• English
  • Hrvatski

V teoriji Theodorja Adorna in pripadnikov prve generacije Frankfurtske šole zavzema fašizem s svojimi derivati in manifestacijami pomemben, celo osrednji del, v katerega je usmerjen kritični aparat. To obenem pomeni tudi pretresanje tistih dejavnikov in zagat, s katerimi so se liberalne demokracije soočale v krempljih velikega kapitala. Tako je ugotovil Max Horkheimer: »Kdor ni pripravljen govoriti o kapitalizmu, naj molči tudi o fašizmu.«

Walter Benjamin razume domnevo, da bo fašizem izginil v nezadržnem pohodu napredka, kot usoden predsodek oziroma kot povsem napačno videnje tistega, kar imenuje zgodovina katastrofe, ki narekuje politično akcijo v danem zgodovinskem trenutku. Njegova obramba načela »pravega izrednega stanja«, ki je potrebno za boj proti fašizmu, je namenjena streznitvi tistih, ki so jih omamile zgodbe o samo še eni neizbežni fazi napredka v imenu zgodovinske norme. »Izredno stanje« torej ni nekaj, kar je samo po sebi izjema, temveč samo bistvo obstoječega režima vrednot. To, da se fašizem v sodobnem momentu še naprej najpogosteje vidi kot odklon od norme, izključno kot odstopanje, je postalo očitno s prihodom Donalda Trumpa na oblast. Večina kritikov ga je napadala ravno kot nekoga, ki ne uteleša večnih principov ameriškega »načina življenja« in jih domnevno sprevrača. Mnogo manj jih je v Trumpu videlo ravno poosebitev tega istega famoznega, udomačenega življenjskega sloga rasne in razredne nadvlade.

Kot je opazil Theodor Adorno, predstavlja vseprisotna liberalna ideologija mehanizme grobega, brezvestnega obstanka za vsako ceno po tekmovalni, konkurenčni logiki kapitalistične družbe dvajsetega stoletja kot nekaj zakoreninjenega, kot dejansko temeljno »naravo stvari« v duhu družbenega darvinizma. V skladu s tem se vseprisotna eksploatacija, pa tudi mehanizmi preživetja, maskirajo v nekaj naravnega, logičnega – vzniklega v imenu napredka, kljub temu da tovrstni »napredek« vsebuje neomejen potencial za nazadovanje in nasilje. Vsakršna poglobljena (neo)marksistična kritika vidi v tej pojavitvi lažno Naravo in z njo povezano lažno Zavest, medtem ko Adorno v tem vidi tudi odločilni učinek množične kulture:

»Napredek in barbarstvo sta danes v množični kulturi tako sprepletena, da bi lahko le barbarska askeza, usmerjena proti tej kulturi in proti napredku na področju sredstev, spet vzpostavila nebarbarstvo. Nobena umetnina, nobena misel, v kateri ne živi odpoved lažnemu bogastvu in prvorazredni produkciji, barvnemu filmu in televiziji, revijam za milijonarje in Toscaniniju, nima možnosti preživetja.«

Blagovni in predmetni fetišizem se v kapitalizmu ne razvijata samo med procesom dela skozi odtujitev delavca ob tekočem traku, temveč si prizadevata prodreti v vsak odnos in v vsako poro človeškega obstoja in delovanja.

Čeprav sta tehnologija in znanost, ki v osnovi služita tej simulirani naravnosti, bojda neizogibno usmerjeni v razvoj in obči napredek, pa je fašizem z množičnimi zločini in taborišči razgalil in izpostavil ravno to, da gre za tehniko vladanja, ki tehnologijo vključuje in jo postavlja v službo antimodernosti, enako kot je v službo nečloveškega uničenja postavil humanistična načela – v lastnem teatru političnega absurda.

Tisto, kar kapitalizem fašizmu daje na razpolago, je popredmetenje medčloveških odnosov, ki se spreminjajo v nekaj namenskega. Blagovni in predmetni fetišizem se v kapitalizmu ne razvijata samo med procesom dela skozi odtujitev delavca ob tekočem traku, temveč si prizadevata prodreti v vsak odnos in v vsako poro človeškega obstoja in delovanja. Dominacija kulturne industrije pomeni uničevanje tudi zadnjega zatočišča vsakršne avtonomije – tistega, kar tradicionalno imenujemo »zasebno« življenje.

Kot je zapazila Hannah Arendt v svojem temeljnem delu Izvori totalitarizma, se totalitarni teror razvije na temelju splošne izolacije, ki v določenem trenutku povzroči popolno osamitev subjekta v njegovi zasebni (privatizirani) sferi. Kakor vse tiranije se totalitarna oblast ohranja tako, da uničuje tok javnega življenja oziroma politične kapacitete skupnosti, s tem pa tudi strogo zasebnost. Izolacija je – v nasprotju z avtonomijo in individuacijo subjekta – stanje, ki ga lahko označimo kot predtotalitarno. Tisto, kar se uničuje v takšnem odnosu do zasebnega »jaza«, ki je vselej tudi javen, je samo tkivo družbenega življenja, pa tudi zmožnost za združeno delovanje in akcijo.

Zahvaljujoč atomizaciji in avtomatizaciji obnašanja posameznikov in kolektiva že zgolj ena kretnja ali poteza nakazuje zametek nestrpnosti, ki lahko v malce spremenjenih družbenih okoliščinah zlahka pripelje do povečanja brutalnosti fašizma:

»Le katerega voznika moč njegovega motorja še ni zapeljala v skušnjavo, da povozi cestno golazen, pešce, otroke in kolesarje? V gibih, ki jih zahtevajo stroji od ljudi, ki jim strežejo, že tičijo nasilnost, razbijaštvo, sunkovita nezadržnost fašističnih grozodejstev.«

Ideja, da se življenje lahko normalno nadaljuje kljub pošastnosti ureditve, je seveda v skladu s propagirano in propagandno ideološko-kulturno »normalnostjo«. Z normalizacijo množičnega izkoriščanja in beatifikacije kulturnih vzorcev pripelje privajanje na takšno patološko normalnost do ukinjanja kritičnega, refleksivnega aparata subjekta, ki tako postane idealen objekt, objektiviziran za potrebe »napredka«.

V sodobnem neoliberalnem momentu se neprestano pojavljajo tako imenovane »nove normalnosti« (new normal), ki se jim je treba a priori prilagajati – bodisi gre za nenehno obnovljive »varčevalne ukrepe«, »izkoriščanje virov« ali za inducirano ekološko katastrofo z vsako leto večjo bilanco.

Nerazumevanje, da je ravno družba tista, ki instrumentalizira določeno vrsto dirigirane patologije normalnosti, je značilno za psihoanalizo in njene derivate, kar so uvideli tudi neomarksisti frankfurtske šole, predvsem Adorno. Tako kot sistem, v katerem je nastala, obravnava psihoanaliza bolezen individualno in skrajno subjektivno, saj jo uvršča v domeno zasebnosti in intime, pri čemer pa ne upošteva, da je subjektivnost že vnaprej kolonizirana. Bolezen naše dobe je ravno končni proizvod celotne industrije, ki – v imenu učinkovitosti na trgu dela in idej – promovira tovrstno patologijo normalnosti:

Sklicevanje na zdravo pamet – common sense – kot na zadnje zatočišče znotraj brezumne ureditve je proizvod razrednih privilegijev.

»Družba je bolezen vseh posameznikov tako rekoč prevzela nase; v njej, v zajezeni blaznosti fašističnih akcij in vseh njenih neštetih predoblikah in posredovanjih, je subjektivna nesreča, zakopana v individuumu, združena z vidno objektivno nesrečo.«

Sklicevanje na zdravo pamet – common sense – kot na zadnje zatočišče znotraj brezumne ureditve je ravno tako proizvod razrednih privilegijev: »Treba je le opazovati meščane, kadar govorijo o pretiravanju, histeriji, norosti, in že vemo, da prav tam, kjer se najbolj zagnano sklicujejo na um, nujno zagovarjajo ne-um.«

Na marksizmu utemeljena dialektika frankfurtske šole se ni ustavljala pred koncepti razsvetljenske razumskosti, pri čemer je vse racionalno preizkušala s tistim iracionalnim, ki se je skrivalo v globinah vsakdanje uporabnosti. Tako razumljena dialektika ni predpisovala instantnega zdravila za fašizacijo družbe, temveč je predstavljala določeno preobremenjenost, svojevrstno napetost in nerazrešenost mišljenja, ki je pretresalo nerazburkanost predstabilizirane harmonije in družbenega statusa quo.

Žargon pravšnjosti kot obličje fašizacije

Theodor Adorno zavrača reduciranje fašizma zgolj na družbeno zaroto, na goli incident, in obračunava z družbeno tendenco kulturne industrije, da proizvaja »znanje«, ki je v Nemčiji dvajsetih in tridesetih let prejšnjega stoletja pripeljala do tega, da se »razraščajoče zlo kaže kot odrešenje«.

»V Nemčiji se je govorilo, še več pa pisalo, plemenito in obenem prijetno v žargonu pravšnjosti kot geslu podružbljene pravšnjosti – v žargonu kot knjižnem govoru. Tovrstni žargon se je razširil iz filozofije in teologije … preko pedagogije, gimnazij in mladinskih organizacij vse do vzvišenega govora političnih predstavnikov iz gospodarstva in uprave.«

Govorica pravšnjosti je v sistem nagovarjanja vnesla organiziran in predvidljiv obtok določene terminologije in stavčnih obratov, ki so se dvignili na nivo privzetih signalov, se pravi žetonov za množično (zlo)rabo. Prišlo je do razpada govora na posamezne besede, ki so še naprej pričale zgolj o sebi (po sebi). Uničenje, ki ga je izvajal (in izvaja) žargon na polju jezika in pomena, je primerljiv z resničnim uničenjem, ki ga je propagiral fašizem, ki je ta jezik zmogel zlahka sprejeti in približati lastnim manipulativnim ciljem.

Brisanje distance med govorci in avditorijem povzroča iluzijo neposredne interakcije, ki spominja na hipnozo množic s pomočjo radia in televizije.

S signaliziranjem avtentičnosti (pravšnjosti) se žargon nenehno poskuša izvzeti iz obstoječih kapitalističnih lastninskih razmer z namenom, da svoj jezikovni dosežek predstavi kot nekaj več od navadne izmenjave govornih simbolov, da ponovno pridobi sakralnost, starodavnost in izvirnost. Žargon se zato arhaizira. Zloraba arhaičnih besed mora zagotoviti patino, lažni sijaj, prav tako pa pripeljati do pozitivne in pozitivistične transcendence izjavljanja. Govor se zavije v starodavnost, posamezne besede so premazane z gosto »sijočo barvo«, glazuro in z zlaganim bliščem senzacije.

Ravno tako žargon na videz ukinja distanco, pri čemer ustvarja govorno skupnost, ki izžareva lažno neposrednost in organicistično bližino. Tovrstno brisanje distance med govorci in avditorijem povzroča iluzijo neposredne interakcije, ki spominja na hipnozo množic s pomočjo radia in televizije.

Trumpomanija

S prihodom Donalda Trumpa na oblast so številne značilnosti žargona pravšnjosti prišle na plano iz iracionalnih »globin« govora, prilagojenega potrebam množic. Tako sta avtentičnost in iskrenost ponovno postali cenjeni vrlini, ki so ju Trumpovi pristaši sprejeli z odprtimi rokami kot dokaz lastne moči in posebnosti. Trumpu so zlahka odpustili rasizem in druge slabosti, saj jih je počel »iskreno« in s presežkom samozavesti, ki jo je pretirano razkazoval na zborovanjih. Ta zborovanja je Trump spremenil v množične orkestracije histerije, usmerjene proti zloglasni politični korektnosti, bojda proti celotnemu liberalnemu ustroju zmernosti in tolerance. Zaradi lažnega, simuliranega zavračanja neoliberalizma, ki mu fašizem vedno pomalem zameri kot svojemu mlajšemu bratu, se je Trump lahko obnašal kot retroavantgarda, ki uteleša nostalgijo za časi »dobrih starih« neposrednih odnosov moči.

Žargon pravšnjosti je napovedoval izjavljanje brezkompromisnih resnic in »pranje umazanega perila« nasprotnikov za vsako ceno, Trump pa je uspešno poenotil prizemljeno govorico običajnega, povprečnega rasista in antiglobalista – ideal, s katerim se je lahko poistovetil vsak polpismeni domoljub – z govorom o samih nadnaravnih bistvih, emanacijah in esencialnih samobitnostih ameriške nacije. To so bile velike, izolirane besede, monade neizčrpne moralne vrednosti in dostojanstva – o veličini, vplivu, grandioznosti, pompoznosti, nezamenljivosti – podmazane s populističnim (anti-)establišmentovskim resentimentom (nenehno usmerjenim proti tistim na Wall Streetu). Opazni idiotizem govorcev je zgolj krepil ta učinek nenehne zagrenjenosti in besa.

To je Theodor Adorno poimenoval blebetanje žargona, klenkanje podmazanih, lakiranih signalov, blebetanje novogovora s kopico nerazumljivih logoreičnih odvodov ter kakofoničnih, iracionalnih, patičnih projekcij. Toliko bolj je bil utelešen duh fašizacije družbe, skozi iracionalnost, ki se izgovarja s povsem racionalno samozavestjo. Le srce neoliberalnega sistema je čez noč postalo prvobitna reka, iz katere se je napajal ta »starodavni« atavistični hrup.

Tisti, ki pritrjuje, da je takšen, kakršen je, s tem jamči, da se ne bo spremenil, da je evolucija končana, tako kot vsaka druga vrsta individuacije in napredka.

Trumpov primer je izpostavil vsesplošno obsedenost nacionalizma z identiteto, oblastjo in lastnino. Ameriška (rasno čista) identiteta zavzema prostor vseh drugih idealov. Ta pripelje do antilogičnega klimaksa, ki je v bistvu tavtologija in se glasi: »Jaz sem, ker sem.« »Jaz sem, ker se imam.« To velja tudi za tisto kolektivno »Mi« ali pa tisto »sebe« množice. Na koncu koncev to pritrjuje popolnemu statusu quo, saj tisti, ki pritrjuje, da je takšen, kakršen je, s tem jamči, da se ne bo spremenil, da je evolucija končana, tako kot vsaka druga vrsta individuacije in napredka.

Primer Srbije

Globlje in vseobsežneje kakor ob prihodu Trumpa na oblast je ustreznost kritike določene vrste kulturne industrije vidna v pretresanju tistega, kar se je v Srbiji dogajalo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in kar se je še naprej dogajalo po padcu Slobodana Miloševića. Žargon pravšnjosti je namreč v tej meri prežel srbsko družbo kot permanenten mehanizem proizvodnje lažne zavesti, da se je vse, kar je bilo označeno kot disonantno, rutinsko anatemiziralo, obsojalo in odstranjevalo iz javnega prostora. Z združitvijo akademskega novoreka, politične tribune in estradnega miljeja (erotični obskurantizem je glavni zaveznik vsakega fašizma) srbska kultura že več kot tri desetletja vztraja na poti domišljavosti o lastni »samoniklosti« in avtentičnosti. Vsesplošni teror kulture zato ne zapušča prizorišča, spreminjajo se zgolj glavni igralci. Ta vsemogočni, terorizirajoči duh se mora neprestano razvnemati in se napajati iz določenega tipa govora, neprestano prebujati in se militantno ukvarjati z diskurzom, ki naj bi segal do samega »temelja« stvari, do »korena«, oziroma do tistega, kar se pripisuje kot neizbežna, »večna« konstanta »narodovih stremljenj« in »skrbi«. Vse to se počne v imenu vseprisotnega »duha naroda«.

Čeprav žargon obljublja neizčrpno duhovnost, pa tudi vselej ponuja isto število vnaprej določenih tem, kot so denimo Kosovo in kosovski mit, »upiranje« vsemu, kar prihaja z Zahoda, pa tudi poveličevanje in sakralizacija pravoslavja in ruske »duše« v svetem objemu s srbsko. Duhovniki oziroma mediji tega duha pripadajo tako »sakralni« kakor tudi sekularni sferi, bodisi pripadajo duhovščini Srbske pravoslavne cerkve ali pa so pisatelji, akademiki (SANU), filozofi, pa tudi navadni laiki in anonimneži iz vrst podaniških množic – povišani v vseprisotne vrače. Ti so prisotni predvsem zahvaljujoč mainstreamovskim medijem, pa tudi množični psevdoliterarni, založniški, paraknjiževni/parapolitični dejavnosti.

Vsi ti subjekti so požrtvovalno stalno zaposleni na projektu »nacionalna stvar« kot profesionalni domoljubi, pri čemer disciplinirajo jezik žargona ter mu omogočajo, da nadaljuje s svojim ukazovalnim klenkanjem, kljub svoji arhaičnosti, anahronosti in antimodernosti. Za razliko od aforističnega govora Theodora Adorna, ki poseduje filozofsko težo, zbiralci in promotorji ljudskih modrosti uporabljajo aforistično banalnost golih eksistencialij, ki jih prikazujejo kot nekaj fatalnega, usodnega.

Antifašizem vs. anti-antifašizem

Analiza prevladujočih kulturnih industrij bi danes lahko dala plodovite rezultate v novem antifašističnem, antikapitalističnem globalnem konsenzu, kakor tudi v oporekanju neoliberalnim strategijam vladanja. Zanemarjanje kulturnih praks in vzorcev zmanjšuje potencial za ustrezno politično akcijo, za lociranje življenja množic, pa tudi za razumevanje novih proletarskih in prekariatskih želja, potreb in sanj.

Neoliberalne identitetne politike ustvarjajo svoj konsenz zahvaljujoč stereotipizaciji, ki alt-right promovira kot samo še eno skupino, ki ohranja določeno identiteto. Anti-antifašizem se zavija v dosežke neoliberalne državne ureditve, sprejemajoč že končne rešitve s področja zakona in vladavine prava z namenom uporabe teh mehanizmov za lastne propagandne potrebe, nadaljnjo deregulacijo in utrditev nove avtoritarnosti. Anti-antifašizem današnjika se pravzaprav napaja iz lastne legalnosti, zakonitosti in »blaginje«, ravno tako pa se napaja iz lastne izvirnosti, načina, na katerega je samega sebe ponovno »izumil« in »brandiral«.

Navidezno nacionalno »prebujanje« oživlja osvobodilna gibanja iz 19. stoletja, medtem pa jih v praksi grobo ponareja v dobi, ko so potrebe po avtentični akciji, ki naj bi dekonstruirala narative o suverenosti države, vere in naroda, vse večje in večje. Na ozemlju Evrope se zopet sanjajo stare fevdalne sanje o Trdnjavi Evropi, ki jo je treba braniti za vsako ceno. Takšna Evropa gradi sanje o lastni integraciji in združitvi s postavljanjem bodečih žic proti tistim na lastnih mejah, ki jih percipira kot moteči element integracije. Theodor Adorno je znal zapaziti past prevarantskega univerzalizma, ki pod plaščem občega napredka in enakih možnosti za vse pravzaprav ukinja nepremostljivo razliko, ki bi jo moral ščititi, tako kot preganja radikalno drugost z lastnega metafizičnega horizonta.

Aktualne levičarske politike so se tudi same znašle v populističnih valovih in postale obsedene s tem, da morajo ponuditi ad hoc administrativne rešitve za izhod iz krize.

Na roko nacionalizaciji političnih bojev gre tudi ideološka mantra o dveh totalitarizmih, ki z grobim ponarejanjem zgodovinskega spomina in dejanskih dosežkov antifašističnega boja služi lažnemu izenačevanju fašistične in komunistične preteklosti. Tako se pričenja dnevnopolitična tribuna, ki koristi tako imenovanim hibridnim režimom, tistim čudnim vzorcem neofevdalne stabilokracije, ki združuje relativno ekonomsko blaginjo s popolnim suspenzom človekovih pravic in svoboščin.

Aktualne levičarske politike so se tudi same znašle v populističnih valovih in postale obsedene s tem, da morajo ponuditi ad hoc administrativne rešitve za izhod iz krize, zato se projekti, ki se nominalno začenjajo na levi strani spektra, hitro zaključujejo s preblago reformistično sanacijo škode, ki jo je povzročil sam kapitalizem. Problem levičarskih gibanj je v njihovi pogosti simbolični identifikaciji z Velikim Drugim ali v političnem polju, za katerim se opotekajo kot za lastno dvojniško senco »razrednega sovražnika«.

Alterglobalisti prevzemajo levičarske taktike direktne demokracije, pri tem pa uporabljajo globalistične tehnike (pre)grupiranja in rekrutacije. Začenja se obdobje instrumentalizacije globalizma v cerkvene, lokalne namene, tako da postaja metafora sveta kot globalne vasi vse bliže resnici. Nove kulturne industrije še naprej izkoriščajo množično kulturo, ki je zdaj ovekovečena v memih, video igricah in virtualnih identitetah nekaterih desničarskih skupnosti in platform (kakršen je 4chan). Množični poboji, ki se pričenjajo v virtualni sferi ter imajo zahvaljujoč avatarjem abstrakten ritem, pričajo o svoji lastni slabi neskončnosti. Zdi se, da internetna globalizacija prinaša poglobitev izolacije in fanatično navijanje za svoje ekskluzivistične, suprematistične svetovne nazore, ki so jih ojačali korporativna, maloposestniška razdelitev in razdrobljenost on-line tržišča.

Fašizem tako tudi dandanes omogoča zadnjo bedo lumpenproletarske utehe v participaciji v dominantni kulturi, pri čemer zavija svoj žargon pravšnjosti še naprej v enako preobleko obljubljene obrestovanosti, ki jo je Theodor Adorno že zdavnaj opazil in razkrinkal.

Prevedel: Mišo Mićić

Foto: Jef Safi, Flickr