Človeška duša v socializmu, 1. del

Poglavitna prednost, ki bi jo prinesla uvedba socializma, je nedvomno dejstvo, da bi nas socializem odrešil te odvratne nuje, da živimo za druge, ki v trenutnih okoliščinah tako hudo pritiska na skoraj vsakega izmed nas. Pravzaprav ji komaj kdo uide.

Tekom stoletja je tu in tam kakemu velikemu učenjaku, kot je Darwin, velikemu pesniku, kot je Keats, izostrenemu kritičnemu umu, kot je Renan, vrhunskemu umetniku, kot je Flaubert, uspelo osamiti se in obdržati izven dosega gromkih zahtev preostalih, se »zateči pod streho«, kot pravi Platon; in šele tako je ostvaril popolnost tega, kar je bilo v njem, v brezprimerno lastno korist ter brezprimerno in večno korist vsega sveta. Vendar to so izjeme. Večina ljudi si življenja kazi z nezdravim in pretiranim altruizmom – celo prisiljeni so si jih kaziti. Obdani so z gnusno revščino, gnusno grdoto, gnusno lakoto. Neizbežno je, da jih to močno presune. Človeška čustva se razburkajo hitreje kot razum in, kot sem pred časom izpostavil v članku o funkciji kritike, veliko lažje je sočustvovati s trpljenjem kakor z mislijo. Temu primerno se s hvalevrednimi, a napačno usmerjenimi nameni zelo resno in zelo čustveno lotevajo zdravljenja zla, ki ga vidijo. A njihova zdravila bolezni ne odpravijo; zgolj podaljšujejo jo. Njihova zdravila so dejansko del bolezni.

Včasih reveže pohvalijo, ker so varčni. Vendar reveže nagovarjati k varčnosti je tako groteskno kot žaljivo. To je, kakor da bi sestradanemu človeku prigovarjal, naj manj jé. Za mestnega ali kmečkega delavca bi bilo varčevanje docela nemoralno.

Problem revščine poskušajo na primer rešiti z ohranjanjem revnih pri življenju; ali, če gre za zelo napredno šolo, s tem, da jih zabavajo.

Vendar to ni rešitev: to je poslabšanje težave. Pravi cilj bi si prizadeval ponovno sezidati družbo na takih temeljih, da bo revščina nemogoča. Altruistične vrline pa so preprečile, da bi se ta cilj dosegel. Enako kot so bili najslabši lastniki sužnjev tisti, ki so bili do svojih sužnjev prijazni, s tem pa so preprečili, da bi grozljivost sistema uvideli ti, ki so v njem trpeli, in razumeli ti, ki so o njem premišljevali, tako v trenutnih razmerah v Angliji največ škode povzročijo ljudje, ki se trudijo storiti največ dobrega; in končno vidimo ljudi, ki so problem zares preučili in so z življenjem seznanjeni – izobražene ljudi iz East Enda – ki povzdigujejo glasove in pozivajo družbo, naj se vzdrži altruističnih vzgibov usmiljenja, blagohotnosti in podobnega. Zatrjujejo, da tovrstna dobrodelnost ponižuje in jemlje voljo. In povsem prav imajo. Usmiljenje porodi kopico grehov.

Še nekaj je treba povedati. Nemoralno je uporabljati zasebno lastnino, da bi se omililo grozljivo zlo, ki izhaja prav iz institucije zasebne lastnine. Nemoralno je in nepravično.

Beda in revščina sta tako popolnoma ponižujoči in tako zelo ohromita človeško naravo, da se noben razred nikoli zares ne zaveda lastnega trpljenja. Razkriti jim ga morajo drugi, katerim pa pogosto nikakor ne verjamejo.

V socializmu se bo vse to seveda spremenilo. Ne bo ljudi, ki bi živeli v smrdljivih brlogih in smrdljivih capah, ki bi vzgajali bolehne, zlakotene otroke v neznosnem in naravnost ostudnem okolju. Varnost družbe ne bo odvisna, kot je zdaj, od vremenskih pogojev. V primeru zmrzali ne bo ob službo sto tisoč ljudi, ki bi se kot pojave gnusne bede potikali po ulicah, ali gnjavili sosede za miloščino, ali se gnetli okrog vrat priskutnih zavetišč, da bi si zagotovili kos kruha in umazano prenočišče. Vsak član družbe bo deležen vsesplošne družbene blaginje in sreče, če pa slučajno nastopi zmrzal, ne bo zaradi tega praktično nihče na slabšem.

Po drugi strani bo imel vrednost že sam socializem, saj nas bo pripeljal do individualizma.

Socializem, komunizem ali kakorkoli že ga imenujemo, bo pretvoril zasebno lastnino v javno bogastvo in zamenjal tekmovanje s sodelovanjem, s čimer bo obnovil pravo naravo družbe kot celostno zdravega organizma in zagotovil materialno blaginjo vsakega člana skupnosti. Samemu Življenju bo podelil pravo osnovo in primerno okolje. Da pa bi se Življenje razvilo do svoje najvišje oblike dovršenosti, potrebujemo nekaj več. Potrebujemo individualizem. Če je socializem avtoritaren, če obstajajo oblasti, ki bi gospodarsko moč vihtele kakor zdaj politično, če naj bi skratka imeli industrijsko tiranijo, potem bo poslednji položaj človeka slabši kakor prvi. Trenutno je zahvaljujoč obstoju zasebne lastnine ogromnemu številu ljudi omogočen razvoj določene, precej omejene mere individualizma. Nobena nuja jih ne sili v delo za preživetje; ali pa lahko sami izberejo področje delovanja, ki jim res ugaja in nudi užitek. To so pesniki, filozofi, znanstveniki, kulturniki – skratka, resnični ljudje, ljudje, ki so se ostvarili in v katerih celotno človeštvo doseže delno ostvaritev. Po drugi strani je ogromno ljudi, ki ne premorejo zasebne lastnine in se neprestano spogledujejo z golo lakoto, zaradi česar so primorani garati kot črna živina, opravljati mrzka dela, kakor jim zabiča nerazsodna, ponižujoča Tiranija želje. To so reveži, med njimi ni najti ne miline olikanosti, ne čara govora, ne civiliziranosti, ne kulture, ne uglajenih užitkov, ne radosti do življenja. Človeštvo zahvaljujoč njihovim skupnim naporom uživa nemalo materialne blaginje. A to pridobitništvo je omejeno na materialni izkupiček in kdor je reven, sam po sebi ne velja nič. Je zgolj neskončno majhen delec sile, ki se nanj nikakor ne ozira, temveč ga stre: in takega, strtega, ga ima najraje, saj je tako veliko bolj pokoren.

Sleherni človek mora biti dovolj svoboden, da si sam izbere delo. Nad njim se ne sme izvajati nobena oblika prisile. Če se, potem njegovo delo ne bo dobro zanj, ne bo dobro samo po sebi in ne bo dobro za ostale.

Seveda bi lahko dejali, da individualizem, ki nastane pod pogoji zasebne lastnine, ni zmeraj (oziroma niti praviloma) tisti dobri in krasni individualizem, in da imajo reveži kljub pomanjkanju kulture in uglajenosti vendarle marsikatero vrlino. Oboje bi bilo gotovo res. Imeti zasebno lastnino je zelo pogosto izjemno nespodbudno, kar je seveda eden od razlogov, da si socializem želi odpraviti to institucijo. Lastnina dejansko povzroča preglavice. Pred nekaj leti so ljudje hodili naokrog po deželi in razlagali, da lastnina terja dolžnosti. Tako dolgo so utrujali s tem, da je na koncu začela to trditi še Cerkev. Zdaj doni že z vsake prižnice. To povsem drži. Ne le, da lastnina terja dolžnosti, celo toliko jih nalaga, da človeku vzame voljo že vsakršno znatnejše imetje. Od posameznika nenehno nekaj zahteva, nenehno urejanje poslov, nenehne sitnosti. Če bi lastnina prinašala zgolj užitke, bi jo še trpeli; a zaradi svojih zahtev je neznosna. Bogatim na uslugo se je moramo znebiti. Reveži imajo mnogo vrlin, to je povsem nesporno, in vsega obžalovanja vredno. Neredko nam pravijo, da so reveži hvaležni za usmiljenje. Nedvomno nekateri med njimi premorejo hvaležnost, a najboljši med njimi nikdar niso hvaležni. Nehvaležni so, nezadovoljni, nepokorni in uporni. In še kako prav imajo. Menijo, da je usmiljenje absurdno neustrezna oblika delne odškodnine, oziroma sentimentalna miloščina, ki jo običajno spremljajo nesramni poskusi s strani sentimentalneža, da bi upravljal z njihovimi zasebnimi življenji. Zakaj naj bi bili hvaležni za drobtinice, ki padejo z mize bogataša? Morali bi skupaj sedeti za omizjem, česar se postopoma začenjajo tudi zavedati. Kar zadeva nezadovoljstvo – človek, ki ne bi bil nezadovoljen s takimi okoliščinami in s tako nizko življenjsko ravnijo, bi bil popoln prostak. Nepokorščina je, v očeh kogarkoli, ki je bral kaj zgodovine, izvorna vrlina človeka. Nepokorščina je tista, ki je privedla do napredka, nepokorščina in upor. Včasih reveže pohvalijo, ker so varčni. Vendar reveže nagovarjati k varčnosti je tako groteskno kot žaljivo. To je, kakor da bi sestradanemu človeku prigovarjal, naj manj jé. Za mestnega ali kmečkega delavca bi bilo varčevanje docela nemoralno. Človek ne bi smel biti pripravljen dokazati, da lahko živi kot slabo krmljena žival. Tako življenje bi moral zavračati in namesto tega bodisi krasti bodisi živeti od državne pomoči, kar imajo mnogi za nekakšno obliko kraje. Kar se beračenja tiče, je varneje beračiti kot jemati, a jemati je bolje kot beračiti. Ne: siromak, ki je nehvaležen, ne varčuje, ki je nezadovoljen in uporniški, je najbrž prava osebnost in v sebi nosi mnogo. Vsekakor premore zdrav upor. Kar zadeva krepostne reveže, pa jih seveda lahko pomilujemo, vendar jih nikakor ne moremo občudovati. S sovražnikom so sklenili zasebni dogovor in prodali svojo rojstno pravico za neokusno obaro. Poleg tega so bržda izredno neumni. Povsem razumem človeka, ki podpira zakone, ki varujejo zasebno lastnino in pristajajo na njeno kopičenje, dokler je zmožen v teh razmerah ustvariti neko vrsto lepega in intelektualnega življenja. A skoraj neverjetno se mi zdi, da človek, čigar življenje je zaradi teh zakonov skaženo in ostudno, privoli v njihov nadaljnji obstoj.

Vendar pa za to ni zares težko najti razlage. Na delu je preprosto naslednje: beda in revščina sta tako popolnoma ponižujoči in tako zelo ohromita človeško naravo, da se noben razred nikoli zares ne zaveda lastnega trpljenja. Razkriti jim ga morajo drugi, katerim pa pogosto nikakor ne verjamejo. Brez dvoma drži to, kar proti agitatorjem govorijo veliki zaposlovalci. Agitatorji so skupina ljudi, ki se vtikajo in vmešavajo, ki pridejo v nek čisto zadovoljen del skupnosti in mednje zasejejo seme nezadovoljstva. Zaradi tega so agitatorji tako nujno potrebni. Brez njih sami v svojem nedovršenem stanju ne bi znali napredovati do civilizacije. Suženjstvo v Ameriki se ni končalo zahvaljujoč dejanjem sužnjev ali celo vsled njihove neposredne želje, da bi bili svobodni. Končalo se je izključno zaradi hudo nezakonitega delovanja določenih agitatorjev v Bostonu in drugod, ki sami niso bili niti sužnji, niti lastniki sužnjev, niti jih to vprašanje ni kakorkoli zadevalo. Nedvomno so bili Abolicionisti tisti, ki so prižgali baklo in sprožili celotno zadevo. In zanimivo je ne le, da od sužnjev samih niso dobili kaj dosti pomoči, temveč tudi komaj kaj razumevanja; in ko so se na koncu vojne sužnji znašli v svobodi, tako popolni svobodi, da so lahko svobodno stradali, jih je mnogo grenko obžalovalo nove razmere. Za razmišljujočega človeka najbolj tragično dejstvo francoske revolucije ne bo, da so usmrtili Mario Antoinetto, ker je bila kraljica, temveč da so se prestradani kmetje Vendeeja prostovoljno odpravili umreti za gnusni zločin fevdalizma.

Obžalovanja vredno je, da je družba zgrajena na temeljih, kjer je človek potisnjen v kalup, v katerem ne more svobodno razvijati, kar je v njem čudovitega in vznemirljivega in očarljivega – v katerem dejansko zamudi resnični užitek in veselje življenja.

Jasno je torej, da ne bo zadoščal nikakršen avtoritarni socializem. Kajti čeprav lahko v trenutnem sistemu veliko število ljudi živi z določeno mero svobode, se svobodno izraža in uživa srečo, v sistemu industrijskih delavskih kasarn ali sistemu gospodarske tiranije nihče ne bi mogel imeti kakršnekoli tovrstne svobode. Obžalovanja vredno je, da del naše skupnosti živi praktično v suženjstvu, a otročje je predlagati, da se za razrešitev problema zasužnji celotna družba. Sleherni človek mora biti dovolj svoboden, da si sam izbere delo. Nad njim se ne sme izvajati nobena oblika prisile. Če se, potem njegovo delo ne bo dobro zanj, ne bo dobro samo po sebi in ne bo dobro za ostale. Z delom pa imam v mislih kakršnokoli že dejavnost.

Močno dvomim, da bi dandanes katerikoli socialist resno predlagal, da se vsako jutro pri vsaki hiši oglasi inšpektor in preveri, ali je vsak državljan vstal in opravil osem ur fizičnega dela. Človeštvo se je premaknilo onkraj te stopnje in ta način življenja prihranilo za ljudi, ki jih po precej arbitrarnem ključu okliče za zločince. Ampak priznam, da sem naletel na kopico socialističnih stališč, ki so se mi zdela onesnažena z idejami oblasti, če že ne dejanske prisile. Seveda oblast in prisila ne prideta v poštev. Vsakršno druženje mora biti karseda prostovoljno. Človeka odličnost se poraja samo v prostovoljnem druženju.

Vendarle se poraja vprašanje, kako bo individualizmu, ki je trenutno za svoj razvoj bolj ali manj odvisen od zasebne lastnine, koristila odprava te zasebne lastnine. Odgovor je nadvse preprost. Drži, da je v trenutnih razmerah nekaj ljudi, ki so imeli lastno zasebno premoženje, kot so Byron, Shelley, Browning, Victor Hugo, Baudelaire in ostali, uspelo bolj kot ne popolnoma ostvariti svojo osebnost. Nihče ni zapravil niti dneva za udinjanje komu drugemu. Bili so odrešeni revščine. Imeli so neverjetno prednost. Vprašanje je, ali bi bilo za individualizem dobro, če bi se jim taka prednost odvzela. Recimo, da se jim odvzame. Kaj se potem zgodi z individualizmom? Kako bo na boljšem?

Koristilo mu bo na ta način: v novih razmerah bo individualizem mnogo bolj prost, mnogo boljši in mnogo silovitejši, kot je zdaj. Ne govorim o velikem, idejno ostvarjenem individualizmu tovrstnih omenjenih pesnikov, marveč o velikem dejanskem individualizmu, čigar potencial tli v človeštvu nasploh. Kajti prepoznanje zasebne lastnine je resno škodovalo individualizmu in ga zakrilo, saj je posameznika zamešalo z njegovim imetjem. Individualizem je povsem speljalo s poti. Za cilj si je postavilo korist namesto razvoja. Tako je človek mislil, da je pomembno imeti, in ni vedel, da je pomembno biti. Resnična izpopolnjenost človeka ne tiči v tem, kar nekdo ima, temveč v tem, kar je.

Večina osebnosti je moralo biti upornikov. Polovico svoje moči so potrošili v trenjih. Byronova osebnost, na primer, se je iztrošila v boju z neumnostjo in licemerstvom in filistrstvom Angležev. Ni nujno, da taki boji človeka okrepijo: pogosto poslabšajo šibkost.

Zasebna lastnina je strla resnični individualizem in vzpostavila lažnega. Del skupnosti je prikrajšala za individualnost tako, da ga je izstradala. Drugi del skupnosti je prikrajšala tako, da ga je usmerila na napačno pot in ga obremenila. Res, imetje je do take mere prevzelo posameznikovo osebnost, da angleško pravo že od nekdaj obravnava prestopke zoper nekogaršnjo lastnino veliko strožje kot dejanja zoper življenje in telo, imetje pa še zmeraj služi kot preizkus za polnopravno državljanstvo. Podjetnost, ki jo zahteva služenje denarja, je prav tako utrujajoča. V družbi, kot je naša, kjer lastnina prinaša izjemen ugled, družbeni status, čast, spoštovanje, nazive in ostale prijetne stvari tega kova, si človek zaradi svoje naravne ambicije kot cilj zada kopičenje te lastnine, s čimer izčrpano in naveličano nadaljuje še dolgo zatem, ko je ima daleč več, kot si želi ali kot je sploh lahko izkoristi, ali v njej uživa, ali morda celo ve zanjo. Človek se bo zgaral do smrti, da bi si zagotovil lastnino, pri čemer nas to glede na izredne koristi, ki pridejo z lastnino, komajda preseneča. Obžalovanja vredno je, da je družba zgrajena na temeljih, kjer je človek potisnjen v kalup, v katerem ne more svobodno razvijati, kar je v njem čudovitega in vznemirljivega in očarljivega – v katerem dejansko zamudi resnični užitek in veselje življenja. Obenem je, v danih pogojih, v veliki negotovosti. Nezaslišano premožen trgovec je lahko – pogosto tudi je – v vsakem trenutku na milost in nemilost prepuščen zadevam, nad katerimi nima nadzora. Če veter piha malenkost sunkoviteje, če se vreme nenadoma spremeni ali če se zgodi nekaj trivialnega, lahko njegova ladja potone, njegovi posli gredo po zlu in obuboža, njegov družbeni položaj pa izpuhti. Torej, nič ne bi smelo škoditi človeku razen njega samega. Nič ne bi smelo kakorkoli oropati človeka. Kar človek dejansko poseduje, je v njem samem. Kar je zunaj njega, bi moralo biti nepomembno.

Z ukinitvijo zasebne lastnine bomo torej imeli pravi, lepi, zdravi individualizem. Nihče ne bo zapravljal življenja za kopičenje reči in njihovih simbolov. Živeli bomo. Živeti je najredkejša stvar na svetu. Večina ljudi obstaja, to pa je tudi vse.

Vprašanje je, ali smo kadarkoli videli popoln izraz osebnosti, razen na predstavni ravni umetnosti. Udejanjenega zagotovo nikoli. Cezar, pravi Mommsen, je bil izpopolnjen in dovršen človek. A kako tragična je bila Cezarjeva negotovost! Kjerkoli nekdo izvaja oblast, se ji nekdo upira. Cezar je bil zelo popoln, a njegova popolnost je stopala po poti, ki je bila prenevarna. Mark Avrelij je bil popoln človek, pravi Renan. Da, veliki cesar je bil popoln človek. A kako neznosne so bile njegove neštete dolžnosti! Opotekal se je pod bremenom cesarstva. Zavedal se je, kako nezadosten je posameznik za to, da bi nosil težo te titanske, širne oble. S popolnim človekom mislim tistega, ki se razvije v popolnih pogojih; ki ni ranjen, zaskrbljen ali pohabljen, ni v nevarnosti. Večina osebnosti je moralo biti upornikov. Polovico svoje moči so potrošili v trenjih. Byronova osebnost, na primer, se je iztrošila v boju z neumnostjo in licemerstvom in filistrstvom Angležev. Ni nujno, da taki boji človeka okrepijo: pogosto poslabšajo šibkost. Byron nam nikoli ni mogel dati tega, kar bi nam morda lahko. Shelley jo je bolje odnesel. Kakor Byron je tudi sam kar se da hitro zapustil Anglijo. Vendar ni bil tako poznan. Če bi se Angležem svitalo, kako imeniten pesnik je, bi neusmiljeno planili nanj in mu zagrenili življenje, kolikor bi se le dalo. Ker pa v družbi ni bil zelo izpostavljen, mu je uspelo do neke mere pobegniti. A celo v Shelleyju je uporniški ton tu in tam preizrazit. Znanilo popolnega človeka ni upor, temveč mir.

Svet sovraži individualizem. A to naj jih ne skrbi. Naj bodo umirjeni in osredotočeni nase. Če jim kdo vzame ogrinjalo, naj mu dajo še svoj plašč, samo da pokažejo, da so materialne stvari brez pomena.

Čudovita bo, ko jo bomo končno ugledali – resnična osebnost človeka. Zrasla bo naravno in preprosto, kot cvetica ali drevo. Ne bo neskladna. Nikoli se ne bo pričkala ali pregovarjala. Ničesar ne bo dokazovala. Vedela bo vse, a se vseeno ne bo ukvarjala z vednostjo. Premogla bo modrosti. Njena vrednost ne bo odmerjena z materialnimi stvarmi. Ničesar ne bo imela. In vendar bo imela vse, tudi tisto, kar bi ji nekdo vzel, tako zelo bogata bo. Ne bo se neprestano vtikala v druge ali jim prigovarjala, naj bodo takšni kot ona. Ljubila jih bo zaradi njihove drugačnosti. A čeprav se ne bo vtikala v druge, bo vsem pomagala, saj nam lepa stvar pomaga že s tem, da je, kar je. Osebnost človeka bo res čudovita. Tako čudovita kot osebnost otroka.

V njenem razvoju jo bo podpiralo krščanstvo, če bodo ljudje tako želeli; a razvila se bo z enako gotovostjo, tudi če si tega ne bodo želeli. Ne bo se namreč obremenjevala s preteklostjo ali se ubadala s tem, ali se je kaj zgodilo ali ne. Ne bo priznavala zakonov, razen svojih; niti oblasti, razen svoje. Ampak ljubila bo tiste, ki so si jo prizadevali okrepiti, in jih pogosto omenjala. In eden od njih je bil Jezus.

»Spoznaj samega sebe«, je pisalo nad vhodom antičnega sveta. Nad vhodom novega sveta bo pisalo: »Bodi, kar si.« In Jezusovo sporočilo človeku ni bilo drugega kot »Bodi, kar si«. To je Jezusova skrivnost.

Kadar Jezus govori o siromakih, ima v mislih zgolj osebnosti, podobno kot kadar govori o bogataših, ima v mislih zgolj ljudi, ki še niso razvili svoje osebnosti. Jezus se je gibal v družbi, ki je enako kot naša dovoljevala kopičenje zasebne lastnine, in evangelij, ki ga je širil, ni zatrjeval, da je v taki druži prednost, če človek živi od pičle, nezdrave hrane, če nosi razcapana, ušiva oblačila, če spi v obupnih, neznosnih bivališčih; in škodljivo, če človek živi v zdravih, prijetnih in spodobnih pogojih. Tak vidik bi bil napačen tedaj in, seveda, bi bil še bolj napačen tukaj in zdaj, v Angliji; kajti ko potujemo proti severu, postanejo materialne potrebe življenja nujnejše, naša družba pa je neskončno bolj zapletena in razkriva veliko večje skrajnosti razkošja in uboštva kot katerakoli družba antičnega sveta. Jezus je imel v mislih naslednje. Človeku je dejal: »Prečudovito osebnost imaš. Razvij jo. Bodi, kar si. Ne domišljaj si, da tvoja dovršenost leži v kopičenju ali posedovanju zunanjih reči. Tvoja ljubezen je v tebi. Samo to moraš spoznati, pa si ne boš več želel bogastva. Človeku lahko ukradejo običajno premoženje. Resničnega premoženja mu ne morejo. V zakladnici tvoje duše so neskončno dragocene reči, ki ti jih ne morejo vzeti. Zato si poskusi oblikovati življenje tako, da ti zunanje stvari ne bodo škodile. In poskusi se znebiti zasebne lastnine. Z njo pridejo nizkotne skrbi, tlaka brez konca, nenehne krivice. Zasebna lastnina na vsakem koraku zavira individualizem.« Velja omeniti, da Jezus nikoli ne reče, da so obubožani ljudje nujno dobri ali da so premožni ljudje nujno slabi. To ne bi bilo res. Kot razred so premožni ljudje boljši kot obubožani, bolj moralni, bolj intelektualni, bolj olikani. Samo en razred v družbi razmišlja o denarju bolj kot bogati, in to so revni. Revni ne razmišljajo o ničemer drugem. To je bridkost revežev. Kar Jezus dejansko trdi, je da človek doseže popolnost ne skozi to, kar ima, niti skozi to, kar počne, temveč izključno skozi to, kar je. Tako je premožni mladi mož, ki pride k Jezusu, predstavljen kot v vseh ozirih dober državljan, ki ni prekršil nobenega zakona svoje države, nobene zapovedi svoje religije. Uživa visok ugled, v običajnem pomenu te neobičajne besede. Jezus mu reče: »Moral bi se odreči zasebni lastnini. Ovira te pri ostvarjanju svoje popolnosti. Vleče te nazaj, teži te. Tvoja osebnost je ne potrebuje. Znotraj sebe, ne zunaj, boš našel to, kar zares si in kar zares hočeš.« Svojim prijateljem reče enako. Pozove jih, naj bodo, kar so, in naj se prenehajo obremenjevati z drugimi rečmi. Zakaj bi bilo kaj drugega pomembno? Človek je dovršen sam v sebi. Ko se bodo podali v svet, jim bo svet nasprotoval. To je neizogibno. Svet sovraži individualizem. A to naj jih ne skrbi. Naj bodo umirjeni in osredotočeni nase. Če jim kdo vzame ogrinjalo, naj mu dajo še svoj plašč, samo da pokažejo, da so materialne stvari brez pomena. Če jih ljudje žalijo, naj jim ne odgovarjajo. Kaj s tem pokažejo? Stvari, ki jih ljudje govorijo o človeku, ga ne spremenijo. Človek je, kar je. Javno mnenje nima nobene vrednosti. Tudi če se ljudje poslužijo dejanskega nasilja, naj jim ne vrnejo z nasiljem. S tem bi padli na njihov nizkotni nivo. Konec koncev je človek lahko povsem svoboden celo v ječi. Njegova duša je lahko svobodna. Njegova osebnost je lahko brezskrbna. Lahko je spokojen. In nazadnje, kar je največ, naj ne nadlegujejo drugih ljudi ali jih kakorkoli obsojajo. Osebnost je zelo skrivnostna reč. Človeka ne moremo zmeraj ovrednotiti po tem, kar počne. Lahko se drži zakonov, pa je ničvreden. Lahko prekrši zakon, pa je dober. Lahko je slab, ne da bi kdaj storil kaj slabega. Lahko greši proti družbi, pa vseeno skozi greh spozna svojo resnično popolnost.

Ko bo kazen povsem odpravljena, bo izginil tudi zločin, če pa se pojavi, ga bodo zdravniki obravnavali kot zelo mučno obliko blaznosti, ki jo je treba zdraviti s skrbnostjo in ljubeznivostjo.

Neka ženska je prešuštvovala. Njene ljubezenske zgodbe ne izvemo, ampak ta ljubezen je morala biti izjemna; kajti Jezus je rekel, da so ji grehi odpuščeni, ne ker bi se pokesala, temveč ker je bila njena ljubezen tako intenzivna in čudovita. Kasneje, malo pred svojo smrtjo, je sedel pri pojedini in ta ženska je pristopila in mu na lase izlila drage dišave. Njegovi prijatelji so se poskušali vmešati, dejali so, da je to razsipno in da bi denar, porabljen za parfum, morali nameniti kot miloščino za tiste v stiski ali kaj podobnega. Jezus je zavrnil to stališče. Izpostavil je, da so materialne potrebe slehernika velike in večne, da pa so njegove duhovne potrebe še večje; in v enem božanskem trenutku, ko osebnost sama izbere način izraza, se lahko izpopolni. Svet še danes to žensko časti kot svetnico.

Da, v individualizmu so sugestivne reči. Socializem, na primer, razveljavlja družinsko življenje. Z odpravo zasebne lastnine mora izginiti tudi zakonska zveza v svoji sedanji obliki. To je del programa. Individualizem to sprejme in povzdigne. Odpravo pravne omejitve pretvori v obliko svobode, ki bo pripomogla k polnemu razvoju osebnosti, ljubezen moškega in ženske pa bo še krasnejša, še lepša, še plemenitejša. Jezus je to vedel. Zavrnil je dolžnosti družinskega življenja, čeprav so v njegovem času in skupnost obstajale v zelo izraziti obliki. »Kdo je moja mati? Kdo so moji bratje?« je dejal, ko je slišal, da bi radi govorili z njim. Ko se je eden od njegovih privržencev opravičil in prosil, če gre lahko pokopati svojega očeta, je bil njegov strašni odgovor: »Mrtve naj pokopljejo mrtvi.« Nobeni dolžnosti ni dopuščal, da bi kazila osebnost.

Država naj bi izdelovala, kar je uporabno. Posameznik naj izdeluje, kar je lepo.

Kdor bi torej živel kakor Jezus, bi bil popolnoma in docela, kar je. Lahko je velik pesnik ali velik znanstvenik; ali mlad študent na univerzi ali nekdo, ki čuva ovce nad barjem; ali dramatik kot Shakespeare ali mislec o Bogu kot Spinoza; ali otrok, ki se igra na dvorišču, ali ribič, ki meče mrežo v morje. Ni važno, kdo je, dokler ostvarja popolnost duše, ki je v njem. V morali in življenju je vsako posnemanje napačno. Dandanes se po cestah Jeruzalema plazi nek norec, ki na plečih nosi lesen križ. Predstavlja simbol vseh življenj, k jih je onesnažilo posnemanje. Oče Damien je bil kakor Jezus, ko je šel živeti z gobavci, kajti v taki službi je docela odkril, kdaj je v njem samem najboljše. A ni bil bolj podoben Jezusu kot Wagner, ko je ostvaril svojo dušo v glasbi; ali Shelley, ko je ostvaril svojo dušo v pesmi. Ne obstaja samo ena zvrst ljudi. Toliko različnih popolnosti je, kolikor je nepopolnih ljudi. Človek lahko podleže zahtevam miloščine, pa je vseeno svoboden, a nihče ne more podleči zahtevam pravovernosti in ostati svoboden.

Individualizem je torej tisto, do česar naj bi se dokopali skozi socializem. Naravna posledica tega je, da se mora Država odpovedati vsakršni ideji vladavine. Mora se ji odpovedati, saj – kot je nekoč stoletja pred Jezus dejal neki modrec – možno je človeštvo pustiti pri miru; ni pa mu možno vladati. Vse oblike vladavine so obsojene na neuspeh. Despotizem je krivičen do vseh, vključno z despotom, ki je bil verjetno ustvarjen za kaj boljšega. Oligarhije so krivične do mnogih, in ohlokratije do peščice. Nekoč so velike upe polagali v demokracijo, a demokracija ne pomeni drugega kot mlatenje ljudi, z ljudmi, zavoljo ljudi. Razkrinkali so jo. Moram reči, da je bil že skrajni čas, saj je vsaka oblast ponižujoča. Poniža tiste, ki jo izvajajo, in tiste, nad katerimi se izvaja. Ko se nasilno, surovo in kruto izrablja, doseže dober učinek, saj ustvari oziroma vsaj prebudi duh upora in individualizma, ki jo ima pokončati. Kadar se uporablja z določeno mero prijaznosti in jo spremljajo nagrade in plačila, strašno zatira duha. V tem slučaju se ljudje manj zavedajo grozljivega pritiska, pod katerim so, zatorej gredo skozi življenje v neke vrste grobem udobju, kot hišni ljubljenčki, ne da bi se sploh zavedali, da najbrž mislijo tuje misli, živijo po tujih pravilih, nosijo oblačila, ki so bolj ali manj tuja in ponošena, in tako noben trenutek niso oni sami. »Kdor bi rad bil svoboden,« meni imeniten mislec, »se ne sme pokoriti.« In oblast, ki ljudi podkupuje, da bi se pokorili, med nami poraja zelo gnusno vrsto barbarstva, ki je pretirano pitano.

Skupaj z oblastjo bo izginila tudi kazen. To bo prineslo ogromne – dejansko neprecenljive – koristi. Ko prebiramo zgodovinske knjige, pa ne prečiščenih izdaj, namenjenih dijakom in povprečnim študentom, ampak izvirne kronike posameznih obdobij, se nam obrne želodec, in to ne zaradi zločinov, ki so jih zagrešili hudobni, temveč zaradi kazni, ki so jih odmerili dobri; in skupnost neprimerno bolj trpi zaradi neprestanega kaznovanja kakor zaradi prisotnosti zločina. Očitno sledi, da več kaznovanja porodi več zločina, kar jasno prepoznava večina sodobne zakonodaje, zaradi česar si prizadeva kaznovanje zmanjšati, kolikor meni, da lahko. Kjerkoli ga je dejansko zmanjšala, so bili učinki zmeraj zelo pozitivni. Manj kot je kazni, manj je zločina. Ko bo kazen povsem odpravljena, bo izginil tudi zločin, če pa se pojavi, ga bodo zdravniki obravnavali kot zelo mučno obliko blaznosti, ki jo je treba zdraviti s skrbnostjo in ljubeznivostjo. Tisti namreč, ki jim danes pravimo zločinci, sploh niso zločinci. Lakota, ne greh, je mati sodobnega zločina. Prav to je razlog, da so naši zločinci kot razred s psihološkega vidika tako absolutno nezanimivi. Niso čudoviti Macbethi ali strašni Vautrini. So zgolj to, kar bi bili običajni, ugledni, vsakdanji ljudje, če ne bi imeli kaj jesti. Ko bo zasebna lastnina odpravljena, ne bo nobene potrebe po zločinu, nobene nuje – prenehal bo obstajati. Seveda niso vsi zločini proti lastnini, čeprav so to zločini, ki jih angleško pravo, ki bolj ceni imetje kot obstoj človeka, najhuje in najbolj okrutno kaznuje, izvzemši umor, smrt pa smatrajo kot hujšo od kazenske sužnosti, čeprav mislim, da se naši zločinci ne bi strinjali s tem. A četudi zločin ni zoper lastnino, lahko izvira iz trpljenja in gneva in bridkosti, ki jih vzbuja naš krivični sistem lastništva, tako da bo ob odpravi tega sistema prav tako izginil. Ko bo imel vsak član skupnosti dovolj za svoje potrebe in se vanj nebo vtikal njegov sosed, mu ne bo do tega, da bi se vtikal v kogarkoli drugega. Zavist, izreden vir zločina v sodobnem življenju, je kot čustvo tesno zvezano z našo idejo lastnine ter bo v socializmu in individualizmu izumrla. Presenetljivo je, da v komunističnih plemenih zavisti sploh ne poznajo.

Za človeka je umsko in moralno škodljivo, da počne karkoli, kar mu ne prinaša zadovoljstva, veliko oblik dela pa je dokaj nezadovoljivih in bi jih morali tako tudi obravnavati. Osem ur kidati blato s prehoda za pešce, ko piha vzhodnik, je oduren poklic.

Ker država ni namenjena vladanju, se nam poraja vprašanje: čemu potemtakem je namenjena? Država naj bi bilo prostovoljno povezovanje, ki bi organiziralo delo in se ukvarjalo s proizvodnjo in razpečevanjem izdelkov. Država naj bi izdelovala, kar je uporabno. Posameznik naj izdeluje, kar je lepo. In ko že omenjam besedo delo, ne morem mimo dejstva, da se dandanašnji na veliko pišejo in govorijo bedarije o dostojanstvu fizičnega dela. Nič nujno dostojanstvenega ni na fizičnemdelu, povečini je docela ponižujoče. Za človeka je umsko in moralno škodljivo, da počne karkoli, kar mu ne prinaša zadovoljstva, veliko oblik dela pa je dokaj nezadovoljivih in bi jih morali tako tudi obravnavati. Osem ur kidati blato s prehoda za pešce, ko piha vzhodnik, je oduren poklic. Kidati z umskim, moralnim ali fizičnim dostojanstvom se mi zdi nemogoče. Kidati z radostjo bi bilo grozljivo. Človek je bil ustvarjen za kaj več kot prekladanje zemlje. Vsako tovrstno delo bi moral opravljati stroj.

In ne dvomim, da bo tako. Doslej je bil človek do neke mere suženj strojev in nekaj tragičnega je na dejstvu, da je človek začel stradati, čim je izumil stroj, ki bi opravljal njegovo delo. To pa je seveda posledica našega sistema lastnine in sistema konkurence. En sam človek ima v lasti stroj, ki opravi delo petstotih ljudi. Petsto ljudi nato ostane brez dela in, ker nimajo česa početi, postanejo lačni in začnejo krasti. Tisti posameznik si prisvoji in obdrži vse, kar stroj proizvede, tako da ima petstokrat toliko, kolikor bi imel sicer, in – kar je še precej pomembnejše – mnogo več, kot si zares želi. Če bi bila naprava last vseh, bi vsi imeli od nje koristi. Družbi bi prinesla neverjetno prednost. Vsakršno neintelektualno delo, vsakršno enolično, dolgočasno delo, vsakršno delo, ki zadeva grozne stvari in zahteva neprijetne pogoje, naj opravljajo stroji. Stroji morajo delati namesto nas v premogovnikih in opravljati vsa sanitarna dela, nalagati kurilnice, čistiti ulice in dostavljati pošto v dežju in na sploh početi vse, kar je duhamorno in mukotrpno. Trenutno stroji tekmujejo proti človeku. V pravih razmerah bodo stroji človeku služili. Nikakršnega dvoma ni, da je to prihodnost strojev; in tako kot drevesa rastejo tudi, če podeželski gospod spi, bodo – medtem ko se bo človeštvo kratkočasilo, ali uživalo v kulturnem razvedrilu (kar je, v nasprotju z delom, cilj človeka), ali izdelovali čudovite stvari, ali brali čudovite stvari, ali preprosto z navdušenjem in občudovanjem premišljali o svetu – stroji opravljali vse potrebno in neprijetno delo. Dejstvo je, da civilizacija potrebuje sužnje. Glede tega so imeli Grki kar prav. Brez sužnjev, ki opravljajo umazana, obupna in suhoparna dela, sta kultura in premišljevanje skorajda nemogoča. Zasužnjevanje ljudi je napačno, nestanovitno in izprijeno. Prihodnost sveta sloni na mehanskem suženjstvu, na zasužnjevanju strojev. In ko znanstvenikov ne bodo več klicali, naj pridejo dol v žalostni East End in med lačne ljudi razdelijo zanič kakav in še bolj zanič odeje, jim bodo ostale urice veselja, v katerih bodo izumljali čudovite in osupljive reči sebi in vsem ostalim v veselje. Obstajale bodo velike shrambe energije za vsako mesto, za vsako hišo, če bo treba, in to energijo bo človek pretvarjal v toploto, svetlobo ali gibanje po svojih potrebah. Je to utopično? Zemljevid sveta, ki ne vsebuje Utopije, ni vreden niti, da bi ga ošinili s pogledom, saj izpusti edino deželo, v kateri človeštvo vsakič znova pristane. In ko človeštvo pristane v njej, se zazre navzven; in ker zagleda boljšo deželo, se znova poda na plovbo. Napredek je ostvarjanje Utopij.

—

Prevedel: Miha Zemljič.

Prvi slovenski prevod eseja je izšel leta 1993 (De profundis; Mladinska knjiga), prevedel pa ga je Uroš Gabrijelčič.

Foto: Napoleon Sarony, 1882 (© Library of Congress, Washington).