Ideološkost trpljenja
Budisti mu pravijo dukkha in ga imajo za prvo plemenito resnico; kristjani vidijo v njem odrešitev. Trpljenje je pr(a)va kazen, s katero je »vsedobri« Bog preklel človeka na življenje v mukah: s trudom bo človek na veke vekomaj scal kri, ko bo iz jalove zemlje »v potu svojega obraza« prideloval svoj kruh vsakdanji. Skoraj nihče ni povedal tega lepše od depresivnega realista Michela Houellebecqa: »Svet je razgrnjeno trpljenje. V njegovem izvoru je poganjek trpljenja. Ves obstoj je širjenje in drobljenje. Vse stvari trpijo, dokler so. Nič vibrira v bolečini dokler ne pride v obstoj: v abjektnem paroksizmu.«
Človeško trpljenje je kot najvidnejši moralno oporečen znak posledic družbene nepravičnosti strelovod vsake ideologije, tudi kapitalistične.
Če je trpljenje prapočelo sveta, je po svojem bistvu neukinljivo, neodpravljivo. Reakcionarne in konservativne politike napajajo svoje nasprotovanje emancipatornim in revolucionarnim gibanjem iz metafizičnega prepričanja, ki ga je Nietzsche v spopadu z nihilizmom, Rojstvu tragedije, formuliral kot spoznanje, da ni z delovanjem na večnem bistvu stvari ničesar mogoče spremeniti.
Zagovorniki sužnjelastništva, fevdalizma in kapitalizma so skozi celo zgodovino legitimirali opresivne sisteme s tem, da so vsakokratne opresivne razmere in družbeno nepravičnost – ki so posledica družbene ureditve, zakonov, norm, tradicije, manir, družbenega dogovora – prikazovali kot nekaj, kar je po svojem izvoru naravno, nedružbeno, nespremenljivo in zato neodpravljivo.
Temeljna določitvena funkcija ideološkosti je apologija družbenega reda. V danes skoraj pozabljenem delu Razkroj uma (1952) razločuje György Lukács med neposredno apologetiko, ki se je »trudila, da bi protislovja kapitalizma zameglila, jih sofistično ovrgla, zabrisala« in posredno apologetiko, ki je »iz teh protislovij prav izhajala, priznavala njihov dejanski obstoj, njihovo neovrgljivost, pa jim dala drugačen pomen, ki je bil kljub vsemu ugoden za obstoj kapitalizma.« Če je neposredna apologetika prikazovala kapitalizem kot najboljšo vseh možnih ureditev, kot konec zgodovine, pa je posredna apologetika priznavala »slabe strani kapitalizma, njegove ostudnosti, vendar jih ni priznala za kapitalistične lastnosti, temveč za lastnosti človeškega bivanja, eksistence nasploh.« Tako niso revščina, beda in z njima povezano trpljenje delavskega razreda nič več stranski proizvod kapitalistične urejenosti družbe, temveč naravna danost – temeljno določilo človeškega življenja. Apologetika kapitalizma pomeni smrt emancipatorne misli in akcije, saj iz tega nujno izhaja, nadaljuje Lukács, »da je boj proti tem ostudnostim že od začetka ne le brezupen, temveč nesmiseln, ker namreč pomeni samoukinjanje človeškega bistva.«
Človeško trpljenje, ki ga opresivni sistemi producirajo v masovnem obsegu, je kot najvidnejši moralno oporečen znak posledic družbene nepravičnosti strelovod vsake ideologije, tudi kapitalistične, in polje interpretativnega boja, v katerem skušajo apologeti kapitalizma trpljenje naturalizirati, eksistencializirati, sakralizirati ali kako drugače mistificirati. Kritiko ideologije, ki se z lahkoto skriva v zdravorazumskih puhlicah, ki učijo, da je življenje beda, da itak ni mogoče ničesar spremeniti; da se »ne splača sekirati« (in je najbolje pustiti trpeče pri miru); da se je treba sprijazniti, da življenje ni fer, in raje obdelovati svoj vrt, Pangloss …, kritiko ideologije je zato najbolje začeti ravno z vprašanjem o družbeni naravi človeškega trpljenja.
—
