Delavci in kmetje

Vsi smo levičarji, mar ne? Vsaj malo?

Dobro, kdo sploh še lahko določi razliko med levičarji in liberalci – to je res … Dobro, levica, o kateri govorimo, tako ali tako ni več ideologija, še manj prepričanje, je predvsem bonton razreda. A vendar …

Meni na primer kar naprej očitajo, da sem salonski levičar. Res sem. Ne samo, da nimam nič proti salonskemu levičarstvu, ampak tudi mislim, da brez njega ni levice. Karkoli se dogaja na terenu, je treba seveda najprej natuhtati v nekem prostoru (najbolje salonu), kjer je prijetno toplo in se da kaj spiti. Če ne bi bilo gostiln, tudi revolucij ne bi bilo. Če ne bi bilo salonov, tudi ne bi bilo ideologije, s katero bi aktivisti in agitatorji delovali po gostilnah.

Kot je Srećku Horvatu in moji malenkosti v Perastu rekel Giorgio Agamben: “Delo je protirevolucionarno.” Tisti, ki plačuje za vaše delo, ima nad vami popoln nadzor in, še pomembneje: nadzira vaš čas. Ki bi ga lahko v nasprotnem uporabljali za načrtovanje, kako bi tisto, kar si lasti, postalo vaše. Vse veliko se rojeva iz brezdelja, iz tako imenovanega »presežka časa« – ki ni nikakršen presežek, ampak edini dobro porabljen čas. Ne pristajam, odločno zavračam misel, da so brezdelje in saloni privilegij višjega razreda.

Moja vizija pravične družbe ne predpostavlja, da sam nimam za viski, ampak da imajo vsi za viski.

Ne bežim pred mišljenjem, pisanjem in pogovori s somišljeniki (vsak drug pogovor je neprijeten in resnična izguba časa) ob viskiju in dobrem tobaku: najbolje single malt in pipa, lahko pa tudi blend in cigare.

Če so bili viski in cigare dovolj dobri za Tita, so tudi zame. Poleg tega moja vizija pravične družbe ne predpostavlja, da sam nimam za viski, ampak da imajo vsi za viski. Če se to izkaže kot utopija, še ena od utopij: naj imam za viski samo jaz.

Kar se tiče levičarskega kulturnega turizma, mi dovolite, da vam priporočim FALIŠ: festival alternative in levice v Šibeniku. Najprej, to je najprijetnejši, najudobnejši festival, na katerem sem kadarkoli bil. Kot drugo, tu se človek tudi česa nauči. Tu lahko na primer na terasi lokala »Vino & ino« brezplačno poslušaš Emirja Imamovića s steklenico zidarskega Staropramena v roki razlagati, kaj manjka današnji levici.

Na kratko: vegetarijanstvo je protirevolucionarno.

Levica, ki neguje lifestyle londonskih modernih dandyjev, levica s frizurami za petdeset evrov, ki se prehranjuje z »no GMO« mandljevim mlekom, chia semeni in organskim humusom, objektivno gledano težko pristopi k delavcem in kmetom, ki na dvorišču vzrejajo svinje in kokoške.

Recimo, da si mlad. Si aktivist resnično leve politične stranke. Greš na teren po glasove v, recimo, neko vas v Sloveniji. Usedeš se z glavo družine. Takoj ko te vidi, si mu sumljiv. Njegovi ljudje enostavno ne zgledajo tako. Imaš trideset kilogramov, kolikor jih ima tudi njegov štiriletni sin. To je krasen androgin look. Kot mladi Bowie. Kot mladi Brett Anderson. Meni je to všeč: vedno sem hotel biti tak, a sem življenje preživel v telesu grizlija: poraščen, težak pol tone.

Andersonov »So Young«, ki uvaja prvi »Suede« album, je eden najboljših komadov, kar sem jih kdaj slišal. Toda iz nekega nedoumljivega razloga na slovenskem podeželju ni bil uspešnica.

Nadalje … Karkoli gostitelj postavi predte – pršut, sir, žganje – tega ne ješ in ne piješ. Njegovi ljudje drugače jedo, drugače govorijo in drugače verujejo. Z vsakim trenutkom je razdalja med vama vse večja. Zbližala se bosta le, če najdeta skupnega sovražnika. A kako? Če boš zinil kaj o ekologiji, spolni neenakopravnosti ali gej pravicah, te bo napodil s puško. Morda poiščeta skupni interes? Recimo, da mu obljubiš, da mu boš plačal elektriko, pripeljal asfalt do hiše in betoniral svinjak?

Ampak za to je prepozno. Pri njem je bil že aktivist Janše, ki na rami nosi pečenega odojka, okoli vratu križ, v desni roki slovensko zastavo, za njim pa gresta duhovnik in mešalec betona.

Preostanejo ti torej festivali, knjige in kolumne, v katerih boš podjebaval tiste, brez glasov katerih ne moreš prevzeti oblasti. Druga opcija je revolucija. Toda bati se je, da bi bili, če do nje pride, v dolgi vrsti za odstrel mi prvi.

Jebi ga, tudi delavci in kmetje so protirevolucionarni. Ob tem so tudi izziv vsem, ki se deklarirajo kot levičarji. Ker nihče zares ne ve, kaj bi z delavci in kmeti. Dobro, o njih je mogoče občasno napisati besedilo, kot to ravno počnem jaz. Ampak kaj po tem?

Kaj naj naredimo, ko pa je naš revolucionarni subjekt poln mizoginije, sovraži Rome in homoseksualce, bolj verjame župnikom kot profesorjem?

Današnje levice navsezadnje ne tvorijo delavci in kmetje, ampak izobraženi višji srednji sloj, pisci, kolumnisti, profesorji, olikani ljudje, ki jih krivica boli, ki pa lahko tako veliko izgubijo, če … Naš nekdanji revolucionarni subjekt, ko mi navdahnjeno iščemo alternative, pa nenehno drsi na desno. Kot hudič na rami jim v uho šepetajo protiimigrantski in ostali desni populisti, ki menda skrbijo za delovna mesta in družinske vrednote svojih ljudi. Ampak, hudiča, desni populisti jim vsaj govorijo tisto, kar razumejo, medtem ko jih z levice sploh nihče ne nagovarja.

Kaj naj naredimo, ko pa je naš revolucionarni subjekt poln mizoginije, sovraži Rome in homoseksualce, bolj verjame župnikom kot profesorjem, ki govorijo o diskurzih, kontingenci in biopolitiki, je ksenofoben in povrh vsega smrdi po žganju in posluša odurno glasbo, zaradi česar je, navsezadnje, nesprejemljiv atavizem?

Če bi po kakšnem čudežu nekakšna revolucija nekje uspela, kaj mislite, bi nas – z našimi malimi, luškanimi prenosniki, Pepe Jeans čevlji in žepi, polnimi psihoaktivnih substanc – revolucionarji prepoznali kot zaveznike ali bi na nas takoj streljali kot na sovražnike?

—

Prevod: Dijana Matković

Foto: Tone Stojko