Človeška duša v socializmu, 2. del

Objavljamo drugi del znamenitega eseja Oscarja Wilda (1854-1900), pisatelja, dramatika in kritika ter dandijevskega provokatorja družbe svojega časa, v katerem piše o potencialu človeka, ki naj bi se v socializmu šele udejanjil: brez misli na materialno, torej osebnostno izpopolnjen. Ta družba ima po njegovem potencial omogočanja popolne osebnostne svobode in s tem vrhunske umetnosti. Nasprotno kot zdaj, situacijo ostro orisuje Wilde, ko se v umetnost s svojimi zahtevami vtika ljudstvo.

Preberite tudi: Oscar Wilde: Človeška duša v socializmu, prvi del.

Dejal sem torej, da bo družba z organiziranjem strojev zagotavljala uporabne stvari, lepe stvari pa bo izdeloval posameznik. Ne le da je to potrebno, temveč je to edini možen način, da dobimo eno in drugo. Če mora nekdo izdelovati stvari za tujo rabo, upoštevajoč tuje potrebe in želje, dela brezbrižno in v svoje delo posledično ne more vnesti najboljšega, kar premore. Kadarkoli poskuša po drugi strani družba ali vsaj vpliven del družbe ali vsakršna oblika oblasti umetniku narekovati, kaj naj počne, tedaj umetnost povsem izgine, postane stereotipna ali pa se izpridi v nizko in prostaško obliko obrtništva. Umetniško delo je edinstven dosežek edinstvenega značaja. Njegova lepota izhaja iz dejstva, da je avtor to, kar je. Nič nima opraviti s tem, da drugi ljudje hočejo, kar hočejo. V trenutku, ko se začne umetnik ozirati na želje drugih in skuša zadostiti povpraševanju, preneha biti umetnik in postane dolgočasen ali zabaven obrtnik, pošten ali nepošten trgovec. Nima več pravice, da si pravi umetnik. Na svetu ne poznamo intenzivnejše oblike individualizma, kot je umetnost. Upal bi si celo dejati, da je to edina resnična oblika individualizma, ki jo poznamo. Kriminal, za katerega se pod določenimi pogoji zdi, da je porodil individualizem, mora v obzir vzeti druge ljudi in poseči v njihova življenja. Spada na področje delovanja. Umetnik pa lahko čudovito stvar izdela povsem sam, brez upoštevanja sosedov in brez kakršnegakoli poseganja; in če tega ne stori izključno za lastni užitek, ni nikakršen umetnik.

Umetnost ne bi smela nikoli poskušati biti ljudska. Javnost naj se potrudi postati umetniška.

Nadalje velja omeniti, da si skuša javnost umetnost podrediti prav zato, ker gre pri njej za tako intenzivno obliko individualizma, kar je tako nemoralno kot smešno, tako kvarno kot prezira vredno. Zares si ni kriva sama. Javnost je od nekdaj, v vsakem obdobju, slabo vzgojena. Od umetnosti neprestano zahteva, naj bo ljudska, naj ugodi njenemu pomanjkanju okusa, naj laska njeni absurdni nečimrnosti, ji pove, kar je že slišala, ji pokaže to, česar bi morala biti že naveličana, jo zabava, ko zaradi preobjedanja občuti težo, in jo zamoti, ko se utrudi od lastne neumnosti. A umetnost ne bi smela nikoli poskušati biti ljudska. Javnost naj se potrudi postati umetniška. Če bi znanstveniku rekli, da morajo biti rezultati njegovih eksperimentov in njegova dognanja take narave, da ne spodbijajo obče sprejetih predstav s tega področja, ne vznemirijo splošnih predsodkov in ne prizadenejo rahločutnosti ljudi, ki o znanosti nimajo pojma; če bi filozofu rekli, da ima vso pravico umovati v najvišjih registrih mišljenja, a le pod pogojem, da pride do enakih sklepov kot tisti, ki v življenju še niso razmišljali sploh v kateremkoli registru – skratka, dandanes bi se znanstvenik in filozof ob tem pošteno zabavala. Pa vendar še ni dosti let, odkar sta bili filozofija in znanost podvrženi surovemu javnemu nadzoru, oblasti – bodisi oblasti splošne družbene nevednosti bodisi strahovladi in sli po moči cerkvenega ali oblastniškega razreda. Vsakršnih poskusov družbe, Cerkve ali vlade po vmešavanju v individualizem teoretične misli smo se seveda pretežno znebili, a poskusi vmešavanja v individualizem umetniškega domišljanja so še zmeraj prisotni. Dejansko še več kot prisotni: napadalni so, žaljivi in nasilni.

V Angliji imamo lahko dobro poezijo, ker je javnost ne bere in posledično nanjo ne vpliva. Javnost rada žali pesnike, ker so individualisti, a ko jih enkrat užali, jih pusti pri miru.

V Angliji so jo najbolje odnesle tiste umetnosti, ki javnosti ne zanimajo. Poezija je en tak primer. V Angliji imamo lahko dobro poezijo, ker je javnost ne bere in posledično nanjo ne vpliva. Javnost rada žali pesnike, ker so individualisti, a ko jih enkrat užali, jih pusti pri miru. V primeru romana in drame, umetniških zvrsti, za kateri javnost se zanima, pa je bil rezultat podvrženosti ljudski oblasti naravnost smešen. Nobena dežela ne proizvaja tako slabo napisanega leposlovja, tako duhamornih, povprečnih romanesknih del, tako trapastih in prostaških dram kakor Anglija. Tako mora tudi nujno biti. Obča merila so take narave, da jih noben umetnik ne zmore doseči. Biti popularen romanopisec je obenem prelahko in pretežko. Prelahko, ker so zahteve javnosti glede zgodbe, sloga, psihologije, obravnave življenja in literature dosegljive najbolj povprečno zmogljivim, tistim, ki so kar najbolj neomikanega uma. Pretežko, ker bi moral umetnik za izpolnjevanje teh zahtev izvajati nasilje nad svojo naravo, moral bi pisati ne zavoljo umetniškega veselja do pisanja, temveč za zabavo polizobraženih ljudi, s čimer bi moral zatreti svoj individualizem, pozabiti svojo kulturo, izničiti svoj slog in se odreči vsemu, kar je v njem dragocenega. Kar se tiče dramatike, stojijo zadeve nekoliko bolje: drži, gledališkemu občinstvu je pri srcu samoumevnost, a ne mara duhamornosti; burleska in farsa, najbolj priljubljeni dramski zvrsti, pa sta samostojna umetniška žanra. V okvirih burleske in farse znajo nastati krasna dela, in umetniku v Angliji je v teh delih dopuščene ogromno svobode. Šele ko pridemo do višjih dramskih oblik, lahko opazimo posledice javnega nadzora. Ena od reči, ki jih javnost resnično ne mara, je novost. Vsak poskus, da bi tematiko umetnosti razširili, je za javnost izredno neokusen; pa vendar sta vitalnost in napredovanje umetnosti v veliki meri odvisni od nenehnega širjenja tematskega polja. Javnost ne mara novosti, ker se je boji. Predstavlja ji izraz individualizma, uveljavljanje umetnikove volje, da sam izbira svojo snov in jo obravnava, kot sam hoče. Odziv javnosti je sicer povsem na mestu. Umetnost je individualizem; in individualizem je sila, ki razburja in razkraja. V tem je njena izjemna vrednost. Kar si namreč prizadeva razgraditi, so enoličnost modelov, suženjstvo običajem, tiranija navad in ponižanje človeka na raven stroja. Javnost sprejema to, kar je umetnost že dosegla, ker tega ne more spremeniti, ne zato, ker bi to cenila. Klasike pogoltne na mah, ne da bi jih okusila. Trpi jih kot nekaj neizogibnega, in ker jih ne more skaziti, se o njih širokousti. Nenavadno je – morda pa tudi ne, odvisno od stališča –, da takšno sprejemanje klasikov dela veliko škodo.

Javnost ne mara novosti, ker se je boji. Predstavlja ji izraz individualizma, uveljavljanje umetnikove volje, da sam izbira svojo snov in jo obravnava, kot sam hoče.

Nekritično občudovanje Biblije in Shakespearja v Angliji je primer tega. Kar se tiče Biblije, je treba pri tovrstni obravnavi upoštevati tudi cerkveno oblast, pri čemer se ne bom mudil. Pri Shakespearju pa je precej očitno, da javnost zares ne prepozna niti lepote niti pomanjkljivosti njegovih del. Če bi videli lepoto, ne bi nasprotovali razvoju dramatike; in če bi videli pomanjkljivosti, prav tako ne bi nasprotovali razvoju dramatike. Dejstvo je, da javnost klasike neke države izrablja kot sredstvo za preverjanje napredovanja umetnosti. Klasike poniža v oblastnike. Uporablja jih kot krepela proti svobodnemu izražanju lepote v novih oblikah. Venomer sprašuje pisatelja, zakaj ne piše kot kdo drug, ali slikarja, zakaj ne slika kot kdo drug, povsem gluha za dejstvo, da če bi katerikoli od njiju storil kaj podobnega, bi prenehal biti umetnik. Svež izraz lepote se ji zdi docela neokusen, in kadarkoli se pojavi, postane tako jezna in zaprepadena, da vsakič izdavi dve bedasti frazi – prva je, da je umetniško delo skrajno nedoumljivo; druga, da je delo skrajno nemoralno. Zdi se mi, da hoče s temi besedami reči naslednje. Ko pravi, da je delo skrajno nedoumljivo, s tem misli, da je umetnik rekel ali ustvaril lepo stvar, ki je nova; ko delo označi za skrajno nemoralno, s tem misli, da je umetnik rekel ali ustvaril lepo stvar, ki je resnična. Prva izjava se nanaša na slog, druga na vsebino. Najbrž pa besede uporabljajo zelo ohlapno, tako kot običajna drhal uporablja granitne kocke. V tem stoletju na primer ni enega samega pravega pesnika ali pisatelja, ki mu britanska javnost ne bi svečano podelila diplome nemoralnosti, kar ima pri nas v praksi isto veljavo, kot jo ima v Franciji uradno priznanje Akademije za književnost, tako da na srečo ni nobene potrebe po taki instituciji v Angliji. Javnost seveda s to besedo opleta zelo nepremišljeno. Da je Wordswortha oklicala za nemoralnega pesnika, je bilo pričakovano. Wordsworth je bil namreč pesnik. Da pa so Charlesa Kingsleyja oklicali za nemoralnega romanopisca, je nenavadno. Kingsleyjeva proza ni ravno imenitna. Pa vendar, beseda obstaja in uporabljajo jo, kot najbolje vejo in znajo. Umetnik se s tem seveda ne obremenjuje kaj dosti. Pravi umetnik je tisti, ki brezpogojno verjame vase, saj brezpogojno je, kar je. A domišljam si, da če bi umetnik v Angliji ustvaril umetniško delo, ki bi ga, čim bi se pojavilo, javnost preko svojih občil, torej javnega tiska, prepoznala kot dokaj doumljivo in moralno odlično, bi se začel resno spraševati, ali je bil v svoji stvaritvi zares to, kar sam dejansko je, ali ga torej ni nemara to delo nevredno in je pravzaprav povsem drugorazredno ali nasploh brez kakršnekoli umetniške vrednosti.

Nekega usodnega dne je javnost odkrila, da je pero močnejše od granitne kocke in da lahko zadene prav tako krepko kot opeka. Nemudoma je začela iskati časnikarja, ga našla, podučila in napravila za svojega marljivega in dobro plačanega služabnika.

Celostno gledano umetnik v Angliji s tem, ko ga napadajo, nekaj pridobi. Njegova individualnost se okrepi. Še dosledneje postane to, kar je. Napadi so jasno zelo grobi, zelo brezobzirni in zelo odvratni. Po drugi plati noben umetnik ne pričakuje milosti od neomikanega duha ali prefinjenosti od malomeščanskega uma. Neomikanost in neumnost sta zelo živi dejstvi sodobnega življenja. Vsekakor sta obžalovanja vredni. A sta pač tu. Kot vse drugo sta predmet proučevanja. In pošteno je treba priznati, da se sodobni časnikarji človeku zasebno vsakokrat opravičijo za reči, ki so jih proti njemu javno zapisali.

Morda lahko omenim, da sta se v zadnjih nekaj letih zelo omejenemu besednjaku umetniškega sramotenja, s katerim razpolaga javnost, pridružila še dva pridevnika. Prvi je »nezdrav«, drugi »eksotičen«. Slednji zgolj izraža bes muhe enodnevnice, uperjen proti nesmrtni, očarljivi in čudovito ljubki orhideji. To je poklon, vendar tak poklon nima veljave. Besedo »nezdrav« pa je po drugi strani mogoče analizirati. Zanimiva beseda je. Pravzaprav tako zanimiva, da ljudje, ki jo uporabljajo, ne vedo, kaj pomeni.

Kaj torej pomeni? Kaj je zdravo ali nezdravo umetniško delo? Vsi izrazi, ki se uporabljajo v povezavi z umetniškimi deli, četudi se uporabljajo razumno, se nanašajo na slog ali snov, ali pa na oboje hkrati. Z vidika sloga je zdravo umetniško delo tisto, katerega slog prepoznava lepoto materiala, ki ga uporablja, naj gre za material besed ali brona, barv ali slonovine, in to lepoto izkoristi kot dejavnik v vzbujanju estetskega učinka. Z vidika snovi je zdravo umetniško delo tisto, pri katerem je izbira snovi pogojena z značajem umetnika in iz njega neposredno izvira. Skratka, zdravo umetniško delo premore popolnost in osebnost. Seveda sta forma in oblika v umetniškem delu neločljivi; zmeraj sta eno. A za potrebe analize, če za hip odmislimo celovitost estetskega vtisa, ju lahko razumsko ločimo. Nezdravo umetniško delo je po drugi strani tisto, katerega slog je oguljen, staromoden oziroma vsakdanji, obravnavana snov pa je izbrana namerno, ne ker bi umetnika veselila, temveč ker meni, da mu bo javnost za to plačala. Pravzaprav je popularen roman, ki ga javnost označi za zdravega, zmeraj povsem nezdrav izdelek; in kar javnost označi za nezdrav roman, je zmeraj lepo in zdravo umetniško delo.

V Franciji časnikarja omejujejo, umetniku pa omogočajo skoraj popolno svobodo. Pri nas je absolutne svobode deležen časnikar, umetnik pa je povsem zamejen.

Morda pa sem do javnosti nepravičen, ko jo omejujem na besede, kot so »nemoralen«, »nedoumljiv«, »eksotičen« in »nezdrav«. Še ena beseda je, ki jo uporablja. Ta beseda je »morbiden«. Ne uporablja je pogosto. Pomen besede je tako preprost, da se jo boji uporabljati. Vseeno, včasih jo uporabi, tu in tam jo zasledimo v popularnih časopisih. Ta beseda je seveda, kadar gre za umetniško delo, nesmiselna. Kajti kaj je morbidnost drugega kot čustveno razpoloženje ali način mišljenja, ki ga ne znamo izraziti? Vsa javnost je morbidna, ker nikoli za nič ne najde izraza. Umetnik ni nikdar morbiden. Izraža vse. Stoji izven svoje snovi in skoznjo udejanja neprimerljive umetniške učinke. Oklicati umetnika za morbidnega, ker se v svojih delih ukvarja z morbidnostjo, je tako bebavo, kot če bi Shakespearja označili za norega, ker je napisal »Kralja Leara«.

Najbrž mi ni treba poudarjati, da se niti za hip ne pritožujem, da javnost in javna občila zlorabljajo te besede. Glede na njihovo nerazumevanje, kaj je umetnost, ne vidim, kako bi jih sploh lahko uporabljali pravilno. Zlorabo zgolj izpostavljam; kar pa se tiče izvora te zlorabe in smisla vsega skupaj, je razlaga dokaj preprosta. Izhaja iz barbarskega pojmovanja oblasti. Izhaja iz naravne nezmožnosti skupnosti, ki jo je skvarila oblast, da bi razumela ali cenila individualizem. Na kratko – izhaja iz nečesa pošastnega in nevednega, čemur pravimo Javno Mnenje, ki je obenem slabo in dobronamerno, ko skuša nadzorovati dejanja, in sramotno in zlonamerno, kadar poskuša nadzirati misel ali umetnost.

Pogosto se sprašujem, ali javnost razume, da je umetnik uspešen samo zato, ker ni sprejel njenih meril, marveč je udejanjil lastna.

Dejansko bi lahko veliko več povedali v prid fizične sile javnosti kot v prid javnega mnenja. Prva zna biti v redu, drugo je nujno nespametno. Pogosto slišimo, da sila ni noben argument. A to je docela odvisno od tega, kaj si prizadevamo dokazati. Številni najpomembnejši problemi zadnjih nekaj stoletij, na primer vztrajanje osebne vladavine v Angliji ali fevdalizma v Franciji, so bili rešeni izključno z uporabo fizične sile. Že sámo nasilje revolucije lahko javnost za trenutek naredi veličastno in sijajno. Nekega usodnega dne je javnost odkrila, da je pero močnejše od granitne kocke in da lahko zadene prav tako krepko kot opeka. Nemudoma je začela iskati časnikarja, ga našla, podučila in napravila za svojega marljivega in dobro plačanega služabnika. To je vsekakor vredno največjega obžalovanja, zavoljo obeh. Za barikadami se lahko skriva mnogo plemenitega in junaškega. Kaj pa tiči za člankom, razen pristranskosti, neumnosti, poniglavosti in čenčavosti? In ko se te štiri združijo, ustvarijo strahovito silo in tvorijo novo oblast.

V starih časih so imeli ljudje natezalnico. Zdaj imajo tisk, kar je zagotovo bolje. A še zmeraj gre za zelo slabo, neprimerno in izprijeno stvar. Nekdo – je bil to Burke? – je časnikarstvo razglasil za četrti stan. Takrat je to brez dvoma držalo. A v resnici je trenutno to edini stan. Pogoltnil je ostale tri. Plemstvo zgornjega doma ne reče nič, duhovščina nima kaj povedati, spodnji dom pa nima kaj povedati in to tudi pove. Gospoduje nam časnikarstvo. V Ameriki predsednik vlada štiri leta, časnikarstvo pa na vekov veke. Na srečo je v Ameriki časnikarstvo svojo oblast privedlo do najbolj prostaških in najbrutalnejših skrajnosti. Kot naravna posledica tega se je začel zbujati uporniški duh. Ljudje se ob njem zabavajo ali se jim obrača želodec, odvisno od njihove nravi. Vendar žurnalizem ne premore več tiste prave moči, kot jo je nekoč. Ne jemljejo ga resno. V Angliji časnikarstvo nikoli, razen v nekaj razvpitih primerih, ni zapadlo tako prekomerni surovosti, zaradi česar je še zmeraj pomemben dejavnik, zares neverjetna sila. Nad zasebnimi življenji ljudi se je namenilo izvajati tiranijo, ki se mi zdi dokaj neobičajna. Dejstvo je, da ima javnost nenasitno slo, da bi izvedela vse, razen tistega, kar je vredno vedeti. Časnikarstvo se tega zaveda in vsled svojega trgovskega načina poslovanja zadošča temu povpraševanju. V stoletjih pred našim je javnost ušesa časnikarjev pribila na vodnjak, kar je bilo precej odurno. V tem stoletju si časnikarji ušesa pribijajo na ključavnice, kar je še mnogo slabše. Poleg tega ta hudobija človeka dodatno razjari, saj časnikarji, ki nosijo največ krivde, niso zabavni pisci člankov družabne kronike. Škodo delajo resni, premišljeni, iskreni časnikarji, ki bodo slovesno, kot to počno sedaj, pred oči javnosti privlekli neki pripetljaj iz zasebnega življenja velikega državnika, človeka, ki je vodja politične misli in oblikovalec politične moči, nato pa javnost povabili, naj o pripetljaju razpravlja, naj se postavi v vlogo avtoritete, se do zadeve opredeli, še več kot opredeli, naj svoja stališča udejanji, naj temu človeku zapoveduje še glede vsega drugega, zapoveduje njegovi stranki, zapoveduje njegovi državi; v resnici: naj postane porogljiva, žaljiva in škodljiva. Zasebna življenja moških in žensk se ne bi smela razglašati javnosti. Javnost nima nič opraviti z njimi.

V Franciji se teh zadev lotevajo bolje. Ne dopuščajo, da bi se podrobnosti ločitvenih postopkov objavljale v zabavo ali kritiko javnosti. Vse, kar sme javnost izvedeti, je, da je prišlo do razveze, ki je bila odobrena na podlagi prošnje enega ali drugega ali obeh zakoncev. V Franciji pravzaprav časnikarja omejujejo, umetniku pa omogočajo skoraj popolno svobodo. Pri nas je absolutne svobode deležen časnikar, umetnik pa je povsem zamejen. Drugače povedano, angleško javno mnenje poskuša tistega, ki ustvarja lepe stvari, zvezati, ovirati in ohromiti, časnikarja pa sili v razpečevanje grdih, zoprnih ali celo ostudnih stvari, da imamo na koncu najresnejše časnikarje na svetu in najbolj nespodobne časopise. Ko govorim o prisili, ne pretiravam. Morda obstajajo žurnalisti, ki ob objavljanju teh grozljivosti res uživajo ali se zaradi revščine lotevajo škandalov, da bi si zagotovili nekakšen stalen vir dohodka. A prepričan sem, da obstajajo tudi drugačni časnikarji, izobraženi in omikani, ki se jim tovrstne objave upirajo, ki vedo, da ne delajo prav, in ki to počno samo zaradi nezdravih pogojev, v katerih opravljajo svoj poklic in ki jih zavezujejo, da javnost zalagajo s tem, kar javnost želi, ter da tekmujejo z ostalimi časnikarji pri tem, da ta ponudba karseda obilno zadovolji prostaški obči apetit. Za vsakega izobraženega človeka je to zelo ponižujoč položaj, in ne dvomim, da jih večina to bridko občuti.

Ljudje včasih sprašujejo, kakšna oblika vladavine bi bila za umetnika najbolj primerna. Na to vprašanje obstaja en sam odgovor. Najprimernejša oblika vladavine za umetnika je nikakršna.

Ampak pustimo zdaj to resnično umazano plat obravnavane teme in se vrnimo k vprašanju javnega nadzora, kar zadeva umetnost, s čimer imam v mislih Javno Mnenje, ki umetniku zapoveduje, katero obliko mora uporabljati, na kakšen način jo mora uporabljati in s katerimi materiali mora delati. Poudaril sem, da so jo v Angliji najbolje odnesle tiste umetnosti, ki javnosti ne zanimajo. Zanima pa jo dramatika, in spričo določenega napredka, ki ga je dramatika dosegla v zadnjih desetih ali petnajstih letih, je treba izpostaviti, da se imamo za ta napredek zahvaliti izključno peščici umetnikov, ki si občega pomanjkanja okusa niso hoteli postaviti za merilo in ki na umetnost niso hoteli gledati zgolj kot na stvar ponudbe in povpraševanja. Gospod Henry Irving bi lahko s svojo čudovito in živahno osebnostjo, s slogom, ki vsebuje resnično barvitost, s svojim izjemnim darom ne le za posnemanje, temveč za idejno in intelektualno ustvarjanje, če bi bil njegov edini cilj zadostiti željam javnosti, uprizarjal najobičajnejše igre na najobičajnejši način in bil uspešen in bogat, kolikor bi si le lahko želel. A to ni bil njegov smoter. Njegov smoter je bil ostvariti lastno dovršenost kot umetnik, pod določenimi pogoji in v določenih oblikah umetnosti. Sprva je pritegnil redke; doslej je vzgojil že številne. V javnost je vnesel okus in temperament; in javnost neznansko ceni njegov umetniški uspeh. Vendar se pogosto sprašujem, ali javnost razume, da je uspešen samo zato, ker ni sprejel njenih meril, marveč je udejanjil lastna. Z njenimi merili bi bilo gledališče Lyceum kakšna drugorazredna tribuna, kot so zdaj nekatera druga priljubljena londonska gledališča. Naj javnost to razume ali ne, dejstvo ostaja, da sta se v njej do neke mere izoblikovala okus in temperament in da je javnost ti prvini zmožna razviti. Težava je torej naslednja: zakaj javnost ne postane bolj civilizirana? Saj je tega sposobna. Kaj jo ustavlja?

Treba je ponoviti: ustavlja jo njena želja, da bi imela nad umetniki in umetniškimi deli oblast. Zdi se, da pride javnost v nekatera gledališča, denimo Lyceum in Haymarket, ustrezno razpoložena. V obeh gledališčih so delovali posamezni umetniki, ki so pri svojih občinstvih – in vsako gledališče v Londonu ima svoje občinstvo – uspešno ustvarili razpoloženje, ki ga umetnost pritegne. In kaj je to razpoloženje? Gre za razpoloženje dovzetnosti. To je vse.

Za umetnika je nemogoče, da bi živel med ljudmi. Vsi despoti podkupujejo. Ljudstvo podkupuje in posurovi.

Če človek k umetniškemu delu pristopa s kakršnokoli željo, da bi imel nad njim in umetnikom oblast, pristopa k njemu v takem duhu, da delo nanj nikakor ne more umetniško vplivati. Umetniško delo mora nadvladati gledalca: gledalec ne sme nadvladati umetniškega dela. Gledalec mora biti dovzeten. Biti mora violina, na katero igra mojster. Čim popolneje lahko potlači lastne neumne nazore, lastne bedaste predsodke, lastne absurdne ideje o tem, kaj bi umetnost morala ali ne smela biti, tem večja je verjetnost, da bo razumel in cenil dotično umetniško delo. To je bržda precej očitno v primeru vulgarnega angleškega gledališkega občinstva. A povsem enako velja za tako imenovane izobražence. Ideje, ki jih ima izobražena oseba o umetnosti, jasno izhajajo iz tega, kar je umetnost nekoč bila, medtem ko je novo umetniško delo čudovito, ker je takšno, kakršna ni bila umetnost še nikoli poprej; in če bi ga ocenjevali z normami preteklega, bi ga ocenjevali s tistimi normami, ki jih je delo zavrnilo, da bi lahko postalo zares dovršeno. Temperament, ki lahko skozi ustvarjalni medij in v ustvarjalnih razmerah sprejema nove, krasne vtise, je edini temperament, ki lahko ceni umetniško delo. To vsekakor velja za naklonjenost kiparstvu in slikarstvu, a še bolj za naklonjenost umetnosti, kot je dramatika. Slika in kip se namreč ne borita proti času. Ne zmenita se za njegov redosled. Njuno celovitost se lahko zaobjame v trenutku. Pri literaturi je drugače. Preden se ostvari celovitost učinka, moramo prečiti čas. Tako smo lahko v dramski igri v prvem dejanju priča nečemu, kar bo gledalcu svojo umetniško vrednost razkrilo šele v tretjem ali četrtem dejanju. Ali naj se kak tepec razjezi in vzklikne, zmoti predstavo in nadleguje umetnika? Ne. Pošten človek naj molče sedi in izkusi prekrasna čustva čudenja, radovednosti in negotovosti. Na predstavo naj ne gre zato, da bi izgubil svoje preproste živce. Na predstavo naj gre, da ostvari umetniški temperament. Na predstavo naj gre, da pridobi umetniški temperament. Ni pozvan, da presoja o umetniškem delu. Dopuščeno mu je, da o umetniškem delu premišljuje in da, če je delo odlično, v premišljanju o njem pozabi tudi na egotizem, s katerim je zamazan – egotizem lastne nevednosti ali egotizem lastne vednosti. Menim, da je ta poanta o drami redko zadostno pripoznana. Povsem jasno mi je, da če bi »Macbetha« prvič uprizorili pred sodobnim londonskim občinstvom, bi večina prisotnih glasno in strastno ugovarjala čarovnicam v prvem dejanju, ki opletajo s svojimi grotesknimi izjavami in bizarnimi izrazi. A na koncu predstave človek ugotovi, da je čarovniški smeh v »Macbethu« tako strašen kot blazni smeh v »Learu«, strašnejši od Jagovega smeha v tragediji o Mavru Othellu. Ni ga motrilca umetnosti, ki bi potreboval bolj popolno razpoloženje dovzetnosti, kot je gledalec dramske igre. Še isti hip, ko poskuša umetmnosti zavladati, postane zaprisežen sovražnik umetnosti in samega sebe. Umetnosti ni mar za to. Škodo povzroča le samemu sebi.

Z romanom je enako. Obči nadzor in pripoznanje občega nadzora sta pogubna. Thackerayjev »Esmond« je čudovito umetniško delo, ker ga je napisal za lastni užitek. V svojih drugih romanih – v »Pendennis«, »Philipu«, celo v »Semnju ničevosti« – se na trenutke preveč zaveda javnosti in svoje delo pokvari s tem, da igra neposredno na naklonjenost javnosti ali se ji posmehuje. Pravi umetnik se na javnost sploh ne ozira. Javnost zanj ne obstaja. Nima makovih ali medenih kolačev, s katerimi bi pošast uspaval ali jo nahranil. To prepušča popularnemu romanopiscu. V Angliji imamo ta hip neprekosljivega pisatelja, Georgea Mereditha. Sicer obstajajo v Franciji boljši umetniki, ampak Francija nima nikogar, ki bi na življenje gledal s tako širino, raznolikostjo in idejno resničnostjo. V Rusiji živijo pripovedniki, ki imajo bolj izrazit občutek za bolečino v leposlovju. A filozofija v leposlovju je Meredithova domena. Njegovi ljudje ne le živijo, temveč živijo v mislih. Nanje lahko gledamo z nebroj vidikov. Sugestivni so. Duša napolnjuje njih in njihovo okolje. So interpretativni in simbolični. In ta, ki jih je ustvaril, te prekrasne, urno premikajoče se like, jih je ustvaril za lastni užitek in niti enkrat ni vprašal javnosti, kaj želi, niti mu ni bilo mar, kaj želi, niti ni javnosti dopustil, da bi mu kaj zapovedovala ali nanj kakorkoli vplivala, temveč je še dalje krepil svojo osebnost in udejanjal lastno delo. Sprva ni pritegnil nikogar; to mu ni bilo važno. Nato jih je prišlo nekaj; to ga ni spremenilo. Zdaj jih je že mnogo; on je še zmeraj isti. Ni ga romanopisca, ki bi se lahko primerjal z njim.

Preteklost je, kar človek ne bi bil smel biti. Sedanjost je, kar človek ne sme biti. Prihodnost je, kar so umetniki.

Nič drugače ni z dekorativno umetnostjo. Javnost se je z res brezvezno vztrajnostjo oklepala po mojem mnenju neposredne tradicije Velike razstave mednarodne vulgarnosti, tradicije, ki je bila tako gabljiva, da so bile hiše, v katerih so živeli ljudje, primerne samo za slepce. Začele so se izdelovati prelepe reči, izpod rok barvarjev so prihajali prelepi odtenki, iz glav umetnikov prelepi vzorci in tako se je vzpostavila raba prelepih reči, njihova vrednost in pomen. Javnost je bila strašno ogorčena. Izgubili so živce. Govorili so bedarije. Nikomur ni bilo mar. Nikomur se ni godilo niti trohico slabše. Nihče ni sprejel oblasti javnega mnenja. Tako je zdaj skoraj nemogoče vstopiti v kako sodobno hišo, ne da bi videli določeno pripoznanje dobrega okusa, določeno pripoznanje vrednosti čednega okolja, neki izkaz, da je lepota cenjena. Pravzaprav je dandanes pri ljudeh doma praviloma kar prikupno. Ljudje so postali v veliki meri civilizirani. A edino pošteno je izpostaviti, da do neverjetnega uspeha revolucije v opremljanju domov, pohištvu in podobnem v resnici ni prišlo zaradi tega, ker bi večji del javnosti nenadoma razvil dobršno mero pretanjenega okusa, temveč so za to zaslužni predvsem obrtniki, ki so imeli tako veselje do izdelovanja stvari, ki so lepe, in se je v njih prebudila tako živa zavest o odvratnosti in prostaškosti tega, kar je javnost želela, da so jo preprosto izstradali. Zdaj bi bilo praktično nemogoče opremiti sobo, kot so bile opremljene pred nekaj leti, ne da bi vse skupaj nabrali na dražbi rabljenega pohištva kakega tretjerazrednega gostišča. Teh stvari ne izdelujejo več. Naj še tako ugovarjajo, morajo ljudje dandanašnji v svoji okolici imeti kaj očarljivega. Na njihovo srečo se jim je prevzem nadzora na tem umetnostnem področju do kraja sfižil.

Jasno je torej, da je vsakršno oblastništvo v teh zadevah slabo. Ljudje včasih sprašujejo, kakšna oblika vladavine bi bila za umetnika najbolj primerna. Na to vprašanje obstaja en sam odgovor. Najprimernejša oblika vladavine za umetnika je nikakršna. Oblast nad njim in njegovo umetnostjo je absurdna. Rečeno je bilo, da so umetniki pod despotizmom ustvarili krasna dela. To ne drži povsem. Umetniki so obiskovali despote ne kot podjarmljeni podložniki, temveč kot potujoči čudodelci, fascinantni potepuhi, ki jih je treba pogostiti in se jim prikupiti in jim dopustiti, da lahko v miru živijo in ustvarjajo. V prid despotu lahko rečemo, da kot posameznik lahko premore kulturo, medtem ko je drhal kot pošast ne. Cesar ali kralj se mogoče še skloni, da pobere slikarju čopič; ko pa se skloni demokracija, to stori le zato, da se obmetava z blatom, čeprav se ji ni treba pripogniti tako globoko kot cesarju. V resnici se ji za obmetavanje z blatom sploh ni treba pripogniti. A razlikovanje med monarhom in množico je nepotrebno – vsa oblast je enako slaba.

Obstajajo tri vrste despotov. Je despot, ki zatira telo. Je despot, ki zatira dušo. In je despot, ki zatira tako dušo kot telo. Prvemu pravimo vladar. Drugemu pravimo papež. Tretjemu pravimo ljudstvo. Vladarja se da omikati, že številne vladarje se je. Vendar je v vladarjih nevarnost. Pomislimo na Danteja ob bridki pojedini v Veroni, na Tassa v celici za blazneže na gradu Ferrara. Za umetnika je bolje, da ne živi med vladarji. Papeža se da omikati, že številne papeže se je, tiste slabe papeže. Slabi papeži so ljubili lepoto, skoraj tako goreče, še več, prav s takim žarom, kot so dobri papeži sovražili misel. Človeštvo mnogo dolguje grešnosti papežev. Dobrotnost papežev ima pri človeštvu strašen dolg. Ampak čeprav je Vatikan obdržal retoriko svojega gromenja in izgubil strelovod svojega bliska, je za umetnika bolje, da ne živi med papeži. Papež je konklavu kardinalov dejal, da je Cellini tiste vrste človek, za katerega obči zakoni in obča oblast ne veljajo; a papež je tudi vrgel Cellinija v ječo in ga tam držal, dokler ni zbolel od gneva in so se mu začeli prikazovati prividi in je videl, kako v njegovo kamro vstopa pozlačeno sonce, ki ga je tako prevzelo, da je skušal pobegniti; in ko je plezal od stolpa do stolpa, je omahnil v vrtoglavem zraku svita in se pohabil, in neki vinogradnik ga je pokril z listi trte in ga v cizi odvlekel do osebe, ki je iz ljubezni do lepih stvari poskrbela zanj. V papežih je nevarnost. Kaj pa ljudstvo in njegova oblast? O njem in njegovi oblasti smo mogoče že dovolj povedali. Njegova oblast je nekaj slepega, gluhega, ostudnega, grotesknega, tragičnega, zabavnega, resnega in obscenega. Za umetnika je nemogoče, da bi živel med ljudmi. Vsi despoti podkupujejo. Ljudstvo podkupuje in posurovi. Kdo mu je naročil, naj se igra oblastnika? Ljudje so bili ustvarjeni, da živijo, poslušajo in ljubijo. Nekdo jim je storil veliko krivico. Zamazali so se s posnemanjem tistih pod sabo. Prijeli so vladarjevo žezlo – kako naj ga vihtijo? Nadeli so si papeško trojno krono – kako naj nosijo njeno breme? So kot klovn s strtim srcem, duhovnik, čigar duša se še ni rodila. Vsi, ki ljubite lepoto, pomilujte jih. In čeprav je sami ne ljubijo, naj se pomilujejo. Kdo jih je naučil ukane tiranije?

Sistemi, ki so obsojeni na propad, so tisti, ki se zanašajo na stalnost človeške narave, namesto na njeno rast in razvoj.

Še mnogo je tega, kar bi lahko izpostavili. Lahko bi dejali, da je bila renesansa odlična, ker si ni prizadevala reševati tegob družbe in se okrog tega ni mudila, temveč je posamezniku dopustila, da se razvije svobodno, čudovito in po naravni poti, zaradi česar je premogla odlične in individualne umetnike, odlične in individualne ljudi. Lahko bi izpostavili, da je Ludvik XIV. z ustanovitvijo moderne države uničil individualizem umetnika ter vse podvrgel pošastni enoličnosti ponavljanja in zaničevanja vrednemu podrejanju pravilom in da je v vsej Franciji uničil tudi vsakršno prekrasno svobodo izražanja, ki je v lepoti prenovila tradicijo in nove metode združila z antičnimi oblikami. Vendar preteklost ni pomembna. Sedanjost ni pomembna. Prihodnost je tista, s katero se je treba spoprijeti. Kajti preteklost je, kar človek ne bi bil smel biti. Sedanjost je, kar človek ne sme biti. Prihodnost je, kar so umetniki.

Seveda bodo rekli, da je tu popisani načrt strašno nepraktičen in v nasprotju s človeško naravo. To je vsekakor res: nepraktičen je in v nasprotju s človeško naravo. Prav zato ga je vredno izpeljati in zato ga predlagam. Ker kaj pa je sploh praktičen načrt? Bodisi je to načrt, ki že obstaja, bodisi bi se ga dalo izpeljati v obstoječih okoliščinah. A moj poziv je prav proti obstoječim okoliščinam, in vsak načrt, ki bi pristajal na te okoliščine, bi bil napačen in nesmiseln. Okoliščine bodo odpravljene in človeška narava se bo spremenila. To je edina stvar, ki jo zagotovo vemo o človeški naravi – da se spreminja. Spremenljivost je edina lastnost, ki ji jo lahko pripišemo. Sistemi, ki so obsojeni na propad, so tisti, ki se zanašajo na stalnost človeške narave, namesto na njeno rast in razvoj. Napaka Ludvika XIV. je bila, da je mislil, da bo človeška narava ostala venomer enaka. Posledica te napake je bila francoska revolucija. Sijajna posledica. Vse posledice napak oblastnikov so sijajne.

Izredno sebično je, da od soseda zahtevamo, da razmišlja na isti način kot mi in deli naša mnenja. Zakaj pa bi? Če zna razmišljati, bo najbrž mislil drugače. Če ne zna razmišljati, je pošastno od njega terjati kakšno misel.

Hkrati velja tudi omeniti, da individualizem k človeku ne pristopa s kakim zoprnim besedičenjem o dolžnostih, pri čemer slednje pomenijo zgolj to, da počnemo, kar hočejo drugi, in to zato, ker to hočejo; ali z ogabnim besedičenjem o požrtvovalnosti, ki pomeni zgolj to, da preživimo okrutno iznakaženje. Pravzaprav pristopa brez kakršnihkoli zahtev. Neizogibno in naravno izhaja iz človeka. To je točka, h kateri teži ves razvoj. To je značilnost, proti kateremu rastejo vsi organizmi. Popolnost, ki je inherentna vsaki obliki življenja in proti kateri pospešuje vsaka oblika življenja. Individualizem torej nad človekom ne izvaja nobene prisile. Celo nasprotno, človeku zagotovi, da mu nikakršne prisile ni treba trpeti. Ljudi ne sili, da bi bili dobri, ker se zaveda, da so ljudje dobri, če se jih pusti pri miru. Človek bo individualizem razvil iz samega sebe, kar počne že zdaj. Spraševati, ali je individualizem praktičen, je, kot bi spraševali, ali je evolucija praktična. Evolucija je zakon življenja in ni druge evolucije kot proti individualizmu. Kjer se ta težnja ne izrazi, gre za umetno zavrto rast, bolezen ali smrt.

Individualizem bo tudi nesebičen in neizumetničen. Nekateri so uvideli, da je ena od posledic izredne tiranije oblasti to, da je dejanski, osnovni pomen besed docela popačen in se z njimi izraža nasprotno od tega, kar zares označujejo. Kar velja za umetnost, velja za življenje. Dandanes o človeku rečejo, da je izumetničen, če se oblači, kot se hoče. A pri tem ravna povsem naravno. Izumetničenost bi v tem primeru bila, če bi se oblačil po načelih svojega soseda, čigar načela so – ker gre za načela večine – bržda skrajno neumna. Ali pa človeka okličejo za sebičnega, če živi, kot se mu zdi najbolj primerno za celovito ostvarjanje lastne osebnosti; če je torej njegov poglavitni cilj v življenju osebni razvoj. A na ta način bi morali živeti vsi. Sebičnost ni, če nekdo živi, kot si želi, temveč če zahteva od drugih, da živijo, kot si želi sam. In nesebičnost pomeni pustiti in ne obregati se ob tuja življenja. Sebičnost se zmeraj trudi, da bi okrog sebe ustvarila popolno enoličnost. Nesebičnost pripoznava neskončno raznovrstnost kot nekaj očarljivega, sprejme jo, privoli vanjo, uživa v njej. Misliti z lastno glavo ni sebično. Kdor ne misli sam zase, sploh ne misli. Izredno sebično je, da od soseda zahtevamo, da razmišlja na isti način kot mi in deli naša mnenja. Zakaj pa bi? Če zna razmišljati, bo najbrž mislil drugače. Če ne zna razmišljati, je pošastno od njega terjati kakšno misel. Rdeča vrtnica ni sebična, ker bi bila rada rdeča vrtnica. Strašno sebično pa bi bilo, če bi hotela, da so vse ostale rože na vrtu rdeče in vrtnice. V individualizmu bodo ljudje zelo naravni in povsem nesebični, poznali bodo pomen besed in jih ostvarjali v svojih svobodnih, čudovitih življenjih. Tudi egoistični ne bodo, kot so zdaj. Egoist je namreč tisti, ki nekaj terja od drugih, individualist pa ne bo imel želje po tem. Nobenega užitka mu ne bo prinašalo. Ko bo človek ostvaril individualizem, bo ostvaril tudi sočutje, ki ga bo delil svobodno in spontano. Doslej ljudje niso gojili kaj dosti sočutja. Sočustvujejo le z bolečino, kar ni najvišja oblika sočutja. Vsakršno sočutje je sicer dobro, a sočustvovanje s trpljenjem je kot oblika najmanj dobro. Zaznamovano je z egoizmom. Nagnjeno je k morbidnosti. V njem se skriva element groze glede lastne varnosti. Postane nas strah, da bomo še sami postali kot gobavec ali slepec in da ne bo nikomur mar za nas. Obenem je nenavadno utesnjujoče. Sočustvovati bi morali s celoto življenja, ne le z njegovimi tegobami in bolestmi, marveč z radostjo in lepoto, radoživostjo in čilostjo in svobodo. Širše ko je sočutje, težje je seveda. Terja več nesebičnosti. Vsakdo lahko sočustvuje s trpljenjem prijatelja, vendar pa je potrebna res odlična nrav – pravzaprav nrav resničnega individualista – za sočustvovanje s prijateljevim uspehom.

Pod sodobnim pritiskom tekmovanja in boja za svoj prostor je tako sočutje vsekakor redko, obenem pa ga duši nemoralni ideal uniformnosti vrste in podrejanja pravilom, ki je sicer prisoten vsepovsod, najbolj priskuten pa nemara prav v Angliji.

Sočustvovanje z bolečino bo zmeraj obstajalo, se razume. Spada med prve nagone človeka. Živali z individualnostjo, torej višje živali, si jo delijo z nami. A zapomniti si moramo, da medtem ko sočustvovanje z radostjo poveča količino radosti na svetu, sočustvovanje z bolečino te bolečine ne zmanjša zares. Lahko da osebi pomaga pretrpeti bridkost, a bridkost ostane. Sočutje do jetičnikov ne ozdravi jetike; to počne znanost. Ko bo torej socializem odpravil revščino in znanost bolezen, se bo teren sentimentalnežev skrčil, človeško sočutje pa bo veliko, zdravo in spontano. Človek bo z radostjo premišljal o radostnih življenjih drugih.

Jezus se ni loteval prestrukturiranja družbe, zatorej se je individualizem, ki ga je pridigal, lahko ostvaril le skozi bolečino ali v samoti. Ideali, ki jih dolgujemo Jezusu, so ideali človeka, ki do kraja zapusti družbo ali ji popolnoma nasprotuje.

Skozi radost se bo namreč razvil individualizem prihodnosti. Jezus se ni loteval prestrukturiranja družbe, zatorej se je individualizem, ki ga je pridigal, lahko ostvaril le skozi bolečino ali v samoti. Ideali, ki jih dolgujemo Jezusu, so ideali človeka, ki do kraja zapusti družbo ali ji popolnoma nasprotuje. Toda človek je po naravi družaben. Tudi Tebaido so sčasoma poselili. In čeprav menih ostvari svojo osebnost, je ta osebnost pogostoma osiromašena. Po drugi strani je strašna resnica, da je bolečina eden od načinov, skozi katere se človek lahko ostvari, predmet čarobne prevzetosti po vsem svetu. Plehki govorci in plehki misleci s prižnic in podijev neredko jamrajo o svetu, ki slavi užitek. A v zgodovini sveta je malo primerov, ko sta za ideal obveljali radost in lepota. Mnogo večkrat je na svetu prevladalo poveličevanje bolečine. Srednjeveštvo s svojimi svetniki in mučeniki, ljubeznijo do samotrpinčenja, ponorelo strastjo do zavdajanja si ran, rezanja in bičanja – srednjeveštvo je resnično krščanstvo in srednjeveški Kristus je tisti pravi Kristus. Ko je na svet posijala renesansa in s seboj prinesla nove ideale lepote življenja in radosti biti živ, ljudje niso mogli razumeti Jezusa. To se kaže celo v umetnosti. Renesančni slikarji so Jezusa upodabljali kot majhnega dečka, ki se s prijateljem igra v palači ali na vrtu, ali pa se leže v materinih rokah smehlja njej ali roži ali živopisni ptici; ali kot plemenito, dostojanstveno osebnost, ki se plemenito giblje skozi svet; ali kot čudežno pojavo, ki se v nekakšni ekstazi dviga od smrti proti življenju. Še ko so ga slikali na križu, so ga naslikali kot prečudovitega Boga, ki so mu zli ljudje prizadejali muke. Sicer pa se z njim niso kaj dosti ukvarjali. Navduševalo jih je slikati moške in ženske, ki so jih občudovali, in prikazovati krasoto te krasne zemljice. Slikali so predvsem religiozne slike – pravzaprav veliko preveč njih, tako da je enoličnost zvrsti in motivov že kar utrujajoča in je bila tudi umetnosti v škodo. Do tega je privedla oblast javnosti nad zadevami umetnosti in vredna je vsega zaničevanja. Toda z dušo niso bili pri stvari. Rafael je bil odličen umetnik, ko je naslikal portret papeža. Ko je slikal svoje madone in male jezuščke, je bil daleč od tega. Jezus ni imel nobenega sporočila za renesanso, kar je bilo krasno, saj je to prineslo ideal, ki se je razhajal z njegovim, zato se moramo za upodobitve pravega Jezusa obrniti na srednjeveško umetnost. V njej ga najdemo pohabljenega in iznakaženega; ni ga prijetno gledati, saj je lepota radost; ni odet razkošno, saj je lahko radost tudi v tem: je berač s čudežno dušo; gobavec, čigar duša je božanska; ne potrebuje lastnine ali zdravja; Bog je, ki ostvarja svojo dovršenost skozi bolečino.

Razvoj človeka je počasen. Krivica ljudi je velika. Nujno je bilo, da se je bolečina ponudila kot način samoostvarjenja. Še zdaj je v nekaterih delih sveta Kristusovo sporočilo nujno. Nihče, ki živi v sodobni Rusiji, ne bi mogel svoje dovršenosti ostvariti drugače kot z bolečino. Nekaj ruskih umetnikov se je ostvarilo v umetnosti; v leposlovju, ki je po svojem značaju srednjeveško, ker prevladuje ton ljudi, ki se ostvarijo skozi trpljenje. A za tiste, ki niso umetniki in za katere je edini način življenja življenje dejstev, je bolečina edina pot do popolnosti. Rus, ki srečno živi v trenutni državni ureditvi, mora verjeti, da človek nima duše ali pa da ta, če jo že ima, ni vredna izpopolnjevanja. Nihilist, ki zavrača vsakršno oblast, ker ve, da je zlo, in sprejema bolečino odprtih rok, ker skoznjo ostvarja svojo osebnost, je pravi kristjan. Zanj je krščanski ideal resničen.

Pa vendar se Jezus ni uprl oblasti. Sprejemal je cesarsko oblast Rimskega imperija in plačeval dajatve. Prenašal je cerkveno oblast judovske cerkve in se pred njenim nasiljem ni branil z lastnim. Kot sem že dejal, ni imel načrta za prestrukturiranje družbe. Sodobni svet pa take načrte ima. Prizadeva si odpraviti revščino in trpljenje, ki ga ta vključuje. Pri svojih metodah zaupa socializmu in znanosti. Stremi k individualizmu, ki se izraža skozi radost. Ta individualizem bo večji, polnejši, prijetnejši kot katerikoli individualizem poprej. Bolečina ni edini način dovršenosti. Je zgolj začasna in protestna. Nanaša se na napačno, nezdravo, nepravično okolje. Ko bodo napake, bolezni in krivice odpravljene, zanjo ne bo več prostora. Opravila bo svoje delo. Bilo je veliko delo, a je skoraj končano; njen obseg je iz dneva v dan manjši.

Niti je človek ne bo pogrešal. Nikoli namreč nismo skušali doseči bolečine ali ugodja, temveč zgolj življenje. Človek si prizadeva živeti silovito, polno, izpopolnjeno. Ko mu bo to uspelo, ne da bi s tem omejeval druge ali omejevanje trpel sam, njegova udejstvovanja pa mu bodo v veselje, bo bolj duševno in telesno zdrav, bolj civiliziran, bolj on sam. Ugodje je preizkus narave, njen znak odobravanja. Ko je človek srečen, je uglašen s seboj in svojim okoljem. Novi individualizem, za katerega bo socializem deloval hote ali nehote, bo čista harmonija. Predstavljal bo tisto, za kar so si prizadevali Grki, vendar tega razen v mislih niso zmogli ostvariti, ker so imeli sužnje in jih hranili; predstavljal bo tisto, za kar so si prizadevali v renesansi, vendar tega razen v umetnosti niso zmogli ostvariti, ker so imeli sužnje in jih stradali. Popoln bo, in skozenj se bo udejanjil vsak človek. Novi individualizem je novi helenizem.

—

Prevedel: Miha Zemljič.

V eseju je, zavoljo bolj jasnega razvoja avtorjeve misli, zamenjan vrstni red dveh odstavkov.