Družbeno odgovorna poezija

Na Zahodu je bila poezija dolgo časa razumljena kot dejavnost, strogo ločena od življenja in politike. Nihče ni tega povedal tako lapidarno kot veliki esteticist Oscar Wilde, ki je slovito dejal, da je vsa umetnost – in zatorej tudi poezija – »povsem neuporabna«. Umetnost, nadaljuje, »nikdar ne izraža ničesar drugega, kakor sama sebe. Ima neodvisno življenje«.

Poezija torej ne bi smela služiti ničemur in nikomur: ne kultivaciji posameznika, ne religioznim ciljem, ne moralni prevzgoji, ne spoznavanju in razkrivanju resnice, ne izboljšanju družbenih razmer, ne političnim in družbenim revolucijam, ne emancipaciji žensk in ne osvoboditvi človeštva izpod izkoriščevalskih in zatiralskih družbenih in ekonomskih odnosov. Ali kot je to zapisal ruski formalist in literarni teoretik Viktor Šklovski: »Umetnost je bila vedno neodvisna od življenja in njena barva se ni nikdar ujemala z barvo zastave, ki je plapolala nad trdnjavo Mesta.«

Umetnost naj bi bila avtonomna. Avtonomistična razumevanja poezije, ki so dolgo časa prevladovala v (pred)govorih pesnikov ter v literarnovednih kabinetih in predavalnicah, so umetnost in poezijo predstavljala kot popolnoma izolirano od vsega družbenega, kulturnega in materialnega življenja družbe, zlasti poezijo pa povzdignjeno nad vsa področja človeškega delovanja. Poezija, ki bi se spustila z višav, kjer prebivajo muze in bogovi pesništva, v umazani, vsakdanji svet politične in družbene realnosti, bi prenehala biti »lepa umetnost« in postala kvečjemu le še to, kar je Kant imenoval »prijetna umetnost«, ki je primerljiva z družbenimi aktivnostmi, ki služijo premagovanju kratkočasja in delanju življenja »prijetnejšega«.

Vsaka pesem je del družbenega sveta, nanj bistveno vpliva in ta vpliva nanjo, pa naj se tega zaveda ali ne.

Edina stvar, za katero si sme in mora prizadevati poezija, tako uči esteticistični nazor, je lepota. In lepota je edino, kar zadeva poezijo.

Toda to ne drži. Poezija je tako kot vse druge človeške aktivnosti vpeta v vsakdanji svet družbene produkcije in reprodukcije. Kot opominja Mark Nowak v pred kratkim prevedeni Družbeni poetiki, »materialistična zgodovina« katerekoli knjige pesmi »vključuje zgodovino sodobnega delavskega razreda«: izdelovalcev papirja in drugih materialov, potrebnih za izdelavo knjige, knjigovezcev, skladiščnikov, hišnikov, dostavljalcev in prevoznikov, urednikov, lektorjev, skratka vseh neposredno in posredno udeleženih v produkcijskem procesu izdelave in distribucije knjige. Preučevalci in preučevalke umetnostne zgodovine so kritično ovrgli koncepte, ki so dominirali v dojemanju umetnosti, zlasti koncepta velike umetnine in umetniškega genija, ki ustvarja po božanskem navdihu muz. Namesto tega so v ospredje postavili ideje, da sta tako umetnik (torej tudi pesnik) kot umetnostno delo entiteti, ki sta v bistveni meri odvisni od vsakokratnih obstoječih družbenih razmer in razmerij ter podvrženi vplivu in delovanju vsakokratne dominantne ideologije. Vsaka pesem je del družbenega sveta, nanj bistveno vpliva in ta vpliva nanjo, pa naj se tega zaveda ali ne. Poezija zato ni zaprta, avtarkična, samozadostna bitnost, temveč nekaj, kar nastaja in najde svoje občinstvo na križišču družbenih silnic morale, politike, religije, rečeno z delno sopomenko: ideologije. Ideja, da je poezija v najtesnejši zvezi zgolj s svetom lepote in potemtakem neideološka, je zato sama del neke ideologije.

Poezija oziroma pesnik in pesnica morata ozavestiti svoje mesto v družbi, spoznati prikrito družbeno delovanje in skrite mehanizme ter se družbeno angažirati.

Poezija oziroma pesnik in pesnica morata zato ozavestiti svoje mesto v družbi, spoznati prikrito družbeno delovanje in skrite mehanizme ter se družbeno angažirati. Jean Paul Sartre je v ta namen skoval izraz »angažirana literatura«. Po Sartru »s pomočjo literature … preide skupnost k refleksiji, k razmišljanju, začuti slabo vest, dobi notranje neusklajeno podobo same sebe, ki jo kar naprej poskuša modificirati in izboljšati«. Koncept je kasneje nadgradil Adorno, ki je jasno poudaril, da »namen angažirane umetnosti ni doseči politične ukrepe, pisati zakonodajne akte ali ustvarjati praktične institucije – kot zgodnje tendenčne igre proti sifilisu, dvobojem, zakonom o splavu ali popravnim domovom –, marveč prizadevati si za spremembo osnovne osebne drže«. Angažirana poezija nas lahko usmerja k prizadevanju za boljši, pravičnejši svet, spremeniti svet pa more zgolj naše kolektivno politično (so)delovanje.

Pesem je zato lahko nosilka resnice o svetu, je razkrivalka dejanskih silnic in mehanizmov, ki utirjajo konstantno delovanje vsakokratne družbene formacije, v kateri vlada ena dominantna družbena skupina (dominantni ekonomski razred) in ki izkorišča ter zatira druge, podrejene družbene skupine oziroma razrede. Ker dominantna ideologija prikriva in mistificira realno stanje in dejansko obstoječe nepravične družbene odnose, je lahko samo dobra, reflektirajoča, angažirana poezija tudi protiideološka.

Poezija delavskega razreda

Eden, iz uvida, da je z umetnostjo in poezijo mogoče spremeniti družbeni svet in družbene odnose, izhajajočih radikalnejših poskusov je bilo gibanje, imenovano Proletkult. Po besedah enega njegovih utemeljiteljev, Platona Mihajloviča Kerženceva, je bila naloga Proletkulta »razvoj neodvisne proletarske kulture, ki vključuje vsa področja človeškega duha – znanosti, umetnosti in vsakdanjega življenja. […] Delo, ki ga mora opraviti proletarska kultura [in poezija] mora iti z roko v roki s političnim in ekonomskim bojem delavskega razreda«. Poezija, za kakršno so si prizadevali pesniki in teoretiki Proletkulta, je »pesem mesta«, ki mora biti izraz kolektivne in ne individualne volje, skupnega revolucionarnega veselja. Opevati mora mesto kot nov industrijski center delavcev, ki »ustvarjajo vse bogastvo«. Hvalnica tovarnam in strojem, zaupanje in upanje zazrto v prihodnost.

Kot je gibanje nedavno ocenila teoretičarka McKenzie Wark v Molekularno rdeče, si je Proletkult prizadeval »spremeniti delovne procese s spajanjem umetnosti in dela; spremeniti vsakdanje življenje z razvijanjem skupnostnega življenja v mestih in spreminjanjem družbenih vlog ter norm; in spremeniti čustva, ustvariti nove strukture občutenja, premagati emocionalno trenje zaradi organizacije delovnih procesov, ki organizirajo naravo na podlagi svojih apetitov«.

Proletkult si je prav tako prizadeval za avtonomijo in neodvisnost poezije od državnega nadzora ter za prevlado na kulturnem področju, zaradi česar – pa tudi zaradi nekaterih idejnih razlik – je leninistična struja, ki je sprva tvorno sobivala s Proletkultom pri uresničevanju nove sovjetske komunistične družbe, gibanje kmalu ovadila kot »filozofski idealizem«. V njem, tako kot v nekaterih drugih levičarskih gibanjih – »otroških boleznih komunizma« – je prepoznala leninizmu nevarnega nasprotnika, ki bi naj v nekdaj skupni projekt izgradnje boljšega sveta vnašal »buržoazne in reakcionarne« elemente ter »propagiral antimarksistične poglede«. Leta 1920 je bil Proletkult efektivno razpuščen, nadzor nad njegovimi institucijami pa je prevzelo državno ministrstvo – Ljudski komisariat za izobraževanje.

Feministična poezija in onkraj nje

Veliko uspešnejše, dolgotrajnejše in tvornejše je (bilo) sodelovanje poezije in feminizma oziroma feminističnih tokov. Feministična tradicija je zgodaj spoznala, da jezik odločilno vpliva na družbene odnose in da se je s poezijo mogoče sporazumevati z javnostjo ter ji predočiti posebne izkušnje, ki so jih ženske deležne zaradi svojega družbenega spola. Feministična poezija pripoznava ženske izkušnje kot veljavne, enakovredne upoštevanja. Tovrstne pesmi »podirajo mejo med zasebnim in javnim«, kot je zapisala ena vidnejših pripadnic feminističnega pesniškega gibanja iz šestdesetih Adrienne Rich. Feministična poezija (zlasti drugega vala) izhaja iz pomembne in ključne ugotovitve, ki nam jo poskuša posredovati, in sicer, da so »osebne težave«, s katerimi se spopadajo ženske v vsakdanjem življenju, neločljivo povezane z družbenimi in političnimi strukturami. Diskriminacija, nasilje nad ženskami, dvojna merila, mizoginija zatorej niso stvar golega odnosa med dvema ali več posamezniki oziroma posameznicami, temveč so temeljno povezane z družbenimi, ekonomskimi in političnimi institucijami, pa tudi v družbeno tkivo globoko zakoreninjenimi kulturnimi vzorci, navadami in družbenimi normami. In ker jezik bistveno sodoloča naše družbene odnose – tudi na ta način, da jih ideološko legitimira in mistificira –, je s poezijo mogoče podvomiti v privajene predpostavke in pomene, ki se nam lahko zdijo samoumevni in ki tem nepravičnim družbenim strukturam, institucijam in normam zagotavljajo obstojnost, verodostojnost, hegemonijo.

Feministična poezija izhaja iz pomembne in ključne ugotovitve, ki nam jo poskuša posredovati, in sicer, da so »osebne težave«, s katerimi se spopadajo ženske v vsakdanjem življenju, neločljivo povezane z družbenimi in političnimi strukturami.

Zlasti intersekcionalni feministični poetični pristopi osvetljujejo poleg zatiranja in izkoriščanja na podlagi spola tudi sorodne izkušnje drugih manjšin, in sicer izkušnje, ki izhajajo iz zatiranj na podlagi barve polti, reprezentacije družbenega spola, neheteronormativne spolne usmerjenosti, telesne in duševne oviranosti ali deprivilegiranega političnega statusa, denimo migrantk ali begunk.

Poezija je tako področje »reinterpretacije, ponovnega odkrivanja, ponovne evalvacije, na poti k ustvarjanju znosne sedanjosti in možne prihodnosti,« kot zapiše pesnica in teoretičarka Sandra L. Faulkner. Je način, kako lahko drugi, bralci in poslušalci, ki teh izkušenj nimamo, »izkusimo družbene strukture in razpoke in situ,« in se, če si dovolimo, da nas nagovori, tudi sami pridružimo boju za spremembo teh nepravičnih struktur. Pesem je lahko naša spremljevalka in vodnica na poti v boljši svet in ker je, povedano z Blochom, »vidna predpodoba« tistega, kar bi – skladno z univerzalno idejo pravičnosti in enakosti med ljudmi – moralo obstajati, pa to še ne obstaja, poezija odpira in razširja naš smisel za boljšo, drugačno, pravičnejšo prihodnost. Angažirana oziroma raje družbeno reflektirajoča in odgovorna poezija sodi zatorej h krpanju razpok, ki nam preprečujejo podati se na skupno permanentno pot k popolni osvoboditvi človeštva.

—