Gal Kirn: »Za dejanske družbene spremembe potrebujemo partizanske prelome«
Gal Kirn je politični in kulturni teoretik, ki temo jugoslovanskih partizanov uspešno povezuje s sodobnim političnim momentom, tako da v »partizanskem prelomu« odkriva navdih za politično, umetniško in družbeno delovanje, ki presega mite o gverilskem boju, gozdovih in NOB-ju, ki ga je, kot pravi, treba mitologizirati, saj si to tudi zasluži.
Rodil se je v Ljubljani, že štirinajst let pa je nastanjen v Berlinu, kjer je predaval na Freie Universität Berlin, kakor tudi na Justus-Liebig-Universität v Gießnu. Aktiven je v akademski skupnosti, organizira javne razprave in akcije, med drugim tudi partizanski festival Vierte Welt v Berlinu in festival Od margine do avtonomije v postjugoslovanskem kontekstu v Ljubljani.
Z Galom Kirnom sva se pogovarjala v Berlinu, mestu, v katerem je danes najbolj tvegano kritično misliti o trenutnih vojnah, intelektualni svobodi, radikalno levi politiki …
Obe vaši knjigi se med drugim ukvarjata s partizanskim gibanjem v Jugoslaviji. Lani ste organizirali tudi festival o partizanski umetnosti in avtonomiji v Ljubljani, pa tudi partizanski festival v Berlinu. Pred 70 leti so jugoslovanski partizani iz gozdov prišli na oblast. Danes jih ni niti v gozdovih niti na oblasti. So se preselili na univerze?
Bilo bi lepo, če bi bili na univerzi. Na žalost je v Nemčiji, kjer živim zadnjih štirinajst let, univerza depolitizirana, in tako je bilo tudi prej. Ljudje, ki so zaposleni na univerzi, so Beamte (državni uslužbenci), kar pomeni, da če si zaposlen kot profesor, delaš za državo, in v tem smislu ni zaželeno, da si politično angažiran. Še huje je, če imaš komunistična stališča ali kakršnokoli preteklost s Komunistično partijo, kar na vzhodu, kjer je do leta 1989 obstajala Vzhodna Nemčija, ni malo verjetno in zaradi česar so te lahko in te še vedno lahko izključijo z univerze (primer Andreasa Holma na Humboldt Univerzi) Zadnjih nekaj let se kot še večja težava glede akademske svobode kaže tema Palestine in Izraela, referiranje na famozno deklaracijo IHRA, ki prepoveduje javno opredeljevanje proti politiki Izraela, vsakršna kritika Izraela pa se tako izenačuje z antisemitizmom. V tem smislu je celoten antifašistični boj zreduciran na boj proti antisemitizmu. V takem ozračju je nemalo ljudi izgubilo službo, službe tovrstni kritiki danes ne morejo dobiti ali pa se samocenzurirajo, saj delodajalci z univerze, še bolj pa tisti v kulturnih institucijah, pregledujejo tvoje politično udejstvovanje v preteklosti in sedanjosti, torej imaš lahko težave, če si podpisal kakršnokoli deklaracijo, ki je kritična do Izraela ali »propalestinska«. »Ne všečkaj ničesar na družabnih omrežjih« je mantra, ki jo ves čas poslušamo od naših nemških kolegov in kolegic. Ampak v času, ko se dogaja genocid, ne smemo biti tiho, to bi lahko prav Nemci najbolje vedeli, ko razglašajo svoje etično vodilo “Nikoli več”.
Zato bi zaključil, da je na nemški univerzi ostalo zelo malo partizanov. Obstajajo sicer »samotni jezdeci«, ni pa večje skupine ljudi, ki bi razmišljala in se angažirala na »partizanski način«. Kar ne pomeni, da jih ni, ampak jih boste našli izven univerze.
Nekoč sem opravil intervju z županjo Gradca Elke Kahr, ki prihaja iz Komunistične stranke Avstrije. V pogovoru sem zaznal presenetljivo politično korektnost in distanco v odnosu do nekaterih simbolov in tematik zgodovinske Komunistične partije. Ali to pomeni, da se mora levica danes, če želi biti uspešna, skrivati za populizmom in se na vsakem koraku opravičevati za »pretekle grehe« ali pa ima pravico biti glasna in uporabljati svoje simbole?
Težava je v tem, da so vse formacije Komunistične partije že v osemdesetih opuščale misel, da je revolucija nujna, ocenjujoč, da je strategija, ki bi imela za cilj revolucionarno spremembo oblasti ali preobrazbo družbe, morda premočna, »pregrda« ali pa da ne gre več v korak s časom. Revolucija tudi revizionistom vsekakor predstavlja pot v totalitarizem. Toda menim, da je defetistično in napačno, da celo v levem diskurzu preteklosti ne sme teči beseda o revolucijah. Sodobno zgodovinopisje je prvo udejanjilo to subtilno spremembo, zato se ne govori več o revoluciji, temveč o nasilju, ne govori se o revolucionarnih spremembah, temveč o terorju. To je potem uvod v tematiko 20. stoletja kot obdobja političnih katastrof, gulagov, taborišč, s tem pa v izenačevanje fašizma in komunizma. To je privedlo do situacije, da se pogosto, ko se pogovarjaš s kakšnim predstavnikom komunistične stranke ali kakšne leve formacije, pojavlja sram zaradi te preteklosti, vzrok tega pa sta revizionizem in brisanje zgodovine.
Če je nostalgija morda problematičen pojav, je še huje povsem blokirati vsakršen občutek in misliti, da je bilo vse slabo ter da se moramo zgolj odpreti socialdemokratski usmeritvi, v smislu, da levica že nekaj časa prevzema polje, ki ga je pred dvajsetimi, tridesetimi leti zavzemala socialna demokracija. V tem kontekstu lahko veliko levih strank vidimo kot nadaljevanje establišmenta. Vendar govorimo o nekdanjem establišmentu, ki je nekoč temeljil na državi blagostanja, na socialni državi, ki je danes ni več. Če se levica umešča na socialdemokratski horizont, potem prevzema stališče (položaj) bavbava preteklosti, tako izgublja zaupanje in tudi samozavest, občutek, da je v 20. stoletju nekaj pomenila in nekaj spremenila.
Šele ko se odpreš novemu, je možna razredna koalicija, ki lahko preseže posamične boje. Razredni boj je na eni strani zgodba o razdelitvi družbe, na drugi strani pa lahko razredna politika doprinese k nekaterim nepričakovanim zavezništvom.
Ali menite, da obstaja politična kapaciteta in možnost, da postjugoslovanski prostor vzpostavi določeno kontinuiteto s pozitivnimi izkušnjami Jugoslavije? Kako rekontekstualizirati jugoslovansko izkušnjo onkraj jugonostalgije in sentimentalnih spominov?
V zanimivem filmu Marte Popivoda Krajine upora protagonistka in komunistka Sonja govori o tem, kako so v Auschwitzu razmišljali o odporu. Tudi to se je dogajalo. Nekateri izmed njih so do konca verjeli, da je drugačen svet možen. To je stvar trdnega zaupanja, ki še vedno fascinira in predstavlja politični potencial v najhujših možnih okoliščinah. V trenutku krize namesto zatekanja k cinizmu in obupu nadaljujemo z uporom. To je alternativa. Če se predaš, se ohrani status quo ali pride do poslabšanja. Zato je pomemben raison de se révolter, kot bi rekel Alain Badiou, pravica, da se upiraš, da ugovarjaš, to pa te potem pripelje do odpiranja horizonta prihodnosti. Šele ko se odpreš novemu, je možna razredna koalicija, ki lahko preseže posamične boje. Razredni boj je na eni strani zgodba o razdelitvi družbe, na drugi strani pa lahko razredna politika doprinese k nekaterim nepričakovanim zavezništvom.
V državah nekdanje Jugoslavije so ljudje, ki so dejavni znotraj akademske skupnosti, raziskovalci, mlajši in starejši, umetniki in kolektivi, celo nekaj političnih strank na levici, ki poskušajo že dokaj zavestno apropriirati nekaj, kar bi lahko poimenovali »partizanska politika« ali samoupravljanje, različne izkušnje zgodovine, ki niso več zgolj negativne in demonizirane, temveč jih lahko premišljamo s pomočjo novih konceptov. A ne tako, da pozivamo v gozdove ali da ponavljamo stare boje. Treba je ponoviti gesto, revolucionarno partizansko gesto, kamorkoli nas bo to že odvedlo. To je kontingentno, ne moreš imeti videnja ali božjega načrta, ki bi nas pripeljal do stvaritve komunističnega raja. Jasno je, da morajo ljudje najti novo upanje in odločnost.
Boris Pistorius, nemški minister za obrambo, je že nekajkrat poudaril, da mora biti Nemčija v roku treh, štirih let pripravljena na vojno. Pri čemer to niso besede norca, ki blebeta tja v tri dni, temveč izjava, podana s pozicije oblasti, ki nas lahko spomni na Kučana, Miloševića in Tuđmana na začetku devetdesetih let.
Na začetku tega desetletja se je govorilo o nujnosti zmanjšanja emisij plinov do leta 2030. Tu je še vojna, ki traja že tri leta. Če ne bomo vsi izginili v jedrskem Harmagedonu, ali mislite, da bo imel svet, ki »poka po šivih«, dovolj moči, da se posveti ekološki krizi in ohrani planet, medtem ko se istočasno oborožuje in orožje izvaža v nove vojne?
To vprašanje se dotika glavnega protislovja. Pogosto se spomnim starega Horkheimerjevega citata, ki se glasi: »Kdor ne želi govoriti o kapitalizmu, naj molči tudi o fašizmu.« V kontekstu sedanje ekološke situacije bi lahko rekli: »Tisti, ki ne želi govoriti o Ukrajini, Gazi, oboroževanju in kapitalizmu, naj molči tudi o ekologiji.« Je pa res, da je seznam reči, »o katerih je treba govoriti«, še daljši. Eno izmed največjih razočaranj v tem primeru je pot stranke Zelenih, ki je nastala iz mirovniške in protijedrske politike, danes pa je najbolj »vojneželjna« stranka, ki je skupaj s socialdemokrati spremenila nemško ustavo in poskrbela za to, da Nemčija ne bo več izključno defenzivna država. Čeprav njihova pacifistična, zelena platforma ne obstaja več že od časov Joschke Fischerja in Natovega bombardiranja ZRJ leta 1999. Zadnjih nekaj let je to odprta vojna politika, kjer ni več razpravljanja o miru. Mir, na katerega smo mi na levici vedno gledali kot na nekakšno moralistično zgodbo, nekaj, o čemer govori papež, je danes najradikalnejše dejanje – biti za mir v državah, kot so Nemčija, ZDA, Velika Britanija ali Rusija. To so stališča, ki zahtevajo pogum in na katerih se lahko izgrajuje resna leva alternativa.
Preberite tudi: Neja Berger: Marketing vojnih zločinov.
Tako da danes postaja nujnost prizadevati si za politiko aktivnega miru ali aktivne nevtralnosti in razoroževanja. V zadnjih nekaj letih je proizvodnja svetovnega orožja eksponentno naraščala. Orožarska industrija je ena tistih, ki niso imele težav z novimi investicijami. Boris Pistorius, nemški minister za obrambo, je že nekajkrat poudaril, da mora biti Nemčija v roku treh, štirih let pripravljena na vojno. Pri čemer to niso besede norca, ki blebeta tja v tri dni, temveč izjava, podana s pozicije oblasti, ki nas lahko spomni na Kučana, Miloševića in Tuđmana na začetku devetdesetih let, ko so govorili, da bo morda vojna … Ko pridemo do tega, da to izjavljajo mainstreamovski politiki, potem ni več velike razlike, ali imaš skrajno desnico, ki je za vojno, ali nekaj, kar se predstavlja kot socialna demokracija ali center, če so vsi odprti do vojne, vse ekološke teme pa postanejo sekundarne. Vsi govorijo, da je treba nekaj narediti za izboljšanje podnebnih sprememb, a pravzaprav se nič ne spreminja, temveč se vse samo slabša. To, da so – zlasti v Nemčiji – zeleno prihodnost zapakirali v prehod z elektro-avti ter na atomistične premike individualne izbire bogatejših pod oznako “bio”, lahko beremo kot “greenwashing”, ki je že del problema.
Nekoč je obstajal občutek, da je v kulturni sferi nekaj prostora za manevriranje, toda ljudje se zdaj bojijo, ne obiskujejo konferenc ali pa jim odpovedujejo nastope. Vsi se bojijo medijskega ‘shitstorma‘, zaradi katerega lahko ostaneš brez sredstev.
Verjetno ste v Berlinu od blizu priča krizi kritične misli po napadu Hamasa na jugu Izraela, po katerem je sledil vojaški odgovor, ki še vedno traja. Kako ste videli odziv Nemčije na javno kritiko izraelske politike?
Situacija je grozljiva. To je skorajda nov lov na čarovnice. Tovariš Boris Buden pravi, da je bilo v devetdesetih na Hrvaškem laže kritizirati vojno in hrvaški nacionalizem, kot pa je danes v Nemčiji kritizirati nemško stališče do vojne v Izraelu in Palestini. To je grozljiva zgodovinska analogija z vojno situacijo. Toda Nemčija je v vojni v medijskem in zunanjepolitičnem smislu, četudi to pogosto ignoriramo. Nemčija vodi evropsko koalicijo za oboroževanje Ukrajine. Na drugi strani je glede Izraela to politika anything goes, »z vami smo do konca, karkoli naredite«. Če bo to »končna rešitev« palestinskega vprašanja, vas podpiramo. To je del državnega rezona, ki je bil vedno tu, le da se je zdaj radikaliziral. Nekoč je obstajal občutek, da je v kulturni sferi nekaj prostora za manevriranje, toda ljudje se zdaj bojijo, ne obiskujejo konferenc ali pa jim odpovedujejo nastope. Vsi se bojijo medijskega shitstorma, zaradi katerega lahko ostaneš brez sredstev. Tu je država precej močno prisotna, obstajajo nadzor, cenzura, samocenzura. To vsekakor ni dobro za neko bojda postkolonialno, multikulturno družbo. Še huje, to se direktno sklada in resonira z zahtevami AfD-ja in procesom (re)provincializacije Nemčije.
Tisto, na kar bi sam opozoril in kar v medijih ni opazno ali se zgolj demonizira, pa je dejstvo, da je prišlo do številnih propalestinskih protestov, ki jih vodijo migrantske skupine, del levice ter neke manjše nevladne organizacije, nove mlajše generacije, ki ne nasedajo antimuslimanskemu rasizmu in moralni večini. Še pred nekaj leti bi bilo slišati “Free, free Palestine” nekaj čudnega, zadržanega, sedaj pa to odmeva po ulicah vseh nemških mest.
Države »regije« nekdanje Jugoslavije so Slovenijo vedno videle kot uspešen primer. Odcepitev brez vojne. Hiter vstop v EU. Višji ekonomski standard. Kakšna je danes pozicija Slovenije v primerjavi z državami, s katerimi si je nekoč delila jugoslovanski prostor? Ali jih danes bolj povezujeta desna politika in neoliberalizem kot pred dvajset in več leti?
Glede razpada Jugoslavije menim, da so Slovenijo in Hrvaško prehitro priznali kot neodvisni državi. Avstrija, Nemčija in druge države, ki so forsirale razpad Jugoslavije, bi morale skupaj z vsemi republiškimi vodstvi poiskati politično rešitev, nekaj, s pomočjo česar bi lahko vsi v Jugoslaviji dosegli dogovor, najsi znotraj federativne, konfederativne države najsi v smislu gradualnega ter mirnega razpusta Jugoslavije, ki bi pomenil nastanek avtonomnih pokrajin, zaščito nacionalnih manjšin. Ker je vojni Slovenija v večjem delu “ušla”, lahko govorimo o uspehu Slovenije, ki vsebuje veliko mero političnega egoizma in se povezuje z ustvarjenjem nacionalnega raja. Tega ustvarjanja nacionalne tradicije in te zaščite narodne samobiti ne gre iskati samo v zgodnjih devetdesetih – že v osemdesetih so obstajale močne tendence v družbi, ki niso prišle z ruralne periferije. Nasprotno, z raznimi liberalnimi retrospektivnimi branji se nacionalizem pojavi in promovira ravno s strani določenih politikov, intelektualcev in kulturnikov, ki so bili najbolj obsedeni z domačo grudo in niso želeli le konca socializma, pač pa tudi razpad Jugoslavije in lastno nacionalistično entiteto. Kar je v določenih kontekstih pomenilo vojno. Socializma je bilo konec osemdesetih vedno manj, ta je namreč že od tržne reforme leta 1965 razpadal, ko je prišlo do težav s solidarno politiko na ravni države, kako naj razdeli bogastvo, kredite itd.
Toda v osemdesetih se tisto, kar je bil prej liberalni moment ali ideologija razvoja samo ene regije, sreča z močno nacionalno in nacionalistično tendenco v Srbiji in Sloveniji znotraj socialističnega političnega aparata. Rekel bi, da je obstajala skupna politika nacionalnih elit v Srbiji in Sloveniji z namenom razpada države, toda zgodovina je hotela, da se je Slovenija izkazala kot zgled integracije v Evropo in da je zapustila Jugoslavijo, Srbija pa kot tista, ki je bojda branila federacijo, a jo je istočasno tudi rušila, potem pa se je govorilo o slabem, barbarskem narodu, ki da hoče vojno itd. Ne odvzemam odgovornosti ali krivde posameznikom in političnim elitam, temveč želim pokazati, da je to del daljšega procesa razgradnje socializma in kulturnih elit.
Slovenska nacionalna politična elita se je združila okoli slogana ‘narodne sprave’, pri čemer je prišlo do izenačevanja partizanov s fašističnimi kolaboracionisti. Tudi če je na začetku še obstajal konsenz glede nekakšne socialdemokratske tranzicije, pa lahko zadnjih petnajst let govorimo o neoliberalizmu vseh političnih strank.
Prav tako je treba demitologizirati slovenski primer tranzicije, ki ni bil tako nedolžen. Uspeh za koga? Eden najvidnejših primerov je dekret brisanja vseh iz nekdanjih republik SFRJ, ki so bili pred vojno v registru oseb s stalnim bivališčem v Sloveniji, potem pa so čez noč ostali brez zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ali pa so morali v vojno ali pa so – tako je bilo z večino – petnajst, dvajset let živeli v nekakšni sivi vmesni coni, preden so nekateri končno dobili status. To so resnični elementi slovenske nacionalne politike. Nacionalna politična elita se je nadalje združila okoli slogana »narodne sprave«, pri čemer je prišlo do izenačevanja partizanov s fašističnimi kolaboracionisti. Tudi če je na začetku še obstajal konsenz glede nekakšne socialdemokratske tranzicije, pa lahko zadnjih petnajst let govorimo o neoliberalizmu vseh političnih strank. Na eni strani Janša, desničarji in katoliška falanga, ki servirajo patriarhalne in etatistične ideologeme, na drugi pa liberalna struja, ki še vedno vzdržuje neke reference na toleranco, identitetno politiko in tako naprej. Za vsem tem pa vsekakor stoji nekakšna nova zveza med neoliberalizmom in nacionalizmom. To je zdaj že druga ali tretja faza tranzicije.
Zdi se mi, da se v celotni regiji klerofašistična struja predstavlja kot alternativa. Nekoč smo mislili, da gre za majhno skupino fundamentalistov, kakih sedem, osem odstotkov, a videli smo, da se lahko to zelo hitro spremeni.
V Črni gori je z oblasti končno sestopil Milo Đukanović, a smo dobili okrepljeno nacionalistično, klerofašistično strujo, ki je zelo vplivna. Govori se o vplivu Vučića in poskusih ustvarjanja »srbskega sveta«. Kako gledate na vse to?
Ni videti ravno optimistično. Zdi se mi, da je znotraj vaše regije ob Kosovu in Severni Makedoniji to ena izmed točk, kjer se lahko politični antagonizmi jasneje izkristalizirajo. Po drugi strani pa tudi zameglijo. Zdi se mi, da se v celotni regiji klerofašistična struja predstavlja kot alternativa. Nekoč smo mislili, da gre za majhno skupino fundamentalistov, kakih sedem, osem odstotkov, a videli smo, da se lahko to zelo hitro spremeni. Treba se je vprašati, ali obstaja neka leva pozicija ali alternativa, ki se lahko postavi po robu tej novi konstelaciji.
Kaj pomeni »partizanski prelom« iz naslova ene izmed vaših knjig?
Partizanski prelom sem prevzel od Louisa Althusserja in radikalnih političnih filozofov iz Francije, Rancièra, Badiouja … »Prelom« ni zgolj sprememba oblasti, temveč je nekaj, kar ustvari širše in globlje posledice v družbi. Partizanski prelom v drugi svetovni vojni in nastanek partizanske SFRJ sta imela gromozanske posledice, in to dobre. Od odpora proti Zahodu v primeru Trsta, Grčije, pa odpora proti Stalinu, kar je pripeljalo do uvedbe samoupravljanja, do tega, da se je politično delovanje prek gibanja neuvrščenih razširilo na tretji svet. To je noro in radikalno, to, da lahko pomisliš, kje je tvoj prostor politike in intervencije, kje se lahko vzpostavi relativno mlada in majhna država – ne kot velesila, SZ ali Amerika, temveč kot akter, ki je dovolj močan in je zavzel svoje mesto v antikolonialnih revolucijah.
V svoji knjigi poskušam slediti krepitvi teh partizanskih prelomov, nato pa od leta 1965 dalje njihovi slabitvi. To praznjenje preko decentralizacije, ki naj bi privedla do več demokracije, pravzaprav pripelje do krepitve republiških elit znotraj Jugoslavije; ni več ekonomskih mehanizmov za distribucijo kreditov, pa tudi političnih mehanizmov za čas krize, ko je treba kaj rešiti, ni več. Znotraj tega decentraliziranega samoupravnega modela nastajajo težave, ki so privedle do konca te revolucionarne politike.
Preberite tudi: Gal Kirn: Ikonoklastični prelomi.
Nekoč ste rekli, da partizanska umetnost ni zgolj tista, ki se ukvarja s partizanskim bojem, temveč tudi tista, ki je nastala »na partizanski način«. Kakšen način je to?
Mislim, da je zanimiv primer Želimirja Žilnika in njegovega filma Upor v Jazku. V trenutku, ko so najbolj priljubljeni red western filmi: Sutjeska, Bitka na Neretvi, produkcije, uspešne tudi izven Jugoslavije, gre Žilnik v Jazak, vojvodinsko vas, in se pogovarja z ljudmi. Ti pripovedujejo, kako so organizirali odpor med drugo svetovno vojno in kako živijo danes, kaj se je spremenilo, kaj ne. Oblast tega filma ni hotela predvajati, govorili so, da so to neki brezdomni kmetje, govorijo pa o našem glavnem mitu, NOB-ju. Toda mislim, da se, kot obstaja teza Hanne Arendt o banalnosti zla, o malih kolaborantih, ki so bili pravzaprav glavna gonilna sila nacizma, tudi brez tega na videz malega, vsakodnevnega odpora ne bi odprla pot do mitologiziranega narodnoosvobodilnega boja. Ki pa ga, da se razumemo, tudi moramo mitologizirati, saj se je Jugoslavija dejansko osvobodila z lastnimi močmi. A brez podpore teh ljudi, ki morda v roke niso vzeli orožja, temveč so samo sodelovali vsak na svoj način, odpor ne bi bil tako uspešen. Tudi to je ena izmed lekcij, ki se jih lahko naučimo od Žilnika in mnogih drugih umetnikov, ki so nadaljevali s partizanskim prelomom, ne samo v smislu vsebine, temveč tako, da so vsak na svojem področju, v politiki, umetnosti ali čem tretjem, poskušali mobilizirati resurs preteklosti, spreminjati stanje stvari danes ali v prihodnosti. Poleg tega pa ustvariti neki spomin, ki bi lahko okrepil zaupanje v politiko in spremembo sveta.
Kako naj se v današnjem ukvarjanju s SFRJ, partizani, NOB-jem borimo proti sentimentalnosti? Nam lahko ponudite kakšen primer pozitivne prakse, umetniške ali teoretske, ki se ji uspeva ob ukvarjanju s temi temami ne zatakniti v pasivizirajočem in »protirevolucionarnem« mulju (jugo)nostalgije?
Veliko jih je. Strinjam se s kritiko nostalgije kot komodifikacije in morda celo nekakšne nevtralizacije preteklosti, ki učinkuje tako, da se ne moremo zares mobilizirati za spremembe. Toda to je področje, na katero je treba posegati, spreobračati ljudi ali pokazati, na kakšen način je lahko ta preteklost subverzivna danes. Po drugi strani je veliko pozitivnih primerov, na našem partizanskem festivalu smo jih nekaj predstavili; v političnem in umetniškem smislu je na primer zanimiva skupina Crvena iz Sarajeva s celo vrsto akcij na temo AFŽ-ja ali pa Unwanted Images tovariša Davorja Konjikušića, kjer gre za ustvarjanje ogromnega fotografskega arhiva, ki ga lahko vsi svobodno uporabljajo. Nadalje Sanja Horvatinčić s svojim delom o spomenikih, kot tudi ljudje v raznih levičarskih strankah, ki se odpirajo na boljši način, ki ni nostalgičen in zgolj »veteranski«. Debata med Miklavžem Komeljem in Rastkom Močnikom pred petnajstimi leti je bila ena najpomembnejših, saj je sprožila vrsto raziskav, razstav; odmevala je po različnih prizoriščih Jugoslavije. Potem so tu kuratorski kolektiv WHW (What, How & for Whom), Sanja Iveković s svojo reapropriacijo antifašizma, Darko Nikolovski in še številni umetniki in kulturne delavke ter različni pevski zbori, ki se ukvarjajo z aktualnimi temami na partizanski način, to se pravi s kritiko obstoječega naci-liberalizma.
—
Prevedel: Mišo Mićić.
