Evropa izven dosega: mit o zedinjeni Evropi

Projekt zedinjene Evrope, ki ga vodi Evropska unija, je doživel resen udarec. Način, kako se je EU spoprijela s krizo covid-19, je treba nasloviti iskreno: gre za politični fiasko, ki je razgalil pomanjkanje skupne vizije in tleče notranje spore o gospodarskem in političnem upravljanju unije.

Prihod novega koronavirusa v EU je sovpadal z odhodom Velike Britanije, ki je bil že sam po sebi tektonski pretres za evropski projekt. Ko je brexit vendarle napočil, smo bili priča množičnemu zatiskanju oči pred njegovo pomembnostjo, omalovaževanju njegovih posledic in celo »olajšanju«, da so končno odšli. Zdaj, sredi globoke eksistencialne krize EU, bo treba zagristi v še eno kislo jabolko.

Postsocialistična Evropa se nikoli ni povezala v unijo z ostalim delom evropskega kontinenta; le EU se je povečala.

Ne gre samo za to, da se je EU prepočasi odzvala s pomočjo svojim najranljivejšim članicam, kot je Italija, ali da so severnjaki malodane pustili južnjakom, naj se znajdejo sami, s tem ko niso hoteli izdati evroobveznic in družno nositi prihodnjih gospodarskih tveganj. Ne gre samo za to, da je ena najpomembnejših držav članic formalno zapustila vseevropski projekt integracije. Pravzaprav – in to je to kislo jabolko – se zedinjenje Evrope sploh nikoli ni zgodilo.

Trideset let po razglasitvi EU kmalu za padcem berlinskega zidu, in več kot petnajst let po pridružitvi srednje- in vzhodnoevropskih držav smo primorani skleniti, da se postsocialistična Evropa nikoli ni povezala v unijo z ostalim delom evropskega kontinenta; le EU se je povečala. Formalni proces integracije – sprejetje pravnega reda Skupnosti (acquis communautaire) in članstvo v »klubu« – je bil predstavljen in malone povsod sprejet kot zedinjenje Evrope.

»Ker je bila ta [zedinitev Evrope] dobljena vnaprej, ne bomo nikoli vedeli, kakšna bi bila, če bi obstajala.« Ta stavek, kjer besedo »vojna« nadomešča »zedinitev Evrope«, je iz znanega eseja Jeana Baudrillarda Zalivska vojna se ni zgodila. Moj argument temelji na Baudrillardovi osrednji tezi, namreč da simulaker zedinjenja Evrope prevlada nad bolečo odsotnostjo njenega resničnega zedinjenja. Za vztrajnost tega simulakra ne bi mogli imeti boljšega dokaza kakor to, da je Ursula von der Leyen nominirala podpredsednika za »zaščito evropejskega načina življenja.« In kadarkoli se kdo pritožuje zaradi pomanjkanja evropske enotnosti vpričo pandemije, se moramo spomniti enega Baudrillardevih pravil, da »kar se nikoli ni začelo, se konča, ne da bi se zgodilo.«

Formalna integracija enajstih postsocialističnih držav je izpustila balkanski geto, šest držav, ki jih povsod okrog obkroža EU; poredni fantje Evrope, zaprti v prevzgojno ustanovo za domala brezkončno rehabilitacijo, ki se ji reče »pristop« EU.

Zaradi neprekinjeno podrejenega politično-gospodarskega položaja postsocialistične Evrope znotraj EU se nam poraja misel, ali je bilo zedinjenje kadarkoli zares cilj. Kljub vsemu pompu lahko glavni simptom neuspelega zedinjenja Evrope vidi vsak, ki bi hotel dejansko pogledati na zemljevid. Formalna integracija enajstih postsocialističnih držav je izpustila balkanski geto, šest držav, ki jih povsod okrog obkroža EU; poredni fantje Evrope, zaprti v prevzgojno ustanovo za domala brezkončno rehabilitacijo, ki se ji reče »pristop« EU.

Podreditev bivših socialističnih držav gre z roko v roki z dramatičnim upadanjem prebivalstva, ki je posledica številnih gospodarskih zlomov kljub dobremu gospodarskemu položaju nekaterih delov nekaterih postsocialističnih držav članic. Izguba delovne sile zajema tudi ogromen beg možganov, ki nato še ohranja socio-ekonomsko revščino in intelektualno perifernost. Obenem Balkan in Srednja Evropa ležita na glavnih poteh migrantov in beguncev proti Zahodu. Ti migracijski tokovi dandanes določajo mnoge države postsocialističnega pasu bolj kot karkoli drugega. Izkoriščata jih globalni kapital in lokalne oligarhije, zvedene pa so na vlogo obmejnih čuvajev proti nezaželenim ljudstvom nezaželenih verskih in etničnih ozadij.

Fotografija romunskih delavcev, ki čakajo na vkrcanje letala za Nemčijo, kjer bodo sredi krize covid-19 pobirali beluše, je le ena mnogih ilustracij turobne stiske postsocialistične Evrope in neuspelega evropskega zedinjenja. A kako smo si to združitev na začetku sploh zamislili?

EVROPA, PRAZNO PLATNO

Odrasel sem na Balkanu med divjanjem vojne v devetdesetih. Iz rojstnega Sarajeva sem moral pobegniti leta 1992, ko so na mesto začele padati prve bombe, in kot relativno varno pribežališče se mi je ponudil Zagreb, borih 30 kilometrov od prvih bojnih linij. Priča smo bili razpadu Jugoslavije, razrušenju hrvaških in bosanskih mest, množičnim pobojem in genocidu, štiriletnemu obleganju Sarajeva, do 130.000 mrtvim, milijonom ljudi, pregnanih od doma zaradi svojega porekla, in nazadnje, ob zaključku dolgega desetletja, vojni v Kosovu in NATO bombardiranju Srbije.

S tega vidika se mi je mlademu študentu, ki je pravkar začel potovati po zahodni Evropi z InteRrail vozovnico, EU zdela kot prihodnost, ki so nam jo ukradli. Kombinacija vseh dobrih lastnosti Jugoslavije (nadnacionalna, večjezična, večverska, raznorodna), a tudi premožnejša in – v nasprotju z zločinskimi, šovinističnimi režimi, ki so se razbohotili na truplu Jugoslavije – zavezana temeljni vladavini prava. Medtem ko smo se mi razpršili v kapljah prelite krvi, se je Evropa zedinila; medtem ko je Beograd postal nacionalistična senca svojega nekdanjega svetovljanstva in je bila veličastna hrvaška obala zapuščena, se je tisoče mladih Američanov in Evropejcev zgrinjalo v Prago, Budimpešto, Krakov in Berlin.

S punco sva s težavo razlagala svojim sopotnikom na InterRail, da sva »normalna« kot oni. A naši sovrstniki so bili že na tretji Erasmus izmenjavi, mi pa smo se še zmeraj ubadali z raznimi Tuđmani in Miloševići. Vse preveč mikavno je bilo torej projicirati svoje želje na »Evropo«, ki se je izenačila z Evropsko unijo; in ta nekajindvajsetletni študent z Balkana ni bil edini, ki je zagrešil isto napako.

Leta 1991 je Jacques Derrida, tedaj eden najvidnejših svetovnih filozofov, izdal kratko knjigo L’Autre Cap, kjer se zavzema za Evropo, ki bi ubrala drugo pot, drugačno smer – s polno odgovornostjo, ko gre za njeno moč, a vendarle z zavedanjem bremena svoje preteklosti. V enem svojih zadnjih govorov iz 2004, z naslovom Evropa upanja, še enkrat poudari potrebo po boju za Evropo, »da bi postala več kot le trg ali enotna valuta, več kot neonacionalističen konglomerat, več kot nova oborožena sila.«

Nekronani kralj nemške filozofije, Jürgen Habermas, je slavno premišljal o »postnacionalnem ozvezdju«, ki naj bi ga kot zedinjena in miroljubna celina ustvarila Evropska unija ter svoje krvavo 20. stoletje menda pustila za seboj. Čému bi lahko oporekali? Leta 1994 je tedaj priljubljeni kulturni teoretik in provocateur Peter Sloterdijk spisal esej z naslovom »Če se Evropa prebudi«, kjer predstavi svoje »razmisleke o programu svetovne velesile na koncu obdobja njene lastne politične odsotnosti.«

In, zanimivo, ta »odsotnost« iz hladne vojne se je končala ravno z obleganjem Sarajeva. Ni treba spomniti, da sta obleganje in vojna trajali še dve leti, pri čemer »svetovna sila« Evropa ni bila zmožna ustaviti ne obleganja ne srebreniških polj smrti.

Tiste dni me je navduševal francoski marksistični teoretik Etienne Balibar s svojo neusahljivo, izostreno analizo Evrope, ki je bila na levici tako potrebna – še zmeraj gre za najtemeljitejšo kritično soočenje s situacijo v Evropi po 1989. Navdahnil me je njegov koncept transnacionalnega državljanstva in njegova ideja o »citoyens d’Europe«, tako da sem na začetku tega tisočletja na Univerzi v Parizu 8 napisal svojo magistrsko nalogo z naslovom »Evropsko državljanstvo in nadnacionalna identiteta.«

Verjel sem v potencial nečesa radikalno novega in osvobodilnega v Evropi, kljub neoliberalnim dogmam, ki so si začele EU podrejati do te mere, da je »evropski socialni model« postopoma izginil iz evropskega esperanta.

A obenem smo imeli Baudrillarda in njegov zame boleč članek v Libération, naslovljen »Pas de pitié pour Sarajevo«, ki je izšel januarja 1994. Komentiral je tragične razmere obleganega mesta in njegovih prebivalcev, jezen na Evropo, ki jim ni pomagala, kljub temu, da je njihova živeta multikulturnost predstavljala to, k čemur je Evropa sama stremela. Za Baudrillarda je bilo Sarajevo simptom tega, da »Evropa razpada, obenem pa diskurz o združeni Evropi cveti.«

V nasprotju z naivnimi predstavami Sarajevčanov o Evropi je Baudrillard trdil, da so pravzaprav srbski ekstremisti tisti pravi predstavniki nastajajoče Evrope, »bele Evrope, pobeljene Evrope, ki je enotna in očiščena – moralno, gospodarsko in etnično.«

Mnoga leta sem preživel v središču Evrope (Parizu) ter v njenem severozahodnem kotičku (Edinburgu), pri čemer sem lahko poslušal o različnih vizijah »Evrope«, ki so bile zmeraj neločljive od EU. Nekoč so mi pripovedovali o vzporednih in morda nezdružljivih zgodbah EU: za Nemce je bila le podaljšek njihove bundesrepublik, ob njihovi »naravni« gospodarski prevladi; za Francoze je bila EU utelešenje njihovih lastnih vrednot, oni pa njeni vojaški in kulturni vodje; za Italijane potrebna superstruktura za njihove strukturne težave; za Angleže nekakšna Unija, h kateri je spadala sicer njihova manjša unija, čeprav ne povsem … Medtem ko Škotom EU še zmeraj pomeni svetovljanske težnje njihovega rastočega državljanskega nacionalizma, ki želi uiti primežu angleške omejenosti. Zgodba seveda niti z besedo ni omenila postsocialističnih vizij Evrope.

Bivše socialistične države so morale nemudoma in brez pogajanj privzeti neoliberalni model svoje kapitalistične transformacije. Čim hitreje naj bi zadostile vsem gospodarskim, upravnim in političnim zahtevam za pridružitev »Evropi«. In kaj bi dobile v zameno? No, simulaker svoje »evropeizacije«.

KAJ JE PRIČAKOVALA »DRUGA EVROPA«?

Liberalci so bili v večini postsocialističnih držav med »tranzicijo« na čelu kaki dve desetletji. V njihovo hegemonijo se je začelo dvomiti šele po razširitvi EU. Vse odtlej so morali tekmovati z nacionalistično-populističnimi vizijami Evrope, ki so kaj hitro slavile v državah kot Poljska in Madžarska ter našle več zaveznikov znotraj »stare Evrope«.

Kaj je ta liberalna vizija sploh ponujala Vzhodu po padcu socializma? V svoji srži je šlo za naslednje: bivše socialistične države so morale nemudoma in brez pogajanj privzeti neoliberalni model svoje kapitalistične transformacije. Čim hitreje naj bi zadostile vsem gospodarskim, upravnim in političnim zahtevam za pridružitev »Evropi«. In kaj bi dobile v zameno? No, simulaker svoje »evropeizacije«.

Precej jih je iskreno verjelo, da bodo sedeli za isto mizo z zahodnoevropskimi državami in odločali o zadevah v duhu enakosti in složnosti. Druge so zanimali predvsem dobičkonosni uradniški položaji v Bruslju. Podobno so rastoči novi sloji mladih izobražencev, predvsem iz glavnih mest, pridobili mobilnost, finančne injekcije in dobro plačane službe, ki jih je izvozil Zahod. Mnogi so dejansko uspevali pod okriljem evropske integracije. A precej, pravzaprav večina, jih ni. Za njih je bilo EU državljanstvo le drugo ime za delovno vizo za Zahod, pri čemer so rade volje zamenjali svoja gospodarsko zaostala, bivša industrijska mesta za stojnice z ocvrto ribo in krompirčkom v Glasgowu ali Newcastlu.

Tisti, ki niso mogli oditi in niso občutili nobene otipljive koristi, so še zmeraj jezni na ves svet ter pripravljeni sprejeti nacionalistične mite in teorije zarote. Iz pravih ali napačnih razlogov preprosto ne verjamejo v liberalno vizijo Evrope in ne zaupajo nekim neznancem v sivih oblekah v Bruslju, ki sprejemajo odločitve o njihovih življenjih. Zato se zatečejo k temu, kar je zmeraj obstajalo in kar je bilo zelo pripravno, ko je bilo treba zrušiti komunizem: nacionalizem.

Dandanes se na EU v najboljšem primeru gleda kot na vir strukturnih sredstev, ki kljub občutni koristi ne morejo ustaviti ponovno razplamtelega nacionalizma.

Navsezadnje potrebujejo ljudje prepričljivo razlago za ta naš begajoči svet in nacionalizem slika preprosto podobo zunanje nadvlade, ki se je spajdašila z zahrbtnimi manjšinami in liberalnimi kozmopolitskimi meščanskimi elitami proti lastni »tradiciji«, trpinčenemu narodu in njegovi veri. Redkokdaj preizprašujejo sam kapitalizem – to bi konec koncev sumljivo smrdelo po socializmu – temveč le, kdo naj z njim upravlja. Rešitev je torej nacionalni kapitalizem, kjer družbeno enakost zamenja obramba pred zunanjimi in notranjimi sovražniki.

V vsej tej zgodbi tiči jugoslovansko izjemništvo, v času socializma in po njem. Na tem območju je konec osemdesetih let prejšnjega stoletja nastalo nečastno zavezništvo med protikomunističnimi nacionalisti in bivšimi komunističnimi nacionalisti, ki so se lotili spodkopavanja ne le socializma marveč tudi celotne zapuščine družbene emancipacije in bratstva med jugoslovanskimi narodi. Liberalna vizija gospodarskih reform in obetajočega članstva v EGS je povezala šibko koalicijo sprememb željnih komunistov in liberalcev. Porazila jo je etnonacionalistična vizija, ki se je ubadala z »narodnostnim vprašanjem«, preoblikovanjem meja in etničnim čiščenjem. Evropi bi se posvetila enkrat kasneje, ko se prah poleže.

Liberalna vizija se je znova pojavila na začetku tega tisočletja, po koncu režimov Miloševića in Tuđmana, tokrat v navezi s podivjano neoliberalno privatizacijo. V drugem desetletju je nato postopoma izgubila svojo moč prepričevanja, kakor tudi drugod v postsocialistični Evropi. Dandanes se na EU v najboljšem primeru gleda kot na vir strukturnih sredstev, ki kljub občutni koristi ne morejo ustaviti ponovno razplamtelega nacionalizma, recimo na Hrvaškem, ki se je EU pridružila leta 2013; za ostale je Unija le oddaljen (Bosna, Kosovo, Makedonija) ali pa poleg tega še dvomljiv cilj (Srbija).

Tako imenovana »preobrazbena moč« EU nad postsocialistično cono je izginila. Temeljila je na zgodovinski edinstvenosti evropskega zedinjenja in dokler je dovolj ljudi verjelo vanjo, se je zdela kot pravljica. Na koncu se ni udejanjila, ker se, pogojena s porazom in podrejenostjo – ni mogla.

»SAMOZAGREŠENA NEDOLETNOST« PO SOCIALIZMU

Postsocialistični državljani seveda svoje »žametne revolucije« ne vidijo kot poraz, ampak kot osvoboditev od dvojnega gorja: sovjetskega nadzora in socialistične ideologije. Sebe imajo za »žrtve« – še po 30 letih desničarski poslanci snujejo izjave evropskega parlamenta, v katerih enačijo nacizem in komunistični antifašizem – ki so zopet dobile svojo dolgo izgubljeno narodno svobodo, nekateri pa so celo dosegli samostojnost. Ta pripoved je bila prikladna za umirjanje strasti v burnem postsocialističnem obdobju. Tukaj »poraz« ne meri na neznosno lahkost izginotja socialističnih režimov, pač pa na samopovzročeno izgubo avtonomnega delovanja takoj zatem. Z drugimi besedami: ne samo, da so zmagovalci dolge hladne vojne z nekdanjimi socialističnimi državljani ravnali kot s »poraženci«, ampak so slednji sami podzavestno pristali na to vlogo.

Kako je možno, da so smeli bojevniki proti sovjetskemu totalitarizmu in azijskemu despotizmu (kakor se mu je pogosto reklo) odložili orožje in dvignili roke od svoje želje po samostojnosti, nemudoma po svoji veličastni revoluciji? Tu imamo res nenavaden zgodovinski fenomen. Kakor hitro so si izborili avtonomijo, že so bili pripravljeni nekritično prevzeti acquis Evropske Unije – zakone in pravila, ki so jih zasnovali drugi – in z vnemo so sprejeli novo zunanje skrbništvo. Kot nas opomni Boris Buden: ko so leta 1989 zakorakali na oder zgodovine, so hitro nazadovali v »samozagrešeno nedoletnost«, če si izposodimo Kanta. Postali so »otroci«, ki jih mora očetovski Zahod povesti v dokončno odraslost.

Propad obstoječega vzhodnonemškega gospodarstva je šel skozi neusmiljeno privatizacijsko odprodajo, predvsem zahodnemu kapitalu, nihče pa ni namenil niti kančka pozornosti željam in potrebam Vzhodnih Nemcev.

Po drugi strani je morala Evropska Unija ugotoviti, kako naj integrira te province, ki so rade volje sprejele njeno vodstvo. Menim, da so dejansko praktično rešitev našli v modelu Vzhodne Nemčije. Nagla kolonizacija Vzhodne Nemčije skozi proces »unifikacije« ni bil nič drugega kot Anschluss skozi politični in upravni nadzor ter skozi gospodarski šok, ki ga je izpeljala zdaj že zloglasna agencija Treuhand. Ustanovljena je bila leta 1990, njen cilj pa je bila pospešena privatizacija premoženja nekdanje NDR. Propad obstoječega vzhodnonemškega gospodarstva je šel skozi neusmiljeno privatizacijsko odprodajo, predvsem zahodnemu kapitalu, nihče pa ni namenil niti kančka pozornosti željam in potrebam Vzhodnih Nemcev. Rezultat je bil kmalu na dlani: gospodarska kriza, ki ji je sledila množična emigracija na Zahod, upad prebivalstva, družbena okrnjenost in vzpon skrajne desnice.

Šele nedavno so začeli Ossies govoriti o družbenih in osebnih posledicah cunamija, ki jih je doletel po padcu zidu. Razlogi zato morda tičijo v kolektivni krivdi. Zahodni Nemci so jih »rešili« iz spodletelega socializma in dobri Wessies še zmeraj plačujejo za njihovo gospodarsko blaginjo. Vzhodnjaki torej niso imeli niti besednjaka za to temo niti koga, ki bi jim prisluhnil. Ob tridesetletnici padca berlinskega zidu je nemška novinarka Sabine Rennefanz odkrito pisala o uničevalnem kapitalizmu Treuhanda, o svojem očetu, ki je izgubil službo in osnovno varnost, o uničenju ne le političnega režima, ampak dejanske, obstoječe družbe – vse pod praporom nepreizprašanega nemškega »zedinjenja«.

To je postal model tudi za preostalo postsocialistično območje, z raznimi variacijami pri posameznih državah. Upravna organizacija procesa »evropeizacije« je potekala preko t. im. »pristopnih pogajanj« – še en zavajajoč termin, ki ni pomenil nič drugega kot zelo dolg proces prevajanja. Znameniti kopenhagenski kriteriji so bili odprti poljubni interpretaciji držav članic in precej teh še zdaj negoduje, da je bila velika napaka, da so te novince spustili zraven prezgodaj, še preden bi se EU utrdila in jim odredila njihovo pravo mesto. »Ustreznost« novih kandidatk naj bi preverjali s pomočjo foucaultovskih mehanizmov discipline, nadzora in kaznovanja.

Prikladna plat te zgodbe je bilo dejstvo, da so politične elite držav kandidatk kar same vpeljale vse potrebne reforme in »strukturne prilagoditve«, s presenetljivo podobnim učinkom kot v Vzhodni Nemčiji: gospodarska kriza, depopulacija, družbeni brezup in vzpon nacionalistične in skrajne desnice. Vendarle pa velja omeniti, da podobno kot v Vzhodni Nemčiji obstajajo tudi območja blaginje; manjši del državljanov iz polperifernih gospodarstev je uspešno naslovil globalne trge, industrije osrednjih držav in potrebe njihovih potrošnikov (posebej v povezavi z Nemčijo).

Naj nas ne preseneti, da je francosko-romunska liberalna poslanka Clotilde Armand nedavno potarnala v kolumni časnika Financial Times. Sredi srdite borbe med državami članicami glede proračuna Unije po brexitu – »ravsajo se kot psi in mačke,« pravi eden od diplomatov EU – se Armand pritožuje, da nameravajo še bolj skrčiti strukturna sredstva za vzhodne države in to v času, ko že tako množično izgubljajo visoko izobražene ljudi (in njihovo premoženje).

Ob tem našteje vse finančne ugodnosti, ki jih imajo zahodne banke in podjetja od vzhodne Evrope in ki močno presegajo dodeljena sredstva. V povednem odlomku opiše, kako je vse v njenem življenju v lasti zahodnega kapitala, v tem primeru francoskega. »Doma v Bukarešti kupujem v supermarketu, ki je v francoski lasti, kakor sta tudi moj mobilni operater in vodovodno podjetje. Račun za plin plačujem francoski multinacionalki, seveda preko francoske banke.« Svoj priziv, naj EU ohrani sredstva za revnejše regije, zaključi: »Če začne zahod kršiti te obljube, postavlja na kocko evropsko družbeno pogodbo.« Lahko bi se na glas zasmejali ob taki prostosrčnosti – nekdo še zmeraj verjame, da obstaja »evropska družbena pogodba«! – če vse skupaj ne bi bilo tragično.

Ali vzhodni Evropejci po letu 1989 nimajo več nič za povedati? Gospodarska in politična podrejenost, ki so jo dosegli z nekritičnim uvozom zahodnjaškega modela liberalne demokracije in neoliberalne ekonomije, se je naselila tudi v kulturno in intelektualno uklonitev.

TRIDESET LET KASNEJE: INTELEKTUALNA OBUBOŽANOST, UPADANJE PREBIVALSTVA, FRAGMENTIRAN ODPOR

Havel, Kundera, Milosz, Konrad, Michnik, Heiner Müller … imena, ki sem jih začel spoštovati še kot otrok. A kje so danes literarni in intelektualni velikani vzhodne Evrope? Dajte, spomnite se enega ali dveh imen – razen Slavoja Žižka – ki imajo velik vpliv na razprave po svetu. Znabiti se boste namučili in se končno vrnili k Žižku, nedvomno edinemu postsocialističnemu mislecu, ki je pustil vtis na mednarodnem intelektualnem in filozofskem prizorišču.

Žižek tu zgolj potrjuje prej omenjeno izjemništvo Jugoslavije znotraj reda hladne vojne, zahvaljujoč njeni lastni poti k socializmu. Žižek je lahko postal relevanten na Zahodu, ker je Zahod že poznal doma v Jugoslaviji, saj je ta na veliko uvažala ameriško in zahodnjaško popularno kulturo, literaturo in filozofijo, obenem pa so njeni državljani lahko svobodno potovali in delali v tujini. Na zahodnih univerzah je blestel konec 20. in na začetku 21. stoletja, s svojim zabavnim razkrinkanjem kapitalistične ideologije in razorožujočim šarmom balkanske politične nekorektnosti. Nobenega manjvrednostnega kompleksa ni kazal, pozdravljali so ga kot »Elvisa filozofije«.

A kaj je z ostalimi, kaj je z območjem, ki je bilo nekoč med najbolj intelektualno živahnimi na svetu? Ali vzhodni Evropejci po letu 1989 nimajo več nič za povedati? Gospodarska in politična podrejenost, ki so jo dosegli z nekritičnim uvozom zahodnjaškega modela liberalne demokracije in neoliberalne ekonomije, se je naselila tudi v kulturno in intelektualno uklonitev. Vzhodni Evropejci so hoteli čim prej »ujeti« Zahod, ki so mu kot v gospodarstvu in potrošništvu tako zavidali.

Na debelo so uvažali in prevajali klasike liberalizma in sodobne svečenike neoliberalne misli (ter se spretno izogibali zahodni neomarksistični in kritični teoriji), ob tem pa pridno metali s svojih polic in knjižnic Marxa, Engelsa, Luxemburgovo, Gramscija, Lukacsa in Brechta skupaj z lastnimi avtonomnimi filozofskimi šolami, ki so se razvile med tem nesrečnim »premolkom v zgodovini« – socializmom.

Pretresljiva intelektualna obubožanost današnje postsocialne regije pomeni samo eno: da njeni intelektualci, pisatelji, umetniki in učenjaki (z izjemo nekaj vidnih obrobnih upornikov) presenetljivo niso zmožni na izviren način analizirati socio-ekonomskega in kulturnega stanja svoje današnje družbe ter ustvariti samostojne javne pozicije, ki bi lahko imela širši družbeni in politični vpliv. Če bi to hoteli, bi morali kritično analizirati sodobni evropejski kapitalistični red, se pravi preveriti, če se jim slučajno kje v kleti skriva kak prepovedan, zaprašen levičar.

Četudi bi se to po nekem slučaju kmalu zgodilo, lahko resnične posledice že vidimo pri »nomadih«, s katerimi ne mislim le migrantov in beguncev, ki poskušajo uiti globalnim pogromom in gospodarskemu opustošenju, temveč same vzhodne Evropejce, ki bežijo pred postsocializmom. Skoraj vse postsocialistične države so zabeležile upad prebivalstva, od pet do petindvajset odstotkov v Bolgariji, Latviji, Estoniji in Litvi. Samo Češka, Slovaška in Slovenija beležijo zmerno porast. Čez trideset let bo v Bolgariji skoraj 40 odstotkov manj ljudi kot leta 1990, v Romuniji približno 30, Srbiji 24, v Hrvaški pa 22 odstotkov. Nekateri opazovalci že povezujejo demografsko katastrofo z erozijo demokracije in uspehi nacionalistične desnice.

Medtem ko se vzhodnoevropske članice NATA s pomočjo Ukrajincev urijo za morebitni spopad z Rusijo, so dobile balkanske države umazano delo obmejnih čuvajev Evropske Unije. V nerazglašenem izjemnem stanju imajo proste roke, da kršijo vse mednarodne humanitarne konvencije in s svojih meja »potisnejo nazaj« migrante. Tiste, ki se kljub številnim ograjam z rezilno žico prebijejo skozi, pa nato zaustavi še cela serija tonamenskih filtrov.

Na začetku marca 2020 je kriza na turško-grški meji eskalirala. Predsednica EU Von der Leyen je obiskala kočljivo območje in čestitala Grkom, ker so poslali vojsko nad civiliste, da bi »zaščitili Evropo«. Potem ko je prejšnja leta evropski vrh Grke hudo kaznoval, se je v tej krizni situaciji trdno »postavil na njihovo stran.« Poraženo in podrejeno Grčijo, ki ji je bil po varčevalnih ukrepih odrejen položaj v manjvredni jugovzhodni ligi, je doletel nov obrat: naloga podjarmljenega – kot se pogosto zgodi – je, da se obrne proti nezaželenemu.

Kako naj se torej upremo strukturni uklonitvi na eni in predvidljivi nacionalistični in neofašistični reakciji na drugi strani? V kontekstu pobezljanega zgodovinskega revizionizma in skoraj popolne delegitimizacije celotne sodobne socialistične tradicije je težko nasprotovati tako neoliberalnemu kapitalizmu kot nacionalistični mobilizaciji. Zaradi prej omenjene intelektualne obubožanosti ni ne duha ne sluha o alternativah obema prevladujočima silama – liberalni in nacionalno-konservativni. Še več, progresivne struje morajo nemalokrat v koalicijo z liberalci, da bi pred silovitimi napadi agresivnih nacionalistov zaščitile ogrožene pravice (posebej žensk in manjšin) in minimalne demokratične vrednote. Depopulacija še dodatno otežuje razvoj progresivnih družbenih in političnih gibanj, z njo povezan beg možganov pa to intelektualno obubožanost perpetuira in celo poglablja.

A nekaj delnih uspehov je vseeno opaznih, na primer porast družbenih gibanj na Balkanu v zadnjih desetih letih (posebej v ex-yu regijah), vključno s solidnim uspehom stranke Levica na volitvah v Sloveniji. Za to se imamo zopet zahvaliti že omenjenemu jugoslovanskemu izjemništvu in pa dejstvu, da je po celotnem področju še zmerom čutiti odjek čvrste tradicije antifašizma, antinacionalizma in nepotešene želje po družbeni enakosti. Pomeni pa tudi, da je bila osmrtnica za levico v postsocialistični Evropi morda prehitro objavljena.

ONKRAJ REFORMIZMA, DRUGAČNI EVROPSKI ZDRUŽITVI NAPROTI

V škotski Nacionalni galeriji moderne umetnosti v Edinburgu težko zgrešimo velik gradbeni oder, na katerem električne žarnice osvetljujejo en sam stavek: »Tu ne bo nobenih čudežev.« Umetnik Nathan Coley, ki je postavil inštalacijo, je na stavek naletel v francoskem kraljevem razglasu iz 17. stoletja, v mestu, kjer so se čudeži menda pogosto dogajali. Lahko bi ga izobesili na vsaki politični instituciji, ki so zmeraj imele nalogo preprečevati čudeže v katerikoli ureditvi že.

Trenutna vloga EU je preprečiti čudež svojega zedinjenja. Razlog je preprost, od nekdaj je šlo za nadnacionalno tvorbo z gospodarskim programom, ki nikdar ni predvideval enakopravnosti. Brez enakopravnosti pa ni enotnosti – torej postopne združitve. Bolj natančno, prvi pogoj za enotnost je politična in socio-ekonomska enakopravnost znotraj političnih skupnosti in med njimi. Drugi pogoj je, da vsi usmerjamo poglede proti isti prihodnosti – in to brez prvega ni mogoče. Zavedam se, vsi se zavedamo, da enakopravnosti ne prineseta zobna miška ali revolucionarni dekret; vendar mora biti glavno načelo našega delovanja.

Zdaj je že jasno, da je bila velika intelektualna, torej politična napaka, da se je »Evropo« enačilo z Evropsko unijo. Z valovi širitev na Vzhod se je kazala še mogočnejša in skorajda je bilo možno geografsko izenačiti EU z Evropo, saj so se ljudje že v devetdesetih naučili, kako prezreti Balkan. Z brexitom se stvari počasi spet normalizirajo, tako da upam, da bomo v prihodnje potegnili jasnejšo ločnico med »Evropo« in politično-gospodarsko meddržavno tvorbo, ki pokriva velik del kontinenta z imenom Evropa.

A navada je železna srajca. Glavna urednica časopisa The Guardian, Katherine Viner, je ponosno izjavila: »Britanija zapušča Evropo. Guardian je ne.« Precej očitno je, da je Združeno kraljestvo Velike Britanije in Severne Irske pravkar zapustilo Evropsko unijo, a to ne zveni tako privlačno, zatorej najprej nekaj peska v oči: »Britanija« za Združeno kraljestvo, »Evropa« za EU, na koncu pa povsem neumesten sklep, da otočje Velike Britanije skupaj s severnim delom otoka Irska ne spada več pod Evropo. Ni čudno, da se v isti kolumni avtorica hvalisa, da je bil Guardian prisoten »ob padcu komunizma in ponovni združitvi Evrope.«

Zdi se mi, da je zaverovanost v »narodnostne« politike in suverenost, kot jo poznamo iz dvajsetega stoletja, nevarna zabloda. Muči me, da deli današnje levice vztrajajo pri tem mitu.

Naše besede, izrazi in puhlice imajo daljnosežne posledice. Na podoben način je vsaka kritika Unije kot vodstvenega organa pogosto ožigosana za »evroskepticizem«, s čimer je mišljena mešanica norih nacionalistov in levičarskih skrajnežev. Pričujoči članek, na primer, je napisal nekdo, ki trdno verjame, da bo kakršnakoli progresivna prihodnost tega dela Evrazije morala biti evropejska. To ne vključuje nujno sedanje Evropske unije, lahko pa bi jo.

Zdi se mi, da je zaverovanost v »narodnostne« politike in suverenost, kot jo poznamo iz dvajsetega stoletja, nevarna zabloda. Muči me, da deli današnje levice vztrajajo pri tem mitu. Da naj bi se proti globalnemu kapitalizmu boriti s ponovno vzpostavitvijo preživetih nacionalnih ureditev, ki nimajo nobene prave moči, je iluzija, ki levice nikakor ne bo preoblikovala v dejansko transformativno politično gibanje. Internacionalistični duh tega gibanja zahteva panevropejski pristop: brez izmišljenih nesoglasij, geografskega fatalizma in poljubno začrtanih okvirjev tega, kaj naj bi Evropa bila – in kaj ne.

S progresivno levico Evrope pa je ta trenutek še ena težava. Ko smo soočeni z Evropsko unijo, torej z največjim naporom integracije kontinenta v zgodovini, ne smemo zapasti v lažno dilemo ali reforma ali – v prepričanju, da reforma take neoliberalne entitete ni mogoča – uničenje, ki bo nato med ruševinami slejkoprej razbesnelo razredno revolucijo, kot si to apokaliptično zamišljajo akceleracionisti.

Kar se tiče reformiranja EU, se zdi, da vsi marljivo pišejo manifeste, od Evropskega New Deala Diem25 in »Manifesta za demokratizacijo Evrope«, ki ga je lansiral Thomas Piketty, do »Manifesta za ustanovitev Evropske republike«, ki sta ga spisala Robert Menasse in Ulrike Guerot. Težava je, da ne upoštevajo, da do evropskega zedinjenja samo z golo močjo acquis communautaire in s širitvijo EU ni zares prišlo. Še huje, niti z besedico ne omenijo podrejene postsocialistične Evrope ali kaj storiti s še neintegriranim Balkanom.

Naslednja neprijetna resnica je, da se korenite reforme današnje Unije niti ne zdijo možne, obenem pa bi njeno nadaljnje spodjedanje (čigar grenkobo lahko rahlo okušamo že med krizo COVID-19) znalo privesti do uničujočih posledic, kjer ne bo prostora za progresivni razvoj. Mrhovinarji suverenizma, nacionalizma in neofašizma so tu in velike množice evropskih državljanov, tudi zmernih, so že prepričali, da je svet v osnovi divjina, v kateri te lahko zaščiti samo tvoja – nacionalna – skupnost. »Evropa ljudstev« bi bila za njih le začasno zavezništvo evropskih šovinistov proti globalnim sovražnikom, zunanjim in notranjim. Ta strašna vizija ima danes žal večji politični odmev med Evropejci vseh razredov kakor tista stara levičarska nada, »možen je drugačen svet.«

Zdaj stojimo na dveh bregovih: na eni strani še nismo priznali, da je zedinjenje Evrope pod obstoječo zakonsko ureditvijo nemogoča; na drugi strani nas mika, da bi opustili vse poskuse evropskega zedinjenja. Sam sem mnenja, da to ponuja resno možnost dejanski emancipatorni levici, da onkraj reformizma obsodi razveljavljeno evropsko združitev, ne da bi obupala nad Evropo kot prostorom prihodnje enotnosti, ki bo temeljila na enakopravnosti. Glede na okoliščine bo to zagotovo manjšinska pozicija, ki pa bo moč črpala iz drznega soočenja z resničnostjo, kar bo prvi korak k njenemu preoblikovanju. Šele takrat bomo lahko v Evropi spet imeli čudeže.

—

Prevedel: Miha Zemljič

Besedilo je prvotno izšlo v ROAR magazinu.