Ideološke diete

Zdrava hrana je ekološko pridelana. Zdrava hrana ni nikoli kupljena pri verigah supermarketov, ki ne plačujejo svojih delavk_cev dovolj ali pa odpuščajo sindikaliste. Zdrava prehrana ne vsebuje nobenih živalskih produktov – ne, niti kakega barvila ne, še manj želatine, a ne veste, iz česa jo kuhajo?! – in je kupljena v reciklirani embalaži ali pa še bolje brez embalaže. Zdrava hrana je izključno lokalne pridelave in od manjših, neodvisnih pridelovalcev.

Groza zavesti, da si del zatiralskega sistema razčlovečenja, je za večino ljudi prehudo breme, da bi se z njim racionalno soočili. Politika samokaznovanja je hit stoletja, ker obljublja olajšanje tega bremena.

Za tiste, ki pravijo, da si vsega tega ne morejo privoščiti, obstajajo prikladni videi z navodili, kako se etično zdravo prehranjevati z omejenimi sredstvi. Podvig vključuje mnogo tekanja gor in dol po mestu, da bi v Hoferju locirali neoluščeni riž iz poštene trgovine, ko ga bodo imeli v posebni ponudbi – če že morate kupovati v Hoferju. Najboljši fair trade neoluščeni riž je seveda iz boleče drage trgovine brez embalaže, ki je tudi edina v Ljubljani, ampak je vredno, če se človek potrudi do nje, in seveda moramo podpirati lokalna podjetja. In tako dalje in tako dalje, dokler se človeku jebena eko fair trade kvinoja ne prikazuje že v sanjah in ga preganjajo čete čevapov, ki jih ne sme več jesti, ker je to neetično, okolju škodljivo in skratka – kdor ne je zgolj zdrave hrane, je slab človek. Brez dvoma. Razredna politika gor ali dol, kako lahko spiš ponoči, če ne s polnim želodcem zdrave hrane? Od lakote pa ni še nihče umrl. Ste že slišali za prekinitveni post?

Ortoreksija je najnovejša na spisku motenj hranjenja, definirana pa je kot bolezenska obsedenost z zdravo prehrano. Kaj dejansko ješ, nima posebnega pomena, ker je zdrava prehrana moralna vrednota in ne materialno definirana reč. Ortoreksična oseba ni nujno zaskrbljena glede telesnega videza, zato pa kompulzivno preverja spiske sestavin na embalaži, je hudo zaskrbljena glede zdravih in nezdravih sestavin, iz svoje diete črta vedno nove skupine hranil, ni sposobna jesti ničesar razen svojega seznama ‘zdravih ali čistih’ hranil, in je prekomerno živčna ali prizadeta, ko nima dostopa do ‘prave’ hrane. Ortoreksija je bila dokumentirana pri ljudeh z najrazličnejšimi dietami, je pa bolj opazno povezana s »clean eating« trendom, ki se je na internetu razpasel leta 2017 in od takrat dalje zgolj pridobiva na zagonu. Čiste diete variirajo od presno veganskih diet do keto prehrane, ampak glavna ideja je, da gre za povsem naraven način prehranjevanja – nobenih aditivov, umetnih barvil ali ojačevalcev okusa, nič gensko spremenjenega, vse lokalno pridelano in sveže. Seveda tudi pregrešno drago. Vse za zdravje.

Ampak tak neoliberalistični, poznokapitalistični fokus na samega sebe seveda ni etičen, zato je potrebno uvesti novo vrsto čiste hrane – take, ki ni le zgolj eko, ampak fair trade. Ni dovolj, da jemo svežo zelenjavo, ampak moramo z nakupom podpirati lokalne pridelovalce. Ni dovolj, če si vegan, ampak moraš biti vegan iz pravih razlogov – torej etičnih in okoljskih, bohnedaj zdravstvenih. In potem moraš vse to še povedati vsem svojim frendom, ker etični dosežki seveda niso kaj dosti vredni, če se ne hvališ z njimi. In če frendom ni do tega, da bi v ljubljanski zimi in dežju z nabasano trolo lezli 5 postaj dlje, kot je potrebno, samo da bi lahko kupili tapravi ekološki fair trade seitan v tapravi trgovini in ga prinesli domov v tapravi bombažni nakupovalni vrečki – hja, nisi si sam kriv, če si moralno superioren. Naj se še drugi malo bolj potrudijo za dobrobit tega planeta.

Moralna ortoreksija je obsesivna skrb o tem, kaj konzumiramo, kako in kdaj. Ne zgolj kakšno hrano, ampak kje kupljeno. In ne zgolj kaj jemo, temveč kaj gledamo, beremo, mislimo.

Marksistično natrenirana intelektualna smetana je seveda tu že prepoznala nov izraz vpliva poznega kapitalizma. Ni na posamezniku, da odpravi uničujoče globalne trende v industrijski pridelavi hrane. Brez masivnih sprememb na vseh področjih globalne živilske industrije si lahko vsi skupaj tisti prigarani eko tofu samo vtaknemo direktno v anus – oprostite strokovnemu izrazoslovju. Ampak – in to je velik ampak – zakaj pa ne bi naredil_a tistega, kar je v moji mali moči? Etične potrošnje pod kapitalizmom ni, ampak lahko pa poskusimo po svojih najboljših močeh.

Zahteva, da vsakdo izmed nas poskusi po svojih najboljših močeh, pa če je tovrstno prizadevanje koristno ali ne, je svojevrstna oblika perfidnega moralizma. Nevidno pošast, s katero se spopadamo, sva nekega večera z zaročenko poimenovali moralna ortoreksija. Problem je bil v znanki, ki je bila povsem zgrožena nad samo seboj, ker ji je bila všeč knjiga določene avtorice, avtorica pa naj bi bila »problematična«. V zameno sva bili midve zgroženi nad nasiljem, s katerim je znanka obravnavala samo sebe. Moralna ortoreksija je obsesivna skrb o tem, kaj konzumiramo, kako in kdaj. Ne zgolj kakšno hrano, ampak kje kupljeno. In ne zgolj kaj jemo, temveč kaj gledamo, beremo, mislimo. Čiste diete avtomatično za nečisto razglasijo vso nedovoljeno hrano, moralna ortoreksija sodobnega subjekta pa vse od medijev do teorije in nepravilnih vzrokov za naše delovanje. Akademska srenja bere napačne knjige, aktivistična srenja sploh ne bere, strah in groza. Zmrdovanje nad bralno dieto nasploh se skriva za mnogimi razkoli med aktivističnimi in akademskimi krogi: akademska srenja viha nos nad aktivistkami_i, ker niso prebrale_i dovolj Lacana, Marxa ali Althusserja; aktivistična srenja se zgraža nad akademijo, ker ne zna ničesar narediti brez povprečni duši nečitljivih tekstov starih belih cishet tipov srednjega razreda. Nadalje se akademski osebki zgražamo drug nad drugim, ker da ne beremo tapravih nečitljivih tekstov, aktivistični osebki pa drug drugega najraje obtožujejo prešibke radikalne drže in vzdrževanja statusa quo, ker je vse razen revolucije menda ja brezplodno in zgolj flikanje lukenj v cedilu – tisti revoluciji naklonjeni pa morajo odgovarjati za brezbrižnost do perečih problemov, ki zahtevajo rešitve tukaj in zdaj. Oder je pripravljen, vstopi fašizem. Tako smo na progresivni strani zapravili večji del zadnjega desetletja. Ampak zdaj se prehitevam.

Primož Krašovec je nedavno v članku Smetnjak vs. Ljubljana: singularnost humorja in političnost brez volitev neusmiljeno analiziral ljubljansko urbano srenjo: “Osnovna poteza ljubljanske afektivne ekonomije je prežeča sumničavost – ne smeš pokazati ali, še bolje, čutiti navdušenja; o vsem (novih teoretskih, modnih, glasbenih, filmskih, tehnoloških, političnih trendih) se mora, preden je vključeno v ljubljansko kulturo (ali izključeno iz nje), najprej opredeliti ta ali ona neformalna komisija in šele po njeni razsodbi se lahko začnemo z nečim ukvarjati, a še vedno le na zadržano previden način. Osnovni prekršek proti ljubljanskemu bontonu je hitrost (ki je vedno interpretirana kot zaletavost) – če se navdušiš nad kognitivno znanostjo, preden se o njej izreče psihoanalitična komisija, nad akceleracionizmom, preden ga presodijo marksološki očaki, ali nad Senidah, preden se o njej izjasnijo gatekeeperji urbane kulture, si naiven in tarča posmeha, idejnopolitično sumljiv ali oboje.” Krašovec locira vir tovrstne skupinske nevroze v ljubljanskem nenehnem prizadevanju za popolno urbanost – definirano kot popolno nasprotje podeželskosti. Predlagam, da gre hkrati za obliko moralne ortoreksije – kdor ne konzumira zgolj dovoljene diete teorije, umetnosti, politike, glasbe, mode itd., ne more biti moralni subjekt, saj je, tako Krašovec, s tem neurban, torej podeželan, torej jasno desničar. Pa smo spet pri preganjanju nečistih elementov.

Če vsako najmanjše dejanje, beseda ali poimenovanje spremeni naš svet, je potemtakem kristalno jasno, da etika zahteva preizpraševanje vsakega najmanjšega dejanja, besede ali poimenovanja do onemoglosti.

Nečist je nasploh zanimiv pridevnik. V misli prikliče spovednico in žugajočega župnika, ki se histerično napihuje zaradi nečistih misli svoje segregacije. Slovenščina celo premore strašno prikupen arhaični glagol »nečistovati«. Tisti, ki ste hodili k verouku, se ga morebiti spomnite iz desetih božjih zapovedi. Ostali smo ga srečali med branjem slovenskih klasikov, in žal se ni nobena od mojih učiteljic slovenščine kdaj pretirano pretegnila in nam pojasnila, da je obravnavanje seksa kot nečistega težkokategorna škodljiva ideologija. Optimistično bi pričakovali, da sodobna progresivna gibanja ne bodo padala na take fore, kot je nečistost, ampak preganjanje nečistih misli je naša najljubša prostočasna dejavnost. Za nekatere celo služba. In ko rečem naša, govorim o zelo specifični skupini osebkov. Moralna ortoreksija je bolezen mišljenja levo usmerjenih mlajših generacij, ustaljenih v urbanih okoljih in aktivistično ali akademsko naravnanih. Lahko pripadamo družbenim manjšinam ali pa tudi ne. Natančneje, moralna ortoreksija ni nič drugega kot do skrajnosti prignana logika družbenega konstruktivizma. Če vsako najmanjše dejanje, beseda ali poimenovanje spremeni naš svet, je potemtakem kristalno jasno, da etika zahteva preizpraševanje vsakega najmanjšega dejanja, besede ali poimenovanja do onemoglosti, da o svoji najljubši seriji sploh ne govorimo.

Politika samokaznovanja je neizogibno egoistična, osredotočena navznoter – fora ni v tem, koliko sem zmanjšala svoj ogljični odtis z nakupom eko fair trade seitana (ker ga nisem), ampak v tem, da se lahko zdaj otresem občutka krivde za svoj obstoj kot kapitalistični subjekt.

Težava je seveda v tem, da moralna ortoreksija sodobne urbane levice, v našem lokalnem primeru ljubljanske urbane srenje, zahteva, da pri sebi povozimo kakršnekoli neprimerne tendence in uničimo vsako sled dejanske individualnosti: velik greh je že, če so nam všeč mainstream filmi – kaj šele, če nismo dovolj marksistično podkrepljeni ali pa preglasno podpiramo premalo revolucionarne aktivistične cilje. Posledica ni zgolj »prežeča sumničavost« do vseh okrog sebe, ampak v prvi vrsti do samega sebe. Tako pridemo do politike samokaznovanja, na kar fringe teorija levice opozarja že dlje časa. Mark Fisher v zdaj že slovitem eseju Izstop iz vampirskega gradu spletne progresivne prostore opiše takole: »Vampirski grad je specializiran za širjenje krivde. Vodi ga duhovnikova želja po izobčenju in obsodbi, želja akademskega pedantneža, da bo prvi opažen pri prepoznavanju napake, ter hipsterjeva želja po pripadnosti vplivni in trendovski kliki.« Angela Nagle nadaljuje v Ubijte vse normalneže in The Scourge of Self-Flagellating Politics: pozivi, naj bele_i Američanke_i prepoznajo svojo privilegiranost v primerjavi z nebelimi, so se sprevrgli v neskončno belsko posipanje s pepelom, rezultat tega pa je – več socialnega kapitala za belke_ce, več popularnih woke belskih YouTube kanalov in splošne hvale. Povejmo še teoretsko: z Nietzschejem, ki ga izpostavljata tako Fisher kot Nagle: samokaznovanje, ponižno in vsaj na videz nesebično, subjektu prinaša dovolj hvale in slave, da je v očeh skupnosti povišan, zato se subjekt ponižuje in samokaznuje z namenom, da bi prejel več socialnega kapitala. Moralistično nasilje nad samim seboj prinaša neposredno nagrado v obliki odveze. Politika samokaznovanja je tako neizogibno egoistična, osredotočena navznoter – fora ni v tem, koliko sem zmanjšala svoj ogljični odtis z nakupom eko fair trade seitana (ker ga nisem), ampak v tem, da se lahko zdaj otresem občutka krivde za svoj obstoj kot kapitalistični subjekt. Oziroma, da se lahko počutim boljšo od tistih groznih ekološko neosveščenih lolekov, ki so kupili čisto običen seitan na popustu v Lidlu – ali pa, bohnedaj, dejansko meso industrijske reje. Korak dlje: jaz sem nekaj naredila za okolje, oni pa ne. In medtem ko izgubljam energijo in čas s takim jajcanjem, je vlada odobrila še par ekološko katastrofalnih zakonov. Aplavz za moralno superiorne – sori, woke.

Poudariti je treba pomembno razliko: moralna ortoreksija zatiranih in moralna ortoreksija privilegiranih imata podobno logiko, a različen izvor. Kot Nagle učinkovito povzame, v interni psihodrami belega liberalnega ameriškega subjekta zatirane osebe zavzamejo izključno simbolno vlogo. Niso resnični ljudje, katerih materialno situacijo bi si liberalci prizadevali izboljšati. Cilj je osebni dosežek ideološke čistosti. Moralna ortoreksija zatiranih se nasprotno generira iz desetletij eksistencialne in eksistenčne ogroženosti – ker je nevarnost pogosto vsepovsod, jo vidimo, tudi ko je zares ni. Ker smo večinoma vsi hkrati zatirani in privilegirani na konfliktne načine, je nastala kombinacija gordijski vozel neučinkovitih politik, samokaznovanja in paranoje. Vsaj pri nas sta koronska kriza in nastop trenutne vlade v marsičem streznila domačo levico iz prerekanj v stilu ta teorija ali ona, eko seitan ali navaden seitan, priznaj svoje grehe privilegiranosti in se pokesaj. A zamude zadnjega desetletja ne bo lahko nadoknaditi.

Groza zavesti, da si del zatiralskega sistema razčlovečenja ene ali več marginaliziranih skupin, je za večino ljudi prehudo breme, da bi se z njim racionalno soočili. Politika samokaznovanja je hit stoletja, ker obljublja olajšanje tega bremena. Škodo, ki je stranski proizvod moralne ortoreksije, smo dolgo časa potiskali vstran, a mislim, da je ne moremo več. Če je hudič vsepovsod in je zlo v bistvu človeka, potem je neskončni eksorcizem edina opcija za osebo, ki noče škodovati drugim. Če so vse politične teorije tako ali drugače problematične, vse knjige sporne – če ne zaradi vsebine, pa zaradi neekološkosti proizvodnje papirja, in če je vsa hrana tako ali drugače nečista, lahko zgolj umremo od lakote – telesne, teoretske in politične.

Podnebne apokalipse niti ne bomo dočakali in fašizem bo imel prosto pot.

—

Foto: Max Kiesler, Flickr