• English
  • Hrvatski

Kot črnogorski pisatelj, ki že deset let živi v Berlinu, na vsakem koraku čutim ta posebni žulj, v književnosti tolikokrat opisano frustracijo preselitve »v drug jezik«. Od trenutka, ko sem zakorakal v to mesto, v katerega se številni priseljujejo, poskušajo, ostajajo ali v glavnem samo potujejo skozenj, sem se že na prvih druženjih, v prvih »small talkih« srečeval z običajnim vprašanjem: »S čim se ukvarjaš?« Zmerom nekoliko zbegan glede lastnega poklica, sem odgovarjal: »I’m a writer.« Z druge strani je v glavnem prihajalo navdušenje, »Wow, a writer!« (šele kasneje sem dojel, da je navdušenje v berlinskem small talku nekaj običajnega, za čimer se v glavnem ne skriva nič, prav nič). Že po nekaj vprašanjih je navadno prišlo tudi tisto: »V katerem jeziku pa pišeš?« Tu se je začel moj mali notranji pekel.

Na glasbo iz Jugoslavije sem plesal v Podgorici, Beogradu, Skopju in Ljubljani. Plesal sem tudi s hipsterskimi emigranti v Berlinu in pomislil, da poslušam generacijski, hipsterski soundtrack neke namišljene države.

»Pišem v črnogorščini. Mislim, zdaj se ji reče črnogorščina, ampak v šoli sem se je učil pod imenom srbščina. Pravzaprav je to jezik, ki se je nekoč, v bivši Jugoslaviji, imenoval srbohrvaščina, v resnici je to en jezik, ki mu zdaj pravimo črnogorski, srbski, bosanski in hrvaški.« To je bilo preveč za povprečnega internacionalnega small talkerja. Če se že ni povsem izgubil med pojasnili, zakaj ima en in isti jezik štiri imena, je pogovor neogibno prešel na vzroke za to zapleteno situacijo, nato pa se je stvar dodatno in nepovratno zakomplicirala: prispeli bi do teme vojne.

Smrt Jugoslavije

Jugoslovanska državljanska vojna je bila v berlinskem small talku dolgo priljubljena tema, kot »edina vojna na evropskih tleh po drugi svetovni vojni«. Dokler ni to postala vojna v Ukrajini in scenografijo naših vojn prepustila fundusu zahodnoevropskega spomina. Mnogi so izrazili željo, da bi v kratkih črtah (da ne rečem obrisih) izvedeli, »kaj se je tam zgodilo«. Po nekaj ljubeznivih poskusih, da bi med trajanjem kozarca vina ali steklenice piva pojasnil vzroke in posledice šestletne vojne, v kateri je razpadla socialistična Jugoslavija, sem s temi poskusi prenehal.

Nekako v petem letu svojega emigrantskega staža sem naletel na sedemurni BBC-jev dokumentarec The Death of Yugoslavia iz leta 1996, posnet takoj po Daytonskem sporazumu. Ta dokumentarec je bolje od vseh ex-jugoslovanskih televizij in dokumentarnih filmov strnil gradivo, ki uvaja in opisuje jugoslovansko vojno. To odkritje mi je olajšalo mnoga small talk druženja. Namesto sedemminutnega odgovora na vprašanje, »kaj se je tam pravzaprav zgodilo«, mirno priporočim sedemurni dokumentarec v angleščini, tej lingua franca vseh internacionalnih druženj v Berlinu in najbrž tudi na svetu.

Umeščanje v kaosu

Gibanje med različnimi družbami tega mesta mi je počasi razodelo, da se večina mlajših emigrantov iz držav bivše Jugoslavije najlaže predstavi z omembo Jugoslavije. Beseda »Yugoslavia« deluje kot šifra, s katero se odklene umestitev v kaosu novih zahodnobalkanskih državic, povečini nevidnih iz kota zahodnoevropskega small talkerja. Šifro »Yugoslavia« uporabljajo celo tisti, ki jim v Jugoslaviji ni uspelo niti živeti. Ali pa so se v njej rodili tik pred njenim razpadom, kot v mojem primeru.

Ta jugoslovanska šifra me je dolgo zabavala, tako da sem na njeni sledi prišel tudi do drugega »jugoslovanskega območja«, ki ga prav tako povečini naseljujejo hipsterski milenijci in mlajši – do jugoslovanske glasbe. To ni bila le glasba enega žanra, temveč so se vsi žanri zlivali v en sam »nadžanr«, ki bi se mu lahko reklo preprosto: »Jugoslavija«.

Preberite tudi: Ilja Đurović: Teror dobrega razpoloženja.

Gre za glasbo, ki so jo producirali, snemali in izvajali v »zlatih desetletjih« jugoslovanskega socializma, od konca šestdesetih do sredine osemdesetih let 20. stoletja. Razpon podžanrov »Jugoslavije« je širok – od predelav svetovnih šlagerjev (pri čemer so številne produkcijsko na istem nivoju kot izvirniki, če ne še boljše), do jazza, rocka, synth-popa … Vse to se je pred kakimi desetimi leti začelo pojavljati na YouTube straneh, okrog katerih so se nato začeli zbirati poslušalci z vseh koncev sveta, da bi uživali v neki novi, namišljeni YuTubeGoslaviji.

Vse to bi bilo še v redu, razmah posnetkov s starih plošč bi lahko pripisali jugonostalgiji ljudi srednjih let, razkropljenih po bivši Jugoslaviji in svetu, če ne bi bili novo občinstvo te glasbe prav ljudje v zgodnjih tridesetih in mlajši. Ta glasba se je začela pojavljati v filmih in serijah, ki obravnavajo sodobne mlade iz držav bivše Jugoslavije. Na to glasbo sem plesal v Podgorici, Beogradu, Skopju in Ljubljani. Plesal sem tudi s hipsterskimi emigranti v Berlinu in pomislil, da poslušam generacijski, hipsterski soundtrack neke namišljene države.

Med spremljanjem razvoja in ponovnega obujanja tega novega/starega žanra sem dojel, da na območju nekdanje Jugoslavije poleg običajne jugonostalgije obstaja tudi nekaj, čemur bi lahko rekli »fantomska jugonostalgija«. Fantomska, tako kot ima kdo »fantomsko bolečino« v nogi po amputaciji. Le da v tem primeru tisti, ki so mu jo amputirali, Jugoslavije sploh nikoli ni imel. Oziroma v njej ni živel.

Tranzicija spomina

Takšna »fantomska jugonostalgija« ne preseneča, glede na to, da generacije, rojene od sredine osemdesetih dalje, ne poznajo boljšega sistema od skorumpiranih, tranzicijskih in posttranzcijskih sistemov, ki so nastali po razpadu nekdanje velike države. V teh sistemih se je skozi kriminalne privatizacije državne lastnine oblikovala nova »kasta« bogatašev, ki so denar, pridobljen večinoma s kriminalom ali vojnim dobičkarstvom, legalizirali skozi »biznise«, privatizacijo, uničevanje nekdanjih industrijskih velikanov in prodajo tovarniških premoženj, s čimer so tisoči delavcev ostali brez dela. Dela, za katerega so še dan poprej verjeli, da je ena redkih gotovih in stabilnih stvari, ki jim jih je jugoslovanski avantgardni sistem samoupravljanja obljubljal. Ti delavci, ki so bili čez noč odpuščeni, so starši generacije, ki ji pripadam po letnici in kraju rojstva. Ohranili so osebni in kolektivni spomin na Jugoslavijo, ki je, odvisno od lastnih izkušenj, ideologije in političnih stališč, nostalgičen ali pa tudi ne.

Spomnimo se, kako se je pred našimi očmi celoten sistem podiral, kako je s tem podiranjem zaslužil vsakdo, ki je hotel zaslužiti. Kdor ni hotel, je moral mirno sprejeti dejstvo, da je poraženec tranzicije.

Toda mi, njihovi otroci, nimamo spomina na Jugoslavijo iz lastnih izkušenj, se pa zato spomnimo travme staršev, in spremljanje travm naših najbližjih se zlahka prelevi v lastno travmatično izkušnjo. Spomnimo se vpliva vojne na politiko in gospodarstvo, četudi vojni nismo bili priča na svojem ozemlju. A večina ji je bila. Spomnimo se tudi tega, kako se je pred našimi očmi celoten sistem podiral, kako je s tem podiranjem zaslužil vsakdo, ki je hotel zaslužiti. Kdor ni hotel, je moral mirno sprejeti dejstvo, da je poraženec tranzicije. In da bo prav tako poraženec posttranzicije. S tem, da je posttranzicija, kot je pripomnil filozof Boris Buden, samo evfemizem za trajno krizo.

Prav zaradi takih spominov in take izkušnje predstavlja generacija, rojena na začetku devetdesetih, dobršen delež množice, ki si pravi »beg možganov«. Želja »iti stran« je bila neke vrste skupni imenovalec za vsakogar, ki je verjel, da nekje vendarle obstaja boljši sistem. Ali se je hotel o tem od blizu prepričati. Nekateri so šli, nekateri so ostali. Ampak to, kar jih poleg skupne travmatične izkušnje povezuje, je očitno še ena skrivnostna reč, ta strašno nerazumna želja, da bi vsaj enkrat v življenju na prostoru, od koder prihajajo, živeli sistem, ki deluje družbeno in za človeka pravično, da živijo v neki svoji, pa čeprav fantomski, Jugoslaviji.

Turbo-trap-folk

Potem pa mi je pred nekaj leti v oko padel še fenomen, ki ga prav tako lahko imenujemo »jugoslovanski«, čeprav se na videz ideološko ne istoveti s to neobstoječo državo. Vendar se manifestira in dogaja na kraju, ki je nekoč bil Socialistična federativna republika Jugoslavija.

V nasprotju z že omenjenim žanrom YuTubeGoslavija, ki vključuje glasbo, staro že več kot pol stoletja, gre tu za povsem nov žanr. Ali vsaj dva žanra: moderni turbofolk (če se turbofolku lahko pripiše modernost, a vsaj produkcijsko se lahko) in novi trapfolk. Oba je bralcem izven Balkana težko razložiti.

Turbofolk je derivat popularne glasbe, zmešane s srbsko narodno glasbo. Ta žanr je svoj razmah v Srbiji doživel v devetdesetih letih in vojnah v bivši Jugoslaviji. Po vojni in z začetkom 21. stoletja je ta glasba postala zelo priljubljena tudi širom Hrvaške, s katero je bila Srbija v devetdesetih v vojni. Variacije tega žanra obstajajo v Makedoniji, Bolgariji, Romuniji … Največja zvezda turbofolk glasbe je bila dolgo Ceca, neke vrste »ikona« in paradigma devetdesetih. Njena glasba je bila najbolj priljubljena v državi in polnila je dvorane, stadione in hipodrome, njen soprog pa je bil Željko Ražnatović Arkan, vojni zločinec in poveljnik srbske paravojaške enote Tigri, ki je bila obtožena več vojnih zločinov med vojnami v Bosni in na Hrvaškem.

Najnovejši turbofolk fenomen je verjetno srbska pevka Aleksandra Prijović. Njena glasba je manj »turbo« od uradnega turbofolka. Produkcija je občutno sodobnejša, besedila so neškodljiva, melodija in ritem pa koreninita globoko v turbofolku. Celo njen glas spominja na glas »ikone« Cece. Vendar v nasprotju s paradigmatsko »ikono« Aleksandra Prijović ne vlači za sabo balasta mračne, vojne preteklosti. Zaradi tega se o njej občasno govori kot o »Ceci brez prtljage devetdesetih«, kar »regionalnim« poslušalcem omogoča, da jo poslušajo brez slabe vesti. Aleksandra Prijović je nedavno izzvala škandale in navdušenje na Hrvaškem zaradi vrste razprodanih koncertov v največji dvorani v Zagrebu. Prav tako je največje dvorane polnila v skoraj vseh mestih bivše Jugoslavije.

Za Senidah bi lahko rekli, da si je izmislila lasten žanr. V nasprotju z dandanes vseprisotnim trapfolkom Senidah od narodne glasbe jemlje posamezne melodijske prvine, jih meša z R&B in hip-hop tropi, od trapa jemlje ikonografijo in slog, ritmi so raznovrstni in kvalitetni, besedila pa so neke vrste jezikovni hibrid, ki ga prej ni bilo.

Potem je tu še fenomen, ki zadnja leta glasbeno zedinja »regijo«. Gre za morda celo največjo divo in pop umetnico Balkana – Senidah. Njena biografija je posebej zanimiva za tole malo raziskovo nove glasbene Jugoslavije. Senidah se je rodila v Črni gori, odrasla je in živi v Ljubljani, poje pa v srbščini in glasbo izdaja predvsem v Srbiji, pri najvplivnejši založbi Bassivity.

Za Senidah bi lahko rekli, da si je izmislila lasten žanr. V nasprotju z dandanes vseprisotnim trapfolkom Senidah od narodne glasbe jemlje posamezne melodijske prvine, jih meša z R&B in hip-hop tropi, od trapa jemlje ikonografijo in slog, ritmi so raznovrstni in kvalitetni, besedila pa so neke vrste jezikovni hibrid, ki ga prej ni bilo. Zato se Senidah dviga nad ostalimi balkanskimi pop umetniki, predvsem zaradi kvalitete. Zanimivo je tudi dejstvo, da ta kvaliteta zaradi eklektičnosti umetnice dosega neverjetne številke, tako da se Senidah lahko upravičeno oklicuje za novo glasbeno »kraljico Balkana«, vsaj kadar je govora o kakovosti popularne glasbe, pa tudi o cifrah.

Politika glasbe

Tako smo torej prehodili pot od »fantomskih jugonostalgikov«, rojenih v devetdesetih, do »novih glasbenih Jugoslovanov«, rojenih od leta 2000 dalje, ki v štiriimenskem jeziku, povsem razumljivem v štirih državah, uživajo v proizvodih skupne glasbene tradicije, pomešane z aktualnimi svetovnimi žanri. Kar razlikuje ene od drugih, poleg glasbenih žanrov, je ideologija. Pa tudi to zgolj načelno. Prvi so »zagreti« za ideje jugoslovanskega socializma, o katerem v glavnem ne vedo dosti in se obešajo samo na njegov »zven«, ne pa tudi na politične vsebine, ki so to produkcijo omogočile.

Drugi o edinem političnem zedinitelju prostora, ki ga zdaj zedinja samo glasba (in organizirani kriminal), nimajo pojma, a kljub temu zelo intenzivno uživajo v novih glasbenih sadežih tega prostora in ga na ta način hočeš nočeš simbolično povezujejo.

Vprašanje je, ali eni in drugi v sebi nosijo kakršenkoli nov politični potencial in ali je tak potencial od »sprave skozi glasbo« sploh mogoče pričakovati. Po eni strani ima lahko vse, okrog česar se zbere gruča ljudi, politični potencial, posebej če se zberejo v tako velikem številu, kot ga beležijo trenutne največje regionalne turbofolk in trap zvezde, ki povezujejo občinstvo milijonov poslušalcev iz držav, ki se med sabo politično uradno ne strinjajo in med katerimi tli neprestana sovražna politična nastrojenost.

Meščansko-liberalna struja se nad novo glasbo zgraža zaradi dozdevne »nekvalitete«. Ta razred je znan po tem, da verjame, da sam predstavlja mero »dobrega okusa«, zatorej vse izven okvirov te mere zlahka razglasi za šund in kič, nekaj pod nivojem izobraženega, »kulturnega« človeka.

Po drugi strani sta si »meščanska« in »nacionalistična« kritika popularne glasbe v regiji skorajda enotni, kar celotno zadevo naredi še bolj zanimivo. Meščansko-liberalna struja se nad novo glasbo zgraža zaradi dozdevne »nekvalitete«. Ta razred je znan po tem, da verjame, da sam predstavlja mero »dobrega okusa«, zatorej vse izven okvirov te mere zlahka razglasi za šund in kič, nekaj pod nivojem izobraženega, »kulturnega« človeka. Kar seveda to glasbo »otrokom« tega razreda dela še privlačnejšo.

Nacionalisti na drugi strani novo glasbo oziroma vsaj njeno širjenje iz ene države v drugo kritizirajo s svoje nacionalistično-konservativne pozicije, pridušajo se zaradi »blatenja« nacionalne kulture in ponovno trdijo, da se uvažajo »kič« in »šund«, »cigu-migu« in nemorala, promocija narkomanstva, promiskuitetnost itd.

Zaradi te skupne točke, v kateri se spajata bes in nelagodje meščansko-liberalne kritike in nacionalistov, je vredno verjeti v politični potencial nove glasbe in vsega, kar pride z njo. Ker če obstaja kaj, pa naj bo to fenomen trapa ali turbofolka, kar v enaki meri prezira »meščanski razred«, zaslužen za večni status quo kapitalizma, in nacionaliste, ki v kapitalizmu služijo z zgodbo o obvarovanju naroda in nacije, potem to »nekaj« v sebi morda nosi tudi revolucionarni potencial, to pa ravno zato, ker meri tja, kjer meščanski razred in nacionaliste enako boli – v strah, da jim bo nekdo ali nekaj vzel ali »oblatil« tisto, kar jim pripada. Njihovo »kulturo«, njihovo »nacijo«, v resnici pa tisto najpomembnejše, njihov kapitalizem, ki jim omogoča, da se počutijo varne v svetu svojih privilegijev.

Preberite tudi: Ilja Đurović: Srednji razredi vseh dežel, pofukajte se!

Morda velja zato za konec zastaviti revijalno vprašanje: je kaj upanja, da se v bližnji ali daljni prihodnosti fantomska jugonostalgija in glasbena YuTubeGoslavija še enkrat spojita v novo, jugoslovansko avantgardo, tudi politično? Realisti bodo dejali: »Ni govora, niti ni nuje, to je samo glasba.« Toda geslo, v katero je socialistična Jugoslavija nekoč verjela in ki še zmeraj doni s tistega zida v Parizu, vseeno nalaga: »Bodimo stvarni, zahtevajmo nemogoče.« No, bomo videli. Ali še prej – bomo slišali.

Prevedel: Miha Zemljič.