Dol z novicami

Britanski časopis The Guardian ima od Hamasovega napada in izraelske invazije praktično vsak dan odprt blog v živo, na katerem vsakih nekaj minut objavlja novice in nove informacije. Podobno velja tudi za vojno v Ukrajini, ki je zdaj sicer deležna nekoliko manj pozornosti, pa tudi za mnoge druge dogodke – smrti in rojstva članov britanske kraljeve družine, nogometne tekme, celo za sodni postopek Gwyneth Paltrow, ameriške zvezdnice in promotorke raznih wellness produktov, ki jo je neki zobozdravnik pred dobrim letom tožil, češ da se je na smučišču zaletela vanj. Guardianu – in mnogim drugim medijem širom sveta — se je očitno zdelo, da gre pri tej zgodbi za breaking news, ki morajo biti javnosti posredovane sproti in z veliko vnemo.

Nasičenost z novicami je v dobi spletnih medijev verjetno dosegla nove ekstreme, vendar gre za precej starejši fenomen. Ameriški zgodovinar Daniel Boorstin je o nečem podobnem pisal že v šestdesetih: mediji, katerih posel je novičarstvo, bi seveda radi proizvedli čim več novic. Če novic ni, jih pa ustvarijo, vložijo denar, objavijo novice, proizvedejo dobiček. Ustvarjanje novic pomeni predvsem ustvarjanje videza, da gre pri nečem za novice – Boorstin je to poimenoval psevdodogodek. Mediji vseh sort in kvalitet, od Nove24 do Guardiana, denimo radi poobjavijo tvit kakšne polznane osebnosti, češ da konstituira del nekega dogajanja. Toda tudi pri povsem oprijemljivih dogodkih, ki dejansko pomenijo razvoj neke situacije, postajajo novice vse bolj razdrobljene – vojna v Ukrajini je zelo pomembna tema, ni pa jasno, ali moramo biti obveščeni vsakič, ko se fronta premakne za 100 metrov.

Od istega avtorja preberite tudi: Razkroj urbanega prostora.

Razdrobljenost mikro-novic pomeni tudi, da je precej laže postati del novic: vse, kar je potrebno, sta tiskovna konferenca in nekakšna napoved. Na začetku aprila so slovenski mediji na veliko poročali o grožnji slovenskim šolam, čeravno v resnici ni bilo povsem jasno, o čem poročajo. Izvedeli smo le, da je nekdo na nekem portalu v komentarju zagrozil z napadom na neko šolo. Razen te osnovne informacije o sami grožnji nismo še nekaj tednov nismo izvedeli kaj dosti. Predvsem smo lahko slišali cel kup izjav o tem, da ne smemo paničariti, da moramo ravnati samozaščitno (karkoli že to pomeni) in pa da imajo zdaj skoraj vse ljubljanske osnovne šole varnostnike. Novičarski tokokrog se je kasneje zaključil s poročanjem o sestankovanju ministra in direktorja policije in razpravo o tem, kdo je kriv, da se je sploh razširila panika. Če bi bil teoretik zarote, bi mislil, da je grožnjo objavil kak posebno luciden profesor slovenščine, ki bi svojim dijakom rad ponazoril poanto Dogodka v mestu Gogi.

Slovenščina ne pozna dobrega prevoda angleškega izraza news cycle – ta pomeni časovno enoto, v kateri se odvrti ena novica ali afera, preden je pozabljena. Bistveno je, da življenjska doba neke novice ni toliko odvisna od njene vsebine in dejanske materialne pomembnosti, pač pa od samega ustroja medijske infrastrukture. Javnost je v tej konstelaciji postavljena v izrazito podrejen položaj. Če novice za hip nehamo brati, bomo že kaj kmalu dobili občutek, da se je vmes zgodilo toliko, da o aktualnem dogajanju ne vemo nič. Če pa jih spremljamo ves čas, prejmemo nepreštevno količino informacij, ki jih težko smiselno razporedimo.

V tem razmerju moči je nadzor nad diskurzom bolj centraliziran – mainstream politične sile, ki so vpletene v dnevno politiko, s svojim delovanjem tako zasičijo informacijske ekosisteme, da svoje vsakodnevne boje povzdignejo na raven najpomembnejših političnih torišč – hkrati pa nas zaslepijo za bolj daljnosežna politična vprašanja. Če bi denimo aktivno spremljali predvsem Reddit forume ameriških konservativcev, bi bili pod vtisom, da se v ZDA odvija malodane državljanska vojna, čeprav po drugi strani republikanci in demokrati, z izjemo določenih družbenih vprašanj, kot sta splav in pravice LGBTQ+ skupnosti, vodijo praktično isto politiko. Intenzivno poročanje o vsakem naznanilu, izjavi, tiskovni konferenci ustvari občutek, da se nekaj dogaja, da se odvija politika, da je usoda njihove skupnosti iz tega ali onega razloga na kocki. Posledica ni samo mistifikacija dejanskih političnih procesov, marveč tudi radikalizacija in ponasiljenje družbe – čeprav je danes več kvir ljudi in bi, v skladu z naivnimi idejami o neizbežnem družbenem napredku, pričakovali večje sprejemanje, je obenem moč opazovati porast anti-LGBTQ+ nasilja.

Če novice za hip nehamo brati, bomo že kaj kmalu dobili občutek, da se je vmes zgodilo toliko, da o aktualnem dogajanju ne vemo nič. Če pa jih spremljamo ves čas, prejmemo nepreštevno količino informacij, ki jih težko smiselno razporedimo.

Evropska unija in druge podobne organizacije veliko govorijo o t. i. medijski pismenosti, kar večino odgovornosti prestavi na posameznico in posameznika – toda ob vsej poplavi informacij je zares medijsko pismen tisti, ki iz vseh mikronovic  sestavi smiselno in širšo zgodbo. To pomeni, da mora poznati vsebino najrazličnejših tem: od znanosti do mednarodnih odnosov. Toda pomembneje: to pomeni tudi, da mora biti vsak svoj novinar. Z Adamom Curtisom bi lahko rekli, da se je odnos v resnici obrnil – mediji ne igrajo več vloge interpreta, postali so platforma za plasiranje informacij, ki svoje bralce pogosto eksplicitno prosi za informacije – s tem pa se je pozabilo na ključno komponento novinarstva: kuriranje informacij.

Verjetno nam ni treba vedeti za vsakih 100 metrov, ki jih v Ukrajini zavzame ta ali ona vojska, in prav gotovo je premišljevanje o vsaki govorici, ki jo deli Bojan Požar, povsem nezdravo in neuporabno. Odgovor na problem mikronovic se izmika. Rešitev se gotovo ne skriva v obveznih izbirnih vsebinah medijske pismenosti, pa tudi samo v javnih medijih ne. Prav tako moramo zavrniti ludistične intuicije tehnološke regresije – torej razne sanje o nekakšnem vračanju k tradicionalnim medijem, prepovedi raznih platform ipd., če ne zaradi drugega, zato, ker gre pri tem za jalovo delo. Mislim, da je kaotična zasičenost z informacijami dejstvo in da se moramo zato rajši vprašati, kdo nadzoruje ta kaos in kakšna logika ga vodi. Mikronovice in podobni fenomeni so najbolj škodljivi v asimetričnih situacijah, kjer določeni akterji nadzorujejo delovanje platform oziroma lahko upravljajo s pridobljenimi podatki, zato, v teoriji, demokratizacija raznih platform deluje kot najelegantnejša rešitev. Teže si je predstavljati, kaj bi to pomenilo v praksi, zato to vprašanje puščam odprto. Vsekakor pa je jasno, da se vloga novinarja spreminja – in da se ne spreminja samo zato, ker se spreminja tehnologija. Da bi dognali, kaj moramo storiti, se moramo verjetno pogovoriti ne le o medijih, pač pa o komunikaciji nasploh.

—

Prikazna fotografija: Daniel R. Blume, Wikimedia Commons.