Eva Matjaž: »Skrajni čas za menjavo generacij«

Polovica delavcev in delavk v kulturno-kreativnem sektorju v tem trenutku nima denarja niti za nov osnovni delovni pripomoček – računalnik, glasbilo in podobno – če se jim ta pokvari, kažejo najnovejši rezultati raziskave o stanju sektorja v času med in po epidemiji koronavirusa.

Eva Matjaž, raziskovalka in psihologinja, je zadnji dve leti s kolegi in kolegicami iz Kreativnega centra Poligon, ki s pomočjo sredstev Centra za kreativnost izvaja raziskavo, zakopana v te podatke. Ključne ugotovitve kažejo, da je sektor zaradi obsežne prekarizacije še posebej ranljiv, česar odhajajoča vladna politika – pa tudi nobena druga doslej – ni znala v dovoljšnji meri nasloviti.

Socialni položaj mnogih, ki so po napovedih številnih mednarodnih organizacij ključ do izhoda iz preteče gospodarske in družbene krize, je tako vedno bolj skrb zbujajoč. Še več, iz polletja v polletje se stanje slabša, je zaskrbljena Matjaž. Namesto da bi se zgodila »eksplozija kreativnosti«, ki zveni kot odlična politična floskula, smo v bistvu na robu implozije ustvarjalnih sil, ogromne socialne bombe, saj v sektorju posredno in neposredno po nepopolnih podatkih deluje vsaj tri odstotke slovenskega delovno aktivnega prebivalstva: to je vsaj okrog 30.000 ljudi. Raziskavo, ki poteka od pomladi leta 2020, je na zadnjem, četrtem merjenju spomladi letos izpolnilo že blizu 4000 anketirancev in anketirank, kar predstavlja več kot deset odstotkov vseh v sektorju.

Tudi naša sogovornica je prekarka z večletnimi izkušnjami dela v sektorju in za sektor, na primer z odprtjem Poligona, ki je od leta 2014 do 2019 omogočal delovne in prireditvene prostore številnim prekarkam in prekarcem ter njihovim organizacijam. Ravno na pragu epidemije koronavirusa je ostal brez prostorov v nekdanji Tobačni tovarni – »sreča v nesreči« – a trend izgube neodvisnih produkcijskih prostorov v Ljubljani se je še pospešil in tudi po Poligonu se zdaj marsikomu konkretno kolca. Njegovo novo domovanje v nekdanjem stanovanju, spremenjenem v pisarno, v primerjavi s 1000 kvadratnimi metri ustvarjalne »tovarne« sicer deluje malo, a se da tudi iz njega ustvariti poligon za velike, glede na stanje še kako potrebne premike.

In prvi korak so prav zanesljivi podatki, ki jih prinaša raziskava. Po več kot letu dni porodniške se s temi izzivi v mislih na ponoven vstop v delovni ritem pripravlja tudi njegova soustanoviteljica in programska vodja. S samoizčrpavanjem je kot psihologinja dobro seznanjena – iz izgorelosti je celo diplomirala – a se mu očitno tudi sama ne more popolnoma izogniti: »Ker želim čim več postoriti, se ponavadi tako zaženem, da sem potem še ves naslednji dan utrujena.«

Zakaj ste se odločili za raziskavo o delovnih razmerah v ustvarjalnem sektorju?

Prvo merjenje smo izvedli že aprila 2020, da bi ugotovili, kakšna je situacija v sektorju ob popolni zapori, koliko denarja zaradi prepovedi in odpovedi so delavci izgubili in koliko jim je ostalo za preživetje skozi mesec. Smo edini v Sloveniji, ki smo se tako hitro in obsežno lotili spremljanja stanja v sektorju, nobena druga panoga – recimo gostinstvo ali turizem – nima podobne raziskave.

Po štirih merjenjih vpliva je epidemija samo še ena izmed tem, vse bolj se osredotočamo na preučevanje kompleksne problematike tako imenovanih ‘working poor’. Revni zaposleni je neroden izraz, ker večinoma ti ljudje sploh niso zaposleni, ampak prekarni delavci. Več kot polovica delavcev v sektorju namreč zasluži do 1000 evrov neto, manjši delež ima nadpovprečno plačo in v tem bolje preskrbljenem segmentu prevladujejo delavci, zaposleni v javnih kulturnih institucijah.

Že zdaj lahko govorimo o privilegiju tistih, ki lahko ustvarjajo. V Ljubljani, kjer je sektor najbolj skoncentriran (po zadnjih podatkih skoraj dvotretjinsko, op. a.), je vedno težje študirati in živeti. A začne se že bistveno prej. Samo 15 odstotkov jih prihaja iz slabše ali zelo slabo preskrbljene družine. Bistveno vprašanje je, koliko časa si ljudje sploh še lahko privoščijo delati na tak način. Raziskava zato vsebuje vedno več mehkih kazalcev, ki izrisujejo to problematiko. S tem tudi odkrivamo zmeraj več ključnih vprašanj, ki bi jih lahko prenesli na druge sektorje in poklice.

Že obstajajo kakšne podobne raziskave?

Pri nas še ni bilo tako obsežne sektorske raziskave, kot je naša, ki zajema res najrazličnejše delavce z 21 podpodročij kulturno-kreativnega sektorja: od samozaposlenih v kulturi do delavcev v javnih zavodih in študentov. Pomembno je, da so takšne raziskave neodvisne. V primeru, da podatki niso ugodni za državo in lokalne kulturne institucije, se pojavi dilema, kdo bo to financiral. Poligon je dobil financiranje po spletu okoliščin in našem prepričevanju Centra za kreativnost, da bi raje delali raziskavo o vplivu epidemije kot pa na njenem vrhuncu prek zooma spletne delavnice za krepitev delovnih veščin samozaposlenih, ki so bile sprva predvidene po naši pogodbi.

Šlo pa je za evropski denar, ki ga je Center za kreativnost razporejal pomembnim akterjem na ustvarjalnem polju, o financiranju prijavljenih projektov pa je odločala komisija. Za vsa štiri merjenja, ki so jih spremljale tudi delavnice, smo v obdobju treh let dobili 50.000 evrov bruto – približno 40.000 evrov neto – kar je izredno malo glede na zahtevnost raziskave.

Zakaj so takšne raziskave pomembne? Zakaj jih potrebujemo?

Največja težava je, da stvari intuitivno zelo dobro vemo in da kvalitativno vsi že delamo določeno raziskovanje, zadenemo pa ob zid, ko se je treba pogovarjati o številkah. Tudi jaz sem sicer pristašica kvalitativnega raziskovanja, vendar pa se mi zdi, da mora naš sektor določene probleme – s čimer ne mislim le ekonomskih, ampak tudi psihološke – nujno številčno opredeliti. Z vsakim merjenjem gremo globlje v razumevanju problemov delavcev. In veseli me, da nam zaupajo in dejansko povedo stvari, ki si jih sicer javno ne upajo. Pomagali smo tudi medijem, da imate končno številke, s katerimi lahko operirate in nazorno prikažete stanje.

Na kakšne težave ste pri raziskovanju naleteli?

Še vedno delamo na tako velikem vzorcu, ker sploh nimamo podatkov o velikosti našega sektorja, da bi lahko primerno vzorčili. Ne vemo niti, koliko je vseh delavcev in delavk v kulturi: govorimo sicer, da jih je 35.000, a kaj lahko bi jih bilo že 50.000 ali le še 25.000. Tega ne vemo! Tudi zato bi ministrstvo za kulturo moralo imeti raziskovalni oddelek, ki bi se ukvarjal z zbiranjem podatkov o delavcih in izvajanjem različnih raziskav. Brez tega se ne da narediti dobre diagnoze stanja in načrtovati primernih ukrepov.

Pomembno je, da nam ni nerodno zahtevati pravičnega plačila. Kaj ti pomaga vrhunskost, če z njo ne moreš plačati računa za ogrevanje?!

Kaj pa organizacije, ki se s tem že ukvarjajo?

Asociacija je interesno združenje samozaposlenih v kulturi in nevladnih organizacij, ki deluje kot zagovorniška organizacija, in je v preteklosti z zunanjimi raziskovalci naredila določene raziskave o problematiki samozaposlenih v kulturi. Te raziskave so koristne, ampak obravnavajo ožji del delavcev v sektorju. Inštitut za ekonomska raziskovanja je sedaj tudi po naročilu Centra za kreativnost preučeval ekonomske kazalce kulturnega in ustvarjalnega dela sektorja. Ampak je pri tem še veliko neznank, saj preštevanje pravnih oseb ne pokaže nujno realne slike stanja; predvsem pa so zadnji vključeni podatki iz leta 2017, kar je težko aplikativno na vse pretrese, ki jih doživljamo zadnja tri leta.

Kakšne so posledice pomanjkanja podatkov?

Zagovorniški diskurz o kulturi v Sloveniji je vedno enak in zaradi ponavljanja tudi vse manj prepričljiv. Izpostavlja se problematiko revščine v sektorju, na primer: da so samozaposleni v kulturi na robu preživetja, vendar pa se redko oziroma nikoli teh trditev ne podpre s podatki. Zato je ključno raziskovanje, da presežemo operiranje z občutki in pokažemo dejstva. Tako lahko dobimo veliko več argumentov in zagovorništvo ponesemo na čisto nov nivo. Zdaj vemo, da polovica ljudi v sektorju zasluži do 1000 evrov neto.

Imajo lahko podatki tudi povezovalni učinek v sektorju, kjer se zaradi raznolikosti statusov in poklicev ljudje težko poenotijo oziroma sploh prepoznajo kot del iste skupine?

Ko ljudje berejo poročila – oziroma še bolje, infografike – se začnejo učiti, kdo vse je sploh poleg njih del sektorja. Luka (Piškorič, soustanovitelj in direktor Poligona, op. a.) mi je po kakšnem letu izvajanja rekel: ‘Eva, si ti poštekala, da je ta raziskava prva, ki razdela ves kulturno-kreativni sektor po različnih podpodročjih in po najrazličnejših poslovnih subjektih?’ Nisem si mislila, da je lahko raziskava tudi pripomoček za učenje posameznika, kdo so vsi njegovi kolegi. Spoznanje, da je del večje skupine, je predpogoj za organizacijo delavskega boja.

Koliko je pri tem pomembna terminologija?

Skušam delati hibrid med tem, česar so ljudje vajeni, in tem, kar je po mojem mnenju potrebno, da se sektor krepi in da se izboljšuje pozicija posameznika. Katja Praznik, ki se kot raziskovalka osredotoča predvsem na problematiko neplačanega umetniškega dela, poudarja, da je nujno, da se v naš sektor vrne delavsko terminologijo: da smo delavci, ne zgolj ustvarjalci; da delamo in ne le ustvarjamo. In da je zato tudi pomembno, da nam ni nerodno zahtevati pravičnega plačila. Kaj ti pomaga vrhunskost, če z njo ne moreš plačati računa za ogrevanje?!

Kaj bi še bilo potrebno podrobneje raziskati?

Manjkajo na primer raziskave, koliko je prepleteno delo in življenje posameznika. To sta dve plati istega kovanca. Nobene ne boš res dobro razumel, če ne boš sproti raziskoval še druge. Najbolj smiseln fokus v tej fazi krutega kapitalizma je raziskovanje revščine delavcev. Po podatkih ministrstva za finance je leta 2019 skoraj 80 odstotkov davčnih zavezancev v Sloveniji prejemalo plačo, ki je bila nižja ali enaka povprečni plači (ta je leta 2019 znašala okrog 1200 evrov neto, op. a.). Ob slabljenju socialne države je vse skupaj tempirana bomba.

Kako ste se vi na to odzivali?

Mene kar preblisne … Zjutraj se zbudim in si rečem: fak, to še moramo pogledati! In potem težim Poloni (Černič, soraziskovalki, op. a.), da naj mi še te podatke vrže skupaj (smeh). Po tretjem merjenju, ko smo dobili res velik vzorec (okrog 3500 anketirancev in anketirank, op. a.), smo lahko končno rekli, da imamo dovolj in lahko gremo razrezovati po posameznih področjih.

Na primer …?

Zdelo se mi je noro, kolikšno je lastništvo nepremičnin, v katerih ljudje živijo. Kar je v bistvu paradoks, saj jih mnogo ne dobiva niti minimalne plače za preživetje, tudi polovica lastnikov pa ima plačo do 1000 evrov neto. A skozi to se ravno kaže privilegiranost tistih, ki lahko v sektorju sploh še delajo: zadnje merjenje je jasno pokazalo, da brez socialnega kapitala – podpore bližnjih pri nakupu in dedovanja – ljudje ne bi mogli postati lastniki. Najbolj povedno je, da zgolj 16 odstotkov lastnikov in 6 odstotkov najemnikov ocenjuje, da bi lahko dobili kredit.

To je tipično slovensko, saj revščino ponavadi merimo prihodkovno in ne premoženjsko. Ogromna razlika je, če imaš 1000 evrov bruto dohodka kot lastnik ali kot podnajemnik nepremičnine.

Točno to. Zato tudi sprašujemo: ali so ti pomagali starši; si podedoval; kakšne dohodke ima gospodinjstvo?

Moraš začeti ceniti svoje delo. Ampak najbolj grozno je, da na začetku tega ne moreš reči. Ker te inštitucije, če si malo uporniški, hitro zavržejo.

Pa so mladi, ki se podajajo v te vode, o tem dovolj obveščeni?

Ko začenjaš, se ti to ne zdi tak problem. Nekaj krogov moraš odteči, do starosti kakšnih 35 let, ko si že malo utrujen, naveličan in manj optimističen, da lahko kaj spremeniš …

… in navadno brez družine.

Tako je. Mogoče tudi s kakšno izkušnjo neplačane bolniške ali bognedaj kakšno kronično boleznijo. Šele potem začneš reflektirati, da pa ni vse okej, kar se ti dogaja.

Kakšne so potem reakcije?

V raziskavi je na primer komentar: ‘Po 25 letih sem se pa že naučila, da tako ne gre več, da delam zastonj samo zato, ker me nekam povabijo. In rečem ne.’ Moraš začeti ceniti svoje delo. Ampak najbolj grozno je, da na začetku tega ne moreš reči. Ker te inštitucije, če si malo uporniški, hitro zavržejo.

Postaneš ‘problematičen’ …

Pro-ble-ma-ti-čen! Jaz sem na primer totalno problematična … Ampak si to lahko privoščim. Ker ne delam projektov samo v kulturno-kreativnem sektorju, ampak veliko tudi izven našega polja.

Kako problematična?

Ker ves čas težim s tem, da mora biti delo kulturno-ustvarjalnih delavcev pravično plačano, sploh ko gre za sodelovanja z javnimi kulturnimi zavodi, v katerih so ljudje na plačah, obenem pa ravno zunanji sodelavci s svojimi razstavami, koncerti itd. skrbijo za to, da sploh imajo službe.

Spomnim se, ko smo ravno odprli Poligon (v nekdanji Tobačni tovarni v Ljubljani leta 2014, op. a.) in sem sprejela povabilo, da sem vzporedno delala tudi kot producentka na BIO 50 (Bienale oblikovanja Ljubljana, op. a.). Od takrat imam zamero do takratnega direktorja (Matevža Čelika, op. a.), ker sem prvič od blizu spoznala principe izkoriščanja ustvarjalcev, ki so sicer značilni za marsikateri kulturni zavod v Sloveniji. Nabrali so najbolj talentirane ljudi – tudi iz Poligona – in ustvarili delovne skupine, v katerih so sodelovali zastonj, za reference. Ampak to ni bilo delo enega vikenda ali petdesetih vloženih ur. Ti ljudje so dejansko garali pol leta. Na koncu se je bilo potrebno boriti celo za poplačilo posameznih računov za potne stroške. Na delovnih vikendih so jim dajali kanapejčke, kot da so na otvoritvi razstave, ljudje pa so ves dan delali.

Kolegici so plačali 400 evrov mesečno za urejanje družbenih omrežij, za sedem ur vsakodnevnega dela. O tem izkoriščanju je treba govoriti – brez strahu. Je pa dejstvo, da mene ni strah, ker nimam toliko za izgubiti.

Poleg tega, da je delo v sektorju postalo razredno vprašanje, so se ustvarile kaste znotraj njega?

Točno to. Na vseh naslovnicah ob otvoritvi so bili mentorji delavnic, direktor in kurator, nikjer pa ni bilo ljudi, ki so s svojim zastonj delom to sploh omogočili. Kolegici so plačali 400 evrov mesečno za urejanje družbenih omrežij, za sedem ur vsakodnevnega dela. O tem izkoriščanju je treba govoriti – brez strahu. Je pa dejstvo, da mene ni strah, ker nimam toliko za izgubiti. Nisem umetnica, ki bi mi posledično zapirali vrata inštitucij. Hkrati sem tako blizu umetniški produkciji, da enostavno moram spregovoriti.

Zdaj lahko še empirično stojim za tem. Ljudi smo v zadnjem merjenju vprašali o zadovoljstvu s plačilom za njihovo zadnje sodelovanje z javnim kulturnim zavodom … In podatki so strašljivi. Štirje od desetih delavcev za zadnje sodelovanje z javnim kulturnim zavodom niso bili plačani ali pa so plačilo ocenili kot slabo ali zelo slabo. Samo petina delavcev je višino plačila ocenila kot dobro ali zelo dobro.

Vzvod za izkoriščanje je velikokrat starost oziroma neizkušenost, saj se želijo mladi ustvarjalci in ustvarjalke uveljaviti v sektorju, nekateri pa to s pridom izkoriščajo. Vaša raziskava je ob tem pokazala, da je izkoriščana mladina ponavadi celo bolj izobražena in kompetentna od izkoriščevalcev.

To ne velja le v našem sektorju, ampak na splošno v Sloveniji, se mi zdi. Veliko vprašanje je, kakšna je strokovna usposobljenost tistih, ki naj bi ti odpirali vrata v inštitucije in ti omogočili, da delaš res dobre stvari. Pri tem gre velikokrat za lojalnost in konformizem, ki ti prej kot talent omogočita kariero. Ključno vprašanje je, koliko smo torej sploh sposobni ustvariti okolje, v katerem lahko ljudje uporabijo ves svoj talent. A to je ena izmed stvari, ki jih še nismo izmerili, zato lahko zaenkrat govorim samo na pamet.

Po drugi strani lahko s konformizmom in lojalnostjo prilezeš do vodilne pozicije, ki se je oklepaš za nedoločen čas.

Javne službe – od županov do direktorjev in navzdol – bi morale biti časovno omejene na dva mandata. Drugače se ljudje usedejo na pozicije, delajo samo s svojo mrežo in po že preizkušenem modelu vedno z novimi neizkušenimi mulci, ki so pripravljeni nekaj narediti zastonj, da vnesejo nekaj prepotrebne svežine. Po ramenih pa se vedno znova trepljajo tisti na pozicijah.

Sistem te ujame z vabo, da si ustvarjalka ali ustvarjalec, ki se s svojim delom izraža in samoizpolnjuje.

Celo vesel ali vesela moraš biti, da lahko to delaš. Javni kulturni zavodi dobro vedo, da samozaposleni v kulturi potrebujejo reference za podaljševanje statusa. In zato se ta izkoriščevalski odnos vzdržuje. V naši raziskavi se več kot 90 odstotkov vseh delavcev strinja, da bi moralo biti vsako sodelovanje javnega zavoda z zunanjimi izvajalci plačano, obenem pa je polovica delavcev pripravljena sodelovati z javnimi zavodi tudi, ko ni plačila. Ker jim nič drugega ne preostane. Zelo dobra raziskava bi bila, kakšno politiko razstavnin in honorarjev imajo javni zavodi.

Smo na točki, ko rabimo veliko kampanjo, skozi katero se bo vsaj pet let sistematično komuniciralo, kakšna je vrednost ustvarjalnega dela. S populizmom proti kulturi smo zajadrali tako daleč, da je škoda brez takšne kampanje nepopravljiva.

Zanimivo bi bilo tudi pogledati, koliko rasejo plače v javnem sektorju, kjer lahko – sicer počasi – napreduješ po plačnih razredih, in koliko, če sploh, rasejo honorarji. Medtem ko se osnovne življenjske potrebščine in najemnine nenadzorovano dražijo.

To je noro! Ljudje nimajo nobenih vzvodov, da bi si lahko izpogajali višje honorarje. Večini bodo rekli: ‘Bomo pa pač drugega vzeli.’ Najbolj žalostno je, da se izkušenost in vsi dotedanji projekti na koncu sploh ne cenijo, predvsem pa se ne pretvorijo v višji honorar. V bistvu je še huje. Niti sama ustvarjalnost se ne ceni. Smo na točki, ko rabimo veliko kampanjo, skozi katero se bo vsaj pet let sistematično komuniciralo, kakšna je vrednost ustvarjalnega dela. S populizmom proti kulturi smo zajadrali tako daleč, da je škoda brez takšne kampanje nepopravljiva.

Kakšni ukrepi bi bili potrebni, da se stanje v sektorju izboljša?

V zadnje merjenje sem vključila kar odprto vprašanje: kaj mora nova vlada narediti? Nastal je zelo dolg seznam z zelo konkretnimi predlogi. Recimo: pregled vseh zavrnjenih vlog samozaposlenih v kulturi. Ali: ugotoviti, kdo je izpadel iz dodeljevanja pomoči v času korone, in narediti korekcije. Kar je super. A če želimo dolgoročno narediti nekaj dobrega za sektor, bo na ministrstvu za kulturo treba postaviti smernice, ki bodo temeljile na kakovostnih podatkih. Na podlagi tega pa pregledati in prevetriti vse aktivnosti javnih zavodov, ker so zaenkrat v veliki meri prepuščene naključjem, če so direktorji dobri ali ne. Če se bomo ustavili pri ministrstvu za kulturo, se ne bo nič spremenilo, potrebno se je tudi ukvarjati z odgovornostjo javnih zavodov do vseh kulturno-ustvarjalnih delavcev in ne le njihovih zaposlenih.

Kaj pa razpisne procedure, ki velikokrat niso logične, še manj pa poenotene?

Najbolj me razjezi, ko se lahko na isti razpis prijavijo javni zavodi, ki so že financirani iz javnih sredstev, in neodvisna scena – to enostavno ni pravično. Napaka je tudi, da se sredstva drobi, češ, ‘hoteli smo jih čim več podpreti’, potem pa nihče ne dobi dovolj. In tako na koncu nič ne izhaja iz ocene realnih stroškov. Dogaja se, da dobiš vse točke na razpisu v delu realne ocene finančne konstrukcije, odobrijo pa ti polovico zaprošenega denarja …

Mlajše generacije delajo v veliko težjih pogojih, brez prostorov, z zelo omejenim kadrom in brez minimalne finančne stabilnosti.

Tudi na neodvisni sceni sami so velike razlike.

Zagotovo obstaja velika ločnica med nevladnimi organizacijami, ustanovljenimi v osamosvojitvenem času devetdesetih, in mlajšimi, ustanovljenimi okrog krize leta 2008 ter kasneje. Prve so že od začetka podpirale tuje fundacije, kasneje pred in po vstopu v EU pa močno tudi evropski finančni mehanizmi; država je marsikateri pomagala pri prostorskih težavah. To je dobro in pravilno, vendar nismo vsi na istem – kljub primerljivo kakovostni produkciji.

Mlajše generacije delajo v veliko težjih pogojih, brez prostorov, z zelo omejenim kadrom in brez minimalne finančne stabilnosti. Zato ni čudno, da naši podatki kažejo izjemno centralizacijo razpisnih sredstev: malo število organizacij dobi večino denarja, sploh na pomembnejših razpisih. Pogrešam senzibilnost starejših, vsaj javno prepoznavo teh neenakosti. Ne vidim razlike med tistimi, ki so bili v Rogu, Tobačni ali na Metelkovi, razen kronološke, da si se ob nekem času znašel v nekem prostoru.

Ko se je zgodilo praznjenje Roga, so bili odzivi starejših res medli, številni – ne vsi – so bili tiho, da si ne bi ‘zasrali’ svojih privilegijev. Ko pa njim začne groziti selitev z Metelkove, pa bi morali vsi skočiti. Ne me razumeti narobe, zame je to enako sporno in se strinjam, da je treba to preprečiti. A se ob tem sprašujem, kje je medgeneracijska solidarnost v obratno smer?! Scena bi se morala vzajemno podpirati, ljudje bi morali biti empatični drug do drugega.

Kako prevetriti sceno, da ne bo hkrati voda na mlin prej omenjeni populistični politiki?

Seveda je to nevarno, ker vsaka prevetritev ni nujno dobra. Prevetritvi v najslabšem pomenu besede smo bili priča zadnji dve leti. Prvi odgovor je več denarja, ki bo razdeljen na drugačne vrste razpisih, bolj specifično usmerjenih. Da se ne morejo nanje prijaviti ves čas isti akterji, ki imajo pogosto tudi svoje zastopnike v raznih svetih in komisijah za pripravo ali evalvacijo razpisov. Da ni že vse razdeljeno, preden karkoli pride na mizo. Slovenija je majhna, kulturno-ustvarjalna scena je majhna in preveč je dodeljevanja sredstev po prijateljskih linijah. Potrebujemo razpise, ki bodo korektorji zapostavljenosti mlajše ustvarjalne scene. In z mlajšo mislim ustvarjalce, ki so na sceno prišli tik pred ali po finančni krizi leta 2008 ter seveda vse za njimi.

Kako se to kaže v Ljubljani?

Na Mestni občini Ljubljana se rado govori o participaciji, skupnostnem ustvarjanju prostorov in projektov, ki pa je zares le navidezna. Z njo skušajo naknadno legitimirati določene od zgoraj navzdol zasnovane projekte, zato da se na koncu v medijih boljše sliši. Sedaj nas vse vabijo na delavnice za novi Center Rog. Ko je zunaj že brošura, koliko vseh različnih ‘labov’, trgovin in drugih vsebinsko že zaključenih prostorov bo vseboval. Rog bi lahko bil zelo dober primer hibrida med skvotom, ki deluje od spodaj navzgor, in laboratoriji, ki delujejo od zgoraj navzdol. Površina je dovolj velika, vse bi se dalo narediti. Seveda pa ne s to oblastjo, ki je izgubila vso legitimnost za pogovore z uporabniki.

Kaj bo torej ta novi Rog sploh predstavljal?

Mene bi kot ustvarjalko v Ljubljani, ki je bodisi izgubila svoj delovni prostor v Tobačni, Rogu, nenazadnje na Kersnikovi ali pa si ga v tej draginji poslovnih nepremičnin sploh nikdar ni mogla privoščiti, predvsem zanimalo, če mi Rog nudi prostor za delati. Konec koncev je bil prav to piarovski odgovor MOL, ko je 500 delavcev izgubilo prostore v Tobačni: da bodo v ta namen zgradili Rog.

No, pa poglejmo v brošuro, ali bo Rog res rešil ta zelo pereč problem Ljubljane. Na 8000 kvadratih bo devet drago opremljenih laboratorijev: kuharski, tekstilni, elektrotehnični, lesni, keramični, kovinarski, zeleni, 3D, reciklažni. Ti bodo nudili storitev izdelave nečesa. To ne bo mogel biti tvoj stalni delovni prostor, ampak boš v njem lahko kaj izdelal – sam ali pa ti bo to naredil kdo drug. Delovni prostor za ustvarjalno sceno tudi ne bo v šestih trgovinah, niti v restavraciji, kavarni in baru (če si ne boš kupil pijače ali hrane) niti v večnamenski dvorani ali predavalnici. Dejansko bo poleg zaposlenih v Rogu lahko stalno delalo okrog 25 ljudi, ki jim bodo na podlagi projektov dodelili studie za obdobje 3 do 4 let. No, pa še petim tujcem v bivalnih ateljejih.

V času tako intenzivne gentrifikacije mesta, ob takšni draginji nepremičnin in ob izgubi toliko avtonomnih prostorov za ustvarjalce, Ljubljana potrebuje resnične produkcijske prostore in ne takšne šminke!

Če primerjam: Poligon je na osmini kvadrature na letni bazi produkcijski prostor ponujal približno 250 različnim ljudem, kar je desetkrat več, kot obljublja brošura Centra Rog; z zelo pomembno razliko, da so lahko k nam prišli in v miru delali brez dokazovanja, da imajo dovolj pomemben projekt. Tudi če za trenutek pozabimo na ključno črno piko grobe in pravno sporne MOL-ove izselitve Rogovcev, novi center pod črto kljub vsem vloženim milijonom ni projekt, ki bo samostojnim ustvarjalcem nudil dnevni delovni prostor. V času tako intenzivne gentrifikacije mesta, ob takšni draginji nepremičnin in ob izgubi toliko avtonomnih prostorov za ustvarjalce, Ljubljana potrebuje resnične produkcijske prostore in ne takšne šminke!

Prav zato se s tem tednom začenja kampanja bojkota novega Centra Rog, h kateri je že pred lansiranjem pristopilo prek dvajset različnih organizacij in iniciativ z zahtevo odpreti javno diskusijo in demokratičen proces vzpostavljanja novih prostorov namesto zgolj navidezne participacije, ki sedaj spremlja ta zelo drag, 20 miljonski projekt. Peticijo seveda lahko podpišejo tudi posamezniki.

Ustvarjalci so torej obsojeni na to, da si s poceni ali prostovoljnim delom ustvarjajo prostore, ki jih potem kapitalizirata politika in zasebni sektor, jih vržeta na cesto in jim zaračunata za uporabo. Kako se temu zoperstaviti?

Treba je začeti zahtevati izvajanje resnično participatornih politik, začenši s participativnimi proračuni in kritično obravnavo klientelizma v javnih kulturnih zavodih, ter zakonsko preprečevati izkoriščanje zunanjih izvajalcev. Nadalje, morali bi razviti lojalnost drug do drugega, prepoznati, kaj se dela za sceno. S tem, ko si pomagamo in dobimo določene ugodnosti, bi se morali zavedati tudi odgovornosti. Najbolj važno pa je, da je že skrajni čas za menjavo generacij na ravni države in mesta. Ta ustroj je na vseh ravneh že tako patološki, da drugače enostavno ne gre.

—

Foto: Lenart J. Kučić