• English
  • Hrvatski

Politični zemljevid, ki ga slika desnica, je zelo preprost. Na eni (torej njihovi) strani so narod, krščanstvo, zasebna lastnina in tradicionalne vrednote, na drugi pa skrajna levica, ki zajema vse ostale politične ideje. Tudi takšne, ki so še pred kratkim veljale za sredinske ali celo konzervativne.

Desni politiki zato ob vsakem poskusu odmika od nacionalistične politične desnice takoj začnejo strašiti s stalinizmom in gulagi, nam je pojasnil pisatelj in raziskovalec Igor Štiks. To smo lahko nazadnje spremljali maja letos med lokalnimi volitvami na Hrvaškem, kjer je v Zagrebu močno zmagala napredna politična koalicija Možemo! (Zmoremo!).

Omenjeno koalicijo so sestavljale različne politične in civilnodružbene skupine, iz katerih se je izoblikovala nekakšna nova levica, ugotavlja Štiks. Ta se zgleduje po podobnih gibanjih v regiji (v Sloveniji, Španiji, Grčiji …), a je hkrati odprta tudi do naprednih idej, ki se širijo po ZDA, Kanadi in med različnimi drugimi skupnostmi povsod po svetu.

Vse to se je zdelo zadnjih trideset let skoraj nepredstavljivo, saj je v nekdanjih jugoslovanskih republikah po razpadu države popolnoma prevladala nacionalistična desnica. Primer Jugoslavije je zato izjemno pomemben tudi za razumevanje prihodnosti Evropske unije. Ko so politiki prenehali verjeti v ideje, ki so povezovale jugoslovanski projekt, so svoj politični kapital poiskali prav v nacionalizmu. Podobna usoda lahko čaka tudi EU, če bodo njeni politiki in državljani prenehali verjeti v idejo združene in predvsem solidarne Evrope. Toda gospodarska kriza je pred desetimi leti pokazala, da so evropske države še vedno predvsem sebične, kar je potrdila tudi epidemija koronavirusa, je opozoril Štiks.

S sogovornikom smo se dotaknili vseh plasti njegovega delovanja. Pred obstreljevanjem Sarajeva se je moral umakniti v Zagreb, kjer se je uveljavil kot eden izmed najprodornejših mladih intelektualcev in piscev. V Franciji, na Škotskem in v ZDA si je ustvaril uspešno akademsko in pisateljsko kariero, a je ves čas ostal dejaven spremljevalec in komentator naprednih družbenih gibanj v Srbiji, Bosni in na Hrvaškem. Zdaj živi v Beogradu, v slovenščino je preveden njegov roman Elijev stol (Študentska založba, 2008). Med njegova druga dela spadajo še romani Dvorac u Romagni (2000), Rezalište (2017) in W (2019, prihodnje leto bo izšel prevod pri Mladinski knjigi) ter več gledaliških iger.

Doktoriral je na pariškem Inštitutu za politične študije. Danes predava na beograjski Fakulteti za medije in komunikacije, z ljubljansko Filozofsko fakulteto pa sodeluje kot raziskovalec na projektu Družbena pogodba v 21. stoletju. Je tudi prejemnik prestižnega francoskega odlikovanja Vitez umetnosti in književnosti.

Igor Štiks

Že dolgo se ukvarjate z levičarskimi političnimi gibanji na področju držav nekdanje Jugoslavije – kot akademik in tudi kot pisatelj. In vendar – ali bi kadarkoli predvideli, da bo napredno levo gibanje Možemo! zmagalo na lokalnih volitvah v hrvaški prestolnici, Zagrebu?

Zadnjih deset let sem bil nekakšen sopotnik levičarskih gibanj na Hrvaškem in v širši regiji – vse odkar sem prvič sodeloval pri študentskem gibanju in potem pri Subverzivnem festivalu, kjer smo si prizadevali za razvoj kulturnih in urbanih družbenih gibanj. Toda tokrat se je prvič v mojem odraslem življenju zgodilo, da so ljudje, ki jih poznam, jim zaupam in sledim, izvoljeni na javne funkcije. Zato je to zame čudovit, pa tudi presenetljiv trenutek, ki dokazuje, da je v politiki res vse mogoče.

Za zmago koalicije Možemo! se je moralo preplesti več dejavnikov. Najprej je pomembno dejstvo, da so številni posamezniki in skupine neumorno vztrajali in se borili celo desetletje, preden so jih državljani prepoznali kot legitimno politično izbiro. Potem je tu še erozija zaupanja v glavne politične stranke, smrt dolgoletnega koruptivnega zagrebškega župana Milana Bandića, koronakriza, navsezadnje pa tudi potresi, ki so lani prizadeli Zagreb.

Torej je mogoče volilno zmago gibanja Možemo! in izvolitev Tomislava Tomaševića dobesedno razumeti kot dogodek, ki je stresel Hrvaško?

Zagotovo. Zagreb je prešel v nekakšen popotresni način delovanja – tako fizično kot politično. Skupino predanih in zavzetih ljudi, ki so več kot petnajst let preživeli na terenu, so končno prepoznali tudi volivci. Njihovo sporočilo je bilo jasno: Zagreb potrebuje prenovo, za to pa je potrebna transparentna vlada s transparentno porabo sredstev, o kateri bodo odločali prebivalci. Mesto ne potrebuje radikalnega programa kot takega, temveč program, ki so ga ponudili ljudje, ki se sami odkrito postavljajo levo od obstoječe socialne demokracije. In prvič po hrvaški osamosvojitvi je na pomembno javno funkcijo izvoljena resnična levica.

Težko dovolj poudarim, kako zelo izjemna je izvolitev nekoga, ki je odkrito napreden in levičarsko usmerjen. In da so ga prebivalci Zagreba izbrali za župana s takšno podporo in s takšno razliko pred tekmeci. Zadnjih trideset let je namreč vso politično in ekonomsko moč v rokah trdno držala politična desnica, ki je učinkovito zamejila naš način razumevanja družbe, ekonomije in identitete. Zaradi tega si – kljub navdihujoči zmagi gibanja Možemo! in zeleno-leve koalicije v Zagrebu – ne delam nobenih utvar o okolju, v katerem se je zgodil ta mali čudež.

Vse nacionalne države, ki so nastale po razpadu nekdanje Jugoslavije, so nastale po načelu etničnega izključevanja in to se ne bo kmalu spremenilo.

Možemo!, vir: FB

Hočete reči nacionalizma?

Da. Vse te države so utemeljene na ideologiji nacionalistične desnice. Po tem modelu so zasnovani tudi državljanstvo, identiteta, zastave, nacionalni simboli in vzgojno-izobraževalni programi. Vse to ustreza revizionističnim, revanšističnim, konservativnim, religioznim in v nekaterih primerih tudi neofašističnim idejam.

Zaradi takšne desne hegemonije in pasivnosti preostalega dela volilnega telesa je desnici uspelo doseči popolno prevlado v naših družbah – in to s pomočjo skrajno desničarske manjšine. Če pogledate rezultate preteklih volitev, je bilo samo dvajset odstotkov volilnega telesa dovolj za zmago na volitvah. To kaže, da večina prebivalstva vsaj do globalne finančne krize 2008 ni mogla niti misliti onkraj okvirjev, ki jih je desnica zakoličila že v poznih osemdesetih in zgodnjih devetdesetih letih minulega stoletja.

Prva so začela te ozke politične okvirje preizpraševati nekatera družbena gibanja v poznih dvatisočih in v začetku 2010. Levičarska gibanja v Sloveniji, ki so privedla do nastanka stranke Levica, gibanje Možemo! na Hrvaškem in še nekatera druga družbena gibanja na Balkanu so prinesla drugačen način razumevanja družbe in ekonomije. V zadnjem desetletju je tem gibanjem uspelo mobilizirati državljane, ki se morda niti nimajo za levičarje in ne hodijo na levičarska zborovanja. Morda tudi to delno pojasni uspeh gibanja Možemo! v Zagrebu: da je toliko državljanov končno našlo nekaj, s čimer se lahko poistovetijo. In to so bili Zagrebčani in Zagrebčanke, ki ponavadi sploh niso šli na volitve, ali pa so pragmatično volili manjše zlo.

Kakšne vrsta zeleno-leva politična koalicija je zmagala v Zagrebu? Kako bi povzeli njihov program? Njihovi nasprotniki so se neznansko trudili, da bi jih predstavili kot ekstremne levičarje.

Koalicija ni sredinska, če jo primerjamo z obstoječimi socialdemokratskimi strankami na Hrvaškem, a hkrati ne sodi niti k radikalni levici. Bolj spominja na Podemos v Španiji ali še bolj na Barcelona en Comú – z zelenim poudarkom in usmerjenostjo v urbano skupno dobro. Njihova strategija je, da hočejo uresničiti napredne družbene cilje s povezovanjem v zelo široko koalicijo, pri čemer nagovarjajo državljane, ki želijo videti konkretne spremembe še v času življenja. In ki se popolnoma zavedajo, da kapitalizma ne bo mogoče zrušiti prav kmalu.

S pravo levico sem se zares srečal šele v Parizu, ko sem se tja preselil leta 2001. Tam sem našel ostanke starih radikalnih, post-68 skupin in poslušal filozofe, kot sta Alain Badiou in Étienne Balibar.

Bili ste eden izmed številnih mladih intelektualcev, ki so po vojni zapustili domovino. Mednarodno ste se uveljavili kot pisec, predavatelj in javni intelektualec. Kako to, da ste ostali tako aktivni v regionalnih družbenih in političnih gibanjih?

Moja mednarodna pot je bila zame intelektualna nuja, a obenem tudi izgnanstvo, ki me je povedlo na različne konce sveta – od Pariza do Chicaga in Edinburga. Domov, torej na Balkan, pa sem se intelektualno, politično in akademsko vrnil predvsem zaradi novih gibanj. Predvsem zaradi študentskega gibanja, ki se je začelo v Zagrebu leta 2009.

Najbolj dejaven sem bil v Zagrebu in v Sarajevu, potem pa me je žena pripeljala v Beograd. Po svojih močeh poskušam biti kar najbolj dejaven v tej regiji: zagovarjam, promoviram in pišem o tukajšnjih naprednih gibanjih, nekajkrat pa sem se priključil tudi različnim javnim pobudam in akcijam. Vendar ima takšno digitalno ali intelektualno delovanje kar nekaj omejitev. Gibanje Možemo! je zelo jasno pokazalo, da je treba biti za konkretne spremembe tudi fizično navzoč v kraju, kjer živite. Le tako je mogoče zgraditi skupnost podobno mislečih ljudi. Seveda lahko takšnim skupnostim na različne načine pomagamo tudi nomadi, kot sem sam. Toda če ste dolgo časa nomad, potem nimate nekega svojega kraja, kjer bi se lahko tudi dejansko – ne samo z besedami in pisanjem – vključili v konkretne politične boje.

Kot bi bila recimo kandidatura na volitvah v Zagrebu?

Tako je.

V vašem zadnjem romanu W nastopata dve karizmatični osebi: nekdanji levičarski aktivist Walter, ki postane eden vodilnih francoskih desničarskih filozofov in ideologov; in skrivnostni levičarski militantnež Wladimir, ki postane po študentskih gibanjih 1968 še skrajnejši. Med branjem romana sem pomislil, da bi lahko tudi vi zlahka postali Walter: konservativni pariški intelektualec. Glede na vašo življenjsko zgodbo bi bili lahko upravičeno razočarani nad jugoslovansko verzijo socializma in bi postali zagrizen kritik vsega na levem političnem spektru. A vendar ste osebno, intelektualno in umetniško trdno zasidrani na levici. Kako to?

Drži. V tem smislu bi res lahko postal liberalec ali neoliberalec, saj sem doživel propad in sesutje socializma na najbolj brutalen način. Socializma je bilo konec in preživeli smo absolutno katastrofo: etnične vojne in obleganje Sarajeva, ki me je spremenilo v begunca. Da, lahko bi mirno rekel: poglejte, vse to se je zgodilo zaradi socializma. To je bila izvirna napaka. Socializem je spodletel in vse, kar smo imeli v Jugoslaviji, je bilo popolnoma zgrešeno. Edina naša alternativa je, da se odrečemo zmotam in iluzijam ter sprejmemo liberalno kapitalistično pot.

Verjetno bi zagovarjal take ideje, če bi bil deset let starejši. To vidim pri ljudeh, ki so odraščali v osemdesetih. Izgubili so romantične ideale o socializmu – ker jih je zagovarjal režim – in jih potem zamenjali z romantičnimi ideali o liberalnem pluralizmu.

Toda moja formativna leta so bila devetdeseta. Pred mojimi očmi se je dejansko odvila katastrofa, ko sem z balkona gledal obstreljevanje starega mestnega jedra Sarajeva. In prav pluralistični in liberalni ideali poznih osemdesetih let so odprli vrata etničnemu nacionalizmu, ki ni zgolj preprečil kakršne koli možnosti smiselne demokratizacije, temveč je uničil ves naš svet in je vzel ogromno človeških življenj. Tega obdobja se spomnim zelo dobro, leto za letom: 1989, 1990, 1991, 1992 …

Paradigma gre takole: imeli smo dva totalitarizma, fašizem in komunizem, sedaj pa je nad tema zlobnima dvojčkoma prevladal čudoviti svobodni svet. Toda ta liberalna pravljica ima veliko težavo, saj jo na desnici uporabljajo predvsem za rehabilitacijo fašističnih režimov.

Ko ste se preselili iz Sarajeva v Zagreb?

Da, v Zagreb sem prišel leta 1992. V devetdesetih letih sem potem ves čas iskal neko politično alternativo – tako kapitalističnemu realizmu kot etničnemu nacionalizmu. Že v mladosti sem se zavedal anomalij jugoslovanskega državnega socializma in tudi sovjetske izkušnje. Bral sem Karla Štajnerja, vedel sem za Goli otok, poznal sem Solženicina. Toda ideje, ki so po vojni motivirale državljane in politike, da so zgradili jugoslovansko družbo, so bile na nekaterih področjih izredno uspešne: pri stanovanjski politiki, javnem zdravstvu, urbanizaciji, modernizaciji, vzgojno-izobraževalnih standardih in še marsikje.

Vedel sem, da je treba te ideje nekako ločiti od strahot, ki smo jih doživljali po razpadu Jugoslavije. Vendar takrat še nisem vedel, kako naj to naredim. Vedeti morate, da ste v devetdesetih letih na Hrvaškem veljali za levičarja že samo s tem, da ste brali splitski časopis Feral Tribune. Toda v Feralu so pravzaprav zagovarjali samo nekaj preprostih civilizacijskih minimumov: ne ubijajte, spoštujte človekove pravice in si prizadevajte ohraniti vsaj osnovno družbeno pravičnost.

To je v devetdesetih pomenilo radikalno levičarsko držo?

Danes se to morda zdi smešno, ampak tako je dejansko bilo. Edino upanje za post-jugoslovansko liberalno in protinacionalistično levico je bilo, da se bo Balkan umiril, če pride v Evropsko unijo. Takšna so bila pričakovanja. Tudi do tega smo lahko danes cinični, vendar so bile takrat razmere tako grozne, da bi ljudje sprejeli katero koli alternativo, ki bi obljubila vsaj približno normalno življenje.

Zato sem se s pravo levico zares srečal šele v Parizu, ko sem se tja preselil leta 2001. Tam sem našel ostanke starih radikalnih, post-68 skupin in poslušal filozofe, kot sta Alain Badiou in Étienne Balibar. Tudi v Franciji so bili levičarski glasovi že takrat marginalizirani, ampak sem lahko še vedno spremljal nekatere vidne javne osebnosti, ki so zagovarjale resnične levičarske politične ideje in načela. Potekali so množični prvomajski protesti in levičarska dediščina je še bila prisotna v močnih sindikalnih gibanjih, v družbenih skupinah in političnih strankah, med intelektualci in političnimi novinarji. Na Balkanu ni bilo nič od tega.

Toda ko so se leta 2009 začeli študentski protesti v Zagrebu in so se študentje povezali z organizacijo Pravo na grad, je bilo drugačno razumevanje levičarske politike nenadoma spet mogoče. Tam sem spoznal ljudi, ki so bili mlajši od mene, ki niso – tako kot jaz – doživeli devetdesetih in ki niso več nosili tega bremena.

In ki niso več stavili na Evropsko unijo?

Grška kriza jim je razgalila pravo naravo Evropske unije. Za Grke in za južne članice EU ni bilo nobene evropske solidarnosti, samo varčevalni ukrepi in fiskalna disciplina, ki jo je narekovala trojka in podobni. Kdor misli, da bo s takšnimi politikami osvojil ljudska srca in pospešil evropsko integracijo, mora biti nor ali pa verjetno živi v paralelnem svetu političnih elit Evropske unije.

Študentski protestniki se tudi niso preveč zanimali za cilje, ki so bili tipični za predhodnike post-jugoslovanske liberalne levice. Niso se prav dosti obremenjevali z nacionalizmom, problemi človekovih pravic ali z vojnimi zločini. Bili so dobesedno izstreljeni v 21. stoletje. Brali so kritično teorijo in anarhistične pamflete, ki so jih objavljali v ZDA in Veliki Britaniji. Nato pa so se preprosto odločili, da se bodo organizirali sami.

To je bilo gibanje, ki je v naš prostor končno spet pripeljalo levičarske ideje, stare in nove. To je bil zame izjemen, presenetljiv in razburljiv začetek nove balkanske levice. V različnih predelih Balkana, kjer še niso v celoti pozabili nekaterih vidikov jugoslovanskega socializma ter samoupravljanja, sem začel spremljati podobne iniciative. S Krunoslavom Stojakovićem sva pravkar pripravila krajše delo, v katerem izslediva rojstvo in pot nove levice post-socialističnega Balkana v študentskih zasedbah, prek bosanskih plenumov do izvolitve Tomaševića za zagrebškega župana (The New Balkan Left: Struggles, Successes, Failures, Rosa Luxemburg Foundation, 2021).

Kdor še vedno razmišlja o delavskem razredu kot o zgolj fizičnih delavcih, ne razume sodobne razredne dinamike in ne razume, zakaj je toliko ljudi, ki bi jih nemarksistični sociologi nekoč prišteli k srednjemu razredu, v resnici delavcev in delavk.

V romanu W raziskujete tudi zelo pomembno obdobje francoskega levičarskega gibanja. Ruski disident Aleksander Solženicin je v zgodnjih sedemdesetih letih prejšnjega stoletja objavil svoje slavno delo Arhipelag Gulag: uničujočo kritiko sovjetskega državnega komunizma. Pokojni Danilo Kiš – še en jugoslovanski pisatelj, ki je našel svoj dom v Parizu – je zapisal, da številni levičarski intelektualci in aktivisti po letu 68 niso zmogli sprejeti temne plati sovjetskega režima in so prepričljivo ločili svoje levičarske ideale od stalinističnega terorja. Kaj se nova levica lahko nauči iz tega obdobja?

Hvala, da ste omenili Danila Kiša. Moj roman W je nekakšen odgovor na njegovo knjigo Grobnica za Borisa Davidoviča, zlasti v smislu konflikta med nujnostjo revolucionarnega boja in njegovimi temnimi platmi. Prav tako poskušam razumeti, kaj se je zgodilo s francoskimi levičarskimi gibanji po letu 1968 in zakaj je toliko nekdanjih revolucionarjev v sedemdesetih letih opustilo stare ideje ter se pomaknilo na desno.

Kiš si ni delal nikakršnih utvar glede Sovjetske zveze. Zgodnji jugoslovanski komunist Karlo Štajner je namreč napisal biografsko delo 7000 dni v Sibiriji, v katerem je opisal svojo izkušnjo zapornika v gulagih. Knjiga je bila v Jugoslaviji prodajna uspešnica in vsi so lahko brali o stalinističnem terorju – že nekaj let pred Solženicinom. Povedano drugače, Solženicin za nas ni bil nekaj novega.

Nasprotno pa so bili Francozi zelo šokirani. Mnogi radikalnejši marksisti in maoisti so najprej postali antitotalitaristi ter nato končali kot neoliberalci in reakcionarji. Solženicina so se kasneje polastili desničarji, ki so uporabljali stalinizem in gulage za apriorno diskreditacijo vsega na levi strani političnega spektra.

Oziroma vsega, kar je levo glede na njihovo politično usmeritev?

Točno to. Seveda ni mogoče upravičiti velikega števila zločinov, ki so jih nekateri ljudje storili v imenu socializma in komunizma. Otročje je, če se na levici temu pogovoru izogibamo. Toda kriviti splošne socialistične ideje za množične poboje v Kambodži je prozoren propagandni spin, s katerim hoče desnica delegitimizirati ali celo demonizirati sodobno politično opozicijo kapitalizmu. Namesto tega moramo temeljito raziskovati takšne režime, pa tudi različna socialistična gibanja 20. stoletja. In ugotoviti, kaj, kdaj in kako je šlo narobe, da lahko preprečimo podobne napake prihodnjih levičarskih gibanj.

Prav tako se moramo boriti proti tako imenovani antitotalitarni liberalni paradigmi, ki se je izoblikovala in razširila v zadnjih tridesetih letih. Paradigma gre takole: imeli smo dva totalitarizma, fašizem in komunizem, sedaj pa je nad tema zlobnima dvojčkoma prevladal čudoviti svobodni svet. Toda ta liberalna pravljica ima veliko težavo, saj jo na desnici uporabljajo predvsem za rehabilitacijo fašističnih režimov. Te pa danes prikazujejo kot zgolj nekoliko pretirane reakcije na subverzivno in nasilno revolucionarno utopistično gibanje, ki smo ga poimenovali boljševizem ali komunizem.

Antitotalitarna paradigma v celoti spregleda dejstvo, da so bili tudi socialisti zaslužni za zmago nad fašizmom in nacizmom. Enako pa spregleda tudi neizmeren vpliv, ki so ga imela socialistična gibanja na tako imenovani kapitalistični Zahod. Socialistične ideje in z njimi povezane napredne socialne politike so po drugi svetovni vojni vplivale, spremenile in dramatično izboljšale skoraj vse družbe na svetu, vključno s tistimi, ki so bile zagrizeno antikomunistične – denimo ZDA.

Toda takšne antitotalitaristične pozive smo lahko znova slišali tudi med nedavnimi volitvami v Zagrebu. Politični nasprotniki so predstavljali vodje gibanja Možemo! kot zgodovinske naslednike nekdanjih graditeljev gulagov.

Totalitarizem kot koncept ima zelo omejeno razlagalno vrednost, še zlasti v post-jugoslovanskih državah. Vsakdo, ki se je študijsko poglobil v vsaj en dan življenja v socialistični Jugoslaviji, ne more s konceptom totalitarizma razložiti ničesar, razen da ponavlja dobro znane epizode režimskega zatiranja disenza.

Ko sem pred dvema letoma predaval v Ljubljani, sem omenil, da je bil jugoslovanski socializem verjetno najuspešnejši socialistični projekt 20. stoletja. Seveda je moja trditev sprožila kar nekaj nestrinjanja. Toda jugoslovansko samoupravljanje je bil projekt ekonomske in institucionalne demokracije, ki je poskušal znotraj lastnih protislovij poiskati alternativo tako oligarhičnemu liberalnemu predstavniškemu sistemu kot tudi sovjetskemu načinu vladanja od zgoraj navzdol.

Pri Jugoslaviji je bilo bistveno predvsem upravljanje z ogromno različnimi protislovji: med Jugom in Severom, ruralnim in urbanim, med različnimi etničnimi skupinami, različnimi regijami, med sekularizmom in religijami, med hitro modernizacijo in močnimi tradicionalnimi vplivi …

Ta sistem v nekaterih primerih ni prenesel nasprotij. Takrat so se zgodile politične intervencije in čistke, nove ustave, nova vrsta »reform«. Vse to pa zaradi različnih lokalnih in globalnih okoliščin v drugi polovici osemdesetih let prejšnjega stoletja enostavno ni več delovalo. Bilo pa je tudi veliko obdobij, ko je sistem uspešno presegel omenjena protislovja in jim preprosto dovolil sobivati.

Ste morda brali roman Res vam hvala, veliko uspešnico srbskega pisatelja Marka Vidojkovića? V osemdesetih letih skupina zarotnikov ubije vse pomembne politične veljake in republiško vodstvo, ker so nekatere jugoslovanske republike začele kazati razdiralne nacionalistične težnje.

In potem se Jugoslavija izogne vojnam ter postane socialistična utopija, če se prav spomnim zgodbe. Zdi se mi, da je v nekem trenutku marsikdo pomislil, da bi se morali enostavno znebiti teh norih nacionalističnih tipov in bi mogoče še lahko delovali kot ohlapna federacija. Ali pa bi se na ta način vsaj izognili najhujšim posledicam, ki so sledile padcu socializma. Sam sicer menim, da je bil glavni razlog za razpad Jugoslavije predvsem v tem, da je velik del njenih prebivalcev in politikov prenehal verjeti v Jugoslavijo kot politični projekt. Konec osemdesetih let pa so ta politični projekt zamenjali z etničnim solidarnostnim projektom.

Z nacionalizmom, skratka.

Res je. Jugoslovanska kriza kot kriza skupne južnoslovanske države je bila po mojem mnenju pomembnejša kot padec »komunizma«. Nihče se ni boril za konec »tiranije« in prihod »demokracije«, kot so to površno razumeli na Zahodu. V kriznih osemdesetih letih so sicer nacionalisti že postajali vse glasnejši, toda večina ljudi bi bila prav zadovoljna z ekonomsko zmogljivejšim sistemom – nenehnimi tržno orientiranimi »reformami«, kot so jih imenovali – in z več demokratičnega socializma.

Niti v zadnjih letih Jugoslavije ni prišlo do resne dileme, kjer bi se morali odločati med socializmom ali kapitalizmom, kar se je zgodilo v državah za tako imenovano železno zaveso. Toda v letih 1988–1991 smo bili vse bolj postavljeni pred nemogočo izbiro med iskanjem novih načinov za sobivanje v skupni državi ter med uresničitvijo nacionalističnih teženj, ki so v celoti zavračale idejo skupne države. Namesto tega so nacionalisti zahtevali nove, etnično čiste države, ki naj bodo karseda velike.

Ali niso bile prav takšne nacionalistične težnje prvo znamenje, da se moč starega režima zmanjšuje? V prvih desetletjih Jugoslavije bi jih oblast zagotovo zatrla.

Ne trdim, da konec socializma ni igral pomembne vloge pri razpadu Jugoslavije. Toda predvsem kot znamenje, da se naš lastni, modernistični, nadnacionalni, internacionalni in sekularni projekt skupne države končuje. Njegove vrednote je posledično premagala protirazsvetljenska evforija etnične kulture, religiozne prenove in nacionalističnega obskurantizma čiste krvi ter etnično očiščenega ozemlja. V gradnji skupne prihodnosti, v kateri bodo vsi enaki, je lahko vsak vsakemu brat. V gradnji etničnih držav, kjer so pravi državljani samo njeni etnični pripadniki, pa je »drugi« postal sovražnik, ki ga je treba izključiti ali uničiti.

Etnični projekt je razmeroma dobro deloval v Sloveniji, čeprav tudi pri vas še vedno zaznavam nekakšno nepriznano travmo zaradi izgubljene južnoslovanske države. Slovensko etnično ozemlje je namreč sovpadlo s Socialistično republiko Slovenijo. Toda drugje je imela takšna politika takojšnje uničujoče posledice za ostale nekdanje Jugoslovane, ki so jim popolne neznance – sicer pripadnike iste etnične skupine iz sosednjih republik – predstavljali za bolj bližnje kot pa njihove lastne sosede.

Politične elite tedaj gotovo niso več iskale minimalne jugoslovanske politične solidarnosti, ki bi si prizadevala za nadaljevanje skupnega projekta. Nasprotno. Namesto tega so konec osemdesetih ugotovili, da je etničnost – in ne več socializem – nov in mogočen vir politične moči. Od tedaj naprej so se morale različne etnične skupine, ali bolje njihovi voditelji, pogajati ali bojevati. Mi v nekdanji Jugoslaviji pa smo svetu na žalost omogočili zelo nazoren predogled tribalistične prihodnosti.

Prihodnosti, ki morda čaka tudi Evropsko unijo? Zdi se, da veliko evropskih državljanov in njihovih političnih elit prav tako ne verjame več v evropski politični projekt.

Velika pripoved o gospodarski blaginji, ki jo je obljubljal neoliberalizem in so jo zatem širili nekateri akterji v Evropski uniji in v ZDA, se za več kot 90 odstotkov prebivalstva ni uresničila. Tega se vsi boleče zavedajo. Ob tem pa ta pripoved uničuje tudi možnosti za vsako smiselno solidarnost, brez katere ne more biti uspešnega političnega projekta.

Kaj lahko nadomesti evropski projekt?

Vedno znova nas prepričujejo, da lahko izbiramo samo med konservativnimi nacionalisti in liberalno sredino. Toda to liberalno središče ne drži več, saj je očitno, da se je zelo liberalna sredina v zadnjih desetletjih postavila močno na desno. Medtem ko desničarji uspešno mobilizirajo volilno telo v evropskih državah in ZDA, liberalci obupano pozivajo k vrednotam in proceduram, ki ne naslovijo temeljito vzroka problema – škandalozne in nasilne neenakosti v naših družbah.

Zdi se, da živimo v stanju neke kolektivne amnezije, v katerem institucionalna politika namerno pozablja, da je pred dvema stoletjema vzniknila zelo konkretna politična alternativa. Znana je pod splošnim imenom socializem in temelji na ideji, da lahko ljudje s kolektivnimi napori in porazdelitvijo dobrin spreminjajo družbo, namesto da dajemo vse, kar proizvedemo, manj kot enemu odstotku prebivalstva. In da je prav tako mogoče iznajti mehanizme, ki bodo delovali v dobro celotne družbe in zoper kratkoročne individualistične cilje. To alternativo najbolj onemogočajo prav institucionalna politika in mediji. Toda brez te alternative ne bo nikakršnega evropskega projekta, za katerega bi se bilo sploh še vredno boriti.

Zdaj se počasi prebujamo iz te umetno vsiljene kome in v ruševinah zopet odkrivamo nekatera stara sporočila. Zato se pomikamo od navdušenja nad preteklimi revolucijami in pogumnimi posamezniki, ki so jih izpeljali, k vnovičnemu odkrivanju kolesa, saj velikokrat predlagamo enake politike, ki so že zapisane v Komunističnem manifestu. Vsako sezono zato nastopi kak nov modni politični prerok, ki nam še enkrat pove, kar je bilo v zadnjih dveh stoletjih že povedano in zapisano.

Toda ob tem vidim še eno težavo, ki lahko resno omeji emancipatorno politiko. Naša družba ni zgolj narcistična, pač pa postaja tudi družba hipohondrov.

Hipohondrov?

To smo lahko še bolj jasno videli med pandemijo, vendar je družbena hipohondrija navzoča že kar nekaj časa. Družbena hipohondrija pomeni, da drugi predstavlja zunanjo in notranjo nevarnost. Da se je bolje držati stran od drugih in misliti nase, na svoje zdravje, svoje dobro počutje in na zagotavljanje čim boljših življenjskih možnosti zase. To je klasična past neoliberalizma. Hipohondrija raste iz narcisizma in hipohondri ne morejo delovati kolektivno ali zaupati drugim. Primorani so živeti v družbi, ki je nujno kontaminirana.

Kako združiti to dvoje? Na eni strani razširjeno individualno hipohondrijo – daleč onkraj običajnih woodyallenovskih stereotipnih skrbi za zdravje – in potrebo po drugih ljudeh. Odgovor je: s kolektivno hipohondrijo. Sodobni svet je odličen primer tega zanimivega mentalnega stanja in desničarski fundamentalisti z vseh vetrov poskušajo zapolniti izpraznjeno mesto pomena. Kakšen je pomen naših življenj in naše politične skupnosti? Kako živeti varno in razumeti ta kompleksen, nevaren in zmeden svet, v katerem se posamezniki največkrat počutijo kot žrtve sil, ki jih ne morejo nadzorovati?

Desnica ima, kot že vsakič doslej, pri roki isti poenostavljen odgovor: smo »mi« proti »njim«. »Mi« smo v nevarnosti in žrtve, ker so »oni« že na naših mejah in ker so že med nami. Če nočemo, da nas »zamenjajo«, se moramo boriti za preživetje. Zato se zdi svet skozi desničarsko perspektivo nekakšno velikansko bojišče, na katerem je treba prvi napasti sovražnika, preden on napade tebe.

Levica mora ponuditi drugačno vizijo prihodnosti. Ne samo naslavljati nujnih političnih, družbenih in ekonomskih problemov, kot so okolje, pandemija ali rastoča neenakost. Naloga utopične politike je odpirati različne načine razumevanja kolektivnosti, individualnega in družbenega življenja.

Kdo voli za tak svetovni nazor? Brexit je pokazal, da se je politična krajina korenito spremenila. Številni volivci, ki so na zadnjih volitvah podprli Brexit in konservativce, so pred tem podpirali laburistično stranko. To so bili predvsem delavci, ki so tradicionalno predstavljali delavski razred. In ki zdaj dajejo svoje glasove desničarskim nacionalističnim strankam.

Delavski razred še vedno obstaja, toda njegovo dojemanje se je sčasoma spremenilo – skupaj s samodojemanjem delavcev. Kdor še vedno razmišlja o delavskem razredu kot o zgolj fizičnih delavcih, ne razume sodobne razredne dinamike in ne razume, zakaj je toliko ljudi, ki bi jih nemarksistični sociologi nekoč prišteli k srednjemu razredu, v resnici delavcev in delavk. Z drugimi besedami: pripadnikov delavskega razreda, ki pa bi po večini zavrnili to oznako. In ne pozabimo prekarnih delavcev, ki so jih neoliberalci uspešno označili za »kreativce« samo zato, da so jih odvrnili od brutalne realnosti – da lahko z občasnim prodajanjem svojega dela komajda preživijo.

Zato je vsekakor res, da so se razredna razmerja spremenila, toda obenem je stari konflikt med kapitalom in delom še vedno enako veljaven kot je bil nekoč. Še vedno obstajajo tisti, ki imajo v lasti produkcijska sredstva in finančni kapital, nasproti tistim, ki morajo za preživetje prodajati svojo fizično ali kognitivno delo. Povedano drugače, osnovna dvojnost kapitalizma ne preprečuje kompleksnih razrednih razmerij, ki so odvisne od položaja, kjer se nahajaš: v centru, na delni periferiji ali na periferiji.

Toda kako predstaviti realnost današnjega hibridnega razrednega boja? Kako politično prestaviti to preoblikovano bojišče, da bodo ljudje razumeli svoje položaje in se postavili ne na pozicijo žrtev, temveč političnih subjektov?

Kako?

Zaenkrat delavci izgubljajo in se vidijo predvsem kot žrtve novega globalnega reda, ki ga ne morejo doumeti. Zato se, namesto da bi se vzpostavili kot politična sila, obupano grebejo za drobtinicami. Za nekaj ugodnostmi. Za malce boljšim položajem, kot ga imajo drugi ali »tujci«, ki živijo v »njihovih« državah in mestih, in za nekaj varnosti, ki jo prek identitetnih tematik zavajajoče ponujajo današnje desničarske stranke.

Radikalna levica ni uspela mobilizirati množic, ker je uporabljala staro besedišče in ni mogla razviti dovolj izostrenega analitičnega aparata za kompleksne razredne razporeditve, ki sem jih omenjal prej. Jasno je tudi, da v opisanih okoliščinah stari slogani niso dovolj privlačni za izkoriščane množice. Po drugi strani pa je današnja napredna zelena politika nagovarjala predvsem premožnejše delavce – ki jih ponavadi imenujejo srednji razred –, ki so upravičeno zaskrbljeni za svoj vse bolj negotov položaj. Napredna zelena levica pa verjame, da jim bo staro besedišče o razrednem boju škodovalo pri pridobivanju širše podpore ali pri izvolitvi.

Toda na protivladnih protestih v Sloveniji, na primer, je veliko tradicionalno levičarskega signaliziranja. Majice s Che Guevaro in Titom, partizanska ikonografija, jugoslovanski simboli, parole in pozivi k odpravi kapitalizma …

Signaliziranje lahko pomaga skupini, da doseže večjo povezanost. To še vedno drži. Toda bodimo iskreni: takšno signaliziranje ne more zmagati proti desnici, vsaj ne danes.

V svetu, ki prinaša toliko negotovosti, ponujajo desničarji idejo jasno določene etnične, rasne ali religiozne skupnosti. Takšna skupnost ni za vse in to lažno občutje ekskluzivnosti vliva ljudem zaupanje. Vanjo sem rojen, pripadam ji, moral bi imeti več pravic kakor »drugi«. Tukaj in zdaj bom poskušal uresničiti svoje priložnosti, namesto da bi eksperimentiral z nekim globalnim socialističnim utopičnim projektom, ki mi pravi, kako čudovito je celo človeštvo. Če izvzamemo nekaj zares zlobnih kapitalistov, seveda.

Levica mora ponuditi drugačno vizijo prihodnosti. Ne samo naslavljati nujnih političnih, družbenih in ekonomskih problemov, kot so okolje, pandemija ali rastoča neenakost. Naloga utopične politike je odpirati različne načine razumevanja kolektivnosti, individualnega in družbenega življenja, ki bodo morda ponudili popolnoma drugačen model, za katerega se bo vredno boriti. Družbeni model, ki bo, z besedami Buckminsterja Fullerja, napravil obstoječega za zastarelega.

Če se vrneva k vašima glavnima osebama romana W: Walterju in Wladimirju. Če bi še bila živa in bi preživela tudi koronakrizo, kaj bi dejala? Bi Walter še vedno zagovarjal statusquo in Wladimir še vedno nastavljal bombe?

Walter bi bil najbrž prisiljen premisliti svoje prepričanje, da je neoliberalna demokracija najboljši možni politični sistem in edina obramba proti ekstremizmu. Celo zagrizeni neoliberalci se zdaj zavedajo, da ji ne kaže najbolje. Priznavajo, da kapitalizem potrebuje nekaj družbene povezanosti, če noče propasti. Walter bi verjetno lahko kritiziral pohlepne borznike ali celo podpiral nekatere elemente rooseveltovskega New Deala, kot so močnejša regulacija, javne storitve, finančna in davčna reforma. Še vedno pa bi vztrajal, da je vse te ekscese mogoče popraviti znotraj kapitalizma.

Wladimir pa bi poskušal ohranjati revolucionarne ideje žive. Preživel je radikalno in teroristično fazo in se nekaj časa skrival v ilegali. Verjetno ne misli več, da so bombe in atentati dobra ideja, saj ni mogoče zamenjati sistema zgolj z ubijanjem ljudi. Verjetno bi se poskušal na skrivaj vtihotapiti v novolevičarska politična gibanja, kjer bi čakal na pravo priložnost, da ponudi svoje znanje.

In še pomembneje: kaj bi naredil Igor Štiks, ki v romanu W preiskuje usodo obeh karizmatikov?

Mislite na mojo literarno osebo? (smeh)

Začniva najprej z literarnim Igorjem Štiksom.

Moja literarna oseba Igor Štiks je razočaran nad svojimi brezplodnimi intelektualnimi aktivnostmi in se je moral soočiti s travmo zaradi neuspehov levičarskih politik v 20. stoletju. Mislim si, da bi si zdaj prizadeval za mirnejše življenje. Toda nekaterih drog ni lahko opustiti in utopija je izredno močna droga. Igor bi morda za nekaj časa postal obstranska politična oseba, vendar ne bi opustil ne svojih spominov ne svojih sanj.

In če bi realni Igor Štiks opustil svet literature in se začel potegovati za kakšno javno funkcijo, kakšen bi bil njegov – oziroma vaš – politični manifest v treh točkah. Ponujam vam …. Kaj?

Tukaj ste me pa ujeli. Bilo bi odlično, če bi imel te tri točke, vendar je to odvisno od tega, kje bi kandidiral, v kakšnem političnem sistemu in v kateri skupnosti.

Že zvenite kot politik … (smeh)

Imate prav, naj še malo pomislim …

Ponujam vam … radost ponovnega odkrivanja življenja v skupnosti, ki ne bo utemeljena na izključevanju, in v kateri bodo lahko sodelovali vsi. Ponujam vam radost odkritja vas samih kot političnih subjektov, sposobnih spreminjanja tega sveta. In končno, ponujam vam radost ponovnega odkritja domišljije.

Dodal bi še vnovično odkritje ljubezni. V središče političnega življenja postavljamo vse, razen ljubezni. Če želite res spremeniti stvari, morate osvojiti tako glave kot srca družbe. In emancipatorna ljubezen pomeni, da ne morete ljubiti na izključujoč način – ljubiti samo vaše lastne skupine in skrbeti za njeno zaščito na paranoiden, hipohondričen način, kot sem ga opisal prej. Emancipatorna ljubezen je tista, ki jo še moramo poskušati doseči. In to navkljub tveganju, da nas preoblikuje onkraj našega običajnega jaza, in navkljub dejstvu, da pri tem ne bi mogli v celoti upoštevati zdravstvenih in varnostnih ukrepov.

Toda kot je to nekoč opazil George Orwell, je izjemno težko ljubiti ljudi, za katere se borimo na načelni ravni.

Zato je ljubiti tako težko. A je vredno vsakega trenutka.

Foto: Ema Bednarž

Preberite tudi:

Igor Štiks, Evropa izven dosega: mit o zedinjeni Evropi

Antonela Marušić, Dan, ko je politika nehala biti umazana beseda