Delo zasužnjuje

Glede naslova: gotovo nisem prvi, ki se je poigral z nasprotjem najbrž najbolj cinične nacistične parole – Arbeit macht frei – tudi njegova vsebina ni najbolj izvirna, da je namreč moderno delo le nova oblika hlapčevanja, tlake, zasužnjevanja, ustrojena novim časom, novim sistemom, novim svobodam. To je nenazadnje ena fundamentalnih opazk marksističnega ali kar Marxovega odkritja: mezdno delo delavca zacikla v brezizhodnost, kjer razen nujnosti reprodukcije samega sebe in svojega doprinosa k rasti kapitala nima tako rekoč nobenih pravic oziroma so mu deklarativne liberalistične pravice v praksi tako nedostopne, kot da jih ne bi bilo.

Današnji instinkti nam prišepetavajo, kako ni nobene potrebe po takšnih dramatizacijah; nenazadnje smo vendarle bitja, države in civilizacije napredka, razmere, kakršne popisuje na primer Engels v Položaju delavskega razreda v Angliji, so stvar preteklosti,; socialne države, četudi v razsulu, nekako še funkcionirajo, ne umiramo od lakote, relativna blaginja nas blaži, tudi če so domnevno trdne in stalne reči, kakršno je lastništvo nepremičnine, za neko generacijo bolj ali manj izgubljene. Mimogrede vidimo, kako globoko in zgrešeno so v nas vkopane predpostavke o vrednostih naših življenj, kot da človek mora imeti lastništvo nad parcelo, hišo, stanovanjem, če naj bo res avtonomen in svoboden, sicer velja ali za nesposobnega ali pa sta za njegovo nezmožnost kriva državna ureditev in ekonomski sistem – nepremičnina ali življenje, nepremičnina je življenje! –; … In vendar, police trgovskih centrov so polne, razen kadar ob kaki vse pogostejši krizi začne zmanjkovati vode, kvasa, moke in skret papirja.

Razbiramo določen pojav razredne zavesti, ki sicer ni kakšno organizirano politično gibanje, s katerim bi končno pokopali kapitalizem, emancipirali delo in rešili planet, temveč ostaja na ravni samozavedanja in vsakodnevnih fintic. Na kratko: folku se za delo jebe.

No, gotovo, skoraj tako, a ne čisto, če se spomnimo odnosa do tujih delavcev, na primer delovnih taborišč za turške gradbince ob gradnji drugega tira, da se ja ne bi preveč mešali s tako imenovanimi avtohtonci v lokalnih pajzlih. Ali pa zločini v ribji pakirnici na Kozini, ki bi jih Engels čisto lahko vključil v svojo sto petdeset let staro knjigo. Rasistične racionalizacije – češ, dobro, to mogoče velja za gastarbajterje, začasno priseljene jugose in še južnejše fizičarje, sicer pa je situacija daleč od kakšnega suženjstva, poglejte na solidarnost ob poplavah! – je treba seveda v celoti zavreči, pri čemer pa bi se na tem mestu fokusiral na našo relativno prosperiteto.

Sredi teh tako imenovanih blaginj lahko razbiramo določen pojav razredne zavesti, ki sicer ni kakšno organizirano politično gibanje, s katerim bi končno pokopali kapitalizem, emancipirali delo in rešili planet, temveč ostaja na ravni samozavedanja in vsakodnevnih fintic, anekdotičnih vicev in memov; ta zavest pa je vendarle preveč prežeta z duhom splošnosti, da bi jo lahko zvedli na arbitraren pojav. Na kratko: folku se za delo jebe. Ta stavek lahko najefektivneje opredelimo s kratkim skokom v preteklost.

Delo kot vrednota

Pred desetletji, ne tako dolgo nazaj, je – pri nas in širše; v socializmih in socialnih demokracijah – vsak, ki bi podvomil o smislu mezdenja, veljal za nezaželenega parazita v škodo in sramoto sebi, svojim in državi. Skorajda hecna inverzija tiste zarotniške imaginacije o paradigmatskem Židu, nesramno bogatem in zarotniškem zlobnežu, zaradi katerega propada svet, le da svet v primeru omenjenega dvomljivca v delo ne propada zaradi mračne zarote ali nakopičene bogatije, temveč odkritega brezdelja in propališke revščine. Je treba delat, ne pa okol ga srat. Takrat je še najbolj veljala tista floskula, da je delo vrednota. Premislimo, kaj na delu je bilo ali je še vrednega.

Preberite tudi: Neja Berger: Življenje kot neskončen delovni dan.

Najprej, recimo temu, kapitalistični del, imenovan ameriške sanje, kjer je delo le sredstvo, da nehaš biti delavec; to je še danes živo v psihopatski, pardon, protestantski delovni etiki – slavne osebe, multimilijonarji in milijarderke, se denimo rade hvalijo, kako jih ni nikoli nihče naddelal; vstati ob štirih zjutraj pa po preciznem urniku do večera odpikati svoje brezkompromisne delovne nevroze, da boš v vsakem momentu pripravljen biti boljši, kot si, in k temu z vsemi močmi spodbujal tudi druge, bližnje, prijatelje, ves svet; bolano vitalna tekmovalnost, da bom ja najboljša in najbolj delovna verzija sebe. Le enkrat se živi, treba se je izcuzati kot limono. Ta splošna ponotranjenost je tudi vir neštetih duševnih motenj, pravzaprav so ravno iz nje izhajajoči občutki krivde in samoomalovaževanja poskrbeli, da je nova norma pravzaprav neprestana nevroza. Danes smo vsi zmešani. No, skoraj vsi.

Odpre se na prvi pogled nenadejana vzporednica; spomnimo se na Črno kožo, bele maske Frantza Fanona, na brezkompromisni opis ideologiziranega stremljenja: »Črnec hoče biti kakor belec. Za črnca obstaja le ena usoda. In ta je bela. Že zdavnaj je črnec potrdil nesporno večvrednost belca, zato so vsi njegovi napori usmerjeni v to, da bi dosegel belo eksistenco.« Ni tako tudi z omenjenim tipom dela? V tej dimenziji je ves obstoj tebe kot delavca zveden na hustle, kupčkanje z večinoma brezveznimi izumi in posli, brezkompromisno vzpenjanje proti vrhuncu, kjer premožen človek ravno izstopiš iz dela in postaneš njegov lastnik; ne lastnik lastnega, temveč dela drugih. Delo je tu, kot rečeno, le sredstvo, niti ne vrednota, delovna etika pa je ravno v tem, da v končni fazi ne boš delal. In tu vznikne razred podjetništva in menedžerstva vseh branž, ki najraje pridiga o pomembnosti dela; ker seveda ne moremo biti vsi podjetniki, še manj pa uspešni podjetniki – nekateri si, usedite se!, česa takega niti ne želimo –, to uvede novo segregacijo na sposobne in vizionarske ter preostalo večino. Ta mora biti pač tiho in delat. Ne pa ga takole srat naokoli.

Če lahko zgolj reproduciram svojo bedno eksistenco – zakaj bi delal? Za koga?

Ob teh podjetniških sanjah je treba omeniti še njihovo nasprotje, socializem. Lahko si mislimo o njem kar hočemo, nekaj je vendarle dejstvo – v socialističnem horizontu je delo deklarativno na oblasti, delo kot delo brez stremljenja po podjetniškem postdelu, dobršen del ekonomije, tudi če zapufane, nesmotrne, nemogoče, nerealne, komunajzarske in tako dalje, je šel delavstvu; tako si je rudar lahko zgradil hišo, hkrati šparal in hodil na dopuste. Na čigav račun, kričijo vrli podjetniki, nekdo mora na koncu dneva vendarle vse plačati, zgodovina je pokazala, da je življenje na puf nevzdržno. Morda, kar pa ne spremeni dejstva: blaginja na račun še takšnega dolga je šla delavstvu. Ravno na tej osnovi je treba biti realen: če je delo kot etika, torej najvišje dobro, sploh kaj vredno, mora biti njegova vrednost otipljiva in konzumljiva, materialna. Če lahko zgolj reproduciram svojo bedno eksistenco – v teh naprednih in razsvetljenih časih –, zakaj bi delal? Za koga?

Tako nas je do izpostavljene nove razredne zavesti, ki po vsebini niti ni tako nova, je pa novejša njena nenadejana pojavitev, pripeljal socializem. Kljub propadu je vendarle še za nekaj dober.

Jebeš delo

Avstralski multimilijonar, neki Tim Gurner, je nedavno razburkal socialna omrežja, ko je na eni od debat, kakršne organizirajo taki tipi in njihovi dvorni ekonomisti, rekel: »V gospodarstvu moramo začutiti bolečino. Brezposelnost se mora dvigniti za 40-50%. Ljudje so se med kovidom odločili, da nočejo več toliko delati. […] Treba jih je spomniti, da nismo tukaj zaradi njih, temveč so oni tu zaradi nas.« Folk je, po njihovem, izgubil delovno etiko. A ta isti folk je hkrati ugotovil: »Glej jih, v resnici se jim jebe za nas.«

Maksime, ki so še kakih dvajset ali trideset let nazaj veljale za samoumevne, se danes slišijo absurdne. »Bodi prvi v pisarni. Ne delaj zgolj minimuma, za kar se te plača. Od sebe daj več. Delaj nadure. Oziroma delaj jih zastonj. Ženi se, razdajaj, delaj še, kar ti ni treba. Domov hodi zadnji.« Ali druga paradigmatska podoba, kakršnim smo priča v neštetih hollywoodskih propagandah: moja mama dela tri službe, da nam daje na mizo kruh. Nikoli ne bi hotel reči ničesar grdega o materah, niti tule ne bom, svaka čast, a družbena situacija, v katerih te tri službe ne morejo preživeti in prek česar slaviš delovno etiko, po mojem pač ne bi smela obstajati. Tem moraličnim zapovedim v resnici nihče več ne verjame, delujejo skorajda smešno. Cel internet se zajebava iz njih. Kaj je še hujše od socialističnih delovnih procesov, poveličevanja delavstva, proletarske kulture in sindikalnih izletov? Kultura korporativizma, korporativna kultura. Dejansko smo lahko priča njenemu razgaljanju.

Preberite tudi: Dijana Matković: Jebeš delo.

Namesto delovnega domoljubja so v privatiziranih firmah, pisarnah in fabrikah za delavce začeli delati delavnice za samoopolnomočenje in najemati razne guruje oziroma samooklicane psihoterapevte, ki naj bi jadnike na minimalcu ali malo čez poučevali o nujnosti samoizpolnjevanja. Zakaj ne, nekoč je šlo; kar so rekli zgoraj, smo spodaj delali. A naše novo razredno samozavedanje takega res slabega nakladanja, s katerim nas želijo prepričati o ne vem kakšnem poslanstvu naših bednih pisarniških službic, več ne prenaša. Ta zavest je v bistvu naivna, a ravno zato je morda tudi tako močna: velika večina naših služb, našega dela, je brezvezna, uničuje nam zdravje in onesnažuje življenje, daje pa absolutno premalo. Cele dneve se razdajati, da si ne moremo privoščiti ničesar? In tudi ko si privoščimo, nimamo miru … To je nekako tako, kot da ne bi delal, le slabše. Če pa nečemu zgolj hlapčujemo, brez dignitete oziroma kakšne realne bonitete ali vsaj minimalnega smisla, kamoli dohodka, je to smrt svobode. Zato lahko ponovimo: jebeš tako delo. Kaj ko bi skupinsko začeli izvajati kolektivizem – nedela!

Apokalipsa?

Pa bodo vzkliknili: ampak to bo smrt gospodarstva, ta je pa še hujša kot zgolj smrt! Naše zavedanje lahko mirno odgovori – če mislite imeti firme, ki ne zmorejo zagotoviti minimuma dostojnosti oziroma ne znajo brez suženjstva, potem ne imejte firm. Če ste še na prostosti. Morda se je treba zopet prevprašati, kakšno skupnost in državo hočemo.

Morda je čas za posodobitev človekovih pravic, med katere bi vpisali – preskrbo z najosnovnejšimi potrebami in infrastrukturo za dostojno bivanje kot fundamentalna pravica, ki je osnova vseh ostalih. A naše liberalne duše hitro podležejo refleksu: kaj pa svoboda? Res, kaj ima osnovna preskrbljenost za življenje zveze s svobodo … Zdi se, kot da je še bogokletneje reči: zakaj ne oboje? Kričali bodo tudi: to je začetek dekadence brezdelja! Če bodo ljudje lahko dejansko živeli v miru in brez psihoz glede dela, bo svet, kot ga poznamo, ja propadel … Stvar je ravno obratna, z univerzalno preskrbljenostjo se delo šele začne. Delo, ki ne zasužnjuje.

Kakorkoli že, gotovo je vsaj malo spodbudno, da postsocialistične generacije v neskladju z velikim upom liberalizma postajajo – postkapitalistične.

—

Foto: Michael, Flickr.