Gospodinjsko delo proti plačilu

Pravijo mu ljubezen. Me mu pravimo neplačano delo.

Pravijo ji frigidnost. Me ji pravimo absentizem.

Vsak splav je delovna nesreča.

Tako homoseksualnost kot heteroseksualnost sta delovne razmere… a homoseksualnost je nadzor delavcev nad proizvodnjo, ne rezultat dela.

Več smehljanja? Več denarja. Ni je večje sile, ki bi sesula zdravilne učinke nasmeha.

Nevroze, samomori, deseksualizacija: poklicne bolezni gospodinje.

Težave in negotovosti, ki jih v razpravah o plačilu za gospodinjsko delo pogosto izpostavljamo ženske, izvirajo iz redukcije plačanega gospodinjenja na neko stvar, kupček denarja, namesto da bi nanj pogledale s političnega zornega kota. Razlika med tema dvema stališčema je ogromna. Če obravnavamo plače za gospodinjsko delo kot stvar samo namesto kot vidik, to pomeni, da končni rezultat boja ločimo od boja samega, s tem pa spregledamo, kako pomemben je bil pri razkrivanju in spreobračanju vloge, v katero smo bile vklenjene ženske v kapitalistični družbi.

Treba je uvideti, da ko govorimo o gospodinjskem delu, ne govorimo o službi, kot so druge, temveč o eni najbolj prevladujočih manipulacij, najbolj premetenih in zabrisanih oblik nasilja, kar jih je kapitalizem zagrešil zoper katerikoli segment delavskega razreda.

Ko plačilo za gospodinjsko delo obravnavamo na tak okrnjen način, se začnemo spraševati: kako bi nekaj več denarja spremenilo naša življenja? Morda bi se celo strinjale, da bi pri veliko ženskah, ki nimajo druge izbire razen gospodinjenja in poroke, dejansko šlo za veliko spremembo. A za tiste med nami, ki imamo morda drugačne možnosti – poklicno delo, razsvetljenega moža, skupnostni način življenja, istospolna razmerja ali kombinacijo vseh teh – ta razlika ne bi bila zares občutna. Za nas načeloma obstajajo druge poti do ekonomske neodvisnosti in zadnja stvar, ki si jo želimo, je da do nje pridemo tako, da se štejemo med gospodinje – usoda, za katero bi se lahko strinjale, da je hujša od smrti. Težava te pozicije je, da si predstavljamo, kako svojim ušivim življenjem samo dodamo nekaj denarja, in nato skomignemo, pa kaj?, z lažno predpostavko, da bi ta denar lahko sploh dobile, ne da bi obenem v svojem prizadevanju zanj revolucionirale vse svoje družinske in družbene odnose. Če pa jemljemo plačilo za gospodinjsko delo kot politično stališče, lahko sprevidimo, da bo boj zanje prinesel revolucijo znotraj naših življenj in moči, ki jo imamo v družbi ženske. Prav tako je jasno, da smo z mislijo, da ne »potrebujemo« tega denarja, pristale na posebne oblike prostitucije telesa in duha, s katerimi dobimo denar, da bi zakrile to potrebo. Kot bom poskusila prikazati, je plačilo za gospodinjsko delo ne le revolucionaren vidik, temveč je edini revolucionarni vidik feministične pozicije in konec koncev celotnega delavskega razreda.

»Delo iz ljubezni«

Treba je uvideti, da ko govorimo o gospodinjskem delu, ne govorimo o službi, kot so druge, temveč o eni najbolj prevladujočih manipulacij, najbolj premetenih in zabrisanih oblik nasilja, kar jih je kapitalizem zagrešil zoper katerikoli segment delavskega razreda. Drži, da sta v kapitalizmu vsak delavec in vsaka delavka zmanipulirana in izkoriščana, njun odnos do kapitala pa povsem zabrisan. Plača daje vtis pravične kupčije: delaš in si plačana, tako da sta si ti in tvoj šef enakovredna; v resnici pa plača, namesto da bi poplačala delo, ki ga opraviš, prikrije vse neplačano delo, ki prinaša dobiček. A plača vsaj pripozna, da si delavec ali delavka, in lahko se pregovarjaš in naprezaš okrog pogojev ali proti njim, okrog količine tega dela. Imeti plačo pomeni biti del družbene pogodbe, katere pomen ni pod vprašajem: delaš, ne ker ti je prijetno ali iz lastnih vzgibov, ampak ker je edini pogoj, pod katerim ti je omogočeno živeti. Vendar najsi gre za izkoriščanje, ti nisi to delo. Danes si poštar, jutri voznica taksija. Važno je le, koliko tega dela moraš opraviti in koliko denarja lahko dobiš.

Ženskam gospodinjenja niso zgolj naprtili, temveč so ga preoblikovali v naravno danost našega ženskega telesa in značaja, v notranjo potrebo, stremljenje, ki menda prihaja iz dna naše ženske nravi.

A v primeru gospodinjskega dela so okoliščine kvalitativno drugačne. Razlika tiči v tem, da ženskam gospodinjenja niso zgolj naprtili, temveč so ga preoblikovali v naravno danost našega ženskega telesa in značaja, v notranjo potrebo, stremljenje, ki menda prihaja iz dna naše ženske nravi. Gospodinjsko delo je moralo biti preoblikovano v naravno danost, namesto da bi ga pripoznali kot družbeno pogodbo, saj je kapital od samega začetka naklepal, da to žensko delo ostane neplačano. Kapital nas je moral prepričati, da je ta dejavnost naravna, neizogibna in celo izpolnjujoča, da smo svoje neplačano delo sprejele. Tako je neplačana narava gospodinjenja postala najmočnejše orožje za utrjevanje obče predpostavke, da gospodinjsko delo ni delo, kar je zadušilo vsak upor proti njemu – z izjemo zasebnega prepira nekje med kuhinjo in spalnico, iz katerega se sporazumno norčuje celotna družba in s tem še dodatno razvrednoti nosilke upora. Imajo nas za tečne prasice, ne za delavke znotraj boja.

Ampak dejanska naravnost statusa gospodinje se razkrije ob dejstvu, da je potrebne vsaj dvajset let socializacije – vsakodnevnega uvajanja, ki ga izvaja neplačana mati – da se žensko pripravi na to vlogo; da se jo prepriča, da so otroci in mož najboljše, kar lahko pričakuje od življenja. Vseeno je to komajda uspešno. Ne glede na to, kako izurjene smo, je malo žensk, ki se ne čutijo prinešene okoli, ko mine poročni dan in se znajdejo pred umazanim koritom. Mnogo nas še zmeraj živi v utvari, da se poročimo iz ljubezni. Številne prepoznavamo, da se poročimo zaradi denarja in varnosti. Čas pa je, da razčistimo, da čeprav je ljubezni ali denarja bolj malo, je dela, ki nas pričaka, ogromno. Zato nam starejše ženske vsakič znova pravijo, »Uživajte v svobodi, dokler lahko, zdaj si kupite, kar želite …« Vendar je žal skoraj nemogoče uživati v svobodi, če te od malih nog vzgajajo, naj boš pohlevna, pokorna, odvisna in predvsem požrtvovalna, vse pa naj bi ti bilo celo v veselje. Če se ti upira, je to tvoj problem, tvoj neuspeh, tvoja krivda, tvoja abnormalnost.

Moramo priznati, da je kapital doslej zelo uspešno prikrival naše delo. Na račun žensk je ustvaril pravo mojstrovino. S tem, da je gospodinjskemu delu odrekel plačo in ga preoblikoval v dejanje iz ljubezni, je kapital ubil kopico muh na en mah. Prvič, prekleto veliko dela je dobil praktično zastonj in poskrbel, da se ženske nikakor ne bi borile proti temu, temveč bi si za to delo prizadevale, kakor da je najboljša stvar v našem življenju (čarobne besedice: »Da, draga, prava ženska si«). Obenem je discipliniral tudi moškega delavca, tako da je njegovo žensko napravil odvisno od njegovega dela in njegove plače ter ga ujel v past te discipline, s tem da mu je podaril služkinjo, potem ko je sam že toliko odslužil v tovarni ali pisarni. Vloga nas kot žensk je dejansko biti neplačane, a srečne, predvsem pa ljubeče, služkinje »delavskemu razredu«, torej tistim plastem proletariata, ki mu je bil kapital prisiljen podeliti več družbene moči. Kakor je bog ustvaril Evo, da zadovoljuje Adama, tako je kapital ustvaril gospodinjo, da moškemu delavcu streže fizično, čustveno in spolno – vzgaja njegove otroke, mu zašije nogavice in pokrpa njegov ego, ko ga sesujejo delo in družbena razmerja (razmerja osamljenosti), ki mu jih je namenil kapital. Prav ta samosvoja kombinacija fizičnih, čustvenih in spolnih uslug, ki pripadajo vlogi ženske pod kapitalom, ustvarja značajnost te služkinje–gospodinje in naredi njeno delo hkrati težaško in nevidno. Ni naključje, da večina moških začne razmišljati o poroki takoj, ko dobijo prvo službo. To ni le zato, ker si lahko zakon zdaj privoščijo, temveč ker je to, da nekdo doma poskrbi zate, edini način, da po celem dnevu, preživetem za tekočim trakom ali pisalno mizo, ne zblazniš. Vsaka ženska ve, da mora to početi, če hoče biti resnično ženska in imeti »uspešen« zakon. In tudi v tem primeru drži: revnejša kot je družina, večja je zasužnjenost ženske, pa ne zgolj zaradi gmotnih okoliščin. V bistvu kapital vodi dvojno politiko, eno za srednji razred in eno za proletarske družine. Ni slučaj, da v družinah delavskega razreda najdemo najprimitivnejšo verzijo mačizma: več ko dobi moški udarcev v službi, bolj se jih mora privaditi njegova žena, bolj je dopuščeno, da si njegov ego opomore na njen račun. Svojo ženo pretepaš in nanjo zlivaš svoj gnev, ko si zafrustriran ali zgaran od dela ali ko doživiš poraz (in poraz je že sam odhod v tovarno). Bolj kot je moški podložen in dobiva ukaze, bolj ukaze deli naprej. Njegov dom je njegova palača … in žena se mora naučiti molče potrpeti, kadar je zlovoljen, ga sestaviti, kadar se zlomi in preklinja svet, se obrniti stran, kadar v postelji reče »Nocoj sem preutrujen,« ali kadar se mu tako mudi z ljubljenjem, da bi lahko (po besedah neke ženske) to opravil tudi s kozarcem majoneze. (Vseeno so ženske vedno našle načine, kako se jim zoperstaviti ali vrniti milo za drago, a so bili vedno osamljeni in zasebni. Težava je torej v tem, kako ta upor prestaviti iz kuhinj in spalnic na ulice.)

Ni slučaj, da v družinah delavskega razreda najdemo najprimitivnejšo verzijo mačizma: več ko dobi moški udarcev v službi, bolj se jih mora privaditi njegova žena, bolj je dopuščeno, da si njegov ego opomore na njen račun.

Ta sleparija, ki sliši na ime ljubezen in poroka, vpliva na nas vse, tudi tiste neporočene; kajti ko je bilo enkrat gospodinjsko delo docela naturalizirano in seksualizirano, ko je postalo ženska lastnost, je začelo označevati vse nas kot ženske. Če je naravno početi določene reči, potem se od vseh žensk pričakuje, da jih počnejo in jim to celo prija – celo od tistih, ki bi zahvaljujoč svojemu družbenemu položaju lahko delu ali celo večini tega dela lahko ubežale (njihovi možje si lahko privoščijo hišne pomočnice in terapevte in ostale oblike sprostitve in razvedrila). Morda ne služimo določenemu moškemu, a smo vse v služabniškem odnosu do celotnega moškega sveta. Zato je tako ponižujoče, tako sramotno, kadar nam rečejo ženska. (»Daj se nasmehni, ljubica, kaj pa ti je?« je izjava, do katere se čuti upravičen vsak moški, pa naj gre za moža, za sprevodnika na vlaku ali nadrejenega v službi.)

Revolucionarni vidik

Če izhajamo iz te analize, vidimo, kakšne revolucionarne nastavke ima zahteva po plačanem gospodinjskem delu. S to zahtevo se konča naša narava in začne naš boj, saj že s tem, ko zahtevamo plačilo za gospodinjsko delo, zavračamo to delo kot izraz lastne narave, torej zavračamo natanko to vlogo ženske, ki jo je za nas izumil kapital.

Samo dejstvo, da bomo za svoje gospodinjsko delo hotele plačilo, bo spodkopalo pričakovanja, ki jih do nas goji družba, saj so vsa ta pričakovanja – bistvo naše socializacije – pogojena z našeim neplačanim statusom doma. V tem smislu je absurdno primerjati boj žensk za plačilo z bojem moških delavcev v tovarni za višje plače. Plačani delavec v boju za višje plače oporeka svoji družbeni vlogi, a ostane znotraj nje. Ko se me borimo za plačilo, se borimo nedvoumno in naravnost proti svoji družbeni vlogi. Enako obstaja kvalitativna razlika med bojem plačanega delavca in bojem sužnja za plačo, proti suženjstvu. Vendar naj bo jasno, da ko se same borimo za plače, se ne borimo za vstop v kapitalistična razmerja, saj nismo iz njih nikdar izstopile. Naš boj poskuša streti načrt, ki ga ima kapital za ženske, ker gre za eno bistvenih jabolk spora znotraj delavskega razreda, s katerim je kapitalu uspelo obdržati svojo moč. Plačilo za gospodinjsko delo torej ni revolucionarna zahteva zato, ker bi sama po sebi uničila kapital, temveč ker prisili kapital, da prestrukturira družbena razmerja na način, ki je bolj ugoden za nas in posledično bolj ugoden za enotnost delavskega razreda. Pravzaprav, če zahtevamo plačilo za gospodinjsko delo, to ne pomeni, da ga bomo še naprej opravljale proti plačilu. Pomeni ravno nasprotno. Če bi za svoje gospodinjenje rade denar, je to prvi korak k zavračanju gospodinjenja, kajti zahteva po plačilu napravi naše delo vidno, kar je najbolj ključen pogoj boja proti njemu, tako neposredno proti gospodinjskemu delu kot perfidnemu podtikanju ženstvenosti.

Z vidika dela se nam ni treba ustaviti pri eni plači, kajti prisiljene smo bile v več kot eno službo. Smo služkinje, prostitutke, negovalke, terapevtke; to je bistvo »junaške« soproge, ki se jo slavi na »materinski dan«. Pozivamo: nehajte slaviti naše izkoriščanje, naše dozdevno junaštvo.

Ob vsaki obtožbi »ekonomizma« se spomnimo, da je denar kapital oziroma moč zahteve nad delom. Če si torej hočemo ponovno prisvojiti ta denar, ki je sad našega dela – dela naših mater in babic – moramo obenem spodkopati moč kapitala, ki od nas terja prisilno delo. Prav tako zaupajmo moči plačila, da demistificira našo ženskost in obelodani naše delo – našo ženskost kot delo – saj je bila odsotnost plače tako osrednjega pomena pri oblikovanju te vloge in zakrivanju našega dela. Zahtevati plačilo za gospodinjsko delo pomeni obelodaniti, da so bile naše misli, telesa in čustva popačene v prid specifične funkcije, znotraj specifične funkcije, nato pa so nam jih vrnili kot model, ki se mu moramo podrediti, če hočemo biti v tej družbi kot ženske sprejete.

Zahtevati plačilo za gospodinjsko delo pomeni razkrinkati dejstvo, da to delo že prinaša denar kapitalu, da kapital služi z našim kuhanjem, smehljanjem, fukanjem. Obenem kaže na to, da smo skozi leta kuhale, se smehljale, fukale ne zato, ker je to nam lažje kot komu drugemu, ampak ker nismo imele druge izbire. Naši obrazi so spačeni od vsega smehljanja, naša čustva so se izgubila od vse ljubezni, iz naše prekomerne seksualizacije smo prišle povsem brez seksualnosti.

Plačilo za gospodinjsko delo je le začetek, a sporočilo gibanja je jasno: od te točke dalje nam morajo plačati, saj kot ženske ne jamčimo ničesar več. Delu hočemo reči delo, da lahko nekoč ponovno odkrijemo, kaj je ljubezen, in postopoma izoblikujemo svojo spolnost, ki je nismo nikoli poznale. In z vidika dela se nam ni treba ustaviti pri eni plači, kajti prisiljene smo bile v več kot eno službo. Smo služkinje, prostitutke, negovalke, terapevtke; to je bistvo »junaške« soproge, ki se jo slavi na »materinski dan«. Pozivamo: nehajte slaviti naše izkoriščanje, naše dozdevno junaštvo. Odslej hočemo denar za vsak tak trenutek, da lahko zavrnemo najprej del tega, nato vse skupaj. V tem oziru ni nič učinkovitejšega, kakor da pokažemo, da imajo naše ženske vrline izračunljivo denarno vrednost, do tega trenutka le za kapital, povišan na mero našega poraza; odslej proti kapitalu za nas, v meri organizacije naše moči.

Boj za socialne storitve

To je najradikalnejši vidik, ki ga lahko zavzamemo, kajti tudi če zahtevamo vse, dnevno varstvo, enake plače, zastonjske pralnice, resničnih sprememb ne bomo dosegle, dokler se svoje ženske vloge ne lotimo v njeni srži. Naš boj za socialne storitve oziroma boljše delovne pogoje bo jalov, če ne bomo najprej predočile, da je naše delo – delo. Če se ne bomo celostno uprle proti tej vlogi, v posameznih trenutkih ne bomo nikdar dosegle zmag. V prizadevanju za zastonjske pralnice nam bo spodletelo, če si ne bomo najprej prizadevale proti dejstvu, da ne moremo ljubiti, razen za ceno neskončnega dela, ki dan za dnem pohablja naša telesa, našo spolnost, naše družbene odnose; če se ne bomo najprej otresle izsiljevanja, kjer našo potrebo po izkazovanju in uživanju naklonjenosti obrnejo proti nam kot poklicno dolžnost, zaradi česar nenehno gojimo zamero do svojih možev, otrok in prijateljev, nato pa se za to počutimo še krive. Nič se ne spremeni, če si najdemo dodatno službo, čemur pričajo leta in leta ženskega dela zunaj doma. Dodatna služba ne le potencira našega izkoriščanja, temveč le reproducira našo vlogo v drugačnih oblikah. Kamorkoli se obrnemo, lahko vidimo, da poklici, ki jih opravljajo ženske, niso nič več kot podaljšek staža gospodinje, z vsemi pritiklinami. Ne samo, da postanemo negovalke, pomočnice, vzgojiteljice, tajnice – vse po vrsti funkcije, za katere nas dobro pripravijo doma – marveč se znajdemo v isti zagati, ki ovira naša prizadevanja doma: izolirane smo, življenja drugih ljudi zavisijo od nas, ali pa smo nezmožne razločiti, kje se naše delo začne in kje konča, kje se konča delo in začnejo naše želje. Če prineseš šefu kavo in z njim pokramljaš o zakonskih težavah, je to tajniško delo ali osebna usluga? Če moramo skrbeti za svoj videz na delovnem mestu, je to delovni pogoj ali posledica ženske nečimrnosti? (Do nedavna so se morale stevardese na letalih v ZDA redno tehtati in biti na dieti – vsaka ženska pozna to mučenje – iz strahu, da jih ne bi odpustili.) Kot radi pravijo – kadarkoli potrebe trga plačanega dela zahtevajo njeno prisotnost – »Ženska lahko opravlja katerikoli poklic, ne da bi izgubila svojo ženstvenost,« kar pomeni preprosto: karkoli že počneš, še zmeraj si baba.

Našo potrebo po izkazovanju in uživanju naklonjenosti obrnejo proti nam kot poklicno dolžnost, zaradi česar nenehno gojimo zamero do svojih možev, otrok in prijateljev, nato pa se za to počutimo še krive.

Glede predloga socializacije in kolektivizacije gospodinjskega dela pa bo nekaj primerov zadostovalo, da potegnemo črto med temi alternativami in našim vidikom. Eno je, če uredimo varstvo otrok, kot si same želimo, in zahtevamo od države, naj ga plača. Povsem nekaj drugega je, če svoje otroke dostavimo Državi in jo prosimo, naj jih nadzoruje, disciplinira, nauči čaščenja ameriške zastave ne za pet ur, temveč petnajst ali štiriindvajset ur. Eno je, če kot skupnost organiziramo, kako bi radi jedli (sami zase, v skupini itd.), in nato prosimo Državo, naj to plača; povsem obratno je, da prosimo Državo, naj organizira naše obroke. V prvem primeru prevzamemo nekaj nadzora nad svojimi življenji, v drugem razširimo nadzor Države nad nami.

Boj proti gospodinjskemu delu

Nekatere ženske govorijo: kako bo plačilo za gospodinjsko delo spremenilo odnos naših mož do nas? Ali ne bodo pričakovali enakih dolžnosti kakor prej, proti plačilu pa še več njih? A te ženske ne sprevidijo, da lahko toliko pričakujejo od nas ravno zato, ker za to delo nismo plačane, ker sklepajo, da so to »ženske zadeve«, ki od nas ne zahtevajo veliko truda. Moški lahko sprejmejo naše usluge in v njih uživajo, ker predpostavljajo, da gospodinjimo mimogrede, da v tem uživamo, ker smo s tem deležne njihove ljubezni. Dejansko pričakujejo, da bomo hvaležne, ker so nam s tem, ko se poročili ali začeli živeti z nami, dali možnost, da se izrazimo kot ženske (torej, da jim služimo), »Lahko si srečna, da si našla moškega, kot sem jaz«. Šele ko bodo naše delo spregledali kot delo – našo ljubezen kot delo – in predvsem našo odločenost, da oboje zavrnemo, se bodo začeli do nas drugače vesti. Ko bodo stotine in tisoče žensk na ulicah trdile, da je neskončno čiščenje, nenehna čustvena dostopnost, kavsanje na ukaz iz strahu pred izgubo službe težko, osovraženo delo, s katerim zapravljamo življenja, se bodo ustrašili in zamajali v svoji moškosti.

Šele ko bodo naše delo spregledali kot delo – našo ljubezen kot delo – in predvsem našo odločenost, da oboje zavrnemo, se bodo začeli do nas drugače vesti.

Vendar tudi z njihovega gledišča je to najboljša stvar, ki se jim lahko zgodi, saj z razkrivanjem, kako nas kapital razdvaja (kapital jih vzgaja skozi nas in nas skozi njih – drug drugega, drug proti drugemu), lahko me – njihove bergle, sužnje, okovi – zaženemo proces njihove osvoboditve. V tem smislu bo plačilo za gospodinjsko delo izobrazilo veliko bolj, kot če bi poskušale dokazati, da lahko delamo tako dobro kot oni, da lahko opravljamo iste poklice. Te truda vredne napore prepuščamo »karieristkam«, ženskam, ki se rešijo zatiranja ne skozi moč enotnosti in upora, temveč skozi moč gospodarja, moč zatiranja – običajno drugih žensk. Ni nam treba niti dokazati, da se lahko »prebijemo iz omejitev fizičnega dela«. Mnoge smo te prepreke prebile že zdavnaj in ugotovile, da z delovnim kombinezonom nismo dobile več moči kot s predpasnikom; celo manj, če je to mogoče, saj smo zdaj morale nositi oboje, tako da smo imele manj časa in energije, da bi se borile proti njima. Stvari, ki jih moramo dokazati, so naša zmožnost, da obelodanimo, kar že tako ali tako počnemo, kar kapital počne z nami in našo moč v boju proti njemu.

Na žalost je veliko žensk – posebej samskih žensk – strah pozicije plačanega gospodinjskega dela, ker jih je strah, da bi se celo za sekundo identificirale kot gospodinje. Vedo namreč, da je to položaj z najmanj moči v družbi, zato nočejo sprevideti, da so tudi same gospodinje. Prav to je njihova šibka točka, ki se ohranja in vztraja skozi pomanjkanje samoidentifikacije. Hočemo in moramo reči, da smo vse gospodinje, vse smo prostitutke in vse smo istospolno usmerjene, ker dokler ne prepoznamo svojega suženjstva, ne moremo udejanjati svojega boja proti njemu, dokler mislimo, da smo nekaj boljšega, nekaj drugačnega od gospodinje, sprejmemo logiko gospodarja, ki je logika razdora, za nas pa logika suženjstva. Vse smo gospodinje, ker ne glede na to, kje se nahajamo, lahko zmeraj računajo na več dela z naše strani, več naše bojazni pred tem, da bi podale svoje zahteve, manj pritiska na njih glede denarja, saj bodo (če gre vse po sreči) naše misli usmerjene drugam, k tistemu moškemu iz naše sedanjosti ali prihodnosti, ki »bo poskrbel za nas«.

Kako je z otroci? Bomo kdaj obžalovale, da se nismo odločile za njih, ne da bi kdaj imele možnost, da si zares zastavimo to vprašanje?

Obenem si delamo utvare, da lahko gospodinjskemu delu uidemo. A koliko med nami, čeprav delamo izven doma, mu je zares ušlo? In ali lahko res tako zlahka zanemarimo idejo življenja z moškim? Kaj če izgubimo službe? Kaj pa staranje in izguba še tistega drobca moči, ki nam ga dajeta mladost (produktivnost) in privlačnost (ženska produktivnost). Kako je z otroci? Bomo kdaj obžalovale, da se nismo odločile za njih, ne da bi kdaj imele možnost, da si zares zastavimo to vprašanje? In istospolna razmerja, si jih lahko privoščimo? Ali smo pripravljene plačati potencialno ceno izolacije in izobčenja? Toda ali si lahko zares privoščimo razmerja z moškimi?

Vprašanje je: zakaj so to naše edine alternative in kakšne vrste boj nas bo pomaknil onkraj njih?

—

Prevedel: Miha Zemljič

Opomba uredništva: marksistična perspektiva pojem “wage” prevaja kot mezdo; zato se naslov besedila lahko glasi tudi “mezde proti gospodinjskemu delu”.

Esej je bil prvotno objavljen leta 1975.

Zahvala Katji Praznik, ki je pomagala do objave.

Prikazna fotografija: poster See Red Women’s kolektiva (1970-1980).