Če ne drugega, nam trenutna kriza, ki je nastala kot posledica epidemije virusa COVID-19, osvetljuje prenekatero resnico, ki jo v “normalnem” času radi spregledamo ali jemljemo za samoumevno. Zaenkrat pustimo ob strani oblastniške mahinacije, ki v obliki kriznih vladnih ukrepov bolj kot sanaciji medicinskih, družbenih in ekonomskih posledic epidemije pogosto služijo prav utrjevanju politične moči, in se posvetimo resnicam, ki se tičejo navadnega, delovnega (v oblastniški dikciji tudi “malega”) človeka: človeka, ki je v svojem vsakodnevnem stremljenju po preživetju poleg pritiskov svojega delodajalca zdaj postavljen še pred grožnjo nevidnega virusa. S tem seveda mislimo predvsem delavce, ki so v tem kriznem času prisiljeni (in beseda “prisila” je v tem odnosu ključnega pomena), kljub tveganju obolelosti s potencialno smrtonosnim virusom redno prihajati na delo. V to skupino (zaenkrat) ne vključujemo toliko zdravstvenih delavcev (zdravnic, medicinskih sester, reševalk, sanitarnih delavk in ostalih podpornih delavk in delavcev, ki so dejansko bistvenega pomena za zajezitev epidemije), temveč predvsem delavce v industriji, proizvodnji ter storitvenih sektorjih (npr. prodajalke v živilskih trgovinah ali komunalni delavci), ki so z vključitvijo pod arbitrarno oznako “bistvenih delavcev” (ang. “essential workers”) opravičeni upoštevanja prav tako arbitrarnih omejitev prostega gibanja, ki jih uvaja vlada, ter s tem upravičeni do nemotenega služenja vsakdanjega kruha. Njihova “bistvenost” je tukaj seveda mišljena izključno v njihovem pomenu oz. pomenu njihovega dela za stabilnost ekonomije in šele posledično celotne družbe oz. družbenega reda, kar pa se – zanimivo – v normalnih, nekriznih časih skorajda nikoli ne omenja.

V javnem diskurzu, predvsem tistem, ki ga propagira vladajoča elita (tako naša kot tista v ZDA, Nemčiji, Španiji, Italiji in nekaterih drugih evropskih državah), je bila v preteklih tednih (mesecih?) ideja pomena teh bistvenih delavcev pripeljana povsem do skrajnosti: njihovo delo ni le nujno in kritično, temveč celo herojsko. Heroizacija teh delavcev se brez kančka ironije manifestira v povsem klasičnih marketinških kampanjah, kot je nedavna vseslovenska plakatna akcija, ki jo je naročila vladajoča vladna stranka, ali reportaža ameriške revije TIME, ki delavcem na “prvih bojnih linijah” posveča celo naslovnico ene svojih zadnjih številk. Kot bomo videli kasneje uporaba vojne retorike v okviru in procesu heroizacije delavcev ni naključje, a še bolj v oči bodeče dejstvo je izrabljanje njihove podobe in vsakodnevne stiske za pozicioniranje politične opcije, ki naj bi z njimi izražala nekakšno sočutje in solidarnost. Takšna solidarnost kaj dlje od površinske signalizacije seveda ne seže: veliko teh bistvenih delavcev že od začetka protikriznih ukrepov opozarja na pomanjkanje zaščitne opreme, neurejene delovne pogoje ter brezobzirnost delodajalcev do rizičnih situacij, v katere so delavci postavljeni vsakodnevno. Ko so tako v sindikatu delavcev in delavk podjetja Lidl opozorili na nemogoče razmere, v katerih delajo njihovi prodajalci, je podjetje ignoriralo njihove pozive in se revanširalo s prekinitvijo delovnega razmerja s predsednico sindikata. Podobno Sindikat delavcev v zdravstveni negi Slovenije opozarja na nepoštenost pri izplačilih posebnih dodatkov za delo v času epidemije, ki jim je bil ob začetku izvajanja vladnih ukrepov zagotovljen (in naj bi po obljubah vlade znašal celo do 200 %), le nekaj dni kasneje pa je ministrstvo za zdravje zdravstvene ustanove pozvalo, da začasno zadržijo tudi izplačevanje dodatka v vrednosti 65 %, ki zdravstvenim delavcem sicer pripada tudi po kolektivni pogodbi. Po nemudnem ogorčenju s strani delavcev in sindikatov je ministrstvo za zdravje – ki za take pozive glede izplačevanja plač v javnem sektorju niti ni pooblaščeno – svoj “poziv” spremenilo v “priporočilo”, a vse kaže, da bo do kakršnegakoli dodatka vseeno upravičena le manjšina delavcev. Herojstvo teh delavcev torej ostaja pomembno le kot politična parola, ki pa samim delavcem v njihovem življenju ne prinaša nobenih pozitivnih materialnih posledic, saj delavci, ki načeloma cenijo hvaležnost in pohvalo, ostajajo neslišani in ignorirani. Če bi njihovo herojstvo v politični govorici karkoli pomenilo, bi politični odločevalci poleg obljub aktivno delovali tudi v smeri izboljšanja vseh napak in poslabšanih delovnih pogojev, na katere opozarjajo delavci. A zaenkrat razen lepih napisov na posterjih njihove pobude ostajajo večinoma preslišane, “bistvenost” njihovih delovnih mest pa ostaja bistvena le kolikor nanjo opozarjajo delodajalci. Poleg nabiranja političnih točk pa ima taka kampanja še dodatno, bolj zloveščo namembnost: s heroizacijo se z relativno lahkoto depersonalizira (in s tem degradira) prav tiste ljudi, ki bodo najbolj konkretno nosili zdravstvene in življenjske posledice okužbe s koronavirusom. Če se bodo po zajezitvi prvega vala epidemije te posledice začele kazati kot kronična pulmološka obolenja ali celo smrti delavcev “v prvih bojnih linijah”, kot se to že dogaja v sosednji Italiji ali v Amazonovih skladiščih, bo njihovo herojstvo služilo kot dobra krinka za izogibanje odgovornosti tistih, ki bodo t.i. “človeško škodo” (“human cost”) povzročili, tj. nekompetentnost vlade, ki je delavce napotila na delo, in neizprosnost in brezbrižnost pritiskov kapitala, ki je delavce tam zahteval.

Na tej točki je pomenljiva tudi semantična premestitev, ki se je pri poimenovanju in kategorizaciji te podskupine delavcev zgodil povsem pritlehno. Nič več ne govorimo o pod-kvalificiranih ali nižje izobraženih delavcih, ki naj bi opravljali manj zahtevna (“low-skilled”) in posledično manj vredna dela. Nasprotno: po nekem čudežu smo šele zdaj ugotovili, katera so tista delovna mesta, ki so za gospodarstvo res bistvena. Kako torej pristopiti k razumevanju razlike med bistvenimi delavci, izpostavljenimi slabim delovnim pogojem in drugim nevarnostim, in vsemi ostalimi delavci, ki lahko svoje delo bolj ali manj nemoteno opravljajo tudi v spremenjenih pogojih – ali pa preprosto sploh ne delajo?

Bulšit” službe in službe “za en drek”

Antropolog David Graeber v svoji teoriji o t.i. “bulšit” službah (“bullshit jobs”) prepoznava različne podkategorije služb, ki v konkretnem ekonomskem smislu ne služijo zares ničemur in so v veliki večini nesmiselne, brezpredmetne in bolj ali manj namenjene samim sebi. Kot pomemben kriterij izpostavlja nujnost, da svoje službe kot take vidijo tudi ljudje, ki jih opravljajo – neke službe za “bulšit” službo ne more označiti kar vsak zunanji opazovalec. Takih ljudi pa je med delovno silo ogromno (po nekaterih ocenah celo okrog 40 %), njihove službe pa Graeber v grobem razdeli na več podkategorij: npr. tiste, ki obstajajo zgolj zato, da se drugi zaradi njih počutijo pomembne (“flunkies”, npr. receptorke, vratarji, osebni asistenti), tiste, ki služijo prepričevanju drugih, da je njihovo delo zares pomembno (“goons”, npr. lobisti, marketinški guruji, korporativni odvetniki, (telefonski) tržniki), ali tiste, ki so zaposleni, da rešujejo probleme, ki sploh nikoli ne bi smeli obstajati (“duct tapers”). Teh kategorij je sicer še nekaj, za vse te službe pa zagotovo velja, da so nebistvene oz. popolno nasprotje tega, da bi bile bistvene – vsaj ne v smislu, v katerem o službah razmišljamo v tem prispevku. Kot pomembno distinkcijo Graeber izpostavlja posebno kategorijo služb, ki bi jim lahko rekli službe “za en drek” (“shit jobs”), ki se pogosto opravljajo v nevarnih pogojih in z nezadovoljivo plačo, a jih nekdo preprosto mora opravljati – ker so bistvene za nemoteno delovanje moderne, (še) ne avtomatizirane družbe. “Bulšit” službe večinoma izhajajo iz pisarniškega okolja in s sabo prinašajo določeno mero ugleda in prestiža, medtem ko so službe “za en drek” skoraj vedno v storitvenem sektorju in smo jih že omenjali: to so komunalni in sanitarni delavci, gradbeni delavci, avtoprevozniki in – kot se rado izkaže v času globalne pandemije – vsi drugi delavci in delavke, ki so na svojem delovnem mestu najbolj izpostavljeni okužbi z virusom. Kapital zanje ponavadi nima posluha, preprosto zato, ker so zlahka nadomestljivi in v tem pogledu vsekakor nebistveni. Njihova bistvenost pride do izraza šele takrat, ko je razpoložljivost take delovne sile (ang. “labor supply”) zmanjšana, npr. zaradi krize, v kateri je gibanje ljudi omejeno, ali ko se pogoji dela in finančna kompenzacija kako drugače poslabšajo do te mere, da so vzdržni le še za malokaterega posameznika. Prav vzdržnost tistih posameznikov, ki so take pogoje še voljni in zmožno prenašati, pa je ta arbitrarna meja, ki jo kapital rad poriva do skrajnosti: v Združenih državah tako protestniki, naskrivaj podprti s strani raznih gospodarskih zbornic in neoliberalnih think tankov, zahtevajo, da se čim večje število bistvenih delavcev čim prej vrne na delovna mesta in s tem “ponovno odpre ekonomijo”, saj da naj bi v nasprotnem primeru bile kršene njihove državljanske (v resnici potrošniške) svoboščine. Za ceno odprtja frizerskih salonov in restavracij s hitro hrano ne izključujejo niti smrtnih žrtev.

Guverner zvezne države New York Andrew Cuomo je ob začetku širjenja virusa po ZDA izjavil, da to “ni čas za politiko”, a le s prevpraševanjem političnih alternativ lahko najdemo odgovor na sistem, ki je za ohranjanje samega sebe pripravljen žrtvovati človeška življenja. Kateri čas bi bil primernejši za pogovor o politiki kot ravno čas krize? Trenutna kriza namreč ne razkriva nekih novih, do zdaj nepoznanih absurdov v razmerju do delavskega razreda, ampak te nesmisle in nesoglasja zgolj potencira do svojih ekstremov. Delavci namreč niso “bistveni” ali “zamenljivi” ali “pogrešljivi” zgolj v času krize, temveč so za gospodarstvo bistveni ves čas, kar s svojim hvalisanjem in plakatnimi akcijami implicitno priznavajo tudi kapitalisti sami. Kakšne so torej alternative sodobnemu razumevanju delavskega razreda? Graeber nekaj strani kasneje zaključi, da bi ukinitev omenjenih 40 % “bulšit” služb lahko prav gotovo pomenilo tudi transformacijo v družbo brezdelja, kakršno si je zamislil že Keynes, ko je napovedal, da v prihodnosti ne bomo delali več kot 15 ur tedensko. Brezdelje je seveda širok koncept, ki različnim mislecem in političnim strujam predstavlja različne stvari.

Abolicija dela

Najradikalneje je brezdelje morda začrtal Bob Black, ki v svojem seminalnem eseju Abolicija dela zagovarja kompletno ukinitev dela kot edinega načina zagotavljanja človekovega preživetja. Njegova ideja – čeprav na prvi pogled utopična – razkriva iracionalno vrednost, ki jo delu pripisuje človeška vrsta, in iracionalne načine, s katerimi se prepričujemo, da je delo nujno za naš obstoj. V svoji distinkciji med delom (work) in igro (ludens) odzvanja razlikovanje med različnimi človeškimi aktivnostmi, kot ga je razumela že Hannah Arendt, ki razlikuje med delom, ki je potrebno za golo preživetje, ustvarjanjem, ki zaobjema celoten kreativni proces od začetka do konca in ponavadi rezultira v trajnih materialnih dobrinah, ki presegajo svoje ustvarjalce, in delovanjem, ki vključuje načine, na katere se človek poveže s človekom in je zato ključno za vzpostavljanje politične misli, kontinuitete in zgodovine. Velika večina obstoja modernega človeka je danes zreducirana zgolj na prvo od teh kategorij, tj. delo, ki je na tak ali drugačen način postalo centralni temelj človekove identitete. Delavka se v svojem vsakdanjem življenju težko identificira s čim drugim kot svojim delom (ali poklicem ali službo) in tako ostaja predvsem trgovka, medicinska sestra, proizvodna delavka, čeprav je v osebnem življenju še marsikaj drugega, kar spada pod katero izmed drugih dveh kategorij, kot jih je razdelala Arendt.

Obsesijo s (samo)identifikacijo s svojim poklicem Black nadalje identificira tako pri marksističnih kot neoliberalnih ideologijah. Če smo pristop slednjih že nekoliko začrtali (in nam je zaradi 50 let neoliberalne hegemonije tudi sicer že nekaj vsakdanjega), je posebej zanimiva njegova kritika marksizma in drugih levičarskih ideologij, za katere trdi, da v pomen dela verjamejo, ker razen tega “verjamejo v bore malo” (“They believe in so little else.”). V zgodovini se je to verjetno najbolj poznalo v stahanovskem gibanju, poimenovanem po sovjetskem rudarju Alekseju Stahanovu, ki naj bi s svojim zagnanim in požrtvovalnim delom presegal vse norme in rekorde. Tako naj bi v manj kot enem delavniku avgusta 1935 lastnoročno nakopal kar 100 ton premoga, slab mesec kasneje pa je svoj rekord še podvojil. S tem je postal simbol delavskega gibanja, ki je v medvojnem obdobju agresivne industrializacije gradilo Sovjetsko zvezo. Čeprav se je kasneje izkazalo, da je Stahanov svoje nadpovprečne norme dosegal s privilegiji, kot so boljše delovno orodje in drugi delovni pogoji (morda pa celo s pomagači), vehementna podpora partijske propagandne mašinerije stahanovskemu gibanju vseeno kaže, kako slikanje dela kot najvišje človeške vrednote zlahka vodi do preobremenjenosti, povečanja števila poškodb in splošnega nezadovoljstva med delavci (vseplošno nasprotovanje stahanovskemu gibanju – in celo Stahanovu samemu – ter ustanovitev socialističnih delovnih brigad po Stalinovi smrti naj bi sicer vodila k posledičnem izboljšanju teh razmer). Podobno se je po II. svetovni vojni dogajalo tudi pri nas, ko se je v težnji po obnovi jugoslovanskih dežel in vzpostavitvi nove države Socialistične federativne republike Jugoslavije močno razširilo tudi udarniško delo, ki so ga delavci praviloma opravljali v prostem času ali kot višek produktivnosti v delovnem času. Udarniško delo je za takratno oblast (Boris Kidrič je s sloganom “Junakom borbe naj slede junaki dela” po radiu ljudstvo nagovoril že nekaj dni po koncu vojne) pomembna značilnost socialističnega odnosa do dela in povsem drugačno od dela v kapitalizmu, saj naj bi ponazarjala požrtvovalnost in ljubezen proletariata do svoje nove države. Kult dela in delavcev sta bila tako pomembna ne le za dosego najboljših ekonomskih učinkov, temveč tudi za vzpostavitev novega družbenega režima.

Doseganje arbitrarno določenih norm in venomer izboljšane produktivnosti gre z roko v roki s težnjami precejšnjega dela levega političnega pola po polni zaposlenosti, ki naj bi vsem državljanom zagotovila dostojno življenje. Debate o smiselnosti polne zaposlenosti so sicer na sodobni levici v času pospešene avtomatizacije in povečane produktivnosti vedno bolj deljene, razgibane in zazrte v prihodnost, precej povedno pa je dejstvo, ki ga Black izpostavi, ko razmišlja o raznih ideologih, ki polemizirajo o delu: ti vedno polemizirajo le o določenih specifikah dela (o plačah, delovnih urah, delovnih pogojih, izkoriščanju, produktivnosti, profitabilnosti), nikoli pa ne govorijo o sami naravi dela. Kot pravi sam: “Med sabo se pričkajo glede detajlov. Sindikati in uprava se strinjajo, da moramo prodajati svoj prosti čas za golo preživetje, barantajo zgolj še glede cene. Marksisti mislijo, da nam morajo gospodovati birokrati. Libertarci mislijo, da nam morajo gospodovati podjetniki. Feministkam je vseeno za obliko gospodovanja, dokler so gospodarji ženske. Vsi ti ideologi se očitno ne strinjajo kako porazdeliti moč gospodovanja, nihče pa ne nasprotuje moči sami, saj vsi hočejo, da nikoli ne nehamo delati.” Karkoli že menimo o uspešnosti stremljenja k čim večji produktivnosti na način, na katerega so k njej stremeli v Sovjetski zvezi (ali o uspešnosti Sovjetske zveze nasploh), ne moremo zanikati, da je način, na katerega neoliberalni model delo normalizira kot edini način človekovega preživetja, še precej slabši. Ne le, da večina služb (tudi izven kategorij “bulšit” in “drekastih” služb) delavcem ne prinaša kaj velikega zadovoljstva; delavci so od rezultatov svojega dela povsem odtujeni, njihovo delo ni cenjeno ne v finančnem, ne v kakšnem večjem, splošnejšem moralnem smislu, na delu pa zapravijo vedno več in več svojega časa, za katerega nikoli niso pravično in pošteno kompenzirani. Bolj kot vse našteto pa drži predvsem to, da so sodobna delovna razmerja – kljub propagiranju svobodne izbire kot temelja liberalizma – inherentno nedemokratična. Njihova struktura je hierarhična, delavci pa imajo malo ali nič besede pri tem, kako, kdaj, kje in nasploh pod kakšnimi pogoji bodo svoje delo opravljali. Vse, kar jim v pogajalskem procesu (tj. po svobodni izbiri) preostane, je, da delo pod takimi pogoji sprejmejo ali zavrnejo (in posledično svoje ponižanje izpogajajo pri drugem delodajalcu ali pa preprosto stradajo). V tem pogledu se je torej nujno vprašati, kaj nam prinaša prihodnost ali konkretneje: bomo končali pri glorifikaciji dela in delavskega razreda ali pa bomo oba ukinili?

Kako iznajti novo prihodnost?

S podobnim provokativnim in utopičnim vprašanjem se v svojem aktualnem in prepričljivem delu Inventing the Future ukvarjata avtorja Nick Srnicek in Alex Williams, ki sledita akceleracionistični misli. Ta predvideva, da bi kapitalizem ali vsaj nekateri njegovi procesi morali nujno pripeljati do svojih skrajnosti, da bi v svoji absurdnosti in protislovnosti, ki ju ustvarjajo v življenjih delavcev in v družbi na splošno, propadli in ustvarili prostor za nove (levičarske) alternative. V tem svojem post-kapitalističnem manifestu ponujata več konkretnih predlogov, ki jih lahko povzamemo v štiri različne sklope: podobno kot Black pozivata k predrugačenju razumevanja delovne etike, tj. razumevanja dela (ali službe ali poklica) kot centralnega gradnika človekove identitete in edinega merilnika njegove ali njene vrednosti za celotno družbo. Dosledno in nekritično sledenje načelom delovne etike pomeni uklanjanje interesom kapitalistične hegemonije (ki ta načela sploh zapoveduje) in hierarhičnim, disciplinarnim socialnim okvirjem, kakršne zarisujejo sodobna delovna mesta. Nadalje, v drugem sklopu pozivata, da bi delavski razred moral pravilno ceniti čas, ki ga je pripravljen zapraviti za mezdno delo, in na novo poiskati vrednost v prostem času, ki ga je od krčenja delavskih pravic po vzponu thatcherisma in reaganisma v 80. letih (pri nas pa od sistematične razgradnje teh istih pravic v času tranzicije) vse manj in manj. Prvi korak ali ukrep vidita v nujnem skrajšanju delovnega tedna na vsaj 15 ur, iz česar bi izhajala zmanjšana razpoložljivost delovne sile, ki bi ji sledila večja pogajalska moč delavskega razreda, s tem pa večje plače in druge ugodnosti. Tretji sklop, ki se navezuje na zmanjšano količino dela, je morda najbolj utopičen in v levem diskurzu tudi precej sporen, saj je na prvi pogled v nasprotju z interesi delavcev, ker eksplicitno propagira njihovo zamenjavo: avtorja namreč zagovarjata tudi pozivanje k čim večji oz. popolni avtomatizaciji dela. To v relativno bližnji prihodnosti vidita kot neizogibno, zato ne vidita smisla v brezglavem, ludističnem nasprotovanju avtomatizaciji, temveč menita, da je nujno, da jo vse strategije levega političnega pola vzamejo v zakup pri izgradnji novih ekonomij prihodnosti. Kot glavni ukrep v četrtem sklopu, ki bo omogočil preživetje vseh ljudi v taki novi ekonomiji, pa predlagata uvedbo univerzalnega temeljnega dohodka (UTD), ki pa mora biti zastavljen precej drugače kot nekateri predlogi keynesovskih ali celo sodobnih neoliberalnih politik: v prvi vrsti mora obstajati v vsoti, ki je nad pragom revščine, in s tem zagotavljati dostojno preživetje vsem prejemnikom. Samo na ta način bi služil kot dodaten element opolnomočenja delovnega razreda, ki bi bil s tem avtomatsko v boljšem pogajalskem izhodišču pri doseganju višjih plač (za službe, ki bi še ostale). V nasprotnem primeru bi se kaj hitro prelevil v subvencioniranje t.i. stroškov dela delodajalcem, ki bi pogajanja o plačah lahko začeli na bistveno nižji točki. Vsi konkurenčni predlogi uvedbe UTD so v tem smislu pomanjkljivi, saj predpostavljajo smešno nizke vsote, izplačilo “dohodka” v obliki voucherjev, bonov ali celo minimalnih življenjskih dobrin, ali pa predpostavljajo uvedbo UTD kot nadomestila vseh že obstoječih socialnih programov. Sploh slednjemu Srnicek in Williams vehementno nasprotujeta: UTD ne sme nadomeščati programov socialne pomoči, saj kot prvo mednje sam ne spada (ker je univerzalen, je brezpogojno namenjen podpori in opolnomočenju vseh ljudi), kot drugo pa avtorja ne zanikata, da bodo v času tranzicije k svoji utopični družbi prihodnosti programi pomoči ostajali pomembni za najranljivejše posameznike in družbene skupine.

Kot rečeno se avtorja zavedata utopičnosti svojih idej, a utopičnost nikakor ni evfemizem za neizvedljivost. Poudarjata, da je glavna ovira v razmišljanju o takšnih ukrepih največkrat sama človeška domišljija, ki je na eni strani ohromljena s hegemonijo (v klasičnem Gramscijevem pomenu besede) kapitalizma, ki vsako alternativo sebi uspešno označuje za absurdno, nerazumno in absolutno neizvedljivo, na drugi strani pa s pasivnostjo sodobne levice, ki ji zaradi zazrtosti v preteklost manjka poguma za izmišljanje novih alternativ prihodnosti. Prav tako je nujno zavedanje, da se omenjene spremembe – ki bi uspešno funkcionirale le hkrati, saj se dopolnjujejo skozi učinek povratne zanke – ne bodo zgodile kar same od sebe ali preko vljudnih prošenj, naslovljenih na tiste, ki akumulirajo kapital, potreben za izvedbo takih reform. Zavedata se, da je v vsakršni tranziciji pomembna vloga skupnosti in organizacij, ki so proto-revolucionarne, solidarnostne, horizontalne in temelječe na vzajemni pomoči, zato bi moral biti prvi izvedljiv korak kontra-hegemonističen, tj. tak, ki nasprotuje aksiomatičnim resnicam kapitalizma in je zgrajen okrog krize dela in njegovega vpliva na obstoj in razvoj delavskega razreda. Kdaj bi torej bilo bolje začeti razmišljati o pomenu dela kot v krizi, v kateri debatiramo, kateri delavci so bistveni, kateri sploh smiselni in kateri bodo prej ali slej ostali brez službe in s tem edinega načina preživetja? V tej krizi bi se morali naučiti ne le to, da bi moral biti bistven prav vsak delavec, ampak da je bistven vsak človek – tudi tisti, ki ne dela.