Izbris Donalda Trumpa
Podjetje Twitter je prejšnji teden ukinilo uporabniški račun odhajajočega ameriškega predsednika Donalda Trumpa, ki mu je sledilo dobrih 88 milijonov uporabnikov tega družabnega omrežja.
To so storili zato, ker je Trump s svojimi zapisi spodbujal nasilni pohod svojih privržencev na sedež ameriškega zveznega kongresa (Kapitol). Za podoben ukrep so se odločili tudi pri Facebooku in hčerinskem Instagramu ter pri Googlovem Youtubu. Trump je tako izgubil neposreden dostop do številnih volivcev in medijskega komentariata, ki je od njegove izvolitve leta 2016 všečkal, delil, kritiziral in komentiral njegove objave.
Ta dogodek je bil zgodovinski – kot še marsikateri drugi v Trumpovem mandatu –, saj lastniki družabnih omrežij doslej praviloma niso ukinjali računov pomembnim javnim osebam, politikom in voditeljem držav, čeprav bi si nekateri že prej zaslužili takšen ukrep zaradi širjenja dezinformacij in laži ter besednih napadov na politične nasprotnike (Narendra Modi v Indiji, Jair Bolsanaro v Braziliji, Aleksander Vučić v Srbiji …). To je veljalo tudi za Trumpa, saj so mu na Twitterju doslej dovoljevali objavljanje zapisov, zaradi katerih bi (in tudi so) nemudoma izbrisali katerega koli drugega običajnega uporabnika svojega omrežja.
Za takšno prizanesljivost so imeli na Twitterju zelo dobre razloge. Njegovi ustanovitelji so jo sicer v predsednikovem primeru opravičevali s svobodo izražanja, v katero kot »nevtralna platforma« nočejo posegati, vendar je bila to predvsem strategija za izogibanje odgovornosti.
Številni kritiki so jih pozivali, da bi morali nekatere Trumpove objave umakniti ali jih vsaj označiti kot »problematične«, a so jih lastniki Twitterja dolgo ignorirali. Bistveno večje tveganje bi bila izguba prihodka.
Lastniki družabnih omrežjih so se pri tem zgledovali po zgodovinskih predhodnikih, od katerih so prevzeli poslovni model: po komercialnih, zlasti tabloidnih množičnih medijih. Ti so začeli prvi preprodajati pozornost množičnih občinstev, ki so jih nagovarjali s škandali, vzbujanjem čustev in pretiranimi ali izmišljenimi zgodbami, s čimer so si dvigovali naklado in gledanost. »Svoboda izražanja« je bila zanje le druga beseda za »svobodno« (neodgovorno) objavljanje vsebin in »svobodno« (neovirano) poslovanje na medijskem trgu. Lastnikov tabloidov in tudi večine drugih komercialnih medijev ni pri objavah omejeval nikakršen javni interes ali etični kodeks, temveč predvsem ali izključno ocena tveganj. Jih bo kdo tožil? Bo višina morebitne odškodnine večja od zaslužka z določeno objavo? Se bodo zamerili pomembnemu oglaševalcu ali politiku?
Ocena tveganj je bila na začetku Trumpovega mandata za vodstvo Twitterja zelo nizka. Novi predsednik je bil odlična reklama za njihovo družabno omrežje, ki je sicer bistveno manjše od Facebooka, a nagovarja zelo vplivne uporabnike: politike, novinarje in internetne vplivnike. Njegove objave so bile natanko takšne, kot si jih lahko družabne platforme samo želijo. Narekovale so dnevne »trende«, spodbujale so »angažma« (deljenje, komentiranje, všečkanje) in povečevale količino časa, ki so ga uporabniki preživeli na Twitterju. Številni kritiki so jih sicer pozivali, da bi morali nekatere Trumpove objave umakniti ali jih vsaj označiti kot »problematične«, a so jih lastniki Twitterja dolgo ignorirali. Bistveno večje tveganje bi bila izguba prihodka ali priznanje, da so vsaj soodgovorni za vsebino, ki jo objavljajo in širijo na platformi. Zato so predsedniku vsakič znova pogledali skozi prste.
Zakaj so se torej odločili kaznovati Trumpovo nedavno »spodbujanje k nasilju«?
Možnih razlogov je več. Ameriške predsedniške volitve leta 2016 in brexit sta pokazala, da družabne platforme omogočajo in tudi dovoljujejo širjenje propagande ter manipulacijo z volivci. Teroristični napadi, morilski pohod na Novi Zelandiji in teorije zarote, ki se iz temnih kotičkov spleta selijo v resnično življenje (zlasti QAnon), so začeli povsod po svetu vplivati na javno mnenje in politiko, ki marsikje ni več naklonjena neomejeni svobodi govora na spletu. Še večja grožnja so preiskave zaradi domnevnih zlorab monopolnega položaja, v katerih so se znašla nekatera največja internetna podjetja, ki so jih regulatorji doslej pustili pri miru – od Googla do Facebooka in Amazona. Takim ukrepom pa so v ZDA bolj naklonjeni demokrati, ki so na zadnjih volitvah pridobili ravno dovolj veliko večino, da jim omogoča sprejemanje in spreminjanje zakonov.
Blokada Donalda Trumpa nikakor ne pomeni, da so postala družabna omrežja bolj etična ali družbeno odgovorna. Njihova sankcija nekdanjega ameriškega predsednika je enako preračunljiva kot je bilo preračunljivo dolgoletno objavljanje in trženje njegovih objav.
Ukinitev Trumpovega računa je zato predvsem preračunljiva. Če velike platforme pokažejo pripravljenost, da same od sebe ukinejo nekatere največje kršitelje, se bodo morda izognile zakonski regulaciji. In se – vsaj v ameriškem primeru – nekoliko prikupile novi vladajoči politiki. S tem so na Twitterju sicer tvegali Trumpovo jezo in bojkot nekaterih privržencev, vendar jim odhajajoči predsednik ne bo več mogel resneje škodovati. Zato blokada Donalda Trumpa nikakor ne pomeni, da so postala družabna omrežja bolj etična ali družbeno odgovorna. Njihova sankcija nekdanjega ameriškega predsednika je enako preračunljiva kot je bilo preračunljivo dolgoletno objavljanje in trženje njegovih objav. Pa tudi podobno problematična.
Donald Trump si je s svojimi zapisi nedvomno zaslužil sankcijo, zato je njegovo neprostovoljno slovo s Twitterja vsekakor pozitivno. S tem se bo verjetno zmanjšal njegov negativni vpliv na kulturo spletnega (političnega) komuniciranja, saj kot predsednik ene največjih držav na svetu ne bo več mogel dajati slabega zgleda svojim posnemovalcem in jim sporočati, da je na spletu dovoljeno čisto vse. Zatočišče si bo najbrž poiskal drugje, vendar bo njegov doseg precej bolj omejen. Nekateri pretekli primeri so namreč pokazali, da je izbris z največjih družabnih platform zelo učinkovit ukrep za zamejevanje vpliva najbolj toksičnih posameznikov. To so med drugim občutili nekateri ameriški in britanski teoretiki zarot (Alex Jones, David Icke) ter spletni kulturni provokatorji (Milo Yiannopoulos), ki si po blokadi Youtuba in Facebooka niso več povrnili velike večine nekdanjega občinstva.
Ti primeri kažejo, da imajo novi informacijski vratarji zelo veliko moč. Po eni strani lahko zelo okrepijo sporočila številnih posameznikov, ki se ne bi mogli uveljaviti v tradicionalnih medijih, kar je v idealističnih letih svetovnega spleta veljalo za »emancipatorni« in »demokratični« potencial. Po drugi pa lahko kogar koli izključijo brez pojasnila ali možnosti pritožbe in mu tako onemogočijo ali vsaj bistveno otežijo javno delovanje – kar je lahko v praksi enako učinkovito kot dejanska cenzura, ki jo izvaja oblast s podporo državnega aparata: zakonov, sodstva, uradnih cenzorjev in represivnih organov.
Ameriški pravniki so imeli s predsednikovim tvitanjem že v prvem letu njegovega mandata veliko težav. Sproti so poskušali določiti, kakšen status imajo Trumpovi tviti. Kdaj tvita kot poslovnež, kdaj kot posameznik in kdaj kot predsednik?
Twitter, Facebook, Instagram, Tiktok, Youtube ter druga velika družabna omrežja in digitalne platforme namreč niso nikakršni javni prostori, ki bi bili namenjeni svobodnemu izmenjevanju mnenj in stališč. To je bil le nekakšen pozitiven stranski učinek njihovega poslovnega načrta (povečevanje števila uporabnikov in njihovega angažmaja) in popolne odsotnosti regulacije. Uporabnik Facebooka ima zato na platformi približno toliko pravic kot obiskovalec zasebnega parka, poslovne stavbe ali nakupovalnega središča. Na elektronskem zasebnem zemljišču je dobrodošel izključno kot poslovni partner ali potrošnik. Če je dovolj pomemben, lahko uživa posebne privilegije, kar je dolgo veljalo za Trumpa. Če teh privilegijev uporabnik ni imel ali jih je izgubil, je prepuščen zgolj enostranski odločitvi lastnika.
Prekinjeno poslovno razmerje med Donaldom Trumpom in Twitterjem je pomembno predvsem za analizo vse tesnejšega prepleta med javnim in zasebnim v novodobni politiki. Ameriški pravniki so imeli s predsednikovim tvitanjem že v prvem letu njegovega mandata veliko težav. Sproti so poskušali določiti, kakšen status imajo Trumpovi tviti. Kdaj tvita kot poslovnež, kdaj kot posameznik in kdaj kot predsednik? Jih je mogoče razumeti kot uradne objave in stališče ameriške vlade? Kakšna je predsednikova odgovornost do vsebin, ki jih retvita ali všečka? Kaj bi se zgodilo, če bi predsednik po Twitterju napovedal vojno drugi državi (je to lahko dejanska vojna napoved) ali če bi mu nekdo ugrabil račun in začel tvitati v njegovem imenu?
V Sloveniji se po Trumpu najbolj neposredno zgleduje predsednik vlade Janez Janša. Tudi v njegovem primeru ni jasno, kakšen je status njegovih tvitov, retvitov in všečkov. Ne vemo, kdaj imajo status uradnih objav in vladnih stališč.
Med drugim so se ukvarjali tudi z vprašanjem, ali sme predsednik izbrisati svoje tvite, če jih je morda treba arhivirati podobno kot predsednikova pisma, dokumente, dnevnike in drugo korespondenco. Pa tudi, ali lahko predsednik na Twitterju blokira svoje kritike, saj jih s tem diskriminira in jim odreka državljansko pravico do obveščenosti (sodišče je na koncu razsodilo, da tega ne sme početi). In navsezadnje – ali Twitter kot zasebno podjetje sploh sme izbrisati demokratično izvoljenega politika, čeprav je prekršil njihove pogoje uporabe?
Ta vprašanja niso omejena samo na ZDA, saj je ameriški predsednik pridobil številne politične posnemovalce. V Sloveniji se po Trumpu najbolj neposredno zgleduje predsednik vlade Janez Janša. Tudi v njegovem primeru ni jasno, kakšen je status njegovih tvitov, retvitov in všečkov. Ne vemo, kdaj imajo status uradnih objav in vladnih stališč. Prav tako ni nikakršnih pravil glede brisanja zapisov in blokiranja uporabnikov, kar slovenski premier zelo pogosto počne. Ali scenarija, kaj bi se zgodilo, če bi Twitter izbrisal Janšev račun – podobno upravičeno, a tudi enako samovoljno kot pri Trumpu.
Omenjene dileme bodo ključno vplivale na prihodnost (liberalnih) demokracij. Zasebna družabna omrežja in digitalne platforme so v praksi postale nepogrešljiva dobrina, ki državljanom omogoča druženje, izmenjevanje informacij, nakupovanje, delo, zabavo in javno delovanje. Kot takšna so postala preveč pomembna, da bi njihovo delovanje prepustili zgolj prostovoljni samoregulaciji – vsaj v primerih, ko dosežejo prevladujoč ali monopolni položaj. Zato jih bodo morali zakonodajalci prepoznati in tudi regulirati kot ponudnike javne infrastrukture, ki bodo državljanom zavezani nediskriminatorno ponujati univerzalne komunikacijske storitve, in ki kljub zasebni naravi ne bodo smeli enostransko odločati, kdo sme (ali ne sme) uporabljati njihovo omrežje.
Najmanj enako pomembne bodo tudi sankcije. Primer Donalda Trumpa je pokazal, da nimajo demokratične družbe prav nikakršne varovalke, če postanejo izvoljeni voditelji držav hkrati tudi najhujši kršitelji komunikacijskih pravil. Žrtve njegovih tvitov so se upravičeno spraševale, komu se je sploh mogoče pritožiti, če te napade predsednik države. Trump je lahko na twitterju brez posledic lagal, širil dezinformacije, zmerjal politične nasprotnike in pripadnike manjšin, obračunaval z mediji in pritrjeval teorijam zarote. Njegovega početja pa ne bi mogel v ZDA najbrž ustaviti nihče razen Twitterja, saj bi republikanska večina preprečila vsakršen poskus omejevanja predsednikove govorice in ga razglasila za cenzuro.
Družbeno nesprejemljive oblike komunikacije na internetu sankcionirajo samo zasebne ameriške korporacije. To kaže na veliko ranljivost sodobnih demokracij, ki same nimajo učinkovitega mehanizma za zamejevanje škodljive politične govorice.
Enako velja tudi za druge Trumpove posnemovalce: populistične demagoge, ki so v svojih državah prevzeli oblast, si podredili velik del javnih institucij in postali nedotakljivi. Hkrati bi se takšni politiki takoj razglasili za žrtev tuje (ameriške) cenzure in začeli zagovarjati ukrepe za zagotovitev nacionalne informacijske suverenosti. Takšen »informacijski nacionalizem« med drugim že izvajajo na Kitajskem, v Rusiji in Indiji, ker se njihovi politični voditelji bojijo domnevno prevelike odvisnosti od ameriške informacijske tehnologije in internetnih storitev. Sami pa enake tehnologije v imenu nacionalnega interesa vse pogosteje uporabljajo za cenzuro, onemogočanje političnih nasprotnikov in množični nadzor prebivalstva.
Vse to pomeni, da lahko družbeno nesprejemljive oblike komunikacije na internetu sankcionirajo – seveda v skladu s svojimi pravili in interesi – samo zasebne ameriške korporacije. To kaže na veliko ranljivost sodobnih demokracij, ki same nimajo učinkovitega mehanizma za zamejevanje škodljive politične govorice: načrtnega širjenja sovraštva, napadov in laži. Kljub temu je kakršna koli regulacija internetnih platform zelo malo verjetna. Donald Trump je v štirih letih vzpostavil skrajno razdvojeno politično okolje, v katerem se ni več mogoče strinjati niti glede objektivnih dejstev. Številni državljani in politiki zato ne bodo pripravljeni sprejeti nikakršnega dogovora, kaj je še sprejemljiva javna govorica in kakšne objave je treba zamejiti, kar velja tudi za Slovenijo. Prav tako pa morebitna regulacija internetnih platform ne bi rešila še enega velikega problema, ki ga komentatorji pogosto spregledajo: vloge tradicionalnih množičnih medijev pri vzponu Trumpa in trumpizma.
Trumpovo – pa tudi Janševo tvitanje – ne bi nikoli doseglo tako široke javnosti brez sodelovanja časopisov, televizije in spletnih medijev, ki so jih legitimirali in jim dodali realno težo. A mediji in novinarji so se uspeli doslej izogniti vsakršni odgovornosti za nekritično širjenje spornih političnih tvitov, za kar so imeli enake motive kot Twitter in druga internetna podjetja: branost, gledanost, klike in oglaševalske dolarje. Trumpov mandat je finančno koristil tako desni televizijski mreži Fox, ki je soustvarjala njegovo politiko in utrjevala njegov kult osebnosti, kot tudi bolj liberalnima CNN in CNBC, ki sta se zgražala nad predsednikovimi izpadi. Politični demagog, lastnik komercialne televizije in delničar družabne internetne platforme so tako med Trumpovo vladavino postali naravni zavezniki, ki so vsak na svoj način izkoriščali neovirano širjenje jeze in sovraštva.
Sedanji izbris Trumpovega profila na Twitterju in drugih platformah zato poskuša predvsem prikriti zelo preprosto dejstvo, da ni bilo spletno komuniciranje ameriškega predsednika nikakršna anomalija, ki jo je mogoče popraviti z izrečeno kaznijo. Nasprotno. Razmah trumpizma je bila pričakovana posledica poslovnega modela, ki so ga od tabloidov prevzela internetna podjetja ter ga izpopolnila s pomočjo uporabniških podatkov in računalniških algoritmov. Vse uspešne digitalne platforme namreč temeljijo na optimizaciji. Najbolj uspešni tviti – uspešni v smislu uporabniškega angažmaja in pritegovanja pozornosti – pa nagovarjajo strah, jezo in ogorčenje, kar so temeljni gradniki populistične politike.
Proti populistični in demagoški politiki se zato ni dovolj boriti samo z regulacijo – z omejevanjem sovražnega političnega govora in zahtevami po večji družbeni odgovornosti zasebnih internetnih podjetij. Še bolj pomembna je podpora tistim platformam, ki nimajo profitnega motiva, in ki so ključne za delovanje zdravih demokracij: javnim in nekomercialnim medijem, aktivnemu državljanstvu in drugimi dejavnostim, ki jih avtoritarni voditelji in lobisti zasebnih podjetij najbolj zagrizeno napadajo – in ki tudi zaradi prevlade zasebnih informacijskih monopolistov vse težje finančno preživijo in še naprej opravljajo svojo javno poslanstvo.
—
Prikazna fotografija: Gage Skidmore/Flickr
