Izbira manjšega zla ali zakaj na volitve

Eno izmed zelo pogostih prepričanj je, da parlamentarne volitve ničesar ne spremenijo. Navadno s tem mislimo, da so parlamentarne volitve fixed game, »prirejena« igra, ogromen medijski šov, farsa, spektakel, in da je volilna izbira zgolj izbira med vnaprej pripravljenimi, kapitalsko podprtimi in medijsko sproduciranimi kandidati in strankami. Da je parlamentarni sistem v resnici kapitalo-parlamentarni sistem, se pravi sistem, v katerem ne odločajo neposredno ljudje, demos, temveč kapital in njegov lastnik (kapitalistični razred) z vzvodi nadzora in moči. In da izbiranje v takem družbenem sistemu ne more spremeniti ničesar bistvenega, pomembnega, ključnega, kar bi nas popeljalo bližje k idealnemu cilju pravičnejše družbe.

“Če bi volitve karkoli spremenile, bi bile prepovedane.” Anarhistična parola

Kapitalo–parlamentarne volitve zagotovo ne morejo spremeniti samih materialnih pogojev družbe, v kateri se odvijajo. Znotraj prirejene igre – pa naj bo ta prirejenost posledica strukturnih, individualno-koruptivnih ali ideoloških vzrokov, ali pa kar vsega skupaj – ni mogoče izbrati druge igre: pravičnejšega družbenega reda, ki ne bi temeljil na zasebni lastnini in mezdnem delu. S parlamentarnimi volitvami tako ni mogoče spremeniti produkcijskih in lastninskih razmerij, ki obstajajo v neki družbi, saj imajo ti, ki imajo lastnino in nadzor nad produkcijo (tudi nad produkcijo idej), neprimerljivo večji vpliv, moč in sredstva, da poskrbijo za to, da volitve obstajajo zgolj kot simulaker družbene izbire, ne pa kot dejanska izbira.

Volitve so tako vselej izbira manjšega zla, ki nam jih kapitalo-parlamentarizem servira na vsakokratnih izborih: ali slabe (»levo«)sredinske stranke in nove obraze, ki se bodo hočeš nočeš uklanjali interesom kapitalističnega razreda, ali še slabšo desnico, ki bo počela vse to, le z večjo mero ustrežljivosti, eksplicitnega nacionalizma, ksenofobije, demagogije in avtoritarnih teženj.

Redki (lokalni, regionalni) poskusi preseganja Overtonovega okna, ko se na parlamentarno sceno prebijejo ne zgolj retorično protikapitalistični akterji, so vsej svoji zmernosti navkljub izrinjeni na obrobje sprejemljivega in zato prisiljeni v prilagoditev na parlamentarno realnost. Ralph Miliband, ki je pisal o parlamentarnem socializmu, je poudaril, da so »stranke, ki imajo resne parlamentarne ambicije, pa čeprav je njihov glavni namen preoblikovati in preseči kapitalistične strukture še tako iskren, … v neogibni skušnjavi, da poudarijo relativno zmernost svojih neposrednih (in ne tako neposrednih) ciljev.«

Parlamentarizem ne le legitimira in ohranja kapitalistični produkcijski sistem, temveč ga, ko mu gre za nohte, zaščiti tako, da proizvaja fašizme.

S parlamentarnimi volitvami zagotovo ni mogoče preglasovati (svetovnega) kapitalizma. Največ, kar je v kapitalo-parlamentarizmu mogoče narediti – in na to nas njegovi največji kritiki upravičeno opominjajo – je sprememba političnega reda na slabše: pot do zmage nemškega nacizma in italijanskega fašizma je bila sestavljena iz volilnih lističev. Parlamentarizem tako ne le legitimira in ohranja kapitalistični produkcijski sistem, temveč ga, ko mu gre za nohte, zaščiti tako, da proizvaja fašizme. Če sledimo pojmovanju fašizma, kot sta ga zastavila Clara Zetkin in Lev Trocki, je fašizem »izraz razkrajanja in propada kapitalistične ekonomije ter simptom razpada buržoazne države« (Zetkin) in nastane takrat »ko “navadni” policijski in vojaški viri buržoazne diktature skupaj s parlamentarnimi maskami ne morejo več zadržati družbe v ravnovesju« (Trocki).

Marsikdo iz premise, da je parlamentarizem nelegitimna politična praksa oziroma da proizvaja fašizme, izpelje sklep, da ga je potrebno zavrniti v celoti. Dovolj je bilo kompromisov, apelov in peticij, namesto tega potrebujemo novo, radikalno novo, drugačno, boljšo obliko politike. Takšno, ki ne bo proizvajala fašizmov; takšno, ki ne bo izključevala, ki ne bo »zastopala« interesov kapitalističnega razreda in ki se ne bo pretvarjala, da zastopa tiste, ki nimajo nič, razen lastnega dela, ki ga morajo v neenakem družbenem odnosu prodajati za preživetje (proletarci), ali pa še tega ne (Baumanova »odpadna življenja«. Za nastanek resnično pravičnejše družbe potrebujemo, kot zapiše avtorica manifesta Ponovno odpiranje zgodovine, »umik od dejansko nepolitičnih praks in grozot, ki jih te prakse proizvajajo s ponavljanjem “vedno istega”«.

Drži, brez novih, radikalnih, drugačnih oblik politike smo obsojeni na vračanje istega, izbire med dvema zloma, ki bosta v obstoječi svetovni konjunkturi (konec zgodovine, TINA, »Brez eksperimentov!«) iz volitev v volitve le še naraščala. Nujno potrebujemo drugačno obliko politike. Hal Draper je videl alternativo avtoritarnim in hierarhičnim sistemom, v katerih moč pritiska od zgoraj navzdol, v horizontalnih strukturah, grajenih od spodaj navzgor. Dejanska emancipacija, zapiše, »se lahko uresniči samo s samo-emancipacijo aktivnih množic, ki sežejo po svobodi z lastnimi rokami, ki so mobilizirane “od spodaj”, v boju, da vzamejo usodo v svoje roke, kot dejavniki (in ne zgolj podložniki) na odru zgodovine«. Takšna neposredno demokratična oblika politike je nezdružljiva z elitizmom predstavniškega parlamentarizma.

Čeprav se morda »odločamo« med samimi nelegitimnimi opcijami, so ene opcije bolj nelegitimne od drugih. Prevlada večjega zla nad manjšim je nevarnejša in usodnejša za več ljudi.

Toda do takrat, ko še iščemo takšno radikalno in drugačno politiko, ko jo še ustvarjamo, še uresničujemo, do takrat je parlamentarizem, ki resda lahko proizvaja fašistoidne in fašistične politike, tisto polje, kjer se odloča o življenju najšibkejših. In čeprav je igra »naštimana«, glavni akterji pa vnaprej izbrani in določeni, čeprav se morda »odločamo« med samimi nelegitimnimi opcijami, so ene opcije bolj nelegitimne od drugih. Prevlada večjega zla nad manjšim je nevarnejša in usodnejša za več ljudi.

Za marsikoga, denimo za predstavnika LGBT skupnosti, priseljenca, prejemnika socialne pomoči, zaposlenega v nevladni organizaciji, kulturnika ali novinarja je lahko namreč izbira manjšega zla med desnico in liberalno sredino izrazito pomembna izbira, ki lahko potencialno ogrozi posameznikovo življenje. Za marsikoga pomeni neizbira manjšega zla eksistenčno razliko, izgubo službe in upad prihodkov, diskriminacijo in ksenofobično nasilje.

Če bi bili primorani izbirati med dvema primerljivo enako slabima opcijama in bi bilo relativno vseeno, kdo bo zmagovalec, bi bil bojkot kapitalo-parlamentarnih volitev, ker menimo, da so nelegitimna politična, povsem legitimna odločitev. Toda zdajšnje volitve niso take, saj so avtoritarne, koruptivne, diskriminatorne in antisocialne (z eno besedo fašistoidne) tendence večjega zla in narejena škoda dokumentirano ugotovljene. Z zaostritvijo desnice, z radikalizacijo, ki jo je desnica izvedla v zadnjih letih, smo nehote presekali začaran krog vračanja »istega«, smo dobili nekaj novega, pa čeprav v obliki nove, nekoliko hujše grožnje. In čeprav dobro stoječim, varneje zaposlenim, solidno preskrbljenim ta nova grožnja morda ne predstavlja nevarnosti, pa jo nedvomno predstavlja že tako socialno ranljivim, šibkim, neprivilegiranim.

Če (z volilno abstinenco) zavrnemo parlamentarizem, ne da bi sočasno vzpostavili učinkovite alternativne oblike politike, smo se odrekli zaščiti najranljivejših pred večjim zlom.

Parlamentarizem kot vsiljena, simulirana izbira manjšega zla je slaba oblika politike. Toda če (z volilno abstinenco) zavrnemo parlamentarizem, ne da bi sočasno vzpostavili učinkovite alternativne oblike politike, smo se odrekli zaščiti najranljivejših pred večjim zlom. A na ta način smo se izneverili sami ideji o pravičnejši družbi, za katero si prizadevamo, saj je nepreprečevanje trpljenja, ko bi to lahko storili, pa nismo, tej ideji nasprotno.

Parlamentarizem kot vsiljena, simulirana izbira manjšega zla – kot iluzija družbene izbire, ki ohranja zatiralski in eksploatacijski kapitalistični sistem in proizvaja fašizme, da se zavaruje pred socialističnimi revolucijami – je slaba oblika politike. Toda če parlamentarizem proizvaja fašizme, jih proizvaja ne le z množično udeležbo podpornikov fašizma, temveč z volilno abstinenco njegovih nasprotnikov. To je prav tako pomemben razlog za volilno udeležbo, kadar je ena od vsiljenih izbir – kakor je to sedaj pri nas – fašistoidna.

Nespametno pa bi bilo, če bi menili, da je parlamentarizem zadostna ali celo najboljša oblika politike. Politika, horizontalna, motivirana in delujoča od spodaj navzgor, neposredneje demokratična, vključujoča, neoblastna, skup(nost)na, ne more biti omejena na enkraten dogodek, ki se zgodi vsakih nekaj let in ga imenujemo parlamentarne volitve. To je lahko zgolj stvar vsakdanje (teorije in) prakse. Zato tudi nove oblike politike ni mogoče priklicati v življenje tako, da ta enkratni dogodek bojkotiramo. Edino, kar storimo z našo neizbiro manjšega zla, je da najšibkejše prepustimo na nemilost veliko večjemu zlu.

—

Foto: DM