Hiše brez knjig

»Temu narodu se v očeh vidi vsaka neprebrana knjiga.« Gre za stavek, ki ga je nekoč v enem izmed svojih intervjujev izrekel ter pozneje na svoji Facebook strani parafraziral znan hrvaški književnik, moj kolega in človek, ki mi je bil do tega trenutka večnivojsko blizu. Čeprav izjava uradno ni bila uperjena proti meni, me je užalila in razjezila. Šlo je za eklatanten primer prezira do neukih in nepismenih ljudi, kakršnih je v teh krajih še vedno veliko. Do naroda, ki ne bere, nižjega družbenega sloja, iz katerega oba izhajava. Zato mi ni bilo treba prav dolgo premišljevati o čustvenih izhodiščih te izjave. Poznam jih iz lastnih izkušenj. Ravno ta določen odmerek intelektualnega snobizma in elitizma, ki je zaokrožen v podobi »preprostega posameznika«, v čigar življenju knjige ne pomenijo kaj dosti, je izrečen z mesta travme, trpljenja in celo zatiranosti. Kakor večino za učenje nadarjenih otrok so tudi njega v okolju, v katerem je odraščal, prezirali in celo fizično kaznovali.

Moj kolega ne živi več v blatu in revščini hrvaške province, domačem kraju, iz katerega se je rešil s trdim, marljivim delom in učenjem. Danes je eksistenčno preskrbljen, živi življenje višjega srednjega razreda. Ni pozabil nasilja in neredko udarcev tistih, ki so v branju videli znak brezdelja in lenobe. Zato po vseh uspehih »v širnem svetu« udarce vrača v obliki žalitev. Toda hiše brez knjig, v katerih sva odraščala, ne določajo več najine stvarnosti, ustvarila sva si mikrosvet, ki je diametralno nasproten tistemu iz obdobja najinega odraščanja. Navkljub zapuščini, socialni izključenosti in marginalizaciji.

Pričela sem z razlago, da to niso vse moje knjige, da je del njih v hiši moje matere na otoku Korčuli, da tu nimam dovolj prostora za toliko knjig, kolikor bi si v resnici želela.

Drugi primer se je pripetil v moji fizični okolici. V stanovanje, kjer živim kot najemnica, sem na kosilo povabila svojega kolega in prijatelja, levičarja in prepričanega antifašista. Potem, ko je sedel na kavč in se udobno namestil, mu je pogled ušel na polico s knjigami in je spontano rekel: »Nekako sem mislil, da imaš več knjig.« Na njegovem obrazu sem lahko razbrala rahlo razočaranje in začudenje. Preplavil me je občutek sramu in izpostavljenosti. Pričela sem z razlago, da to niso vse moje knjige, da je del njih v hiši moje matere na otoku Korčuli, da tu nimam dovolj prostora za toliko knjig, kolikor bi si v resnici želela. Zaman sem se trudila, moja argumentacija je zvenela kot izgovarjanje, branila sem se. Pogovor je nato stekel v drugo smer, toda nelagodje je ostalo v meni. Ves dan se ga nisem mogla rešiti. Opazovala sem svojo skromno polico s knjigami, se s pogledom sprehajala po njihovih naslovih ter se spraševala, kdo pravzaprav sem in kaj te knjige, predvsem tiste, ki jih ni tukaj, povedo o meni.

Hiše brez knjig, v katerih sem odraščala in preživela mladost, so del moje psihološke anamneze: moja travma.

Malo pozneje sem se spomnila, da je šlo za sram razrednega prebega, ta isti sram, ki sem ga tudi sama desetletja nezavedno konstruirala, dokončno pa ozavestila šele nedavno ob prebiranju knjige Didierja Eribona Vrnitev v Reims, sijajnega avtobiografskega romana/sociološke študije, v kateri sem med branjem postopoma odkrivala številne vzroke lastnega trpljenja. V omenjeni knjigi (opogumila sem se za vsaj en citat) Eribon zapiše: »Nagnjenost k študiju, ljubezen do knjig in želja po branju niso enakomerno razporejene dispozicije in nagnjenja, temveč so, nasprotno, v tesni korelaciji z družbenimi pogoji in pripadnostjo določenemu socialnemu okolju.«

Hiše brez knjig, v katerih sem odraščala in preživela mladost, so del moje psihološke anamneze: moja travma. Številne delavske in srednjerazredne družine, v katerih so odraščali moji prijatelji in znanci, so posedovale ta fantastičen kos pohištva – večjo ali manjšo knjižno vitrino oziroma polico. Celo tisti, ki niso posebej marali branja, so posedovali vsaj manjšo omaro z nekaj knjižnimi policami. V razsvetljenem socializmu se je proletariat spodbujalo h kulturi, toda moja mati samohranilka je imela »pametnejše delo«: knjige niso bile ravno na seznamu osnovnih potrebščin za življenje naše majhne družine. Le nekaj knjig je bilo nabasanih na zgornji polici garderobne omare: kakšnih deset: zbrana dela Françoise Sagan, Knjiga za vsako žensko v izdaji Znanja iz leta 1981 in kič roman Angelika in demonska žena Sergea in Anne Golon. Nikoli nisem svoje matere videla, da je v roke vzela katero izmed teh knjig, dolgo mi ni bilo niti približno jasno, zakaj jih je sploh kupila. Vrsto let pozneje sem dojela, da je šlo pravzaprav za željo, sorodno tisti moji – po izobrazbi in pripadnosti višjemu družbenemu razredu, čeprav je ta v primeru moje matere ostala zgolj v zametku.

Bojazen pred tem, da bo mojo neustrezno izobrazbo spregledal razred, do katerega sem se uspela prebiti, je moj nenehen vir nelagodja, ki ga nosim s seboj, kamorkoli grem.

Šele ko sem na pragu polnoletnosti šla študirat v drugo mesto, sem si začela kupovati resno leposlovje in publicistiko: zbirka je skozi čas rasla, toda po nekaj letih sem spoznala, da moram biti pozorna na količino knjig, ki jih nosim s seboj. Vsaka selitev in najem novega življenjskega prostora me je spomnila na to, da mi še vedno ni dovoljeno posedovati toliko knjig, kolikor bi si želela. Če želim, da je moja domača knjižnica mobilna, sem jo prisiljena neprestano nadzirati in omejevati. Ko se pogosto selite, prenašate vse svoje stvari s seboj v stanovanja različnih kapacitet in pri tem nastajajo različni praktični problemi.

Bojazen pred tem, da bo mojo neustrezno izobrazbo spregledal razred, do katerega sem se uspela prebiti, je moj nenehen vir nelagodja, ki ga nosim s seboj, kamorkoli grem: na zasebna druženja, javna branja in promocije, občutim ga med intervjuji, ko me vprašajo o mojih vzorih. Neprestano se trudim, da bi prikrila luknje v znanju, a ta trud je večinoma jalov in frustrirajoč. Bojazen, da bom napačno izgovorila ime nekega književnika ali znanstvenika, je boleč trn v peti, ki ga še vedno začutim ob vsakem koraku. Naučila sem se paziti, da v svojih izjavah in intervjujih le redko navajam citate in reference, raje se jim izognem. Moji kolegi in kolegice iz književniških krogov se pogosto poslužujejo citatov in referenc: opažam, da gre za svojevrstno intelektualno sidrišče, avtorji, avtorice in dela, ki jih citirajo, niso zgolj njihovi književni vzori, temveč tudi označevalci družbenega razreda, ki mu pripadajo. Antonio Gramsci, Karl Marx, Jacques Lacan, Michel Foucault, George Lucas, Danilo Kiš, Miroslav Krleža, Ivo Andrić, Borislav Pekić, Virginia Woolf, Theodor Adorno, Hannah Arendt ter številni drugi: to so imena, ki se jih bojim. V mladosti in formativnih letih sem z njimi rasla in spoznavala svet ter družbene odnose. Zato imam občutek, da nikoli nisem do konca razumela njihovih del in tez: občutek, da zaradi nekega bizarnega razloga meni niso dovoljena. Tako kot mi v mladosti ni bilo predstavljivo imeti svoje sobe, delovne mize in police s knjigami, na koncu koncev tudi lastnega stanovanja, v katerem bi danes, ker toliko mi pa kljub vsemu omogoča sicer bolj boren zaslužek, lahko uredila lastno domačo knjižnico.

Kolega iz moje zgodbe se verjetno ne zaveda, da je količina knjig, ki jo imam v svojem zagrebškem stanovanju zame majhna zmaga nad družinsko zapuščino: knjige, ki so jih moje predhodnice skrivale kakor slepe potnike v omarah s posteljnino, so zdaj na polici. Moja okrnjena domača knjižnica je rezultat naporov in odrekanja, je zbirka neveščega, vandrajočega iskanja lastnega bralskega in pisateljskega okusa. Dolgotrajni marš do želene estetike, ki ni prizanesen niti tistim, ki posedujejo bogatejše domače knjižnice.

Sodobna psihoterapija pogosto zgreši s tem, da ne naslavlja zveze med prvinskim občutkom ničvrednosti in družbeno močjo, o kateri je, med redkimi, pisal psihoterapevt David Smail v svoji knjigi The Origins of Unhappiness, medtem ko je človek, ki se je nanj pogosto skliceval, Mark Fisher.

Lahko bi rekli, da za dobro izobrazbo in načitanost ni pomemben korpus knjig, ki ga posedujemo: obstajajo javne knjižnice, internet, bralniki e-knjig … Znanje in kanonska besedila, ravno tako tudi sodobna produkcija, so danes dostopni v veliko različnih formatih. Vendar pa smo nekoliko nemočni, ko se spomnimo nekega ljubega in pomembnega dela, pa ga nimamo pri roki. Kaj nam preostane? Nekateri moji znanci mi že leta govorijo, da bi si morala končno prenehati želeti stvari, ki jih ne morem imeti. Delala sem na tem s pomočjo psihoterapije, ki – uganili ste – ravno tako stane! In – ponovno ste uganili – ni mi uspelo. Pozneje sem spoznala, da si nekje v sebi niti nisem želela takšnega »uspeha«. Sodobna psihoterapija pogosto zgreši s tem, da ne naslavlja zveze med prvinskim občutkom ničvrednosti in družbeno močjo, o kateri je, med redkimi, pisal psihoterapevt David Smail v svoji knjigi The Origins of Unhappiness, medtem ko človek, ki se je nanj pogosto skliceval, Mark Fisher, v svojih knjigah in besedilih govori o specifični vrsti anksioznosti – ontološki manjvrednosti. V besedilu Za nobeno rabo Fisher zapiše: »Depresija se delno vzpostavlja s porogljivim »notranjim« glasom, ki te obtožuje samorazvajanja – nisi depresiven, samo smiliš se samemu sebi, vzemi se v roke – in ta glas se rad sproži, ko o stanju govoriš javno. Seveda ta glas sploh ni »notranji« glas – je ponotranjen odraz dejanskih družbenih sil, med katerimi so tudi take, ki jim je v interesu zanikati kakršnekoli povezave med depresijo in politiko.«

Med branjem Fisherjevih besedil me preplavlja občutek olajšanja. Končno je nekdo opisal največje breme, ki ga že od otroštva in adolescence pa vse do danes nosim na hrbtu. Ker sta bila sram spričo razreda, iz katerega izhajam in manjvrednost do razreda, katerega sestavni del ne bom nikoli, zame dolga leta psihološko kompleksnejša zalogaja kot pa moja lezbična spolna identiteta in vse zatiranje, ki ga ta prinaša. Zdravilo za to tesnobo so moji prijatelji, kot recimo ta, ki mi je poslala to Fisherjevo besedilo. Ti prijatelji z menoj delijo znanje, ki so ga dobili v zapuščino ali pa so ga uspeli pridobiti z vsakodnevnim bojem v družbi in sistemu, ki nas neprestano opominja na različne oblike zatiranja. Oni so najbolj zdrav del leve, feministične in queer skupnosti, ki ne podcenjuje tistih med nami, ki niso imeli priložnosti za boljšo izobrazbo. Biti del takšne skupnosti je končni cilj mojega iskanja, kraj, v katerem si lahko predstavljam dejansko revolucijo. In polnopravno sodelovanje v njej, brez občutka manjvrednosti.

—

Iz hrvaščine prevedel: Mišo Mićić