Od postsocialističnega čiščenja emancipatornega spomina včeraj do čiščenja kolonialnega spomina danes

Spomenik Robertu E. Lee-ju, vrhovnem poveljniku konfederacijskih oboroženih sil, v Richmondu, Virginija; avtorica fotografije: Natalie Murphy

Odstranjevanje rasistične in zatiralske preteklosti z rušenjem spomenikov, ki stojijo v epicentrih bivših kolonialnih in suženjskih dominijev, Združenih državah Amerike, Združenega kraljestva in drugod po Evropi, je vznemirilo vodilne konservativne politike, zgodovinarje ter celo nekatere »liberalne« mislece in predstavnike, ki trdijo, da se zgodovinski revizionizem ne bi smel vršiti z »brisanjem« in ikonoklazmom. Na ta način namreč izključujejo del pomembne nacionalne zgodovine, Macron je šel tu še dlje in dodal, da ne bodo umaknili niti enega spomenika slavni preteklosti.

Konservativni diskurz poimenuje to aktivnost plenjenje, rekoč, da »drhal« izvaja nasilje nad družbo, njenim redom in lastnino, na enak način kot vstajniki pustošijo po naši tradiciji in spomeniški dediščini.

Kot strokovnjak za partizansko, socialistično in postsocialistično tranzicijo, ki se ukvarja s postsocialističnim čiščenjem spomina, bi rad naredil primerjavo dveh zgodovinskih momentov, ki jih danes nekateri radi primerjajo v prizmi »zgodovinskega revizionizma«: postsocialistični spomeniški revizionizem iz devetdesetih let minulega stoletja in trenutni ikonoklazem gibanja Black Lives Matter.

Razglašen je bil »konec zgodovine« in zgodovina nekdanjega komunističnega bloka je bila izbrisana, demonizirana in popolnoma revidirana.

Naj začnem historično: vse od leta 1989 in padca berlinskega zidu sta bila ikonoklastični motiv in spomeniško čiščenje socialistične in partizanske preteklosti rezervirana za zahodni pogled in njegovo nadvlado nad zgodovino kot tudi nad sedanjimi dogodki: uprizorjene ali spontane, od zgoraj navzdol ali od spodaj navzgor, so bile te nove ikonoklastične aktivnosti usmerjene zoper simbole tega, kar so šteli za »totalitaristične diktature«.

Razglašen je bil »konec zgodovine« in zgodovina nekdanjega komunističnega bloka je bila izbrisana, demonizirana in popolnoma revidirana. Ta proces je spremljalo odstranjevanje ali vandaliziranje na tisoče spomenikov sovjetskim vojakom, socialističnim in partizanskim posameznikom in kolektivom – to morda najbolje predstavlja podiranje nepreštevnih kipov Lenina in Marxa, ki je potekalo v repetitivnih etapah.

Delovanje nacionalističnih neoliberalnih »množic« in vojaških grupacij, ki so minirale partizanske spomenike v času vojn v bivši Jugoslaviji, so spremljale »spodobnejše«, državno vodene odstranitve, ki so se neredko zgodile potiho in ponoči, ko so podstavke zakopali v gozdovih na skrivnih lokacijah ali pa jih shranili v muzeje in skladišča, kjer čakajo, da jih bodo znova uporabili nekoč v prihodnosti (na primer v znova poenoteni Nemčiji).

Na nekdanjih zgodovinskih prizoriščih za nove spomenike skupnosti so postavili revizionistične figure, nacionaliste ter domače fašistične kolaborante.

Takšna spomeniška čiščenja so legitimizirali novi režimi, ki so zasedli prostor v okviru neoliberalnega kapitalističnega realizma in ponovna izumljanja etnonacionalističnih tradicij. Pomembno je poudariti, da je tradicija, ki so jo pri tem uničevali, predstavljala transnacionalno, egalitarno in emancipatorno preteklost (boj delavskega razreda in antifašistični boj) in da so, pervertirano, na nekdanjih zgodovinskih prizoriščih za nove spomenike skupnosti postavili revizionistične figure, nacionaliste ter domače fašistične kolaborante.

Spomenik zmagi revolucije naroda Slavonije; kipar: Vojin Bakić

Potem, ko je odvrgel socializem na smetišče zgodovine, se je zahodni pogled usmeril v poslednje trdnjave »despotskih« diktatur in deloval s tako imenovanimi humanitarnimi intervencijami v »malopridnih državah« ter s simboličnim strmoglavljanjem tako živečih voditeljev kot tudi njihovih spomenikov, od Sadama Huseina leta 2003 do Moamerja Gadafija leta 2011. Z njunima strmoglavljenjema je Zgodovina dokončno prispela do svojega poslednjega konca.

Na praporih svobode so razglasili univerzalnost zahodne evropske/ameriške civilizacije in izbris »totalitarizma« z obličja Zemlje je bil na dosegu roke. Vse, kar je še ostalo od totalitarizma, je bilo nadzorovano prek ministrstev za kulturo, s pravilno muzealizacijo zlobnih hudodelcev in njihovih dejanj ali, v subkulturnem odklonu, v nostalgični apropriaciji preteklosti. Prvi svet je vladal preko diskurza zavrnjene tranzitologije neoliberalnega napredka, ki je zapovedoval, da se morajo vsi narodi/države modernizirati in nadoknaditi zaostanek.. Toda če ni potrebe po romantiziranju padlih vodij preteklosti in če pravi socializem pravzaprav ni obstajal, je še manj nujno, da bi participirali pri vsesplošnem zmagoslavju ob relativizaciji preteklosti in preprečitvi emancipatorne prihodnosti.

Zgoraj prikazani Spomenik zmagi revolucije naroda Slavonije, ko naj bi ga zadel “rušilni veter”, a ga je v resnici minirala hrvaška vojska.

Ta vrsta enosmernega spomina služi zgolj evropskemu/ameriškemu kapitalističnemu redu, ki je značilen za obdobje po letu 1989 in ki je od velike krize kapitalizma leta 2008, sedaj še poglobljene zaradi pandemije Covid-19, začel propadati – izgubljati svojo ideološko, politično in ekonomsko moč.

Konec »konca zgodovine« je tu.

Novo ikonoklastično »grassroots« gibanje, ki ga spremljamo danes in se razteza od Združenih držav Amerike do Evrope ter naprej, razkriva kontinuirano politično nasilje in strukturni rasizem nad ljudmi temne in nebele polti.

To dogajanje ni običajna praksa zgodovinskega revizionizma, ki bi bila nadaljevanje spomeniškega momenta po letu 1989, niti ga ni mogoče reducirati na nekakšno zgolj nasilno vedenje. Bolj kot to gibanje namreč označuje eno večjih slepih peg evropske/ameriške kolonialne misije: neobstoj uradnih politik, spomenikov, muzejev in učbenikov, ki bi prepoznali realnost zahodnega kolonializma.

Vse kar se je dotikalo sovjetske, socialistične in celo partizanske preteklosti lahko roma na smetišče zgodovine, tisto, kar se dotika slavnih epizod velikih nacij – ne glede na abotnost in genocidnost – pa naj bi ostalo zaradi kanona in tradicije.

Še več, gibanje neposredno razkriva – in je to v zadnjem desetletju počelo z izgradnjo močnega kritičnega diskurza – trajno simbolično spomeniško dediščino kolonialnih gospodarjev, njihovega sužnjelastništva in genocidnih politik. Ti spomeniki so namreč ostali neokrnjeni in globoko vpisani v urbano tkivo naših javnih prostorov, mest in imaginarijev njihovih prebivalcev. Se pravi, vse kar se je dotikalo sovjetske, socialistične in celo partizanske preteklosti lahko roma na smetišče zgodovine, tisto, kar se dotika slavnih epizod velikih nacij – ne glede na abotnost in genocidnost – pa naj bi ostalo zaradi kanona in tradicije. Poleg tega protirasistično gibanje ne odstranjuje figur kolonialnega in suženjskega zatiranja preprosto zato, da bi ustvarilo politično korektnejšo vizualno pokrajino, temveč se bori za novo radikalno pravičnost danes, ki bo razstavila vojaško-policijsko-zaporniški kompleks, izvrstno opisan v delu Golden Gulag avtorice Ruth Wilson Gilmore. 

Prevračanje rasističnih in zatiralskih figur je najverjetneje najspektakularnejše in najbolj ikonoklastično vizualno znamenje, saj tudi izpostavlja ljudsko moč in silnost gibanja Black Lives Matter, ki prinaša kvalitativno drugačno »spomeniško« držo – držo, ki je odprta za »večsmerni spomin« in ki lahko paralelno govori o več različnih intenzitetah in trajnosti zatiranja in izključevanja (Michael Rothberg).

V teh političnih gibanjih je mogoče izslediti pravi konec spomina in diskurza o »koncu zgodovine«, ki se je začel leta 1989. Ta obvoz skozi zgodovino in spomin je nujen, če želimo odpreti radikalno drugačno prihodnost. To so vedela vsa revolucionarna gibanja dvajsetega stoletja in zateči se k tradicionalnim programom, ki nevtralno varujejo spomenike (kljub zavedanju, kako so ti napačni, nepravični in žaljivi za vsako kritično misel in za zatirane), bi bila napačna poteza, ki ne prepozna, da je danes globlja družbena sprememba nujna.

Evakuirani podstavki lahko ostanejo prazni, kot znamenja, kaj se je tam zgodilo in kako so zatirani izbojevali pomembne bitke v boju zoper dediščino svojih zatiralcev.

Marx je zapisal, da vselej delujemo v danih in določenih okoliščinah, ki si jih ne izberemo sami, vendar pa lahko množice oblikujejo in (po)ustvarjajo družbene sile in procese. To je razlog, zakaj se ne smemo ujeti v past, da se na krilih minule slave prepustimo toku. Namesto tega je treba poiskati nove načine, kako vpisati v spomin pretekle nepravičnosti in zatiranja pa tudi kako prepoznati uporniške dekolonialistične osvoboditeljske figure (bodisi v posameznikih ali v kolektivih), ki že oznanjajo novi svet. Evakuirani podstavki lahko ostanejo prazni, kot znamenja, kaj se je tam zgodilo in kako so zatirani izbojevali pomembne bitke v boju zoper dediščino svojih zatiralcev. S pomočjo kritične misli lahko delujoči v skupnostih in zatirani izberejo, kako uporabiti spomenike in spomin. Naloga tistih, ki se ukvarjamo s temami partizanskega, protikolonialnega in emancipatornega spomina/zgodovine preteklosti, je, da se aktivno vključimo v boje in prispevamo s skromnimi predlogi (moji knjigi Partisan Ruptures in Partisan Counter-Archive sta takšna poskusa), toda nikoli več se ne smemo skrivati pod plaščem nekakšnega nevtralnega mediatorja, ki spoštuje in posluša obe strani ter poskuša izvesti spravo med vsemi stranmi. Predolgo smo poslušali, gledali, brali in izkušali stran, naracije in imaginarije storilca, zatiralca, fašista in kolonialista.

Tisti, ki prihajamo iz postsocialističnih in zlasti iz postjugoslovanskih območij, smo videli, kako so protagoniste partizanskih in antifašističnih bojev nadomestili s fašističnimi kolaboranti. A zgodovina ni niti zaprto niti linearno napredovanje, temveč kompleksen proces, poln prekinitev. Odstranjevanje zatiralskih spomenikov tako ne kaže le pretekle in sedanje dramatične asimetrije, marveč deluje kot neke vrste poetična pravičnost, ki že zamišlja in v sebi nosi fragmente novega sveta, ki se sedaj nagiba na stran zatiranih.

Iz angleščine prevedel: Rok Plavčak