• English
  • Hrvatski

Do začetka tega stoletja je beseda filantropija označevala dobrodelnike finančne aristokracije, katerih imena krasijo zidove galerij, univerz in bolnišnic. Po mnenju nove generacije superbogatih podjetnikov, ki se spoprijema s svojimi novo odkritimi dobrodelnimi vzgibi, lahko danes beseda označuje skoraj karkoli – od majhnih vzajemnih donacij za plačilo zdravniških računov do milijarderjev, ki podpirajo tuje režime. V zadnjih letih so ti novi filantropi, željni preoblikovati dobrodelni sektor po podobi svojih poslovnih prizadevanj, nedvomno prevladali na tem področju.

Če so se stari filantropi počutili dolžni financirati izbrano umetnost in znanost, da so lahko kot pripadniki kultivirane elite izražali svoj vzvišen okus, pa nova generacija rešuje družbene probleme glede na profit, ki ji ga to prinaša. Logika pravi, da če lahko izumijo tehnologije, ki izkoreninijo načine, kako živimo in delamo, potem lahko odpravijo lakoto v svetu. A medtem ko vse več milijarderjev obljublja, da bo doniralo večje deleže svojega premoženja, Velika filantropija še naprej raste kot pomožna industrija – deluje bolj potiho in pridobiva neprimerljivo več vpliva kot filantropija gala prireditev.

V očeh filantropa je svet dober – svet naraščajočega bogastva, širjenja srednjega razreda in manjše neenakosti – vendar trpi za trajnimi problemi, ki jih je v velikem obsegu mogoče rešiti z dovolj denarja in pravim pristopom.

Videti je, da zanje motivacija za človekoljubje ne izvira iz pritiska javnosti. Goreče odobravanje, na kakršno je leta 2010 naletel projekt Giving Pledge Billa Gatesa in Warrena Buffeta, je že dolgo splahnelo, figuram kot sta Jeff Bezos in Elon Musk pa je še do nedavnega uspevalo razdajati v primerjavi s tem nične vsote in ostati neopažen. Spodbuda za filantropijo prihaja namesto tega iz želje razširiti logiko podjetništva onkraj mej trga. Ključna beseda, sposojena iz sveta start-up podjetništva, je disrupcija.

Disrupcija, kot jo opredeli »guru disrupcije« Clayton Christensen, je nekaj, kar »premesti obstoječ trg, industrijo ali tehnologijo in proizvede nekaj bolj učinkovitega in več vrednega,« je sila, ki je »obenem destruktivna in kreativna«. Ambiciozni »philanthropreneur« meri na okorne, neprijetne elemente civilnega življenja in mednarodnega upravljanja in s tem odpre nove poti svojemu poslovanju.

V očeh filantropa je svet dober – svet naraščajočega bogastva, širjenja srednjega razreda in manjše neenakosti – vendar trpi za trajnimi problemi, ki jih je v velikem obsegu mogoče rešiti z dovolj denarja in pravim pristopom. Vlade in nevladne organizacije, ki so zadolžene za reševanje teh problemov, onemogočajo tradicija, papirologija in razmah birokracije. Nasprotno pa filantropska verzija družbene pravičnosti sledi samo imperativu brezobzirne inovacije. Medtem ko se države pogosto mučijo z uresničevanjem dolgoročnih ciljev med odzivanjem na aktualne krize, lahko milijarderjeva fundacija – veliko manj regulirana in s skoraj neskončno veliko denarja – brez težav počne oboje.

V zadnjih letih je vse več filantropov spisalo manifeste, razprave in apologije svojega početja. Lisa Greer v Philanthropy Revolution (2020), Jacqueline Novogratz v Manifesto for a Moral Revolution (2020) ter Alexandre Mars v Giving: Purpose is the New Currency (2018) ponujajo vsak svojo mešanico anekdotične hvale lastnih filantropskih podvigov in vizij o prihodnosti področja filantropije.

Ti pisci filantropsko delovanje najpogosteje imenujejo z evfemističnim izrazom dajanje, s čimer se izognejo potrebi, da bi neposredno govorili o denarju, in obenem poudarijo velikodušnost donatorjev. Ko bi morali govoriti o njegovih ciljih, mnogi izpostavljajo, da dajanje ni samo družbeno odgovorno, marveč potencialno zdravo za poslovanje (zato profit ne trpi, tudi kadar milijarderji razdajo velik del svojega bogastva). Trdijo, da ima dajanje izrecno dvojni namen povečanja družbene dobrobiti in donosnosti naložb.

Filantropski programi se osredotočajo na manj kontroverzne teme kot so lakota, bolezni in dostop do izobrazbe – medtem ko pravično plačilo, delavske pravice in dostopna stanovanja, ki bi bistveno zmanjšala revščino, puščajo v pristojnosti vlade.

Novogratz ponudi tipično medel povzetek svojih altruističnih vzgibov, ko predlaga, da »naložba z učinkom ni samo moralno upravičljiva, temveč je zdaj celo ekonomsko ugodna, celo nujna«. Glede na to, da se filantropski programi za spremembe praviloma osredotočajo na manj kontroverzne teme kot so lakota, bolezni in dostop do izobrazbe – medtem ko pravično plačilo, delavske pravice in dostopna stanovanja, ki bi bistveno zmanjšala revščino in so zato nekompatibilna z izkoriščevalskimi poslovnimi modeli, puščajo v pristojnosti vlade – lahko filantropi veliko več pridobijo kot pa izgubijo.

Biblija filantropskih knjig, Philanthrocapitalism: How the Rich Can Save the World Matthewa Bishopa iz leta 2008, začrta kapitalistične motive Velike filantropije veliko drzneje kot katerikoli njen kasnejši ekvivalent. Po zaključku celovitega »vodiča za dobrega milijarderja« Bishop trdi, da »če naj bo filantrokapitalizem legitimni del rešitve svetovnih problemov, potem potrebujemo novo “družbeno pogodbo”,« ki bo določila njegovo vlogo. Argumentacija v ozadju tega sklepanja je pričakovana, toda presenetljiva, ko je izrečena na glas: »Če bogati ne sprejmejo te obveznosti, tvegajo, da spodbudijo množice k političnemu odporu proti ekonomskemu sistemu, ki jim je dovolil, da so lahko postali tako bogati.«

V najboljšem primeru filantropija predstavlja kapitalizem, ki si velikodušno prizadeva olajšati probleme, ki jih povzroča sam.

Potemtakem jih ni ni strah, da bi jih po krivem obtožili, temveč, da bi jih razkrinkali. Tudi če predpostavimo, da želijo pomagati tistim, ki jih označujejo s terminom širokega razpona »revni«, je jasno, da je sistem filantropije odvisen od tega, da revni kot subjekti ostajajo razdeljeni in izolirani. V najboljšem primeru filantropija predstavlja kapitalizem, ki si velikodušno prizadeva olajšati probleme, ki jih povzroča sam.

Pa vendar v svojih manifestih filantropi radi zagovarjajo transformativni potencial področja. Tako ima kopica knjig v naslovu besedo »revolucija« ali ponavljajoče izpostavlja potrebo po »revolucioniranju« sveta dajanja in posledično načina, kako svet deluje. Če revolucija spominja na strmoglavljenje opresivnega in nedelujočega režima, pa se filantropi namerijo zoper nič manj kot celoten aparat, po katerem so organizirane države. Zanje sta problematični neučinkovitost in nedelovanje vlad, neprofitnih organizacij, multilateralnih vladnih teles in tako naprej.

Medtem ko so ponosni na svojo sposobnost vplivanja na vladne politike na področjih, ki se jim zdijo pomembna, pa si prav tako želijo dokazati učinkovitost svojega delovanja v politiki in onkraj nje. V svojem predgovoru k Philanthrocapitalism (2008) Bill Clinton zapiše, da so člani njegove Clinton Global Initiative opravili »več kot 1400 obvez, vrednih okrog 46 milijard dolarjev, ki so že izboljšale življenja več kot 200 milijonov ljudi v 150 državah«.

Nova sorta knjig, oglaševanih kot praktični priročniki za filantropijo – vključno s Philanthropy Revolution Lise Greer in Giving Done Right Phila Buchanana – je tudi poskušala narediti raztegljiv, nejasen koncept filantropije privlačnejši. Ključno vprašanje, ki ga zastavlja izdajanje te vrste knjig, je, koliko ljudi je dovolj bogatih, da jih lahko imamo za filantrope, v nasprotju s tistimi, ki samo dajejo denar v dobrodelne namene. Gotovo manj kot število ljudi, za katere se pričakuje, da bodo kupili mehke izdaje teh del, ustvarjene za množični trg. Vprašanje se nanaša – v očeh veliko filantropov – na radikalno demokratizacijo termina filantropija.

V prihodnosti, tako trdijo, bo lahko vsakdo filantrop. Bishop izpostavlja peer-to-peer mikrofinančne platforme kakršna je JustGiving kot primer »popularnega filantrokapitalizma«, ki ponuja stopnjo transparentnosti in odziva, ki sta bila prej dostopna samo superbogatim donatorjem. Mars predlaga, da bo dobrodelno darovanje postopoma postalo del vsakdanjega življenja, z nekaj dodanimi centi na plačilo kave s kartico in tako naprej.

Vsem tem mislecem je skupen občutek, da je, ne glede na udeleženost navadnih ljudi, moč filantropije neomajna, medtem ko milijarderji še naprej bogatijo in njihov denar poraja še več vpliva. Mars zapiše, da pripadniki generacij Y in Z »niso neumni – lahko vidijo, da politična in ekonomska moč ni več izključno v rokah religij in vlad« – in da njihovo razumevanje delovanja moči ne rezultira v politično zavest, temveč v prepoznanje, da je nova vrhovna moč business. Zdi se, da filantropi vidijo posledice korporacij v družbenem življenju kakor poplavo, ki jo je mogoče preusmeriti in pomiriti, vendar ne popolnoma obvladati.

In čeprav jasno priznavajo potencialne nevarnosti, da bi superbogati prikrojevali demokracijo in kupovali glasove odločanja, gledajo z optimizmom – na superiorno presojo podjetnikov in na sposobnost trga, da razvije najboljše rešitve za svetovne probleme. V hipnem trenutku samokritičnosti, Bishop vpraša: »Ali bi nas morale skrbeti naraščajoče ambicije in sposobnost bogatih vplivati na politične odločitve? Bo ta prihajajoča zlata doba filantropije obenem tudi doba plutokracije?« Morda, toda pomembno nadaljevanje je to: »Če je tako, kaj lahko naredimo, da bo ta možnost manj zaskrbljujoča za javnost?«

Filantrokapitalizem je nova olepšava za ustvarjanje ekstremnega bogastva in večanje korporativnega vpliva v politiki ter zasebnem življenju.

To, kar vidijo kritiki filantrokapitalistov kot slepo pego v njihovi viziji sveta (predvsem njihovo lastno udeleženost v družbenih problemih, ki jih skušajo popraviti), je povsem zavedno glavna poanta filantrokapitalistov. Medtem ko poskušajo novejše knjige prikazati filantrokapitalizem kot metodo, ki učinkoviteje služi dobrodelnemu sektorju oziroma ki stimulira globalno ekonomsko blaginjo na način, da obenem pomaga slehernikom, Bishop razkrije, kakšen je v resnici: filantrokapitalizem je nova olepšava za ustvarjanje ekstremnega bogastva in večanje korporativnega vpliva v politiki ter zasebnem življenju.

Spretno perverzno logiko filantrokapitalizma pokaže, ko predvidi posledice zloma 2008: »Svet ima še vedno veliko superbogatih ljudi. Drži, splošno gledano bodo superbogati verjetno izšli krize v boljšem finančnem stanju kot kdorkoli drug.« Zato je »rezervoar bogastva, ki bo financiral filantrokapitalizem, … še vedno tukaj«. Ta samoizpolnjujoč krog – kapitalizem ustvari bogastvo in s tem neenakost in zato pogoje, da bogati porabijo presežni denar za pomoč ubogim, ne da bi kadarkoli odpravili revščino – sega v renesanso (izpostavi Bishop), ko sta se rodila tako kapitalizem kot filantropija.

Ker nameravajo ohraniti razredno delitev, ki je sploh ustvarila potrebo po filantropiji, resnični sovražnik filantrokapitalistov ni neenakost, temveč populizem. Njihova različica politike, neke vrsta antipolitika, je do konca samo-prikrivajoča, čeprav jo velika večina njih opisuje kot trgu prijazno, »socialno progresivno« politiko Clintonove tretje poti. Raje kot ekonomijo pronicanja (trickle-down economics) zagovarjajo idejo, da bodo dobro informirani in benevolentni milijarderji zavestno dali svoj denar na pravo mesto. Njihova upravičenja so skrita v jezik sodelovanja in poslušanja, toda vodilna načela so golo tehnokratska. Svetovni gospodarski forum (WEF), žarišče »filantropreneurjev« kot sta Gates in Buffet, ponuja model zaželenega sodelovanja med javnim in zasebnim sektorjem v obliki »vladanja interesentov« (stakeholder governance), po katerem korporacije najemajo konzultante iz vlade, civilne družbe in znanstvene skupnosti, da ustvarijo svoje lastne različice multilateralnih organizacij. Ivan Wecke je za openDemocracy poročal, da danes deluje že več kot petinštirideset multi-interesnih skupin, ki globalno usmerjajo politične agende in postavljajo industrijske smernice. Dogovor iz leta 2019 med Svetovnim gospodarskim forumom in Organizacijo združenih narodov je utrdil privilegiran položaj, ki ga imajo korporacije in podjetniki na svetovnem odru.

Kot vizije za prihodnost filantropije številne zmernejše knjige ponujajo bodisi obljube o večji odgovornosti fundacij bodisi prenovo koncepta obdavčitve. Na koncu dela The Givers David Callahan zaključi svoj pregled sodobne filantropije s sklepom, da »nobena od reform, ki sem jih predlagal, ne bo bistveno omejila vpliva premožne filantropije nad javnim življenjem. Morda je največ, na kar lahko upamo, da bodo financerji premogli večje samoomejevanje in čuječnost pri dajanju, ki bo vplivalo na življenja njihovih sodržavljanov.« Če ne drugega, je neoliberalna domišljija skromna; vse, kar zahteva od nas, je, da enako kot ona verujemo, da bo kultura zmernosti in transparentnosti lahko vsaj v teoriji omejevala nenadzorovane mreže in vpliv filantropov. Zatorej namen teh knjig ni zamišljanje spremenjenega sveta, temveč spodbujanje vere, da nas bodo tja pripeljali milijarderji.

Na koncu svoje knjige avtorica Novogratz čaka na riadskem letališču v Savdski Arabiji, vračajoč se s potovanja s kolegi iz njenega sklada za naložbe z učinkom, ko njen mehurček poči zaradi vdora »neotesanega delavca«, ki jo »nadleguje« zaradi neimenovanih razlogov. Njen odziv na to je stoičen – »osredotočila sem se, da ohranim svojo mirnost, in se opomnila, da ne smem dovoliti, da njegovo nespoštovanje vpliva na moja dejanja« – toda grenak občutek, ki ga pušča neustrežljiv delavec, ostaja. In tukaj je paradoks, inherenten Bishopovemu neologizmu filantrokapitalizem, razgaljen: Kakšen bi bil kapitalizem, ki bi ljubil svoje podložnike?

Prevedel: Rok Plavčak

Foto: Annie Spratt; Unsplash

Besedilo je bilo izvorno objavljeno na Jocobinu.