Diagnoza: abortus

Živimo v časih, ko papeževo izjavo o egoizmu milenijske generacije, ki da ima raje domače živali kot pa otroke, objavijo vsi glavni mediji – kot da bi šlo za neverjetno drobtinico modrosti. Prav tako živimo v politični skupnosti, v kateri je bila za predsednico evropskega parlamenta ravnokar izvoljena ženska z nebulozno kombinacijo političnih prepričanj – menda podpira pravice LGBT+ oseb, je pa proti abortusu. Še bolj zgovoren pogled v sedanjost pokaže dogajanje v ameriškem Teksasu, kjer po novem obljubljajo po deset tisoč dolarjev za prijavo oseb, ki so opravile abortus ali so ga pomagale opraviti drugi osebi.

Ob vsesplošnem razkrajanju demokratičnih standardov, vedno bolj pereči podnebni problematiki in vse bolj odkrito fašističnim oblastnikom bi se lahko čudili, zakaj se pred bolnišnicami ne vijejo vrste ljudi vseh spolov, ki čakajo na sterilizacijo. Vedno manj mi je namreč jasno, zakaj kdor koli še verjame, da je človekovo razmnoževanje v takšnih razmerah sploh etično dopustno. Ampak ne. Slovenska vlada namesto tega zganja čisto drugačno paniko. Predstavlja statistike rodnosti, govori o povečanju narodnega življa na tri milijone, naša zakonodaja še kar vztraja, da se nihče ne sme sterilizirati pred petintridesetim letom starosti (kaj pa, če si premislimo?). Na prenovljeno reprodukcijsko politiko torej ne moremo upati. Še zlasti ne pod janšizmom.

Postabortivni sindrom je v celoti propagandni izum ameriškega gibanja pro-life.

Da je nekaj narobe z ljudmi – še posebej z ženskami –, ki nočejo imeti otrok, žal ni nova ideja. V zadnjem desetletju v različnih medijih, tako klasičnih kot spletnih, kar pogosto beremo žolčno strašenje tega ali onega samooklicanega strokovnjaka ali političnega komentatorja pred uničenjem spolov. Ženske da nočejo več rojevati otrok in biti v razmerjih z moškimi, moški bi se ličili in raje bili v razmerjih drug z drugim, vsaka druga oseba pa si hoče, strah in groza, spremeniti spol.

V tem kontekstu najdemo tudi »postabortivni sindrom«. Ta domnevni sindrom je sicer psevdoznanstveni izum, ki se napaja iz dojemanja abortusa kot umora. Prvič je bil opisan že pred skoraj štiridesetimi leti, njegov pojav v našem prostoru pa je nekaj novega. Šlo naj bi za domnevno podvrsto posttravmatskega stresa, ki naj bi nastala kot travmatski odziv na abortus (pri tem govorimo zgolj o travmatskem odzivu na specifično zaželen umetni splav). Alternativna poimenovanja za domnevno nastalo škodo so še postabortivni stres, postabortivno žalovanje in postabortivna travma.

Postabortivni sindrom opisujejo kot »nemožnost soočanja s čustvi, kot so strah, žalost in občutek krivde, ki jih občutimo kot posledico izkušnje s splavom«. Nabor simptomov je zelo širok: občutki sramu in krivde zaradi zagrešene »napake« abortusa. Sledijo depresija, podoživljanje abortusa z nočnimi morami ali obsesivnim razmišljanjem o dogajanju na kliniki med opravljanjem abortusa, želja po ponovni zanositvi ali zavračanje ponovne zanositve. Nadalje: razpad partnerske zveze, prekinitev vezi s svojimi otroci ali, nasprotno, prizadevanje, da bi bila popolna mati. Potem so tu še odvisnost oziroma zlorabljanje alkohola in drog ter sindrom obletnice – okrepitev simptomov vsako leto ob obletnici abortusa.

Seznam simptomov, ki ga navajam, se nahaja na spletni strani Sara Centra za ženske, ki je društvo za »pomoč in svetovanje nosečnicam v stiski in družinam«. Drugi viri navajajo še frigidnost ali promiskuitetnost, anoreksijo ali prenajedanje, pretirano ukvarjanje z lastnim videzom ali zanemarjanje svoje zunanjosti in tako naprej. Pri tako raznolikem in nekoherentnem naboru simptomov tako lahko sklepamo, da so kakršnekoli psihološke težave ali motnje, ki jih oseba razvije kadar koli življenju po opravljenem abortusu – travmatski odziv na abortus.

COBISS ne premore niti enega samega znanstvenega članka na temo postabortivnega sindroma, zgolj sedem diplomskih nalog, od katerih so štiri napisale študentke teoloških izobraževalnih zavodov.

Sara Center in podobna združenja, ki osveščajo o postabortivnem sindromu, sicer priznavajo, da sindrom ni formalno priznan, a hkrati zatrjujejo, da gre za motnjo, ki domnevno muči milijone posameznikov in posameznic. V to neverjetno številko sicer vključujejo tudi moške, ki naj bi žalovali po partneričinem abortusu, s katerim se niso strinjali; a večino pozornosti namenijo nagovarjanju žensk. Njihova želja je, da bi si trpeče za postabortivnim sindromom »pustile pomagati«. Upanje na ozdravljenje namreč obstaja, izvira pa iz – Svetega pisma. Celotno delovanje Sara Centra in podobnih združenj je eksplicitno zasnovano na svetopisemskih načelih. Spletna stran Sara Centra pa je zgolj eno izmed več spletnih mest v slovenščini, kjer najdemo omembe in razlage postabortivnega sindroma. O njem večkrat pišejo tudi na 24KUL, v Zavodu Iskreni in Zavodu Živim. Na uradni spletni strani frančiškanskega duhovniškega reda v Sloveniji pa so objavili objavila nagovor patra Tadeja Strehovca, sicer skrbnika portala 24KUL.si in generalnega tajnika Slovenske škofovske konference, ki je postabortivni sindrom vključil v svoje nasprotovanje abortusu. Seveda gre od prvega do zadnjega vira za katoliške zavode in inštitucije, od njih pa koncept postabortivnega sindroma prevzemajo tudi nekateri (vsaj navzven) sekularni starševski blogi. Medtem ko prvi postabortivni sindrom pojmujejo ideološko izrazito krščansko, pa je sam koncept mogoče razlagati tudi s sekularnim besednjakom.

Če se postabortivni sindrom že zaradi svojega izrazito krščanskega ozadja zdi potencialno tendenciozen, je to zato, ker gre v celoti za propagandni izum ameriškega gibanja pro-life. Slovenski COBISS ne premore niti enega samega znanstvenega članka na temo postabortivnega sindroma, zgolj sedem diplomskih nalog, od katerih so štiri napisale študentke teoloških izobraževalnih zavodov. Medtem pa mediji, kot je portal 24KUL.si, pišejo o domnevni krutosti medicinske, psihiatrične in psihološke stroke, ki zanikajo obstoj postabortivnega sindroma in s tem pod preprogo pometajo psihično trpljenje žensk, ki so opravile abortus. V času, ko vse pogosteje razpravljamo o slepih pegah in mizoginiji znanosti, še posebej pa medicinske stroke, postaja postabortivni sindrom tudi privlačna tema ob površnem razumevanju te problematike: zlahka namreč oblikujemo argument, da gre zgolj za še eno težavo žensk, ki je zdravniki ne jemljejo resno. Moralo bi nas tudi skrbeti, da je mogoče tako zlahka zlorabiti legitimno feministično kritiko medicinske in ginekološke stroke.

Ideja postabortivnega sindroma se je v praksi prvič pojavila sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja v kontekstu katoliškega svetovanja za okrevanje po abortusu. Od tam se je hitro razširila preko kriznih centrov za nosečnice v ZDA, ki jih dandanes vodita predvsem dve veliki evangelijski organizaciji, Care Net in Heartbeat International. Aktivistično osebje v teh centrih operira zelo preprosto: nosečnice sistematično prepričujejo, naj ne opravijo abortusa ne glede na okoliščine. Ob tem jim ponujajo psihološko podporo in socialne storitve, a le pod pogojem, da abortusa ne opravijo. Poleg tega, da je pomoč centrov pogojna, njihova uradna politika trdi, da abortus ženskam povzroča hudo psihofizično škodo. »Univerzalna ženstvena nrav«, kot jo pojmuje krščanska ideologija, kakopak temelji na materinstvu in skrbstvu, zato jo (mater) abortus kot umor nerojenega otroka nujno poškoduje.

Pri popularizaciji diagnoze postabortivnega sindroma gre tako za čisto načrtno taktiko. V članku Is There A Post-Abortion Syndrome Emily Bazelon iz leta 2007 tako beremo, da so aktivistke za »okrevanje po splavu« preprosto nadomestile tradicionalno retorično shemo gibanja pro-life z novo teorijo: abortus ženskam ne pomaga, temveč jim škoduje. Ta taktika je namenjena spreobrnjenju sredine ameriškega volilnega telesa, morda skoraj polovice volilk_cev, ki jim abortus ni všeč, ne želijo pa si, da bi bil povsem prepovedan. Nova taktika zatrjuje, da bi bilo abortus treba prepovedati zaradi žensk samih. Zapisano sled te taktike pa najdemo v knjigi Davida Reardona iz leta 1996, Making Abortion Rare, kjer je Reardon zapisal, da »je treba spremeniti debato o abortusu tako, da se bomo z nasprotnicami bojevali na njihovem lastnem ozemlju, torej v prid interesom žensk.«

Reardonov kolega, družinski terapevt Vincent Rue, je sicer že leta 1981 pričal pred ameriškim kongresom o varianti posttravmatskega stresa, ki naj bi specifično zadeval ženske – in poimenoval ga je »postabortivni sindrom«. Reardon sklepa, da je feminizem ženske naredil popolnoma egoistične, v celoti zainteresirane zgolj za lastno dobro in čisto nepripravljene na kakršnokoli nesebično delovanje v prid nerojenim otrokom. Zato je treba abortus predstaviti kot škodljiv za ženske same, da bi jih prepričali, da mu bodo začele tudi same nasprotovati. Videti je, da je takšna taktika kar učinkovita: v ZDA trenutno pod okriljem katoliške cerkve delujejo centri za postabortivno okrevanje v najmanj 165 škofijah, poleg tega pa zvezne vlade financirajo še vsaj 50 kriznih centrov za nosečnice, ki sicer niso povezani s specifičnimi cerkvami, a v njih delajo pro-life aktivistke. Temu lahko dodamo še nedoločeno število katoliških in evangelijskih privatnih svetovalnic in terapevtskih skupin. In kot vsaka druga ameriška pogruntavščina, ki slej kot prej migrira k nam, tudi pri nas že premoremo vsaj en center, kjer se zdravi postabortivni sindrom po katoliških metodah.

RKC skozi stoletja povsem dobesedno in finančno služi na krivdi, ki jo vzbuja ljudem, zato da jim lahko potem ponuja različne oblike odvez in odpustkov, ki so vedno tako ali drugače plačljivi.

Kljub trmastemu vztrajanju, da se zlobna stroka ne zmeni za trpljenje žensk po abortusu, seveda nihče ne zanika, da ima lahko abortus travmatičen učinek. Še zlasti v primerih, če je bil otrok zaželen, a ga iz kakršnih koli razlogov trenutno ne moremo imeti. Pa tudi, če je abortus opravljen iz zdravstvenih razlogov in podobno. Prav tako je več kot verjetno, da bo oseba, ki opravi abortus, po posegu občutila krivdo in posledično razvila travmatski odziv na dogodek – sploh če dojema to dejanje kot umor ali pa vsaj kot nekaj neetičnega. Toda zgolj občutek krivde preko nečesa še ne dokazuje, da gre za nekaj neetičnega. LGBT+ osebe imamo izredno visoke statistike samomorilnosti, a je to posledica travme obstoja v okoljih, ki nam niso naklonjena in ne za inherentno samomorilno nagnjenost naših menda abnormalnih možganov. Povprečna oseba se v letu Gospodovem 2022 pogosto počuti krivo zaradi hrane, ki jo je pojedla; telesne vadbe, ki je ni opravila; seksa in seksualnih želja, ki jih je ali pa ni imela. Stopnja krivde pa niha od rahlega, prijetnega nelagodja, da smo si privoščili nekaj prepovedanega, pa vse do hromeče obsesije, ki zahteva dolgoletno okrevanje. Od družbe, prežete s krščansko krivdo, kaj dosti drugega tudi ne moremo pričakovati. RKC skozi stoletja povsem dobesedno in finančno služi na krivdi, ki jo vzbuja ljudem, zato da jim lahko potem ponuja različne oblike odvez in odpustkov, ki so vedno tako ali drugače plačljivi.

Sekularna terapija za postabortivni sindrom ne obstaja, saj je postabortivni sindrom izključno krščanski izum. Sloni na osnovni paradigmi abortusa kot nečesa, za kar se je treba spokoriti in prositi odpuščanja. Sekularne terapije vsekakor obravnavajo osebe, ki se po abortusu na kakršenkoli način slabo počutijo, vendar za to ne potrebujejo izuma postabortivnega sindroma, ki trdi, da zaželeni abortus neizogibno poškoduje delikatno žensko psiho. Pri postabortivnem sindromu gre torej zgolj za strokovno povsem nepotrjen in neutemeljen sinkretizem uradnih in uporabnih diagnoz poporodne depresije in posttravmatskega stresa s krivdo obsojene zločinke in grešnice. Teološki aspekt, spojen s psihiatričnim besednjakom, prenese krščansko moraliziranje v sodobni kontekst vsesplošne panike glede mentalnega zdravja. Podobno se trenutno dogaja tudi s praktično vsemi oblikami hormonske kontracepcije, kjer se legitimne napake mizogine znanosti neopazno spajajo z »alternativnimi« oblikami kontracepcije: dragimi prehranskimi dodatki, aplikacijami za spremljanje neplodnih dni in abstinence pod novimi imeni. In pri tem kapitalizirajo na obupu oseb, ki ne tolerirajo stranskih učinkov hormonske kontracepcije. Razlika je zgolj v tem, da za vsako trendovsko obliko retradicionalizacije družbe nimamo dejanskega dokumentiranega načrta konservativnih skupin.

Ob kritiki strokovno nepriznane diagnoze, kot je postabortivni sindrom, se je hkrati treba zavedati tudi problematične zgodovine medicinskega patologiziranja družbeno nezaželenih elementov. Homoseksualnost in transspolnost sta morda trenutno najbolj znani kot izvirno patologiji, a zelo zanimiv je denimo tudi primer drapetomanije – pretirane želje po svobodi, s katero je zgodnja ameriška psihiatrija diagnosticirala pobegle sužnje. Predvsem pa se velja spomniti histerije in medicinske obravnave histeričark, da niti ne omenjam patologiziranja feministk nasploh. In ki smo ga še dandanes deležne z blodnjami o hormonskih motilcih in feministični teoriji, ki delata militantne moškinje iz »normalnih žensk«.

Michel Foucault je v Zgodovini norosti izčrpno prikazal, kako gre pri konstituiranju mentalnih bolezni za vrsto nadzora, in kako je zgodovina psihiatrije dejansko zgodovina prevajanja krščanskega greha v zločin in bolezen. In medtem ko žensk (»žrtev« abortusa) pristaši teorije postabortivnega sindroma resda ne tlačijo v ustanove za duševno bolne, jih vseeno postavljajo v podrejeni položaj. Imajo duševno motnjo, zato jim je treba pomagati – pri čemer je pomoč Sveto pismo in prigovarjanje, da jim bo Bog odpustil greh abortusa. In ker je duševna motnja postabortivnega sindroma tako grozljiva, hkrati pa jo je mogoče zlahka preprečiti – je treba poskrbeti za ženske, ki ne vedo, kaj je dobro zanje, in jim odvzeti pravno pravico do abortusa. 



Kriteriji zdravja žal niso izključno medicinska kategorija, kar velja tako za fiziološko kot za psihično zdravje – oprostite mi to grobo delitev. Standardno izhodišče zdravja ginekologije je, recimo, še vedno zdravje glede na plodnost in sposobnost donositi zdrav fetus. O individualni kvaliteti življenja je zelo malo govora. Podobno je s psihičnim zdravjem – tako kot primer histerije, drapetomanije ter transspolnosti, ki je bila do nedavnega obravnavana kot mentalna bolezen in je marsikje še vedno – med drugim tudi v Sloveniji. Definicija mentalnega zdravja je namreč historično gledano v veliki meri politične narave in je odvisna od tega, kar stroka in okolje določita za normalno in zdravo. Zato bi morali postati pozorni vsakič, ko se pojavijo znaki patologizacije nečesa, kar je družbeno nezaželeno, ali pa obratno – ko je nekaj družbeno nezaželeno samo zato, ker naj bi šlo za bolezen. Dobro tudi vemo, da je ženska emancipacija družbeno nezaželena marsikje – in da je zato bila in je še vedno patologizirana. Vprašanje je zgolj, v kakšni meri te poskuse dopuščamo.

—