In živeli_a sta srečno do konca svojih dni?
V sredo, 5. oktobra v letu Gospodovem 2022, je del ljudi v dolini Šentflorjanski dosegel zmago, za katero s(m)o se borili več kot 30 let. Končno priborjena pravica istospolnih parov do zakonske zveze in posvojitve je – odvisno od tega, koga vprašamo – civilizacijski dosežek, konec homofobije, smrt Zahoda, sesutje institucije družine in nezaslišan napad na pravice otrok in njihovih staršev (seveda tistih tanormalnih), usklajevanje in asimilacija odklonske manjšine z večinsko kulturo, ali pa morebiti razlog, da kakega janšista pobere od besa. 11. oktobra je državni svet tudi že izglasoval veto na zakon, ki ga je državni zbor potrdil, napovedujejo se zbiranja podpisov za vnovičen referendum. Skratka – mixed reviews.
Nenazadnje menda vsi vemo, da papir prenese vse, do konca homofobije pa bo še zelo dolga. Znova je na potezi tudi ustavno sodišče, da prepreči ponovno referendumsko izsiljevanje in omeji moč tako poveličevane ‘volje naroda’.
Kot queer oseba si drznem reči, da je novi družinski zakonik za lezbijke, geje, biseksualne in skratka queer osebe vsaj v praksi (če že ne v teoriji) dobra stvar. Ne, ne za vse nas. Ne, ne reši niti približno vseh naših problemov. Ne, ne gre za konec homofobije, in vsakršna izenačitev pravic je žal trenutno samo na papirju. V prihodnjih mesecih in letih se bo pokazalo, s kolikšno mero bolj ali manj odkritega gneva bomo plačali to novo pravico. Kadri na matičnih uradih in socialne delavke na CSD-jih bodo prvi na preizkušnji, če so zmožni domnevno izenačitev pravic tudi realizirati. Nenazadnje menda vsi vemo, da papir prenese vse, do konca homofobije pa bo še zelo dolga – da o problemu vztrajanja pri sistemu dveh družbenih spolov niti ne govorimo. Znova je na potezi tudi ustavno sodišče, da prepreči ponovno referendumsko izsiljevanje in omeji moč tako poveličevane ‘volje naroda’. Za kritiko samih pojmov naroda in volje naroda pač tu nimam ne časa ne prostora, bi pa samo predložila, da smo – tudi po najbolj zagamani definiciji volje naroda – tudi pofukani pedri, jebene lezbe, fuknjeni transiči in transice itd. državljanke_i Slovenije, plačujemo davke in vse, kar spada zraven, pa naša narodna volja menda ne šteje nič. Toliko o volji naroda.
Pri problemu asimilacije se zadeva dodatno zakomplicira. Zelo na kratko za neposvečene: v LGBTQ+ skupnostih se že od samega začetka aktivističnih prizadevanj za pravico do odkritega obstoja tepeta dve filozofiji. Ena pravi, da se moramo boriti za svoje pravice znotraj družbe, ki nas sovraži, da bomo lahko v miru in dostojanstveno živele_i. Druga pravi, da je družba, ki nas sovraži, sama po sebi gnila, in da bi si morale_i prizadevati, da (po možnosti skupaj z drugimi osovraženimi manjšinami) prekinemo ta curek gnoja in naredimo drugačno družbo, v kateri nihče ne bo klasificiran kot manjšina, ki bi jo večina lahko sovražila ali pa dobrohotno tolerirala. Z drugimi besedami, gre za podobno napetost, kot jo poznamo znotraj feminističnih bojev: naj bi si ženske prizadevale, da dosežejo položaj moških? Ali pa je ta položaj zaradi patriarhalne strukture preveč nasilen, da bi ga bilo moč zavzeti in hkrati ne postati ravno to, proti čemur se feminizem bori?
Poudarjam – napetost je zgolj podobna. Zvečine smo feministke že ugotovile, da npr. nadomeščanje moških na pozicijah moči z ženskami spremeni bore malo. Delavski razred lahko izkorišča tako klasičen kapitalist kot novodobna girlboss liberalna feministka. Hkrati pa sta potrebni precejšnja zaverovanost v ideale družbene revolucije in metaforična slepota pred vsakodnevnim položajem LGBTQ+ oseb, da eno emancipatorno filozofijo odvržemo kot premalo radikalno in v osnovi podložno, drugo pa kot sanje queer svinje o koruzi.
Pravico do zakonske zveze in posvojitve smo dobile_i z vsemi njunimi negativnimi aspekti, vprašljivo zgodovino, luknjami v zakonodaji in birokratskim peklom.
Zgodovinski družbeni preobrati se ne zgodijo čez noč in do nadaljnjega pač živimo v družbi, ki nas ni sposobna obravnavati drugače kot pa Druge. Zadoščenje ob zakonski zaščiti naše Drugosti je zato neizogibno, vrsta povsem praktičnih problemov, ki jih bo ta zaščita odpravila (vsaj v teoriji), pa je dolga. Po drugi strani pa druga vrsta povsem praktičnih problemov ostaja nerešenih. Pravico do zakonske zveze in posvojitve smo dobile_i z vsemi njunimi negativnimi aspekti, vprašljivo zgodovino, luknjami v zakonodaji in birokratskim peklom. Ne ena ne druga ne bosta pomagali LGBTQ+ osebam, ki so revne, invalidne, transspolne, itd. Še vedno smo Druge_i in država še vedno zavzema pozicijo oblasti in z nje kot bonbončke po koščkih deli enakopravnost. Kot rečeno – mixed reviews. Aja, pa po možnosti bomo morale_i preživet še eno žolčno referendumsko kampanjo.
Ampak čisto iskreno in po domače – težko ostanem cinična ob zmagi za naše ljudi, od katerih so se mnoge_i trudile_i za to zakonsko pripoznanje, še preden sem se rodila. Naša banda queer frendov je ob razglasitvi odločitve ustavnega sodišča skoraj eksplodirala skupinski chat, različne fizične zabave pa so se vrstile še vsaj en teden. S partnerko sva zaročeni in poročili se bova ne glede na vse teoretske kritike zakonske zveze, ki jih poznava. Morda sem še najbolj vesela za prijatelja, ki je gej in si zelo želi družine ter otrok, ker je najboljši kandidat za očetovstvo, kar jih poznam. In zdaj bo – upam – imel to možnost. S partnerko pa nimava več hitrega odgovora na maltretiranje z vprašanji, kdaj bova imeli otroke: “Hja, saj poskušava, pa kar nič ne rata.” Tragično.
Tragika brez sarkazma pa je v tem, da smo se prezgodaj veselile_i. Predstavnik Kmetijsko-gozdarske zbornice se lahko podpiše pod veto na družinski zakonik, ker on že ve, kako je prav in kaj je naravno, vsakršen komentar na netrajnostno kmetovanje s strani kaviar-socialistične, neuporabno-družboslovne golazni pa šteje kot višek soljenja pameti. Slovenceljska logika pač.
—
