Covid, tovariš: grafiti pandemije
Na začetku je krik. Mi kričimo, se glasi dramatično obarvan uvod v sodobno klasiko Spreminjamo svet brez boja za oblast, ki jo je napisal radikalni teoretik John Holloway leta 2002. Zadnje čase lahko v težkih razmerah globalne pandemije COVID-19 slišimo veliko kričanja. Kot raziskovalca sodobnih urbanih kultur in radikalnih politik me še posebej zanimajo »nasprejani kriki«, nemi jezik glasov, vzklikov in, da, krikov, ki odzvanjajo z zidov: politični grafiti in street art, njuni odzivi na bolezen in še zlasti na vladne zdravstvene, socialne in ekonomske ukrepe zoper njo.
Odzivi so bili takojšnji in besni! Terensko delo, ki sem ga to poletje opravljal v Sloveniji in bližnji okolici, je bilo omejeno in veliko manj sistematično kot pravo terensko delo, ki ga opravljam zadnjih dvajset let in katerega rezultati so vključeni v mojo zadnjo knjigo. Še vedno pa sem lahko posnel nekaj deset zelo močnih podob. Zaradi okoliščin sem se moral zanašati tudi na posnetke, ki sem jih dobil od svojih prijateljev, kolegov in »lovcev na grafite« s skoraj vseh celin. Šablone, nalepke, »običajni« dvodimenzionalni grafiti, stenske poslikave, izrezki, paste-ups plakati, različni napisi itd. – celotna paleta ilegalne vizualne urbane ustvarjalnosti je »kričala« trdna politična stališča uličnih aktivistov. [Kliknite sem za primere iz južne Kalifornije in New Yorka.] V nasprotju z nepolitičnimi, subkulturnimi grafiti so bili estetsko šibkejši, kar pa so kompenzirala še prodornejša in prepričljivejša sporočila. Zaradi zaprtja večine trgovin nekaterih niso niti nasprejali, temveč so jih naslikali kar z običajnim čopičem in barvo za kovine, les ali stene.
Radikalno sporočilo aktivistov s sprejem v rokah lahko povzamemo z lucidnimi besedami ene izmed šablon: ‘Nočemo nazaj v normalnost, saj je ravno normalnost problem!’
Čeprav tako obsežne in razprostranjene fenomene težko posplošujem, lahko izpostavim dve značilnosti političnih grafitov na to temo. Ti se skladata z razločkom umetniškega teoretika Borisa Groysa med kritično in aktivistično umetnostjo v besedilu O umetniškem aktivizmu (2014): prva ponuja kritiko družbene realnosti, druga pa predlaga njeno preobrazbo.
Prva skupina političnih grafitov ponuja neusmiljeno kritiko sedanje situacije: tega, kako se oblast spopada s krizo, kakšne poteze dela. Večina te produkcije je protihegemonska in ostro nasprotuje vladam, ki so v treh od štirih obravnavanih držav – v Sloveniji, na Hrvaškem in v Avstriji – (skrajno) desno usmerjene. Odporniški značaj političnih grafitov ni nekaj samoumevnega, saj se je v zadnjih nekaj letih ta urbana vizualna ustvarjalnost preobrazila iz orožja šibkih proti oblasti, če si smem sposoditi uporaben koncept antropologa Jamesa C. Scotta, v orožje močnih na strani oblasti. Na kratko: oblasti naklonjeni, konservativni grafiti se na zidovih sodobnih mest bojujejo z emancipatornimi, libertarnimi. Če je umetniško delo dragoceno zgolj v primeru, če so v njem očitni odsevi prihodnosti, kot je nekoč zapisal André Breton, potem nam s pandemijo povezani grafiti govorijo o tem, da je prihodnost že tukaj in zdaj: v distopičnem današnjiku novega evropskega reda, z robotskimi policisti, ki nadzirajo meje, s popolnim nadzorom za vsakim vogalom, kot je že leta 2002 v temačni preroški pesmi Fortress Europe briljantno predvidel alternativni hip-hop/drum’n’bass bend Asian Dub Foundation.
Kritični misleci kot recimo Giorgio Agamben v svoji knjigi izpred nekaj mesecev A che punto siamo? L’epidemia come politica (Na kateri točki smo? Pandemija kot politika) ter anonimni ulični grafiterji se strinjajo, da oblasti zlorabljajo pandemijo za vzpostavljanje nadzora in strogega reguliranja ljudi. Grafiti kot so Fašizem pod masko korone (Fotografija 1) ali Fašizem pod masko demokracije povzamejo te procese v zgolj nekaj natančnih besed.
Ustavite paniko! in Virus je propaganda, vi ustrahovani nevedneži sta bili med prvimi grafitarskimi reakcijami na pandemijo, ki sem jih opazil marsikje. Druge so zapadle razbohotenim teorijam zarote, recimo Lažna pandemija, bedaki!!! ali NWO koronaprevara (mišljen je seveda New World Order, Novi svetovni red). Korupcijo pri nakupu medicinskih pripomočkov in opreme so spremljali komentarji v stilu Počivalšek nam je naročil morteratorje. Vladni ukrepi so bili v etičnem in političnem smislu razumljeni skozi orwellovsko izrazje: soočeni smo s Covidom-1984, jedrnato razlagajo grafiti v nekaterih mestih, ki sem jih obiskal (Fotografija 2).
V nastajajočem konceptu »varnostne države« (Security State) lahko vsak državljan predstavlja grožnjo, postane osumljenec ali potencialni »notranji sovražnik«. Grafiti nakazujejo, da bo kibernetski nadzor vstopil tudi v spalnice – zato pozivi J. J. V moji spalnici!? # Stop mobi-kontrola. Še globlje gredo grafiti tipa Človek človeku korona!!!, ki razgaljajo horizontalnost nadzora in izvrševanja moči à la Michel Foucault (Fotografija 3).
Našel sem še eno zgovorno upodobitev koronavirusa, ki na vladinem povodcu požira svobodo (Fotografija 4).
Aktivistom s sprejem v rokah je jasno, kdo in kaj je dejanska bolezen (Vlada = korona; Vlada = virus!; Janša = virus! in JJ je virus strahovladja; Korona = oblast; Država je virus!!!) (Fotografija 5).
Nekaj jih je celo ironičnih, na primer Smrt ukrepom, svoboda virusu! Na drugi strani pa sem našel tiste, ki se zahvaljujejo zdravstvenemu osebju in reševalcem. Čeprav je bila ena izmed razvpitih manter zadnje polovice leta ta, da smo vsi v istem čolnu in da smo vsi enako prizadeti – torej napačna predstava, da katastrofa nekako zgladi razredne razlike –, nas grafiti opozarjajo: Lahko se je samoizolirat v dvorcu! ali pa Ostal doma, ostal brez doma. Rešitev za stanovanjsko problematiko se zdi jasna: Dejte mi flet, pa se dam v karanteno.
Druga skupina s pandemijo povezanih političnih grafitov in ulične umetnosti je nedvomno aktivistična, emancipatorna: predlaga globalno in lokalno horizontalno solidarnost ter gradi konkretne utopije drugačnega, pravičnejšega sveta. Zidovi so klicali Vlado v karanteno; Elite v karanteno; Policija v karanteno; Ne policijski državi!; Vojsko v karanteno, običajno pospremljeni z anarhističnimi znaki. Že v zgodnji fazi širjenja bolezni so grafiti pravilno napovedovali, da bo Po koroni upor! (Fotografija 6).
S še bolj pogumnimi besedami: Maske gor, to je revolucija! (Fotografija 7) ali Covid tovariš razgalja sistem.
Radikalna sprememba je potrebna tistim, ki jo najbolj potrebujejo: nekateri grafiti pozivajo k najemniški stavki in predlagajo odprtje hotelov in praznih stanovanj za brezdomce ali (Brezdomce v prazna stanovanja!; Rent strike/Najemniška stavka; Odprite hotele brezdomcem ipd.).
Ne glede na to, ali so tovrstne ulične intervencije kritične ali aktivistične, pandemija covid-19 služi kot katalizator, ki razkriva, kako deluje oblast, »neznosno lahkost« njenih subtilno-totalitarnih, post-človeških konceptov vladanja; pa tudi tega, kaj sledi, kaj je alternativa. Pandemija je le še veliko bolj razjasnila politične razmere v Srednji Evropi. Klene besede grafitov razkrivajo pohlep in korupcijo oblasti: Ubistvu ni nobene ideologije več – Boj za ablast je boj za keš in Ustavimo ablast ki zna sam krast. Grafiti kričijo, kar je bilo do zdaj le zamrmrano: da obstaja v resnici le en boj – čeprav notranje zelo raznolik – proti trenutnim oblastem, ki zlorabljajo epidemijo kot pretvezo za lasten dobiček na čisto isti način kakor že v številnih katastrofah poprej (vojne, teroristični napadi, naravne nesreče, gospodarske krize in prejšnje epidemije). Proti »barbarstvu s človeškim obrazom«, kot je zapisal Slavoj Žižek v svoji knjigi Pandemija! pred nekaj meseci, proti »neprizanesljivim preživetvenim ukrepom, ki se izvršujejo z obžalovanjem in celo sočutjem, a se upravičujejo s stališči stroke.«
Grafiti, nalepke in šablone na temo korone drzno in brezkompromisno razkrivajo – tako kot je nekoč serija grafik Francisa Goye razkrivala katastrofičnost vojne – katastrofičnost pandemije, nezmožnost in korupcijo današnjih vlad v soočanju s tem problemom, ter njihove tihe ambicije, da opustijo temelje ustavne demokracije in nasploh družabnega življenja, kot ga poznamo, v imenu – kot se sedaj že očitno odčitava – permanentnega izrednega stanja. Vlade zahtevajo »socialno distanco« in ne le »fizične distance«: izolacijo ljudi in imobilizacijo družbe, ki jo je mogoče digitalno nadzorovati. Tako kot v primeru Sofoklejevih Teb, kjer je bila kuga zgolj simptom veliko globljih težav. Agamben bio-sekuratizacijo v procesih krepitve oblasti brez kakršnih koli meja in omejitev imenuje »Velika preobrazba«. To se pozna tudi v grafitih. Brutalna neposrednost teh z nasprejanih krikov na zidovih samo potrjuje, da si v 21. stoletju ni mogoče predstavljati umetnosti, »ne da bi pretehtali grožnje, katere glavni primer je sama,« kot je v svojem vplivnem eseju Neusmiljena umetnost (2000) zapisal francoski estetski filozof Paul Virilio.
Grafiti, nalepke, transparenti in plakati, ki kritizirajo novo biopolitično resničnost in »sanitarni teror« kot opravičilo za apokaliptični diskurz, so se pridružili tistim, ki podpirajo sočasne družbene boje v ZDA, gibanju Black Lives Matter in podobnim globalnim pobudam, ter pozvali k pravici za Georgea Floyda (številni med njimi so vključevali njegove zadnje besede I can’t breathe …) (Fotografiji 8 in 9).
Aktivistični plakat z naslovom Snemite si maske sarkastično recimo pojasnjuje, da nas ubijajo s koronavirusom in z bombami v naše glave ( … in na številne druge čudovite načine!) (Fotografija 10).
Druga pridružena nasprejana politična sporočila zadevajo podnebno krizo in onesnaževanje, razredno izkoriščanje in naraščajoče socialne neenakosti, rasizem, spolno in seksualno diskriminacijo, brezposelnost, šovinizem, siamska dvojčka lažne novice in sovražni govor, rušenje socialne države ter nasilje nad prebežniki, ki poskušajo prečkati meje »Prvega sveta«.
Aktivisti s spreji v rokah jemljejo resno sanitarni vidik bolezni; vendar pa pričakujejo, da se bo družba na te vseprisotne, globoko zakoreninjene in celo veliko bolj uničujoče in smrtonosne »družbene bolezni« odzvala na enako resen način, z enako vnemo. Njihovo radikalno sporočilo lahko povzamemo z lucidnimi besedami ene izmed šablon: Nočemo nazaj v normalnost, saj je ravno normalnost problem! (Fotografija 11). Naslednji neobhodni korak je izgradnja globalnih alternativ, takih od spodaj navzgor.
—
Avtor vseh objavljenih fotografij je Mitja Velikonja.
Besedilo je bilo prvotno objavljeno v The Nomadic Journal. Iz angleščine ga je prevedel Mišo Mićić.
