Da ne bo po Janši – Janša
Pri politiki se mi bolj od predvidljivih dnevnopolitičnih driblancij zanimiva strukturna vprašanja, v prvi vrsti tista o politični kulturi. Na primer okoli Janše: osebno mi je v zvezi z njim veliko bolj od tega, kaj kokodaka na tviterju in koga od pajdašev je postavil na kakšno pozicijo v državnih podjetjih, pomembna povsem načelna – kvazi-hegeljanska? – dilema: je ta človek v slovenski politiki zgodovinsko naključje ali neogibnost?
Je Janša nujnost ali neogibnost? Sam se bojim, da je bolj to drugo: neogiben izraz širših strukturnih značilnosti slovenskega okolja, tako da njegova morebitna upokojitev niti ne bi spremenila veliko.
Naj razložim. V prvem primeru, če je Janša zgodovinsko naključje, si lahko predstavljamo, da bi bil slovenski poosamosvojitveni politični prostor brez njega popolnoma drugačen – zelo verjetno boljši. In lahko torej vsi skupaj zgolj upamo, da se bo čim prej upokojil (kar je sicer malo verjetno, ampak upamo lahko vseeno). Da je Janša neogibnost, temu nasprotno pomeni, da je zgolj manifestacija širših socialnih, kulturnih, ekonomskih ipd. značilnosti slovenske družbe, tako da bi se v primeru, če njega konkretno ne bi bilo, pač pojavil nekdo drug_ s podobnimi prvinami, saj v danem zgodovinskem trenutku očitno obstaja nemajhen del slovenskega volilnega telesa, ki se ne zna identificirati z ničimer drugim kot z vrednotami naroda, domačije, reda, prezira do vsega drugačnega in podobno.
Skratka: je Janša nujnost ali neogibnost? Sam se bojim, da je bolj to drugo: neogiben izraz širših strukturnih značilnosti slovenskega okolja, tako da njegova morebitna upokojitev niti ne bi spremenila veliko. Vprašanje torej je, kaj je v slovenski družbi takšnega, kar proizvaja tako močno identifikacijo s tovrstno paranoidno (v deleuze-guattarijevskem smislu besede) osebnostno strukturo. Dejavnikov je verjetno več. Med pomembnimi so seveda ekonomski in socialni, na primer postopno razslojevanje družbe, ki v kombinaciji z vrednotami egalitarizma, ki so se ohranile še iz časov socializma, med vsemi tistimi, ki so ostali_ s slabimi službami (ali celo brez njih), proži močen resentiment. Pomembno je tudi dejstvo, da je Slovenija po padcu socializma postala tipična ekonomska pol-periferija, kjer je domače gospodarstvo v veliki meri omejeno na podjetja, ki so podizvajalci v širših sistemih proizvodnih verig oziroma so zgolj uvozniki drugje narejenih dobrin za domači trg. Takšna ekonomija namreč ne proizvaja velikih presežkov, tako da potem tudi ni zelo veliko za deliti.
Ampak vsaj toliko pomembni so verjetno tudi kulturni dejavniki, na primer ideologija potrošništva, ki smo jo uvozili skupaj s kapitalizmom in ki posameznikom_ sugerira, da se lahko realizirajo šele s trošenjem različnih dobrin, oni_ pa pogosto še za preživetje nimajo – kaj šele za vsaj na videz izpolnjujočo potrošnjo. Kar v njih seveda tudi proži jezo in jih napeljuje k identifikaciji z nekom, ki s svojo vsestransko mrkostjo in prepirljivostjo to jezo uteleša. Naprej: odsotnost demokratične politične kulture, saj bi v Sloveniji veliko posameznikov_ svoje politične nasprotnike najraje utopilo že v prvi žlici vode, ki bi jo našli_ v bližini (to divje sovraštvo do nasprotnikov_ sicer ni prisotno zgolj na desnem političnem polu, čeprav se zdi, da ga je tu vendarle več). Še: avtoritarni kulturni vzorec, ki ljudi napeljuje k iskanju različnih političnih »odrešenikov«, za katere so prepričani, da bodo čudežno odpravili vse probleme v družbi. Tudi tu se zdi, da temu vzorcu podlegata oba politična pola, le da s pomembno razliko: medtem ko so na politični desnici svojega odrešenika našli že pred tridesetimi leti in pri njem vztrajajo, na levi sredini nihče od teh (z ne povsem nepomembno izjemo Janeza Drnovška) stika z realpolitično stvarnostjo ne preživi. In končno: nedokončan proces kulturne modernizacije, ki v praksi pomeni, da so precejšnjemu delu Slovencev_ moderne vrednote sprejemanja drugačnosti, različnosti ipd. povsem tuje, tako da se potem tudi po tej plati hitro poistovetijo s prvim mandeljcem_, ki jim pred nosom maha s slovensko zastavo – in orehovo potico. Pri čemer je to lahko Janša ali pa kdo drug, ki bo prišel za njim.
Resnični razvojni izziv Slovenije torej po mojem skromnem mnenju ni takšno ali drugačno onemogočanje lika in dela Janeza Janše temveč odprava vseh omenjenih strukturnih napetosti in pred-demokratičnih kulturnih vzorcev v družbi, ki bo omogočila, da ljudem paranoidni posamezniki_ ne politično ne kakorkoli drugače ne bodo več zanimivi.
—
