. Podobno so zadovoljni v svojem jezikovnem mehurčku, ki jim ga omogoča kulturni imperializem, ki je kot linguo franco standardiziral (združenodržavno) angleščino. Družabni mehurčki se hitro spremenijo v visoke zidove, ki dokončno zablokirajo dvosmerno cesto radovednosti in osnovnega medčloveškega zaupanja. V ekvadorskem Cotacachiju sem spoznala priseljeno upokojeno gringo, ki je iskala nekoga, ki bi nekaj tednov živel v njeni hiši in skrbel za njenega psa, medtem ko sama potuje. Ko sem ji priporočila ekvadorsko prijateljico z obiljem skrbstvenih izkušenj z različnimi živalmi, mi je po skoraj dvajsetih letih življenja v Ekvadorju prostodušno priznala, da v svoji hiši raje vidi zahodnjaka, nekoga, s komer se lahko poistoveti in čigaršnjo kulturo razume.

Ko sem upokojenki priporočila ekvadorsko prijateljico z obiljem skrbstvenih izkušenj z različnimi živalmi, mi je po skoraj dvajsetih letih življenja v Ekvadorju prostodušno priznala, da v svoji hiši raje vidi zahodnjaka, nekoga, s komer se lahko poistoveti in čigaršnjo kulturo razume.

»Svetujem ti Uber, ker vozniki lokalnih taksijev takoj dobijo dolarske simbole v oči, ko vidijo belca.« »Sosedovi otroci so strašno ljubeznivi, ampak če jim tu in tam ponudiš kakšno dobroto, moraš paziti, da nisi preveč radodarna, ker bodo hoteli od tebe vedno več.« »Paziti moraš, da ti airedalskega terierja ne ukradejo, ker jih je v Kostariki samo štirinajst.« Zahodnjaki predsodke pogosto zapakirajo v navidezne komplimente lokalcem, ali pa jih izrazijo v obliki priporočil in nasvetov, za katere ni nihče prosil. »Zakaj jim nisi preprosto ponudila podkupnine,« me je v formi rasistične mikroagresije, ki jo napaja ideja, da so v Latinski Ameriki vsi podkupljivi, vprašala nemška prijateljica, ki živi v Kostariki, ko sem ji razlagala o tem, kako sta mi dve Aviancini stevardesi preprečili potovanje zaradi manjkajočega potrdila o izstopnem letu. Nič prezira do globalnega juga ne uteleša tako neposredno kot tiho prepričanje, ki pa nikoli ne sme biti izgovorjeno, in sicer da so vsi Latinoameričani ladrones: izkoriščevalci, prevaranti, tatovi, kriminalci. Predsodek se je skupaj z belsko neokolonialno krivdo aktiviral med pandemijo koronavirusa, ko je buffettovski otoški eskapizem ob prvi najmanjši grožnji pokazal svoj pravi oportuni obraz. Turisti in snowbirdi so bili med prvimi, ki so Mehiki obrnili hrbet, ko so jo ob najbolj zgodnji omembi globalne pandemije v začetku marca 2020, še preden je Mehika sploh postala virusna vroča točka, popihali domov, na sever, in s sabo vzeli svoje ameriške in kanadske dolarje. Za mehiški turizem je vse to pomenilo, da se je sezona končala tri mesece prej, kot bi se sicer. Medtem ko so se ekonomsko preskrbljeni turisti in snowbirdi med svojim pobegom domov bali za svoje življenjske prihranke, ko so vsak dan zaskrbljeno pogledovali k borznim indeksom, so mehiški kuharji, natakarji, receptorji, snažilci, čistilci bazenov, taksisti, ulični prodajalci ostajali brez dela, napitnin in na koncu brez služb v turizmu. Doma in brez prihodka so ostale desetine tisočih gradbenih delavcev, potem ko so bile v uvodnih mesecih skrajne negotovosti začasno ali trajno ustavljene gradnje novih turističnih kapacitet po vsej državi. Prijateljičina starša, Anne in John, sta takoj po razglasu pandemije najela stanovanje v San Diegu, medtem ko sta bila enajstmetrsko jadrnico, na kateri preživita večji del leta in na kateri je pretežen del njunega premoženja, prisiljena pustiti v eni od mehiških marin. Skrbelo ju je, kaj bi v Mehiki lahko sledilo, če bodo ljudje zaradi izgube dela, izpada dohodka in morebitne javnozdravstvene krize postali »bolj obupani«, kot se je izrazila Anne. Anne in John sta izgubila iluzijo varnosti, ki jo vzdržuje njuna dolarska premoč nad Mehičani, ki jima v vsakodnevnem življenju prihajajo na pot in katerih prijaznost si lahko kupita. Skrbelo ju je, da bi Mehičani v pomanjkanju dolarskega prihodka pokazali svoj »pravi obraz«, da bi se tako imenovani tretji svet pokazal za tako divjega, jeznega in maščevalnega, za kakršnega sta ga imela od nekdaj. V bojazni pred pandemskim brezvladjem se jima je prebudila globoko speča belska krivda: za prosperiteto globalnega severa na račun globalnega juga, za stoletja ekstrakcionizma in izkoriščanja, za vojaške udare in uzde ekonomskih sankcij, za protimigrantski rasizem.

Preberite tudi: Mojca Pišek: Homonacionalizem v osvobojenem Hersonu.

Edini bolj razširjen predsodek od predsodka o latinskoameriških zmikavtih in kriminalcih je bržkone ideja o neučinkovitih latinskoameriških delavcih. Junija 2023 se je ta stereotip zdelo produktivno in primerno utrjevati britanskemu tedniku The Economist v članku z naslovom Why are Latin American workers so strikingly unproductive? (Zakaj so latinskoameriški delavci tako osupljivo neproduktivni?), v katerem se uredništvo spretno izogne vsakršni omembi stoletij kolonialnega in modernega neokolonialnega svetovnega reda, ki še danes onemogoča opolnomočenje dela in delavstva na globalnem jugu. Prijateljica Lisa je po skoraj petnajstih letih življenja in dela v Mehiki, kjer dela kot nepremičninska posrednica – drugim zahodnjakom pomaga priti do sanjskega doma v mehiški zvezni državi Quintana Roo – junija 2023 končno pridobila mehiško državljanstvo. Večerjo, ki jo je ob tej priložnosti organizirala, je izkoristila za pritožbo čez počasnost mehiške birokracije, ki si je za obdelavo njene prošnje vzela skoraj dve leti, v katerih se je na Liso znova in znova obračala z vedno novimi zahtevami za dopolnitev vloge. Jezi zahodnjakov ne ubežijo niti zasebna podjetja, ki po njihovem bistveno prepočasi izdelujejo in dostavljajo naročene izdelke, ter podjetja v javno-zasebnih partnerstvih, najpogosteje vodovodna, energetska in telekomunikacijska. Redni interakciji z zadnje omenjenimi se v vsakodnevnem življenju ne gre izogniti, saj v večini turistično hitro razvitih krajev in mest ni mogoče ubežati vsaj občasnim izklopom vode, izpadom elektrike in napakam na internetnih omrežjih, kar je vse posledica velikih infrastrukturnih obremenitev. »Tako pač je v državah tretjega sveta,« je Lisa vajena komentirati s fatalistično vdanostjo, za katero verjame, da je ideološko nevtralna in nadpolitična. Varčevalnega izklopa vode za dve uri na dan ne poveže s skoraj desetimi milijoni turistov, ki vsako leto obiščejo širše območje Cancúna, in desetinami tisočih priseljencev, ki ne živijo v dvosobnih stanovanjih kot mnogi domačini, pač pa kupujejo velika posestva z namakanimi vrtovi in hiše z ekskluzivnim dostopom do vodovodnega omrežja. Izklopov elektrike zaradi preobremenjenosti omrežja Lisa ne pripiše lastni vlogi pri vsem tem, ko takim, kot je sama, pomaga iskati njihove energetsko požrešne domove, v katerih bo štiriindvajset ur na dan in 365 dni na leto vklopljena klima, ki bo v tropskem karibskem podnebju ves čas vzdrževala ravno še znosnih 19 stopinj Celzija.

Kritiki nikoli ne sledi analiza globalnega neokolonialnega reda, v katerem je ekonomsko razviti globalni sever ustvaril podrazviti globalni jug, med drugim tako, da mu je prek mehanizmov neodplačljivih dolgov ter s političnim in vojaškim sabotiranjem socialističnih vstaj onemogočil avtonomijo.

Prostodušni kritiki nekvalitetnih javnih in zasebnih storitev, neučinkovitosti latinskoameriških delavcev ter politične nestabilnosti in varnostne situacije v državah praviloma nikoli ne sledi analiza globalnega neokolonialnega reda, v katerem je ekonomsko razviti globalni sever ustvaril podrazviti globalni jug, med drugim tako, da mu je prek mehanizmov neodplačljivih dolgov ter s političnim in vojaškim sabotiranjem socialističnih vstaj onemogočil avtonomijo, kakršno prinašata nacionalizacija virov in lastna industrijska preskrbljenost. Ko Lisa čaka na dostavo novega hladilnika in jo podjetje vsak teden znova prestavi na nov datum, pripravno pozabi, da hladilnik, kot še veliko druge tehnike, ni proizveden v Mehiki, pač pa je podjetje samo posrednik v odvisnem razmerju od proizvajalca nekje na globalnem severu in celotne nabavne verige. Ko energetsko podjetje potrebuje teden dni, da na njen dom pošlje tehnika, ki bo v petih minutah prevezal nekaj žic in popravil problem izpada elektrike v polovici stanovanja, se Lisa med pritožbami spet opre na kompulzivno amnezijo, značilno za globalne severnjake. Javne storitve so počasne, ker država brez prave avtonomije v globalnem geopolitičnem redu in posledično brez močnega lastnega gospodarstva s težavo ustvari toliko presežkov, da bi prek pobranih davkov lahko nahranila vse javne potrebe v državi, in sicer od izobraževalnih prek zdravstvenih do javnoupravnih. Pritoževanje čez varnostno situacijo na globalnem jugu, čez delovno in siceršnjo kulturo, ter rasistične mikroagresije, ki jih prišleki prinesejo s sabo in nikoli odvržejo, so vsi del enotnega diskurzivnega boja za dostojanstvo globalnega severa. Učinkujejo kot zdravilna kompenzacija za zavedanje, da je kvaliteta življenja v mnogih od njih kljub nižjemu uradnemu življenjskemu standardu pogosto boljša kot v marsikateri od uradno bolj razvitih držav, iz katerih prihajajo. Za tiste globalne severnjake, ki na globalnem jugu najdejo nov dom, je ohranjanje predsodkov oblika poravnave za bolj ali manj eksplicitno ponižanje, ki ga lahko čutijo ob socioekonomski disfunkcionalnosti svojih držav, iz katerih se mnogi čutijo skorajda pregnani, četudi to redkokdo priznava in pomanjkanje boljših eksistenčnih možnosti od migracije večina zavija v individualistični diskurz racionalne odločitve.

—

Naslovna fotografija: Mojca Pišek.