Hvala za rože: solidarnost v patriarhatu

Strukturni problem spolno in kapitalistično pogojene (ne)solidarnosti oziroma neenako razporejenih pozicij moči na področju literature ni nič ekskluzivnega. Gre za pravilo, ki se neumorno reproducira in molče sprejema tudi na vseh drugih področjih družbe; za konstrukt, ki ga privzemamo skoraj kot nekaj „naravnega“ in, kar je še nevarneje – nespremenljivega.

Že velikokrat sem želela napisati to besedilo. Preprečevalo me je to, da naslavlja dogodke (in negativne občutke), ki bi jih raje pozabila, da bi lahko šla naprej brez jeze in zagrenjenosti, da bi bila resnično delavna in ustvarjalna, z eno besedo – svobodna.

Toda ali je to sploh mogoče?

Naš „korak naprej“ skupaj z vsakim odvrnjenim pogledom in pozabo ravno zato, ker preživeto ni zgolj „osebni incident“, temveč sistemski problem, neredko prej ali slej predvideva neželeno retravmatizacijo – najsi gre za izkušnjo nas samih ali osebe, ki nam je blizu.

Pred desetimi leti sem po končanem magistrskem študiju v Novem Sadu začela aktivneje prevajati literaturo, pa tudi pisati eseje in sodelovati z nekaj literarnimi revijami in portali v Srbiji in širše. Kmalu so me povabili, da se pridružim uredništvu ene od literarnih revij kot urednica rubrike za književne prevode, nedolgo zatem pa so mi ponudili tudi mesto glavne in odgovorne urednice iste revije. Ker mi ni manjkalo idej, sem polna elana in zanosa ter zaljubljenosti v literaturo brez veliko pomišljanja sprejela delo.

Če bi zahtevala, da sem za delo, ki ga opravljam, plačana redno, bi pomenilo, da sem nehvaležna in ne razumem mistične avreole ugleda in prestiža pozicije.

Zelo hitro sem se soočila z neenakopravnostjo in samovoljnimi (natančneje: spolno pogojenimi) merili. Prejšnji urednik, sedanji direktor mestne knjižnice, je bil na tem položaju deset let in prejemal polno plačo kot ostali zaposleni v knjižnici, čeprav njegova služba ni zajemala dela s strankami, temveč samo urejanje revije, saj ni bil šolan bibliotekar. Kljub temu se mu je zdelo povsem normalno, da jaz prevzamem isto količino dela in odgovornosti kot »zunanja sodelavka«, nekdo, ki prejema honorar vsake štiri mesece in še to komaj večji od avtorskega honorarja za objavljen prispevek. Kot nadomestilo za to strukturno nepravičnost se je na ves glas poudarjalo, kako se uredniški položaj prepušča »mladim« in to Ženski, kar je v Srbiji še zmeraj precedens. Stalno so izpostavljali »privilegiji« in »čast« tega dela, katerih osnovni pomen mi ni bil jasen.

Tu gre seveda za »neprecenljiv« simbolni kapital, tesno vezan na pozicije moči, kar bi moralo povsem zadovoljiti mlado dekle, ki šele vstopa v »svet literature«. Če bi zahtevala, da sem za delo, ki ga opravljam, plačana redno, bi pomenilo, da sem nehvaležna in ne razumem te mistične avreole ugleda in prestiža, ki se mi je – marksistki in podnajemnici, ki honorarno dela na več projektih hkrati in se nekajkrat na leto seli in ji je glavna skrb materialna reprodukcija – neprestano izmikala.

Dobro staro ponotranjenje, podkrepljeno z racionalizacijami ljudi z različnih strani, je povzročilo, da sem začela dvomiti vase, se spraševati – ali sem res nehvaležna, ker razmišljam o vsaj nominalno in približno enakih pogojih dela. Konec koncev res sem najmlajša glavna urednica in sem ženska.

Poleg tega sem dejstvo, da se mi je stalno povečeval obseg dela, kot tudi nelogične naknadne poskuse vmešavanja bivšega urednika v moje odločitve, pripisovala najinim osebnim nestrinjanjem ter ideološkim razlikam, ki so bile, kot se bo izkazalo, nepremostljive. On je negoval koncept »domačijskega« in dajanja prednosti lokalnim vrednotam, medtem ko sem sama želela revijo odpreti za regionalno sodelovanje in ji dvigniti kakovost, tako da sem delala na izboljšanju vsake rubrike posebej ter na vizualni podobi in spletni strani, ki sem ju domislila z novim grafičnim urednikom.

Moški urednik ve, da je njegovo delo izbrati prispevke avtorjev, od katerih bo imel v prihodnosti neko korist, vzdrževati »hierarhijo«, ne pa da se ukvarja s kakršnimkoli branjem, kaj šele aktivnim in pozornim.

Ves ta čas nisem dobila niti enega praktičnega nasveta, ki bi se zares nanašal na to delo – urejanja in priprave besedil za tisk. Verjela sem, da moram skupaj z avtorji delati na besedilih, da bi bila ta na koncu čim boljša, podrobno brati prevedena besedila in prevajalcem predlagati možne popravke, v sodelovanju z grafičnim urednikom pretresati likovne prispevke v številki in podobo naslovnice. Videti je, da tako razmišlja in ravna samo ženska. Moški urednik ve, da je njegovo delo izbrati prispevke avtorjev, od katerih bo imel v prihodnosti neko korist, vzdrževati »hierarhijo«, ne pa da se ukvarja s kakršnimkoli branjem, kaj šele aktivnim in pozornim – dovolj je le, da skupaj nameče hierarhizirano vsebino in pošlje besedila v lekturo.

Koncept hierarhije je nalagal tudi samo po sebi razumljivo in z ničimer preizprašano piramidno urejanje avtorjev v prvi rubriki od »največjih« do »manj pomembnih« ali neuveljavljenih. Seveda je bil ta »največji« (Pesnik, Pisec, Poglavar) praviloma moški. Večkrat sem prekršila to nenapisano pravilo in odprla prvo rubriko z besedili odličnih pesnic in proznih avtoric, oziroma postavila kvalitetnejša besedila mlajših avtorjev »pred« prispevke tistih starejših. Dogajalo se je, da so nekateri od teh moških gorostasnih pisateljev v znak protesta proti »porušeni« hierarhiji in svojemu nižjemu položaju otročje in kljubovalno zahtevali, da jih zbrišem s seznama avtorjev, ki prejemajo našo tiskovino.

Nikomur razen nekaterim bližnjim, ki so bili podučeni o dejanskem stanju, ni padlo na pamet, da sem jaz tam kot prostovoljka za nedoločen čas, poleg subtilnega mobinga, ki me je počasi, a gotovo, pripeljal do izgorelosti.

Obenem in paradoksalno sem začela čutiti bodisi prikrito bodisi odkrito zavist nekaterih ljudi iz »literarnega sveta«. Na delu je bilo reproduciranje taiste izkrivljene logike, ki bi morala zamaskirati osnovno in bistveno neenakopravnost. S čim si je »zaslužila«, da je na tem položaju? – neizgovorjeno vprašanje je počivalo na ustnicah številnih pravičnikov, ki so bili prepričani, da sem »preskrbljena« in da to počnem za »državno plačo«. Nikomur razen nekaterim bližnjim, ki so bili podučeni o dejanskem stanju, ni padlo na pamet, da sem jaz tam kot prostovoljka za nedoločen čas, poleg subtilnega mobinga, ki me je počasi, a gotovo, pripeljal do izgorelosti.

Zabubljena atmosfera, malomeščanski pogledi na književnost, strah pred kakršnimkoli odstopom ali tveganjem so bili prisotni v »kabinetu« bivšega urednika, na čigar zidovih so viseli uokvirjeni portreti velikih Pisateljev in ki je iz meni nerazumljivih razlogov neprestano vršil pritisk, s tem da si je na ta ali oni način lastil pravico do odločitev, ki mi jih je samoiniciativno že prepustil. Spisek metod, s katerimi mi je namigoval, da sem neprimerna in nezaželena, in perfidnih načinov, na katere mi je bilo dano vedeti, da me sicer nihče ne bo odgnal od tu, bodo pa storili vse, da sama odidem, bi bil preobširen za popis v tem besedilu.

Ko sem končno sprejela trdno odločitev, da se umaknem, nekaterim kolegom – večinoma pesnikom (torej, moškim) – ni na kraj pameti padlo, da bi me podprli, temveč so me označili za neodgovorno ter mi znova svetovali in razlagali, kako s tem zapravljam ogromen simbolni kapital, namesto da bi z njim trgovala, ob tem pa zanemarila svoje znanje, delo in integriteto.

Tedanjega dejanja odhoda ne bi mogli imenovati niti odpoved, marveč golo prekinitev privoljenja, da me zlorabljajo in izkoriščajo; bilo je skoraj enako družbeno in pravno »nevidno« kot samo delo, ki sem ga opravljala na tem položaju.

Leta kasneje sem sodelovala z urednikom, ki je ideološko na drugem bregu kot prej omenjeni, neredko pa se predstavlja tudi kot feminist. Hvalil je moja besedila kot »neoporečna«, srečen, da mu ni treba uredniško posredovati. Nato me je, brez povoda, sredi nekega knjižnega festivala (kateremu nisem prisostvovala), implicitno omenil, ko je imenoval portal, za katerega občasno pišem in ki ga je celo sam urejal. Paradoksalno gre za besedilo, ki ga je tudi sam bral in komentiral pred objavo, posredoval pri nekaterih delih, zamenjal naslov – in ga naknadno označil kot »zelo gluh, napisan brez vstopanja v roman, brez razumevanja.« Nisem prepričana, kako se je domislil, da me povsem mimogrede in nemarno razglasi za nič manj kot (interpretativno) nepismeno, niti nisem prepričana, da razume težo svojih obtožb. Ampak to je vsekakor njegov problem.

Opiranje na feminizem pri piscih in urednikih služi za izgradnjo njihove podobe oziroma kot paravan za pavšalno nabiranje simbolnih točk.

Ta njegova gesta mi je samo potrdila, da opiranje na feminizem pri piscih in urednikih, kjerkoli že stojijo ideološko, služi za izgradnjo njihove podobe oziroma kot paravan za pavšalno nabiranje simbolnih točk, namesto za emancipacijo, osvobajanje, solidarnost in tudi enakopravno polemiko. Najsi sta si še tako različna, imata ta dva profila urednikov in pisateljev nekaj skupnega – zaverovanost v lastno etično brezprizivnost – in posledično odsotnost empatije oziroma popolno neobčutljivost za nevidno delo neprivilegiranih.

Pisatelji so lahko polizobraženi ali literarno priučeni, lahko so docela banalne in infantilne zbirokratizirane pokveke, ampak že zaradi dejstva, da so moški, se razume, da bodo zelo pogosto (in povsem spontano) izbrani za urednike, knjižnične direktorje, člane literarnih žirij, da bodo sprejemali odločitve, ki perpetuirajo iste matrike, ki proizvajajo neenakost oziroma status quo. Nikoli ne bodo pod vprašaj postavili svojih privilegijev, ker globoko v sebi verjamejo, da jim po naravnem redu stvari pripadajo.

Ženske, pa naj bodo pesnice, prozne pisateljice, kritičarke, prevajalke, bodo celo ob veliko višji izobrazbi in strokovnosti opravljale prekarna in honorarna, malo plačana dela. Postale bodo operaterke v klicnih centrih, lektorice, zadolžene za administracijo, papirologijo, pisanje projektov, vse tiste tehnične stvari, za katere nek moški ne more in ne sme trošiti svojega dragocenega časa in talenta. Če se jim kadarkoli ponudi priložnost, da pridejo na pozicijo „moči“ – oziroma sprejemanja odločitev ali posredovanja v literarno-simboličnem polju – jih vnaprej opomnijo, da morajo biti neskončno hvaležne za ta privilegij, ki jim ga je nekdo velikodušno podaril.

Spoznanje, da stvari ne gredo na bolje in da je situacija v Sloveniji, kot sem izvedela od svojih kolegic, identična, kot tudi dejstvo, da bolj ali manj sploh ni javnega prostora in okvira, kjer bi se delile in problematizirale podobne izkušnje, pomeni za vsa dekleta in ženske, ki gredo skozi njih oslabljene in ranjene, trpek poraz in nelagodje. Toliko bolj, ker je dominantni proces prekarizacije ter repatriarhalizacije vse agresivnejši tudi na polju kulture, kjer je imela mizoginija od nekdaj izrazito močno oporišče.

Vem, zakaj tega besedila nisem napisala že prej. Nekaj v meni se globoko upira vlogi žrtve. Desetletje je moralo miniti, da sem dojela, da je pisanje o takih izkušnjah, ki nas temeljno in eksistencialno pretresajo, s tem pa privedejo pod vprašaj tudi smisel našega boja, eden od potencialnih načinov opolnomočenja, s katerim se končno izstopi iz spolno predestiniranega modusa žrtve. Tak simbolični „coming out“ je pomemben ne le zaradi osebne katarze, temveč tudi zaradi skupinskega opomnika, da sta razredno in spolno izkoriščanje v naših družbah zmeraj pravilo, nikoli izjema.

—

Prevedel: Miha Zemljič

Foto: Loz Pycock, Flickr