Franco Berardi Bifo: “Permanentna vstaja je edini način, da zadihamo”

Franco Berardi Bifo je italijanski filozof, ki trenutno, kot nam je povedal, dela na novi operi. Čeprav mu umetniško ustvarjanje ni tuje, v preteklosti je tudi sodeloval z Warrenom Neidichem in poučeval na milanski akademiji lepih umetnosti, je bolj znan po svojem političnem in teoretičnem delu.

Zvezi komunistične mladine Italije se je pridružil pri 14 letih, a so ga tri leta pozneje izključili zaradi frakcionizma. Bil je del študentskega gibanja maja 1968 v Bologni ter del zunajparlamentarne skupine Potere Operaio (Delavska moč), kjer je spoznal marksističnega filozofa Antonia Negrija, sicer ustanovitelja skupine. Leta 1975 je ustanovil revijo A/traverso in piratsko radijsko postajo Radio Alice ter deloval v avtonomističnem gibanju Autonomia Operaia. Leta 1976 so ga aretirali zaradi suma sodelovanja z Rdečimi brigadami, a so ga mesec dni pozneje, tako kot ostale obtožene, oprostili. Leta 1977 so karabinjerji ugasnili Radio Alice, Berardi pa je bil obtožen spodbujanja razrednega sovraštva s pomočjo radia. Prebežal je v Pariz, kjer je začel sodelovati s psihoterapevtom in filozofom Félixom Guattarijem. V Italijo se je vrnil v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, konec osemdesetih pa se je preselil v Kalifornijo, kjer je napisal nekaj esejev o cyberpunku.

Ko se je leta 1990 vrnil v Bologno, je bil predmet dokumentarnega filma Il trasloco (Selitev), ki ga je režiral Renato De Maria. Dokumentarni film govori o zgodovini Berardijevega stanovanja, ki je bilo v sedemdesetih in osemdesetih eno od središč avtonomističnega gibanja, pa tudi rojstni kraj Radia Alice. Film so predvajali na RAI 3 na božični večer leta 1991, na dan, ko je odstopil Mihail Gorbačov in s tem razpustil Sovjetsko zvezo.

Berardi se je leta 2016 pridružil gibanju DiEM24 za demokratično Evropo, a leto pozneje odstopil po pariškem sestanku, na katerem so evropski predsedniki vlad razglabljali o migrantski krizi v Italiji. Berardi je takrat zapisal, da izstopa, ker je demokratična Evropa oksimoron, saj je Evropa srce svetovne finančne diktature. Evropa, tako je takrat protestno izjavil Berardi, ni nič drugega kot nacionalizem, kolonializem, kapitalizem in fašizem.

V slovenščino sta prevedeni njegovi deli Duša na delu (Maska, 2013) ter Kognitarci in semiokapital (Maska, 2016). Pred kratkim je v knjigi Futurability (Futurabilnost, Verso, 2019) pisal o tem, kako si zamisliti prihodnost, v Heroes (Junaki, Verso, 2015) o porastu množičnih umorov in samomorov, v knjigah The Uprising (Vstaja, Semiotext(e), 2012) ter Breathing (Dihanje, Semiotext(e), 2018) pa je analiziral gibanje Occupy ter vstaje proti rasizmu in policijskemu nasilju v ZDA.

Če začneva s trenutno situacijo v ZDA, vas porast nasilja verjetno ne preseneča. Navsezadnje ste ZDA nedavno označili za žive mrtvece, v primeru, da se Trumpovo predsedovanje ne konča po enem letu, pa ste napovedali državljansko vojno. Smo zdaj priča državljanski vojni, ki ste jo napovedali?

Ne. Mislim, da je situacija precej bolj zapletena. Ko uporabim izraz državljanska vojna, je razvidno, da ne vem točno, kakšna bi državljanska vojna v teh časih sploh bila, v času interneta in tako naprej. Ampak bistvo je v tem, da so ZDA država, v kateri si je zelo težko predstavljati kulturno premirje, torej kulturno razumevanje in politično zavezništvo med delom bele populacije, ki je volila in še vedno podpira Donalda Trumpa, ter liberalci.

Trenutni črnski nemiri niso samo črnski, pravzaprav niso niti nemiri; to je vstaja prekarnih delavcev, ki so črni, beli, latinoameričani, predvsem pa mladi, čeprav ne samo mladi. Tu gre za dejansko družbeno vstajo proti rasizmu in proti kapitalizmu. V ZDA sta namreč kapitalizem in fašizem ista stvar. Zato torej to ni državljanska vojna, ampak vstaja. Bo pa zaradi tega stanja naslednjih šest mesecev do volitev precej nestabilnih.

Resnično nevaren konflikt, ki v svojem bistvu ni družben, temveč kulturen in političen in ki bo eksplodiral, je konflikt med liberalnim ustrojem in rasističnimi »ljudmi 2. amandmaja«. Veste, da je Trump že večkrat uporabil besedno zvezo »ljudje 2. amandmaja«. Kaj to pravzaprav pomeni? Drugi amandma je amandma ameriške ustave, ki daje Američanom pravico do orožja. Trump torej eksplicitno poziva 30 odstotkov prebivalstva k državljanski vojni. In mislim, da mu bo uspelo.

Vsi ti ljudje, ki protestirajo na ameriških ulicah proti rasizmu so antifa, četudi še nikoli niso slišali za skupino, ki bi se tako imenovala.

Neoliberalizem ste v knjigi The Uprising opisali kot najpopolnejšo obliko fašizma. Bi lahko rekli, da je Trumpov opis protestnikov kot ANTIFA, torej antifašistov – kar torej pomeni, da je njegova vladavina fašistična –, morda ena njegovih najbolj točnih ocen do zdaj?

Neoliberalizem se je pokazal kot najbolj destruktivna oblika socioekonomskega režima, ker je uničil same korenine človeške solidarnosti in okolje našega planeta. Mislim, da je neoliberalno ideologijo primerneje enačiti z nacizmom: strategija Margaret Thatcher je v svojem bistvu temeljila na ideji naravne selekcije: samo najmočnejši preživijo, ostale bomo morali odstraniti.

Imate pa povsem prav, ko rečete, da je Trumpova izjava, da so Antifa sovražniki Amerike, dokončno priznanje: da, antifašizem je antiameriški. Vemo, da Antifa ni organizacija, temveč samo ohlapna oznaka, ki si jo je na stotine skupin po vsem svetu izbralo za opis svojega delovanja. Vsi ti ljudje, ki protestirajo na ameriških ulicah proti rasizmu so antifa, četudi še nikoli niso slišali za skupino, ki bi se tako imenovala.

Če pogledava trenutno vstajo v ZDA, se težko izognemo primerjavi s Črnimi panterji. Mislite, da je duh Črnih panterjev še živ v današnjih ZDA? Ima trenutna vstaja socialistično agendo?

Gverila, oboroženi spopadi in skrivno delovanje: Črni panterji pripadajo stanju 60. in 70. let prejšnjega stoletja, ki ga ne moremo prenesti na današnji čas. Zakaj? Ker je nesorazmerje med gibanjem in imperialistično državo tako veliko, da bi bilo razmišljanje o oboroženem spopadu samomorilsko.

Zato bi rekel, da ne, duh Črnih panterjev ne pride več v poštev. So pa beda, izkoriščanje in policijsko nasilje podobni kot takrat; prav tako je razredni bes, ki se širi v ameriški družbi, podoben omenjeni pretekli situaciji. Temeljno se je spremenila sila gibanja: zdaj ne potrebujemo pušk, kognitivni delavci imajo orožje, ki je precej bolj eksplozivno in uničujoče kot puške. Aktivirati moramo moč tehnološko-kulturne sabotaže, moč tehnološko-znanstvenih izumov, da bi se lahko borili in predvsem reprogramirali temelje družbenega stroja.

Res je, da protesti mladino izpostavljajo virusu, ampak nedejavnost bi jih izpostavila depresiji in samomorilnosti v bližnji prihodnosti.

Pogosto poudarjate pomen jezika ter kako jezik po Wittgensteinu določa meje našega sveta. Ali je vstaja v ZDA spremenila diskurz, jezik in s tem naš svet? Končno več govorimo o antifašizmu, spletni slovar Urban dictionary pa med svoje besede dneva zadnje čase uvršča izrazito protipolicijsko retoriko, kot so ACAB, 1312 ter OK bootlicker.

Da, seveda ima ameriška vstaja pomemben vpliv, ampak ne zato ker besede kot je »antifašizem« uporabljamo pogosteje. Po mojem mnenju nam je trenutna eksplozija pokazala možen izhod iz dolgotrajne karantene in možno obliko dihanja v zadušljivi ameriški družbi. Vstaja, permanentna vstaja, je edini način, da lahko zadihamo in edini način, da se izognemo globoki psihološki depresiji v prihajajočih mesecih in letih.

Med karanteno so številni mladi Američani, pa ne samo Američani, občutili osamljenost, strah, nemoč in predvsem zadušljivost. Panični napadi so se početverili sodeč po raziskavi, objavljeni v New York Timesu. Nekateri moji prijatelji, ki delajo v psihiatričnih ustanovah, so mi povedali, da je prišlo tudi do porasta samomorov, predvsem med mladimi.

Kako se lahko izvlečemo iz tega klavstrofobičnega stanja? Kako naj toleriramo policijsko nasilje? Res je, da protesti mladino izpostavljajo virusu, ampak nedejavnost bi jih izpostavila depresiji in samomorilnosti v bližnji prihodnosti. Ameriška vstaja je odgovor na to vprašanje. Samo vstaja nas lahko reši pred dolgotrajno depresijo.

So trenutni protesti v ZDA del večje, globalne vstaje? Kako bodo vplivali na druge države, še posebej na EU, pri soočanju z njihovim lastnim rasizmom? Evropski rasizem je trenutno osredotočen na begunce iz držav Bližnjega vzhoda, a nekatera starejša vprašanja so še vedno aktualna v sodobnem diskurzu. Je smiselno ločevati med »starim« in »novim« fašizmom?

Ne vem, ali je ameriška vstaja začetek novega svetovnega cikla. Upam že, a težko si je predstavljati, kako bi se njihov upor lahko preselil v Evropo. Mislim pa, da v naslednjih letih ne bomo priča gospodarskemu okrevanju, saj je gospodarske rasti konec. Dolgovi so eksplodirali in insolventnost je neizogibna. Stanje bo postalo nestabilno, družbena subjektiviteta lahko krene v nepredvidljive smeri.

Morda sploh ne bi govoril o fašizmu. Fašistični diskurz je razširjen tako v Italiji kot drugod po svetu, a splošni trend ni trend avtoritarnih politik, temveč trend kaosa in psihotičnih odzivov na kaos. Nekateri psihotični odzivi imajo fašistične oblike identitete, vendar veste, zdi se mi, da politična interpretacija tega procesa ni pretirano uporabna. Ne gre več za politiko ali ideologijo, temveč za psihopatološke odzive na psihopatogene pogoje.

Očitno lahko »stari« fašizem spet oživi oziroma se ponovno pojavlja. Poglejte samo Orbana, Erdogana, Salvinija … to so fašistični prevodi mešanice strahu, agresije, panike in depresije, ki se širi po kolektivni zavesti.

Zdaj ne potrebujemo praznih besed o demokraciji ali praznih besed o okrevanju. Moramo se izviti iz mitologije ekspanzije in prevzeti varčno, egalitarno kulturo.

Trenutne oblike fašizma v knjigi Breathing opisujete kot impotentni fašizem starih belih moških, medtem ko je bil fašizem pred 100 leti fašizem mladih, fašizem kolonizatorjev. Kaj to pomeni za boj proti fašizmu? Je pomembno, s kakšnim fašizmom imamo opravka?

Seveda, zelo je pomembno, saj se moramo naučiti, da se izognemo ponavljanju antifašističnega diskurza, ki je temeljil na cilju restavriranja demokracije. Tej pasti se moramo izogniti, saj je demokracija mrtva in neprivlačna. Izvor trpljenja ni fašizem, temveč kapitalizem. Fašizem je v bistvu psihotična reakcija na situacijo, ki se vedno bolj kaže kot brezizhodna.

Pred stotimi leti je bil fašizem agresivna ideologija mladostniške kulture, ki je verjela v ekspanzijo kot gospodarsko možnost, kot nacionalni ponos, kot osebno izboljšavo. Agresivnost je bila usmerjena k širjenju prostora za belo civilizacijo, za industrijski napredek. Od tega ni danes ostalo nič: ekspanzije je konec in kljub številnim besedam o okrevanju vemo, da je prišel konec, čutimo ga. Ekspanzija – rast – danes pomeni zgolj še nadaljnje uničevanje fizičnega okolja in nadaljnje uničevanje mentalnega okolja.

Zdaj ne potrebujemo praznih besed o demokraciji ali praznih besed o okrevanju. Moramo se izviti iz mitologije ekspanzije in prevzeti varčno, egalitarno kulturo. Sprejeti moramo idejo, da je ekspanzijo nadomestila izčrpanost.

Starost sveta, bližina smrti. To je na vidiku tega stoletja. To napoved lahko agresivno zavrnemo in se spustimo v pekel nasilja, rasizma in vojne. Lahko pa nasprotno sprejmemo to izčrpanost na egalitaren način in si na varčen način delimo vse, kar nam lahko ponudita znanje in tehnologija.

V knjigi The Uprising ste pisali o gibanju Occupy in pozneje v nadaljevanju Breathing o umoru Erica Garnerja, ki je med policijskim nasiljem večkrat izrekel stavek Ne morem dihati. Se vam po pandemiji covid-19, respiratorne bolezni, ne zdi skoraj poetično, kako nam globalni svet dobesedno preprečuje dihanje? Vidite v tem kaj simbolike?

Seveda vidim simboliko. Tukaj govorimo v metaforah seveda. V The Uprising in Breathing govorim metaforično. Vendar veste, metafore niso zgolj fantazija. So način, na katerega se možgani družbe uskladijo z dejanskimi trendi evolucije.

Metafora dihanja se pojavi leta 2014, ko je na tisoče ljudi protestiralo zaradi smrti Erica Garnerja. Nato se je ta metafora zasidrala globoko v družbeno nezavedno nove generacije in zdaj je ta metafora v središču družbene kulture.

Koncept lažnih novic oziroma fake news ste opisali kot smešnega, saj resnično ali lažno ne obstaja. Kakšno vlogo ima pri tem fikcija v današnjem svetu in kakšno poezija? So lahko na primer televizijske serije bolj resnične od novic?

Odvisno od vašega gledišča. Z vidika domišljije novice na naš um vplivajo na enak način kot filmi. Težko je razločiti domišljijski učinek fikcije od učinka Trumpovih twitov, pa tudi od učinka demonstracij in nemirov.

Koncept lažnih novic je politično šibek, saj na nas ne vplivajo podatki, ki nam jih sporočajo mediji, temveč naše dejanske izkušnje (izkušnja bede, brezdomstva, prekarnosti, travme, depresije …), medtem ko na nas istočasno vplivajo dražljaji, ki jih prejmemo prek medijev.

Solidarnost ne pomeni nič, če ni utemeljena na uživanju v prisotnosti drugega. Solidarnost ni moralni koncept, ampak čustveni. Kaj se bo zgodilo s solidarnostjo, če bomo ves čas sumničavi, se bali in izogibali prisotnosti teles drugih?

Ko pišete o solidarnosti, poudarjate pomen fizične bližine za solidarnost, pomen tega, da živimo enake vrste življenje in imamo podobne izkušnje. Ali je spletno življenje, ki smo ga razvili v času karantene spremenilo vaše mnenje? Ali obstaja solidarnost, ki jo lahko gradimo na spletu, brez fizične prisotnosti, morda celo z ljudmi na različnih kontinentih? Nas je morda prekarizacija dela pripravila na redno pojavljajoče se karantene?

Na to ne morem v celoti odgovoriti, ker ne morem vedeti, kakšne bodo posledice karantene. Če se osredotočimo na erotično družabnost, lahko razumete, da je na vidiku ogromna katastrofa. Prvič v zgodovini je v nevarnosti fizična bližina, približevanje ustnic se nam zdi odvratno. Potencialno je to jedrska bomba za prihodnost družbene solidarnosti. Kajti solidarnost ne pomeni nič, če ni utemeljena na uživanju v prisotnosti drugega. Solidarnost ni moralni koncept, ampak čustveni. Kaj se bo zgodilo s solidarnostjo, če bomo ves čas sumničavi, se bali in izogibali prisotnosti teles drugih?

Vendar menim, da vstaja mladih Američanov nakazuje možno pot emancipacije izpod depresivnih posledic pandemije. To vstajo vidim kot psihoterapevtsko eksplozijo, ki bo za posledice resda verjetno imela porast števila okuženih, pa tudi porast represije, saj je trenutno 10 tisoč ljudi aretiranih. A vse to se bo poplačalo v obliki psihološke ozdravitve in večje družbene solidarnosti.

Bi lahko karanteno opisali kot neke vrste neprostovoljni hikikomori, skrajno družbeno osamitev, ki jo opisujete v knjigi Heroes?

Da, na nek način je karantena neprostovoljni hikikomori, ki pa tokrat ni zgolj izkušnja manjšinskega dela prebivalstva.

Med pandemijo je prišlo do porasta števila samomorov. Zakaj?

Dobro vprašanje. Sociolog Emile Durkheim je zapisal, da v času vojne število samomorov upade. Ljudje so tako zaposleni s tem, da skušajo preživeti bombardiranje, da za nekaj časa pozabijo na to, da bi se radi ubili.

Zato sem na začetku pričakoval, da bo med karanteno prišlo do upada samomorov, ker sem karanteno primerjal z vojno. Ampak sem se motil. Psihološki učinki nalezljive bolezni so drugačni od psiholoških učinkov vojne. Med pandemijo se dogaja deflacija, regresija, pasivnost, medtem ko je treba biti med vojno ves čas mobiliziran.

Za zdaj še nimamo končne statistike o tem, kaj se je med pandemijo dogajalo s številom samomorov, na to bomo morali še počakati. A pripovedovanja psihologov in psihiatrov govorijo o tem, da je prišlo do opaznega porasta števila samomorov, še posebej med mladimi.

Na prvi pogled lahko zlahka vidimo razloge za to: prepovedani so jim bili stiki s sošolci in sošolkami, ločeni so bili od svojih simpatij, ljubezni, občutili so sram in strah pred tem, da bi bili morebitni prenašalci virusa in tako naprej.

A med globljimi razlogi mislim, da je tudi to, da počasi začenjamo razumeti, kaj je na vidiku tega stoletja, da počasi začenjamo razumeti, da je na vidiku izumrtje ter da preprosto nismo pripravljeni živeti v senci prihajajočega izumrtja. A to se bomo morali naučiti, saj je sprejetje izumrtja verjetno edini način, da se izumrtju izognemo, edini način, da se na vidiku znajde kaj drugega, drugačna prihodnost.

Mislim, da se bomo morali spopasti s fobijo pred občutenjem telesa drugega. Telo drugega bo dojeto na drugačen način, kot potencialna nevarnost.

Med pandemijo ste pisali spletni dnevnik, v katerem ste izpostavili dve možni posledici pandemije na odnos do telesa. Lahko da bo prišlo do še večjega gnusa in strahu do telesa drugega, kot se je zgodilo med epidemijo virusa HIV, ali pa bomo morda našli novo željo po upočasnitvi, objemih. Zdaj ko se karantena počasi končuje, katera možnost se vam zdi bolj verjetna?

Če lahko takoj preidem na bistvo, mislim, da se bomo morali spopasti s fobijo pred občutenjem telesa drugega. Telo drugega bo dojeto na drugačen način, kot potencialna nevarnost.

Tukaj govorim o kolektivni psihosferi, izogniti se moramo posploševanju in predvsem determinizmu. Ne pravim, da bodo ljudje razvili fobijo pred občutenjem telesa drugega, pravim, da se bo spekter psiholoških bolezni pomaknil v smeri razvoja fobij pred telesom drugega.

Najti moramo terapijo, ki bo tako kulturna kot estetska, s katero bomo preprečili in pozdravili to morebitno krivuljo v psihosferi.

Ali na splošno vidite pandemijo kot učno uro, smo se med njo česa naučili?

Saj vidite, kaj se dogaja povsod po svetu. Zaradi nezmožnosti izhoda iz dominantne ekonomske imaginacije se stvari že vračajo v običajne tirnice.

Zeleni kapitalizem ne obstaja. Če želite rešiti kapitalizem, morate pozabiti na okolje, če želite pozdraviti okolje in s tem tudi sebe, pa morate pozabiti na dolgove, dobiček in konkurenčnost. Tako da pričakujem še več uničevanja, več izkoriščanja, več onesnaževanja in več vojn v naslednjih letih.

Politična volja je izgubila vso svojo avtonomijo, ker je podvržena avtomatizmom tehnološko-finančnega kapitalizma in ker je podvržena nebrzdanim naravnim silam: pandemijam, klimatskim spremembam.

V The Uprising ste zapisali, da se koncept revolucije ne nanaša več na nič, saj precenjuje pomen politične volje v odnosu do kompleksnosti sodobne družbe. Zato predlagate paradigmatski zasuk. Spet se vračam k prejšnjemu vprašanju, in sicer ali se ni med pandemijo, četudi za kratek čas, pokazal ta zasuk v obliki upočasnjevanja, ponovnega premisleka o socialni državi, univerzalnem prihodku, solidarnosti?

Res je, izkušnja te pomladi sprememb je kristalno jasna.

Človeška volja je bila pomembna v času modernosti, ne pretirano pomembna, naj opozorim, ampak do neke mere vendarle. V naši dobi pa je bil pomen človeške volje zreduciran skoraj na ničlo. Ne ničlo, ampak skoraj na ničlo.

In tu je problem odnosa med kompleksnostjo infosfere in hitrosti miselnega procesiranja. Napoleon in Lenin sta lahko sprocesirala velik del infosfere svoje dobe. Danes pa bi bil Lenin zmeden, njegova volja bi bila paralizirana.

Politična volja je izgubila vso svojo avtonomijo, ker je podvržena avtomatizmom tehnološko-finančnega kapitalizma in ker je podvržena nebrzdanim naravnim silam: pandemijam, klimatskim spremembam.

Kaj je naloga političnega delovanja v teh mesecih? Uveljavljanje tehnološko-sanitarnih ciljev. Tisti politiki, ki so zavrnili sanitarni pristop (Trump, Bolsonaro), so danes razlog za neizmerno trpljenje in smrti.

Danes tako strategija za preživetje in reinvencijo ni politična revolucija, ampak shizmogeneza. Torej ločitev dela družbe od razpadajočega trupla kapitalizma.

Pogosto omenjate leto 1977 kot točko preobrata v nedavni zgodovini. Kdaj tudi leto 2011 pa 2016. Vendar glede na vse, kar se je zgodilo letos, bi bilo morda leto 2020 lahko leto preobrata?

Točka preobrata je 1977. Vse, kar se dogaja zdaj, je samo razvoj trenda, ki je bil viden in artikuliran že takrat. Če berete Burroughsa, Dicka, Baudrillarda, Guattarija ali zadnje številke revije A/traverso, poslušajte Heroes Davida Bowieja, Transformerja Louja Reeda, poslušajte Philipa Glassa in Keitha Jarreta v tem letu, pa boste videli, da je bila točka preobrata v letu 1977. Seveda se šalim. Ampak samo do neke mere. V resnici želim samo napovedati vaše naslednje vprašanje, ki bo, ugibam, o ironiji.

Kar se tiče ironije. O njej pišete kot o načinu komuniciranja, ki temelji na sočutju. A prav ironija je pogosto kritizirana kot pretirano prisotna v sodobni komunikaciji, še posebej v oglaševanju. Se vam ne zdi ironija sredstvo distanciranja od bistva?

Obstajata dva načina, da se distanciramo od bistva in dva načina, da se distanciramo od lastne identitete.

Prvi je cinični način. Nočem, da me realnost prizadene, zato prekinem svojo empatično vez s tistimi, ki trpijo, zato da bi lahko ohranil svoj mentalni red.

Drugi način je ironija. Hočem pozdraviti rane, ki mi jih realnost neizogibno povzroča, zato okrepim empatično vez z drugimi, saj vem, da tako ali tako ni nobenega mentalnega reda, ki bi ga moral ohraniti.

Če bi bili rock zvezdnik, bi intervju zaključila z vprašanjem, kakšen glasbeni material trenutno pripravljate. Ker pa ste filozof, me zanima, o čem bo naslednja knjiga oziroma esej?

Tu vas bom presenetil. Moj naslednji projekt ne bo knjiga, ampak glasba, natančneje opera. No, neke vrste opera. Zadnjih šest mesecev delam z italijanskim glasbenikom Marcom Bertonijem, ameriško performerko Lydio Lunch in škotskim pevcem Bobbiejem Gillespiejem. Pripravljamo opero z naslovom Wrong Ninna nanna. Gre za serijo uspavank, ki jih mlada mama prepeva svojemu otroku, ko ju zavrnejo na meji med Tijuano in San Diegom, ali pa sta morda ujeta na gumijastem čolni pri Siciliji.

Vinilka bo izšla pri 42nd Records, nekaj video in glasbenih posnetkov pa bo konec junija objavljenih na YouTubu in Vimeo.

—