Desant na Cetinje: pridi in glej

Na Cetinju se je 5. septembra odvil velik protest proti ustoličenju metropolita Srbske pravoslavne cerkve Joanikija v Cetinjskem samostanu.

Protesti so se v bistvu začeli dan prej. Že 4. septembra popoldne so meščani prebili policijske kordone in blokirali vse cestne dostope do Cetinja. Na poti so kot prepreke postavili tovornjake in stotine avtomobilskih gum, ki so jih kasneje zažgali, tovornjake pa je uničila policijska motorizacija.

Cetinje je mesto s 14 tisoč prebivalci. Vlada je v to mesto poslala preko 2000 policistov v polni bojni opremi, skupaj z oklepnimi transporterji.

Meščani so barikade postavili, da bi preprečili prihod metropolita Joanikija in srbskega patriarha Porfirija.

Barikade niso padle.

Porfirije in Joanikije sta kljub temu prispela na Cetinje – dostavili so ju NATO helikopterji, s katerimi so ju po obredu v Cetinjskem samostanu tudi evakuirali.

V nedeljo, 5. septembra, je med 6. in 11. uro zjutraj policija na ožji center Cetinja, širok in dolg kakih dvesto metrov, brez povoda odvrgla več sto patronov solzivca, ki jim je potekel rok trajanja.

Z zasipanjem mestnega jedra s strupom so odnehali šele, ko sta duhovnika v helikopterjih zapustila mesto.

Mesto je bilo zadimljeno s solzivcem, da prebivalci Cetinja niso mogli letati s svojimi droni, ki bi lahko preprečili pristajanje in vzletanje NATO helikopterjev.

To je bil protest proti klerikalni vladi, ki jo je postavila cerkev in ki je pod njenim popolnim nadzorom. S tem ko je država uporabila celoten represivni aparat, da je omogočila ustoličenje, je potrdila trditve protestnikov.

Spodnje besedilo je pričevanje o temnem dnevu na Cetinju, ko so ustoličili metropolita.

—

Šesta knjiga Razodetja se začne z besedami: »In videl sem, ko je jagnje odprlo enega izmed sedmerih pečatov, in slišal sem eno izmed četverih živali govoriti kakor groma glas: Pridi, in glej!«

Tako sem storil in se v nedeljo pred zoro po ozki, grčavi cesti skozi Crmnico odpravil na Cetinje.

Videl sem znanstvenike, briljantne ume te države, ki jim je oči preplavila neskončna žalost – žalost, ki se je kot plimni val dvignila pred vprašanjem: od kod takšna krivica?

Vi, o veliki zmagovalci nad lastnimi državljani, ste na Cetinju v vsem in za vsem videli Veselina Veljovića in Mila Đukanovića. Ker so hudodelstva prejšnje vlade edino opravičilo za vaše grdobije – pa jih je veliko in na daleč smrdijo – ki se ga morete spomniti.

Jaz sem videl nekaj drugega.

Videl sem policijske barikade, skozi katere so nas spustili peš, krepke moške, postrojene v polni bojni opremi, alfa samce, ki jim je bilo v pogledu videti odločnost in sumničavost. Eden od njih je za nami, medtem ko smo se oddaljevali od barikad in spuščali k Cetinju, zaklical: »Fantje, tam dol vas čaka samo nasilje.«

Videl sem znanstvenike, briljantne ume te države, ki jim je oči preplavila neskončna žalost – žalost, ki se je kot plimni val dvignila pred vprašanjem: od kod takšna krivica? Vprašanjem, na katero nič, niti znanost, nima odgovora.

Videl sem mladeniče, ki so celo noč preživeli na barikadah, kako prihajajo v stanovanje z očmi, pordelimi od strupa, ki so ga vrgli na njih, in kisa, s katerim so si umivali obraz; kako se naglo pogovarjajo o tem, kaj je treba storiti že jutri – ker boj se nadaljuje in se nikoli ne bo končal.

Videl sem fante, ki so prepoznali mojega prijatelja, se z njim fotografirali in mu ob razhodu dejali: »Hvala, ker si prišel, da se z nami nagoltaš solzivca.«

Videl sem policijski kordon, ki nas je brez povoda obmetaval s strupom, medtem ko smo se mirno, z rokami v žepih, pogovarjali na Dvorskem trgu. Videl sem drug kordon, ki nam je preprečil pobeg po sosednji ulici. Tudi oni so vrgli solzivec na nas. Nato smo poskušali pobegniti po tretji ulici, kjer nas je spet napadel policijski kordon, ki je – spet – izstrelil v nas bojni plin.

Videl sem ljudi, ki so na protest prišli v svoji najboljši obleki, ker je za te ljudi boj slavnost, kot za koga drugega ples ali operna predstava.

Videl sem starko, ki je odprla vrata stopnišča in nas pozvala, naj se umaknemo noter. Videl sem ljudi, s katerimi sem se zatekel: mlada dekleta v majicah s črnogorskim grbom, ki so nam skuhale kavo, sveže obrite šestdesetletnike, ki so na protest prišli v svoji najboljši obleki, ker je za te ljudi boj slavnost, kot za koga drugega ples ali operna predstava.

Videl sem notranjost stanovanja, katerega lastnica nas je rešila: spomnilo me je na stanovanje, v katerem je živela moja babica. Obe sta bili prijetni, kot spomin na otroštvo, polni starinskega, rjavega pohištva, za katero se je nekoč jemalo kredit.

Videl sem ljudi, ki so nam vsepovsod nudili pomoč.

Videl sem, da vlada ni napadla protestnikov, še manj izgrednike: napadli so mesto.

Videl sem, kako policija ure izstreljuje solzivec, na sleherno živo dušo, ki jo zagleda, dokler na Cetinju nihče ni mogel več dihati – ne človek, ne ptič, ne žužek. Dokler se vsak prebivalec Cetinja in vsak od nas, njihovih gostov, ni bil prisiljen umakniti v vhode stavb, kot zapornih celic.

Šele nato, sem videl, so v mesto, ki so ga izpraznili samo za njih in njihov napuh, s helikopterjem pripeljali duhovnike, zadovoljne kakor malčke na kahlici. Tiste, zaradi katerih nečimrnosti in sovraštva so nad ljudi, ki niso bili pripravljeni premolčati žalitve, spustili strupeno meglo, gostejšo od tiste nad rečnim tokom žveplenega Stiksa, ki se vije v svet mrtvih.

Videl sem starko, ki vzklikne, tik preden policisti nanjo vržejo solzivec: sram te bodi, kakor bi to rekla sinu, čigar nedostojnemu izpadu je pravkar prisostvovala.

Videl sem starca, ki kleči na pločniku in se v oblaku solzivca bori za sapo, nato pa se vzdigne in pošlje kup pozdravov Milu Đukanoviću – ne ker so tri desetletja starčevega življenja požrle državnikove kobilice, ne zaradi oholih, sladkobesednih odposlancev, ki jih je državnik poslal na Cetinje, kjer obljubljajo tovarne čokolade in kulturne centre, temveč ker je državnik iz države napravil kupleraj, ki ga zdaj uničuje tuja, od moči pijana vojska, odeta v črnogorske uniforme.

Videl sem veliko podgano, ki je mali podgani čestitala za kugo, ki jo je poslala nad mesto, ki ga obe sovražita z vsakim delčkom svojega plastičnega srca, črnega kot vreča za gnoj.

Videl sem smrdeče hlape nad izjavo za javnost ameriškega veleposlaništva v Podgorici, zelenkaste kot plesen na skorji gnilega sadeža.

Vi, o ošabni vladarji države in bedni služabniki cerkve, ste – ko je veter, ki se je spustil skozi lovčenske gozdove, razpihal solzivec, s katerim ste vse jutro, dolgo in počasno kot piton, bombardirali Cetinje – videli ljudi, ki ste jih, tako menite, pokorili.

Jaz sem šel in videl nekaj drugega – ljudi, ki se jih ne da pokoriti.

—

Prevedel: Miha Zemljič