Elektronska državljanska nepokorščina

Objavljamo protestniški priročnik, manifest, poziv k uporu in disrupciji v kiber prostoru. Kolektiv Critical Art Ensemble je legendarni esej Elektronska državljanska nepokorščina prvič objavil leta 1994 kot predlog alternativnih metodologij za upor v času, kjer se moč in kapital namesto po ulicah pretakata po medmrežju. Po tridesetih letih ponavljanja aktivističnih strategij, ki so bile že v devetdesetih detektirane kot neogrožujoče sistemu, ga objavljamo (v nekoliko skrajšani obliki) in predlagamo v ponovno branje.

—

Ena izmed bistvenih značilnosti, ki ločuje pozni kapitalizem od drugih političnih in ekonomskih formacij, je njegov način reprezentiranja moči: Kar je bila nekoč stalno sedentarna trdna množica, je zdaj postal nomadski elektronski pretok. Preden se je oblikoval računalniški informacijski menedžment, ni bilo težko odkriti, kje je osrčje institucionaliziranega vodenja in nadzorovanja. Režimi so uporabljali očitne pojavne oblike prostorov moči, da so z njimi ohranjali svojo prevlado. Gradovi, palače, vladne birokracije, korporacijski uradi in druge arhitekturne strukture so se dvigale iz mestnih središč in zmerom je obstajalo tveganje, da drzni nezadovoljneži in sile podzemlja napadejo njihove utrdbe. Te strukture, ki so razodevale nepremagljivo in večno trdnost, so lahko ustavile ali demoralizirale uporniška gibanja, še preden so ta nastala. Pomembnost tega spektakla je bila res dvorezen meč; ko je bila opozicija dovolj obupana (ker je materialno obubožala ali ker se je legitimnost nekega režima simbolično zlomila), je njena revolucionarna moč zlahka našla nosilce moči in se z njimi spopadla. Če so trdnjave padle, se je večinoma sesul tudi režim. V tem širokem zgodovinskem kontekstu se je oblikovala obča strategija za državljansko nepokorščino.

Ta strategija je bila nenavadna, saj so se uporniške skupine odločile, da jim s tistimi, ki so zasedli bunkerje moči, ni treba ravnati nasilno. Namesto tega so izbrale taktike za spodbujanje institucij, da so prilaščevalci ostali brez moči. Čeprav je bil izgovor za uporabo tega načina nasmejani obraz moralne moči, sta šele ekonomsko uničenje in simbolično motenje pripomogla k učinkovitosti celotne strategije. Današnje dejavnosti državljanske nepokorščine (DN) so zvečine bolj usmerjene k spodbujanju institucionalnih sprememb kot pa k nacionalnemu zlomu, kajti ta slog uporništva dopušča možnosti za pogajanja. Zato so sodobne vlade prvega sveta strpnejše do teh dejanj, saj praviloma ne ogrožajo kontinuitete obstoja nacije ali vladajočega razreda. Čeprav se državljanska nepokorščina kaznuje, zvečine ni deležna ekstremnega državnega nasilja in tudi tisti, ki uporabljajo te metode DN, praviloma ne veljajo za revolucionarje; če jih aretirajo, z njimi ne ravnajo nujno kot s političnimi zaporniki. (Seveda je bilo nekaj pomembnih izjem v tej politiki prvega sveta, denimo preganjanje borcev za ameriške državljanske pravice na Jugu).

Zastarele metode uporništva je treba na novo definirati; z novimi metodami so ugotovili, da se napadalna moč (ne) osredotoča na elektronskem nivoju.

Čeprav je DN še vedno učinkovita, tako kot je bila izvirno zamišljena (še zlasti na lokalnih ravneh), njena učinkovitost z vsakim minulim desetletjem bledi. Vzrok za ta upad je predvsem to, da se zna oblast čedalje bolje izogibati provokacijam DN. Čeprav spomeniki moči še vedno stojijo in so vidno navzoči na stabilnih lokacijah, pa dejavniki, ki ohranjajo moč, niso ne vidni ne stabilni. Moč nima več stalnega prebivališča v teh spomenikih, vodenje in nadzorovanje pa se zdaj premeščata glede na potrebe. Če mehanizme nadzorovanja napadejo na enem kraju, se ti kratko malo preselijo na drugega. Tako skupine DN ne morejo vzpostaviti prizorišča operacij, s katerimi bi lahko zares spodbijale dano institucijo. Blokiranje vhoda v stavbo ali kakšna druga uporniška akcija v fizičnem prostoru lahko prepreči, da bi osebje prišlo vanjo (pretok osebja), a to ima le malo posledic, vse dokler informacijski kapital nemoteno kroži naprej.

Zastarele metode uporništva je treba na novo definirati; z novimi metodami so ugotovili, da se napadalna moč (ne) osredotoča na elektronskem nivoju. Strategija in taktika DN znata biti še uporabni tudi drugod kot pri lokalnih akcijah, toda le v primeru, če ju uporabimo za blokado informacijskega pretoka, manj pa za blokado pretoka osebja. Žal je levica pri razvijanju taktik za revizijo modelov DN sama sebi največja sovražnica. Razmere so še posebno ironične zato, ker je bila levica vedno ponosna, da je pri kritični analizi uporabljala zgodovino. Zdaj pa levica še naprej deluje, kot da bi živela v času zgodnjega kapitalizma, namesto da bi pri oblikovanju strategij političnega aktivizma upoštevala, da so se zgodovinske sile premaknile. To je še zlasti nenavadno, ker kontestacijska teorija nenehno poudarja, kako pomembni so dramatični premiki v politični ekonomiji (zgodnji kapital k poznemu kapitalu, industrijska ekonomija k terciarni ekonomiji, produkcijska kultura k porabniški kulturi itn.). To, da je levica zgrešila ta pogled, res kaže, da razkol med teorijo in prakso ni nič manjši (ali pa je celo večji) kot kdaj prej.

Pri CAE smo že povedali, in dovolite nam, da ponovimo: za moč so ulice mrtvi kapital! Na ulici ni mogoče najti ničesar, kar bi imelo v očeh elite moči kakršnokoli vrednost, saj ta sloj ne potrebuje nadzora nad ulicami, da bi lahko učinkovito vodil in vzdrževal državne institucije.

Ta posebna oblika kulturnega zaostajanja aktivistom onemogoča, da bi se domislili novih strategij, in sicer zaradi vzrokov, ki jih je težko določiti. Vsaj eden izmed dejavnikov, ki so za to odgovorni, je, da so se v vrstah aktivističnih skupin ohranili ostanki Nove levice iz šestdesetih let. Člani in članice teh skupin so preobremenjeni z metodami, s katerimi so nekoč zmagovali (zlasti prispevek Nove levice k umiku ameriških čet iz Vietnama), zato ne čutijo nikakršne potrebe po izumljanju novih. Nostalgija po aktivizmu šestdesetih v neskončnost ponavlja preteklost kot sedanjost in je, žal, okužila tudi že nove generacije aktivistov, ki nimajo več živega spomina na šestdeseta leta. Iz te sentimentalnosti je zraslo prepričanje, da je strategija »gremo na ulice« delovala tedaj in bo delovala tudi zdaj, ko gre za nova vprašanja. Medtem pa se lastnina in izobrazba še naprej in vse bolj distribuirata v korist bogatih, država varnostnih služb še naprej vdira v zasebno življenje, vlade se še vedno izogibajo vprašanjem, povezanim z aidsom, in število brezdomcev še naprej narašča. Pri CAE smo pripravljeni ponuditi roko in reči, da je morda prišlo do napake pri presojanju. Ta trditev ne namerava podcenjevati tistega, kar so dosegli na lokalnih ravneh; njen namen je le pokazati, da je sodobni aktivizem zelo malo učinkoval na vojaško/korporacijsko politiko.

Pri CAE smo že povedali, in dovolite nam, da ponovimo: za moč so ulice mrtvi kapital! Na ulici ni mogoče najti ničesar, kar bi imelo v očeh elite moči kakršnokoli vrednost, saj ta sloj ne potrebuje nadzora nad ulicami, da bi lahko učinkovito vodil in vzdrževal državne institucije. Če naj bi DN imela kaj vpliva, morajo uporniki zavzeti kaj, kar je v očeh države nekaj vredno. Ko bodo enkrat imeli v rokah predmet vrednosti, bodo dobili podlago, na kateri se bodo lahko pogajali za spremembo ali jo morebiti zahtevali.

Nekoč je bilo nekaj vredno, če si imel nadzor nad ulicami. V Parizu 19. stoletja so bile ulice poti, po katerih se je pretakala moč, ne glede na to, ali je bila moč ekonomska ali vojaška. Če so blokirali ulice in zasedli ključne politične utrdbe, je država postala inertna in v nekaterih primerih se je sesula pod lastno težo. Ta uporniška metoda je bila še koristna v šestdesetih letih 20. stoletja, vendar je njena moč vse od konca 19. stoletja pojemala. Iz radikalne prakse se je spremenila v liberalno. Ta strategija je vzniknila iz tega, da je bil kapital centraliziran v mestih; ko se je kapital čedalje bolj decentraliziral in prebijal nacionalne meje ter zapuščal mesta, je postajala ulična akcija čedalje manj koristna. Ker se je poslovanje preselilo iz mest, so ta propadala v korupcijskih razmerah, nakar sta jih umazala kriminal in bolezen – zato je razumno domnevati, da mesta niso več koristna za ekspanzijo moči. Če bi bila koristna, bi jih gotovo kotinuirano obnavljali in branili. 

V tej tavtološki argumentacijski liniji prežijo nevarnosti. Ali mesto nima vrednosti zato, ker ga nihče ne vzdržuje, ali ga nihče ne vzdržuje zato, ker nima vrednosti? Ta logična napaka je neizogibna, saj na vprašanje, kdo ali kaj ima moč, ni mogoče odgovoriti. Same moči ni mogoče videti; kaže se nam le njena reprezentacija. Kar je za reprezentacijo, je zgubljeno. Kraj, kjer je zasidrana cinična moč, in narava te moči sta samo vprašanje spekulacije. Makro moč je znana le kot niz abstrakcij, kot so »heteroseksualni beli moški«, »vodilni razred« ali v najboljšem primeru »obstoječa moč«. Makro moč izkusimo le v njenih učinkih in nikoli kot vzrok. Zato moramo uporabiti neke kazalce, če hočemo določiti, kaj ima v očeh moči vrednost, ali poiskati, kam se je moč (ne)umestila. Pri tem lahko domnevamo, da sta ključna kazalca tale: kako moč brani neki kraj ali blago, in kako strogo kaznujemo prestopnike. Večja ko je intenzivnost obrambe in kazni, večja je vrednost, ki jo ima nekaj v očeh moči. Ti kazalci so izpeljani iz izkušnje, vendar jih ni mogoče teoretsko upravičiti, saj bi morali prej ali slej uporabiti drugo načelo za pojasnjevanje prvega.

Če dostop do informacij ni mogoč, postane institucija, ki nima dostopa, nestabilna. Če to traja predolgo, se lahko institucija nazadnje podre zaradi komunikacijske vrzeli.

Če je moč opustila svoje tradicionalne kraje, kam se je potem preselila? Če domnevamo, da je pretok kapitala še vedno ključen za zdajšnji sistem, potem nam ni težko poiskati sledi. (Ne)zdrava pamet nam pravi, da moramo slediti denarju, če hočemo najti moč; ker pa denar nima izvirne točke, temveč je del krožnega ali spiralnega pretoka, je sam pretok največ, kar lahko upamo, da bomo našli. Kapital je le redko v trdni obliki; tako kot moč obstaja kot abstrakcija… Abstraktno obliko je bržkone mogoče najti v abstraktnem prostoru ali, natančneje, v kiber prostoru. Kiber prostor lahko definiramo kot virtualno informacijsko pokrajino, v katero stopamo s telefonskim sistemom. (Zaradi namena pričujočega besedila moramo zanemariti povezavo med kiber prostorom in posebnostjo VR.) Stopnja dostopa do informacij v kiber prostoru kaže, kako so institucije razvrščene v realnem prostoru. V kompleksni družbi je delitev dela že tako diferencirana, da lahko organizacijsko hitrost, ki je nujna za ohranitev sinhronosti številnih segmentov, omogoči le uporaba elektronskih komunikacijskih mrež. Tako sta postala nadzorovani razvoj informacij in dostop do njih poglavitni ključ za zlaganje sestavljanke družbene organizacije. Če dostop do informacij ni mogoč, postane institucija, ki nima dostopa, nestabilna. Če to traja predolgo, se lahko institucija nazadnje podre zaradi komunikacijske vrzeli. Razni segmenti ne vedo, ali se med seboj ovirajo ali delujejo enotno proti konkurenčnim institucijam. Blokiranje dostopa do informacij je najboljše sredstvo za spodbijanje vsakršne institucije, ne glede na to, ali je vojaška, korporacijska ali vladna. Po uspehu take akcije so poškodovani vsi segmenti institucije.

Težava z DN, kot jo zdaj razumemo, je, da ne učinkuje na organizacijsko jedro; namesto tega se bolj osredotoča na lokalizirane sedentarne strukture. Ko gre za nacionalne ali mednarodne institucije, so take akcije uspešne toliko kot muha, ki grize slona. Ko se je moč še kopičila na sedentarnih lokacijah, je bila ta strategija smiselna, a je zdaj, ko je moč decentralizirana, brez učinka. Nekoč je bilo obvladovanje strateških krajev v fizičnem prostoru ključni vir moči, zdaj pa je institucija uspešna, če se je sposobna seliti na kraje, kjer ni uporništva, in si po potrebi začasno prilastiti fizični prostor. Če opozicija osvoji ključna mesta v fizičnem prostoru, s tem na noben način ne ogroža institucije. Zamislimo si, da se je neki disidentski skupini posrečilo zasesti Belo hišo. To bi lahko bilo neprijetno za administracijo na oblasti ali za tajno službo, a ta zasedba nikakor ne bi resno ovirala delovanja izvrševalne moči. Predsedniški urad bi se kratko malo preselil nekam drugam. Fizični prostor Bele hiše je le votla reprezentacija predsedniške avtoritete in zanjo ni pomemben. 

Ne glede na to, ali nekdo stopi v zasebni informacijski vir le zaradi raziskovanja sistema ali pa hoče ukrasti vir ali ga poškodovati, bodo te sile nepooblaščen vstop vedno razumele kot dejanje skrajne sovražnosti, ki mora biti najstrožje kaznovano.

Če to, kolikšno vrednost ima nekaj v očeh moči, merimo s tem, kako ta kaznuje akcije in brani svoje kraje, je takoj očitno, da ima kiber prostor na lestvici visoko mesto. Obrambni sistemi so v kiber prostoru kar najbolje razviti. Tajna služba (prej agencija, katere naloga je bila zavarovati posameznike in posameznice, povezane s spredsednikovim uradom, in zbirati podatke o tistih, ki bi jim lahko škodovali) je čedalje bolj podobna kiber policiji. Hkrati pa so zasebne korporacije razvile lastne elektronske policijske sile, ki delujejo na dva načina. Prvič, delujejo kot varnostne sile in vzpostavljajo informacijski nadzor in obrambne sisteme, in drugič, delujejo kot trop zagrizenih lovcev, ki si prizadevajo za fizično aretacijo slehernega človeka, ki se prebije v varnostne sisteme. Te sile, tako kot zakoniti sistem, akcij v kiber prostoru ne ločujejo po namenu. Ne glede na to, ali nekdo stopi v zasebni informacijski vir le zaradi raziskovanja sistema ali pa hoče ukrasti vir ali ga poškodovati, bodo te sile nepooblaščen vstop vedno razumele kot dejanje skrajne sovražnosti, ki mora biti najstrožje kaznovano. Kljub vsem varnostnim ukrepom kiber prostor še zdaleč ni varen. Razvil in spremenil se je tako zelo, da se varnostni sistemi ne morejo prilagajati in se razvijati z enako hitrostjo. Za zdaj so vrata za informacijsko uporništvo še odprta, vendar se že zapirajo.

Kdo poskuša obdržati vrata odprta? To je najbrž eno najbolj žalostnih poglavij v zgodovini ameriškega uporništva. Zdaj so namreč najboljši politični aktivisti otroci. Najstniški hekerji delujejo v domovih svojih staršev in šolskih predavalnicah ter vdirajo v korporacijske in vladne varnostne sisteme. Njihovi nameni so nejasni. Bržkone se nekateri zavedajo, da so njihove akcije politične. Kot je povedal dr. Crash:  »Če si heker, si revolucionar, pa če to veš ali ne.« Vprašanje pa je: revolucionar s kakšnim razlogom? Po natančnem pregledu Phrackovih tem in deskanju po internetu ne najdemo nobenega drugega razloga kot prosti dostop do informacij. O tem, kako naj bi te informacije uporabljali, se nikoli ne razpravlja. Težava pri tem, da dopuščamo, da otroci delujejo kot avantgarda aktivizma, je, da ti še niso razvili kritične senzibilnosti, ki bi jih vodila dlje od njihovega prvega srečanja s politiko. Ironično pa je, da so dovolj inteligentni, da razumejo, kje se mora začeti politična akcija, če naj bo učinkovita; to pa je spoznanje, ki se je levičarskim intelektualcem menda izmuznilo. 

[…]

V tem je razlika med računalniškim kriminalom in elektronsko državljansko nepokorščino. Medtem ko računalniški kriminal hoče profit od akcij, ki škodujejo posameznikom, elektronski upornik napada le institucije. V rubriki elektronsko uporništvo je vrednostni sistem države (za katerega je informacija višja vrednota kot posameznik ali posameznica) obrnjen, saj vrača informacijo v službo ljudi in je ne uporablja v korist institucij. Cilj oblasti je onemogočiti zaznavanje te razlike; vso elektronsko nepokorščino hočejo uvrstiti pod totalizirajočo oznako kriminala. Z izenačenjem elektronske državljanske nepokorščine (EDN) s kriminalom je mogoče kiber prostor neprodušno zapreti pred odporniško politično aktivnostjo. Napade v kiber prostoru bodo kaznovali enako kot nasilne napade v fizičnem prostoru. Nekatere zakonite levičarske agencije, kot je Electronic Frontier Foundation, so že spoznale, da kiber prostor zanika temeljne svoboščine (govora, združevanja in tiska), in so se ustrezno odzvale, vednar morajo šele legitimizirati razlike med politično in kriminalno akcijo. Zakonsko določene kazni, ki veljajo za DN, bi morale veljati tudi za EDN. Vendar je pričakovati, da se bodo država in korporacijske agencije močno upirale zakonitim aktivnostim za legitimizacijo EDN. Če avtoritarne strukture niso pripravljene podeliti temeljnih pravic posameznikom in posameznicam v kiber prostoru, je razumno domnevati, da prav tako ne bodo strpne do prevdolegitimiziranega uporništva.

Strategija in taktika EDN ne bi smeli biti skrivnost za kakršne koli aktiviste in aktivistke, saj sta enaki kot pri tradicionalni DN. EDN je sama po sebi nenasilna, kajti opozicijske sile se medsebojno nikoli ne spopadajo fizično. Tako kot pri DN sta tudi pri EDN temeljni taktiki vdiranje v sistem in blokada. Uporniške sile morajo zasesti izhode, vhode, tokove in druge ključne prostore, če hočejo izvajati pritisk na legitimizirane institucije, vpletene v neetična ali kriminalna dejanja. Blokiranje informacijskih tokov je enako blokiranju fizičnih prostorov; a elektronska blokada lahko povzroči finančno škodo, česar fizična blokada ne more, in elektronsko blokado je mogoče uporabiti tudi kje drugje in ne le na lokalni ravni. EDN je oživljena DN. Kar je bila nekoč DN, je zdaj EDN.

Tako kot klasična aktivistična skupina v bolnišnici ne bi blokirala vhoda na urgenco, elektronski aktivisti in aktivistke ne bi smeli blokirati vstopa na elektronske strani, ki imajo podobne humanitarne funkcije.

Aktivisti in aktivistke ne smejo pozabiti, da je EDN mogoče zlahka zlorabiti. Prizorišča motenja je treba skrbno izbirati. Tako kot klasična aktivistična skupina v bolnišnici ne bi blokirala vhoda na urgenco, elektronski aktivisti in aktivistke ne bi smeli blokirati vstopa na elektronske strani, ki imajo podobne humanitarne funkcije. Zamislimo si, na primer, kot tarčo dobičkonosno farmacevtsko družbo. Paziti bi morali, da ne bi blokirali podatkov, ki so pomembni za izdelavo in distribucijo zdravil, ki ohranjajo življenje (ne glede na morebitni dobiček). Ko aktivisti in aktivistke izberejo za tarčo neko družbo, je modrejše, če zasedejo raziskave ali podatkovne baze o porabniških vzorcih. Zaprtje oddelka s podatkovnimi bazami ali oglaševalskega oddelka sta za neko družbo najdražji motnji. Z blokado podatkov bo odporniška skupina imela izhodišče za pogajanje, ne da bi prizadela tiste, ki potrebujejo zdravila. Tudi če ne sklenejo dogovora ali če si družba poskuša prilastiti zasedene podatke nazaj, etika ne dopušča uničenja ali poškodovanja podatkov. In končno se ne glede na skušnjave ne sme elektronsko napadati posameznikov ali posameznic (elektronski umor) iz družbe, ne direktorjev, ne menedžerjev, ne zaposlenih. Ne brišite njihovih bančnih računov in jih ne zasegajte in ne blatite njihovih imen. Napadajte institucijo. Napadi na posameznike in posameznice potešijo le maščevalno slo in ne vplivajo na korporacijsko ali vladno politiko.

Ta model je videti tako preprost, a je še vedno znanstvena fantastika. Med hekerji in določenimi političnimi organizacijami ni nobene povezave. Čeprav bi interakcija in sodelovanje koristilo obojim, odtujena struktura kompleksne delitve dela ločuje ta družbena segmenta učinkoviteje kot najboljši policijski odred. Hekerstvo zahteva kontinuirano tehnično izobraževanje za novo znanje in za učinkovite posege. Potreba po izobraževanju ima dve posledici. Prvič, zahteva čas in daje malo ali nič prostega časa za zbiranje informacij o specifičnih političnih vprašanjih, za oblikovanje kritičnega pogleda ali za določanje prizorišča upora. Brez teh informacij je hekerska politika še naprej skrajno nedoločena. Drugič, zaradi kontinuiranega izobraževanja so hekerji omejeni na svojo hermetično učilnico. Imajo le malo stikov z drugimi zunaj svojega tehnokratskega podsloja. Tradicionalnim političnim aktivistom in aktivistkam se ne godi nič bolje. Ta politična podskupina, ki jo je pokril prah zgodovine, ve, kaj storiti in kaj napadati, nima pa učinkovitih sredstev za uresničitev svojih hotenj. Politični aktivisti in aktivistke, ne glede na to, kako dobro se spoznajo na svojo stvar, prepogosto tičijo na srečanjih in razpravljajo o tem, kateri spomenik mrtvemu kapitalu bodo napadli. Obe skupini motivirajo podobni protiavtoritatni cilji, a videti je, da ne najdeta skupne točke.

[…]

Možnost, da se uresničijo hekerske fantazije o novi avantgardi, v kateri tehnokratski uporniški sloj deluje za »ljudi,« je malo verjetna, čeprav ne tako fantastična kot razmišljanje o združitvi proletarcev vseh dežel. Tehnokratska avantgarda je teoretično mogoča, saj sredstva za njen razvoj že obstajajo. Toda v tehnokraciji so zvečine mladi beli moški prvega sveta, zato se moramo vprašati, katerih tem bi se ti lotili. Neprijetno vprašanje  »kdo govori v čigavem imenu« pride močno do izraza vsakič, ko se pozabavamo z idejo o avantgardizmu.

Če bi se zanašali na moč številčno močnih organizacij, od delavskih sindikatov do aktivističnih skupin, bi propadli, ker sta za to strategijo potrebna konsenz znotraj uporniške stranke in sovražnik, ki je centraliziran.

Tako je vprašanje uporništva trojno. Prvič, kako je mogoče pojem avantgarde povezati s pojmom pluralizma? Drugič, katere strategije in taktike potrebujemo za boj proti decentralizirani moči, ki je vedno v stanju pretakanja? Nazadnje, kako organizirati uporniške enote? Seveda ni dokončnih rešitev, vendar bi pri CAE radi dali tele predloge. Če bi se zanašali na moč številčno močnih organizacij, od delavskih sindikatov do aktivističnih skupin, bi propadli, ker sta za to strategijo potrebna konsenz znotraj uporniške stranke in sovražnik, ki je centraliziran. Kljub pomanjkanju konsenza o tem, kaj storiti, pa ima večina organizacij skupni cilj – upor proti avtoritarni moči. A celo ko govorimo o ciljih, ni konsenza o tem, kaj je praktični temelj avtoritarne moči. Razumevanje avtoritarnosti se premešča glede na koordinate, s katerih se neka sociološka skupina odloči za upor proti avtoritarnemu diskurzu in praksi. Kako lahko torej konstruktivno redefiniramo ta položaj? Antiavtoritarno izhodišče koristi le, če opustimo idejo o demokratični monolitnosti. V boju proti decentralizirani moči moramo uporabiti decentralizirana sredstva. Vsaka skupina se mora upirati s koordinat, ki so zanje najprimernejše. To pomeni, da se mora levičarska politična akcija reorganizirati v anarhistične celice. Taka ureditev omogoča, da uporništvo prihaja iz veliko različnih točk in se ne usmerja k enemu samemu (morda sugeriranemu) cilju odpora. V taki mikrostrukturi lahko posamezniki in posameznice dosežejo smiseln konsenz, ki temelji na zaupanju drugim posameznikom in posameznicam (prava skupnost) v celici, ne pa konsenz, ki temelji na zaupanju v birokratski proces. Vsaka celica lahko oblikuje lastno identiteto, ne da bi pri tem izgubila individualno identiteto; vsak posameznik ali posameznica v celici vedno ohrani večdimenzionalno osebnost, ki je ni mogoče reducirati na znamenje neke posebne prakse. 

Skupna politična perspektiva bi morala biti tista, ki poveže dele, in ne soodvisnost zaradi potreb. Treba se je izogniti konsenzu zaradi podobnih znanj, ker koristna celica potrebuje različna znanja.

Kako ima lahko tako majhna skupina (štiri do deset ljudi) kakršen koli politični vpliv? To je najtežje vprašanje, odgovor pa je v sestavi celice. Celica mora biti organska: to pomeni, da jo morajo sestavljati medsebojno povezani deli, ki s skupnim delom oblikujejo celoto, ki je večja od vsote delov. Če hočemo biti učinkoviti, moramo odpraviti razkol med znanjem in tehnično sposobnostjo. Skupna politična perspektiva bi morala biti tista, ki poveže dele, in ne soodvisnost zaradi potreb. Treba se je izogniti konsenzu zaradi podobnih znanj, ker koristna celica potrebuje različna znanja. Aktivist, teoretik, umetnik, heker in celo pravnik bi bili dobra družba; znanje in praksa naj bi se prepletala. EDN je zaradi celic dobra možnost. 

[…]

Za radikalnejše celice je EDN le prvi korak. Druga možnost je elektronsko nasilje, denimo zajetje podatkov ali uničenje sistemov. Ali so take strategije in taktike napačni nihilizem? Pri CAE ne mislimo tako. Ker revolucija ni realna možnost, je negacija negacije edina realistična smer akcije. Po dveh stoletjih revolucije in skoraj-revolucije se ponavlja tale zgodovinski produkt: avtoritarne strukture ni mogoče zdrobiti; mogoče se ji je le upirati. Vsakič ko smo odprli oči, potem ko smo se sprehodili po sijajni poti veličastne revolucije, smo ugotovili, da birokracija še naprej živi. Ugotovili smo, da ni več kokakole, na njenem mestu je pepsikola; videti je drugačna, okus pa je isti. Zato se nam ni treba bati, da se bomo lepega dne zbudili in ugotovili, da so nori anarhisti uničili civilizacijo. Prav v državi varnostnih služb nastaja mitska fikcija, ki naj bi javnost odvrnila od učinkovite akcije. 

—

Prevedla: Suzana Tratnik

Besedilo je pri nas prvotno izšlo pri Založba /*cf., leta 1999, v zbirki esejev Elektronska državljanska nepokorščina (Žepna zbirka).

FOTO: CAE performans Radiation Burn: A Temporary Monument to Public Safety.