Izstop iz vampirskega gradu

To poletje sem resno razmišljal o tem, da bi se umaknil iz kakršnegakoli političnega udejstvovanja. Izčrpan od prekomernega dela in nezmožen produktivnih dejavnosti sem brodil po družabnih omrežjih, ob tem pa občutil vedno bolj intenzivno depresijo in izčrpanost.

»Levičarski« Twitter je pogosto klavrn kraj, ki spravlja v malodušje. V začetku tega leta je Twitter postal prizorišče nekaj odmevnih neviht, v katerih se je kritiziralo in obsojalo določene levičarsko opredeljene osebnosti. Vsebina izjav teh oseb je sicer mestoma bila sporna; a kljub temu je način osebnega klevetanja in preganjanja pustil grenek priokus s pridihom slabe vesti in moralističnega lova na čarovnice. Razlog, zakaj nisem spregovoril o nobenem od teh dogodkov, je bil – sram me je priznati – strah. Nasilneži so bili na drugem koncu igrišča. Njihove pozornosti nisem želel preusmeriti nase.

Razredna zavest je krhka in bežna. Malomeščanstvo, ki obvladuje akademske kroge in kulturno industrijo, se poslužuje najrazličnejših subtilnih preusmeritev in predpostavk, ki preprečujejo, da bi to temo sploh načeli.

Neprikrito brutalnost teh izmenjav je spremljalo še nekaj bolj prodornega in morda ravno zato še bolj izčrpavajočega: vzdušje zajedljivega resentimenta. Najpogostejša tarča tega resentimenta je Owen Jones in ravno napadi na Jonesa – ki je najbolj odgovoren za dvigovanje razredne zavesti v Veliki Britaniji v zadnjih nekaj letih – so bili eden izmed vzrokov za mojo potrtost. Če se kaj takega lahko zgodi levičarju, ki je razredni boj dejansko umestil v središče britanskega življenja, zakaj bi mu potemtakem sploh kdo želel slediti v mainstream? Je edini način, da se izognemo tej zlorabi po kapljicah položaj impotentne obrobnosti?

Ena izmed reči, ki me je predramila iz te depresivne otopelosti, je bila udeležba na ljudski skupščini v Ipswichu, blizu mojega doma. Ljudsko skupščino so pospremili običajni posmehljivi in zajedljivi komentarji. Povedali so nam, da gre za brezvezno samopromocijo in samopoveličevanje medijskih levičarjev, kakršen je Jones, ter parado elitistične kulture zvezdnikov. Tisto, kar se je dejansko zgodilo na ljudski skupščini v Ipswichu, je bilo nekaj povsem drugačnega od te karikature. Prvo polovico večera – ki je vrhunec dosegla s spodbudnim govorom Owena Jonesa – so vsekakor zaznamovali glavni govorci. Toda v drugi polovici večera so bili v ospredju aktivisti delavskega razreda z vseh koncev Suffolka, ki so se med seboj pogovarjali, se podpirali, si izmenjavali izkušnje in strategije. Ljudska skupščina tako še zdaleč ni bila primer hierarhičnega levičarstva, temveč primer dobre kombinacije vertikalnega in horizontalnega: moč medijev in karizme je privabila ljudi, ki se prej niso udeleževali političnih srečanj, v sobo, kjer so lahko govorili in kovali strategije s prekaljenimi aktivisti. Vzdušje je bilo protirasistično in protiseksistično, a osvežujoče osvobojeno paralizirajočega občutka krivde in sumničavosti, ki kot jedka in zadušljiva megla bdi nad levičarskim Twitterjem.

Potem je tu primer Russella Branda. Že dolgo sem občudovalec Branda – enega izmed redkih sodobnih velikih imen komedije, ki prihaja iz delavskega razreda. V zadnjih nekaj letih je prišlo do postopnega, a neizprosnega poburžoazenja televizijske komedije, ko so oder začeli obvladovati bedasti hohštaplerski troti, kakršen je Michael McIntyre, ter dolgočasno zaporedje medlih diplomiranih oportunistov.

Dan pred Brandovim zdaj že slavnim intervjujem z Jeremyjem Paxmanom na oddaji Newsnight sem si v Ipswichu ogledal Brandov standup nastop Mesijanski kompleks. Nastop je bil kljubujoče propriseljenski, prokomunističen, antihomofobičen, nasičen s prav nič sramežljivo inteligentnostjo delavskega razreda in queerovski, kot je nekdaj bila popularna kultura (kar pa nima nič opraviti z zagrenjeno identitarno pobožnostjo, ki nam jo vsiljujejo moralisti na poststrukturalistični »levici«). Malcolm X, Che, politika kot psihadelična demontaža obstoječe realnosti: to je komunizem, ki je kul, seksi in proletarski, namesto žugajoče pridigarski.

Naslednjo noč je bilo jasno, da je Brandov nastop proizvedel moment razhajanja. Za nekatere med nami je bilo Brandovo forenzično sesutje Paxmana intenzivno ganljivo, čudežno; nisem se mogel spomniti, kdaj je nazadnje nekdo iz delavskega razreda dobil priložnost, da z inteligenco in razumom nepreklicno uniči razrednega »nadrejenega«. To ni bil Johnny Rotten, ki rohni na Billa Grundyja – antagonistično dejanje, ki razredne stereotipe prej utrjuje kot izpodbija. Brand je Paxmana prelisičil – in ravno humor je bil tisto, kar je Branda ločevalo od mrkega večinskega »levičarstva«. Ob Brandu se ljudje počutijo dobro v svoji koži, medtem ko se je moralistična levica specializirala v tem, da v ljudeh vzbuja negativne občutke in ni zadovoljna, dokler ne sklonijo glav v krivdi in samopreziru.

Moralistična levica je brž poskrbela za to, da je fokus zdrsnil z Brandove izjemne kršitve medlih konvencij »debatiranja« v mainstreamovskih medijih in z njegove trditve, da se bo revolucija zgodila. (Zadnjo trditev je po svoje slišala zgolj butasta, malomeščanska, narcistična »levica«, saj je na Brandovo izjavo o vodenju revolucije odgovorila s tipičnim resentimentom: »Ne potrebujem samovšečnega zvezdnika, da bi me vodil.«) Za moraliste se je zgodba večinoma vrtela okoli Brandovega vedenja – zlasti okoli njegovega seksizma. V vročičnem McCarthyjanskem vzdušju, ki ga je pregrela moralistična levica, opazke, ki bi bile lahko razumljene kot seksistične, pomenijo, da je Brand seksist, iz česar pač sledi, da je mizogin. Obdolžen, obtožen, obsojen.

Prav je, da Brand, tako kot kdorkoli izmed nas, odgovarja za svoje vedenje in za svoje besede. Toda takšno preizpraševanje bi moralo potekati v vzdušju tovarištva in solidarnosti, sploh pa najverjetneje ne v javnosti – čeprav je ob vprašanjih Mehdija Hasana glede seksizma izkazal povsem enako dobrodušno skromnost, ki je umanjkala na brezizraznih obrazih tistih, ki so ga obsojali. »Nimam se za seksista, a spominjam se babice, najčudovitejše osebe, ki sem jo kadarkoli poznal. Bila je rasistka, a mislim, da se tega ni zavedala. Kaj pa vem, morda imam tudi sam nekakšnega kulturnega mačka, vem, da mi je zelo pri srcu proletarsko besedišče, kot recimo darling ali bird. Če torej ženske mislijo, da sem seksist, lahko glede tega upravičeno bolje presojajo kot jaz, torej bom delal na tem.«

Brandova intervencija ni bila ponudba za vodenje; šlo je za navdihovanje, poziv k orožju. In jaz sem bil navdihnjen. Čeprav bi še pred nekaj meseci ob tem, ko so imenitniški levičarski moralisti podvrgli Branda svojim samooklicanim sodiščem in osebnostnemu linču, nadaljeval z molkom – pri čemer so »dokaze« običajno nabrali v desničarskem tisku, ki je vedno pripravljen priskočiti na pomoč – sem bil tokrat pripravljen na to, da jim to preprečim. Odziv na Branda je hitro postal tako pomemben kot izmenjava s Paxmanom. Kot je izpostavila Laura Oldfield Ford, je šlo pri tem za trenutek razjasnitve. Ena izmed stvari, ki je postala jasnejša meni, je bil način, na katerega je zadnja leta samozvana »levica« potlačila vprašanje razreda.

Alarmantno, pravzaprav žalostno je, da so očitno mnenja, da morajo delavci obtičati v revščini, obskurnosti in nebogljenosti, sicer lahko izgubijo svojo »avtentičnost«.

Razredna zavest je krhka in bežna. Malomeščanstvo, ki obvladuje akademske kroge in kulturno industrijo, se poslužuje najrazličnejših subtilnih preusmeritev in predpostavk, ki preprečujejo, da bi to temo sploh načeli, če pa do tega že pride, takšne poskuse hipoma označi za grozno nesramnost in kršenje bontona. Že leta govorim na levičarskih, antikapitalističnih dogodkih, a le redko sem govoril – oziroma bil naprošen, da govorim – o razredu v javnosti.

Toda ko se je razred znova pojavil, ga je bilo povsod v odzivih na afero Brand nemogoče prezreti. Branda so po hitrem postopku obsodile oziroma vanj podvomile vsaj tri levičarske osebe iz nekdanjih zasebnih šol. Drugi so nam povedali, da Brand pravzaprav ne more biti zares iz delavskega razreda, saj da je milijonar. Alarmantno je, koliko »levičarjev« se je v bistvu strinjalo z namigom v Paxmanovem vprašanju: »Kaj daje temu človeku iz delavskega razreda avtoriteto, da govori?« Ravno tako je alarmantno, pravzaprav žalostno, da so očitno mnenja, kako morajo delavci obtičati v revščini, obskurnosti in nebogljenosti, sicer lahko izgubijo svojo »avtentičnost«.

Nekdo mi je posredoval zapis o Brandu s Facebooka. Avtorja zapisa ne poznam, pa tudi imenovanju se bom raje izognil. Gre za to, da je bila objava v svoji snobovski in vzvišeni naravnanosti, ki jo je očitno v redu izkazovati, pa čeprav se uvrščaš med levičarje, simptomatična. Ton je bil grozljivo ošaben, kot da bi šlo za učitelja, ki ocenjuje učenčevo delo, ali pa psihiatra, ki diagnosticira pacienta. Očitno je Brand »nedvomno izjemno nestabilen … le eno slabo zvezo ali karierni spodrsljaj stran od tega, da zapade nazaj v odvisnost od mamil ali v še kaj hujšega.« Čeprav oseba v zapisu zatrjuje, da ji je »[Brand] dokaj ljub«, se ji nikoli ne posveti, da je morda eden izmed razlogov, zakaj bi Brand lahko bil »nestabilen«, ravno takšna pokroviteljska kvazitranscendentna ocena »levičarske« buržoazije. Potem je tu tudi šokantna, a zgovorna pripomba, v kateri se oseba mimogrede obregne ob Brandovo »pomanjkljivo izobrazbo [in] trzajoče zdrse v besedišču, ki so značilni za samouke« – s katerimi, kot velikodušno izpostavi, »nimam nikakršnih težav« – kako zelo dobrotljivo! Tu ne gre za pisarije nekega kolonialnega birokrata iz 19. stoletja o prizadevanjih, da neke »domorodce« nauči angleškega jezika, ali pa za viktorijanskega učitelja na zasebni ustanovi, ki opisuje nekega šolarčka; gre za »levičarski« zapis izpred nekaj tednov.

Vampirski grad uporablja ultimativno liberalno razumevanje rase in spola, da bi zameglil razred.

Kam naprej od tu? Najprej je treba identificirati značilnosti diskurzov in želja, ki so nas privedli do tega mračnega in nespodbudnega prehoda, v katerem je razred izginil, moralizem pa je povsod, kjer je solidarnost nemogoča, krivda in strah pa sta vseprisotna – ne zato, ker nas terorizira desnica, temveč ker smo dovolili, da naše gibanje okužijo buržoazne oblike subjektivnosti. Menim, da obstajata dve libidinalno-diskurzivni obliki, ki sta povzročili to situacijo. Samoopredeljujeta se kot levica, toda – kot je jasno pokazala epizoda z Brandom – sta v marsičem znak, da je levica – opredeljena kot dejavnik v razrednem boju – skorajda izginila.

V vampirskem gradu

Prvo obliko sem poimenoval vampirski grad. Vampirski grad je specializiran za širjenje krivde. Vodi ga duhovnikova želja po izobčenju in obsodbi, želja akademskega pedantneža, da bo prvi opažen pri prepoznavanju napake, ter hipsterjeva želja po pripadnosti vplivni in trendovski kliki. Nevarnost napada na vampirski grad je v tem, da je lahko videti – in grad bo naredil vse, kar je v njegovi moči, da to misel utrdi – kot napad na boj proti rasizmu, seksizmu, heteroseksizmu. Toda vampirski grad, ki še zdaleč ni edini legitimni izraz teh bojev, je najbolje razumeti kot buržoazno-liberalno perverzijo in prilastitev energije teh gibanj. Vampirski grad se je rodil v trenutku, ko se je boj proti opredeljevanju z identitetnimi kategorijami prelevil v prizadevanje za priznanje »identitet« s strani buržoaznega velikega Drugega.

Privilegij, ki ga kot bel moški vsekakor uživam, delno sestoji iz mojega nezavedanja lastne etnije in spola, zato izkustvo občasnega ozaveščanja teh slepih peg deluje kot streznitev in razodetje. Toda namesto, da bi stremel k svetu, v katerem bomo vsi osvobojeni identitetnih klasifikacij, vampirski grad raje naganja ljudi v ograde in identitetne tabore, v katerih jih za vedno določa izrazoslovje vladajoče oblasti, pohablja nesamozavest in med seboj ločuje logika solipsizma, ki vztraja pri tem, da se med sabo ne moremo razumeti, če ne pripadamo isti identitetni skupini.

Opažam fascinantno magično inverzijo mehanizma projekcije-zavračanja, pri čemer se zdaj že sama omemba razreda avtomatično obravnava kot poskus omalovaževanja rase in spola. Pravzaprav pa drži ravno obratno, saj vampirski grad uporablja ultimativno liberalno razumevanje rase in spola, da bi zameglil razred. V absurdnih in travmatičnih twitterskih nevihtah o privilegijih z začetka leta je opazno povsem umanjkala razprava o razrednem privilegiju. Kot vedno je naloga artikulacija razreda, spola in rase – toda ustanovna poteza vampirskega gradu je razveza razreda od drugih kategorij.

Duhovništvo slabe vesti, to gnezdo pobožnih spodbujevalcev krivde je napovedal Nietzsche, ko je rekel, da prihaja nekaj hujšega od krščanstva. Zdaj je tu …

Težava, katere rešitev je osnovni namen vampirskega gradu, je sledeča: kako obenem posedovati neizmerno moč in bogastvo in pri tem izpasti kot žrtev, marginalec, upornik? Rešitev se je kar sama ponujala – v krščanski cerkvi. Tako se je vampirski grad zatekel k vsem peklenskim strategijam, temnim patologijam in orodjem psihološke torture, ki jih je izumilo krščanstvo in ki jih je Nietzsche opisal v svojem besedilu H genealogiji morale. Ravno to duhovništvo slabe vesti, to gnezdo pobožnih spodbujevalcev krivde je napovedal Nietzsche, ko je rekel, da prihaja nekaj hujšega od krščanstva. Zdaj je tu …

Vampirski grad se hrani z energijo, bojaznimi in ranljivostjo mladih študentov, predvsem pa živi od spreobračanja trpljenja določenih skupin – bolj kot so »marginalne«, tem bolje – v akademski kapital. V vampirskem gradu so najbolj hvalevredni tisti, ki prepoznajo nove trge trpljenja – tisti, ki zmorejo najti skupino, ki je še bolj zatirana, podjarmljena in izkoriščana kot katerakoli poprej, bodo zelo hitro napredovali po lestvici navzgor.

Prvi zakon vampirskega gradu je: individualizirajte in privatizirajte vse. Čeprav se v teoriji zavzema za strukturno kritiko, se v praksi osredotoča izključno na vedenje posameznikov. Nekateri iz vrst delavskega razreda niso prav dobro vzgojeni, zato so lahko tu pa tam zelo prostaški. Pomnite: obsojati posameznike je vedno bolj pomembno kot usmerjati pozornost na neosebne strukture. Dejanski vladajoči razred propagira ideologije individualizma, sam pa teži k temu, da bi deloval kot razred. (Veliko tega, kar imenujemo »zarote«, je izkazovanje razredne solidarnosti med vladajočimi). Vampirski grad, zavedeni služabnik vladajočega razreda, naredi nasprotno: veliko govori o »solidarnosti« in »kolektivnosti«, deluje pa tako, kot da individualistične kategorije, ki jih vsiljuje oblast, dejansko držijo. Ker so člani vampirskega gradu do obisti malomeščanski, so strašno tekmovalni, vendar to potlačujejo na pasivno-agresiven način, ki je značilen za buržoazijo. Tisto, kar jih drži skupaj, ni solidarnost, temveč vzajemni strah – strah pred tem, da bodo naslednji izločeni, izpostavljeni, obsojeni.

Drugi zakon vampirskega gradu je: prikažite mišljenje in delovanje kot izjemno, izjemno težko. Nikakršne lahkotnosti ne sme biti in prav gotovo nobenega humorja. Humor že po definiciji ni nekaj resnega, mar ne? Mišljenje je trdo delo, namenjeno ljudem z izbranimi glasovi in nagubanimi čeli. Kjer je samozavest, uvajajte skepticizem. Recite: brez naglice, o tem je treba temeljiteje premisliti. Pomnite: zatiralsko je imeti prepričanja, ta lahko vodijo v gulage.

Tretji zakon vampirskega gradu je: širite toliko krivde, kolikor je le mogoče. Več kot je krivde, tem bolje. Ljudje se morajo počutiti slabo: to je znak, da razumejo resnost stvari. Razredni privilegij je čisto v redu, če se zaradi tega privilegija počutite krivo in krivdo vcepljate tudi tistim, ki so v razmerju do vas v podrejenem razrednem položaju. Saj tudi vi opravite kakšno dobro delo v korist revnih, kajne?

Četrti zakon vampirskega gradu je: esencializirajte. Čeprav imajo člani vampirskega gradu venomer polna usta fluidnosti identitet, pluralnosti in raznolikosti – delno zato, da prikrijejo svoje lastno praviloma premožno, privilegirano ali buržujsko-asimilacionistično ozadje – je treba sovražnika vedno esencializirati. Ker so želje, ki ženejo vampirski grad, v veliki meri želje duhovnikov po izobčenju in obsodbi, mora obstajati strogo razlikovanje med Dobrim in Zlim, slednje pa mora biti esencializirano. Opazujte taktiko. X je nekaj pripomnil/se je vedel na določen način – te pripombe/vedenje je mogoče razumeti kot transfobične/seksistične itd. Zaenkrat je vse v redu. A preobrat se skriva v naslednji potezi. X-a se definira kot transfoba/seksista itd. Njegova celotna identiteta je opredeljena glede na eno nepremišljeno pripombo ali vedenjski zdrs. Ko vampirski grad postroji svoje vrste v lovu na čarovnice, se da žrtev (pogosto iz delavskega razreda, brez poznavanja pasivno-agresivnega bontona buržoazije) zanesljivo izzvati, da izgubi živce, s čimer ta še bolj utrdi lasten položaj izobčenke/najnovejše na jedilniku v tem ponorelem spektaklu žretja.

Peti zakon vampirskega gradu: razmišljaj kot liberalec (saj to tudi si). Delovanje vampirskega gradu, ki nenehno podžiga reaktivno ogorčenje, sestoji iz neskončnega izpostavljanja tistega, kar je kričeče očitno: kapital se obnaša kot kapital (ni prav prijazen!), represivni državni aparati so represivni. Treba je protestirati!

Neoanarhija v Veliki Britaniji

Druga libidinalna formacija je neoanarhizem. Z neoanarhisti prav gotovo ne mislim anarhistov ali sindikalistov, ki so vključeni v dejanske delavske organizacije, kakršna je Solidarity Federation. V mislih imam predvsem tiste, ki se identificirajo kot anarhisti, a katerih politično udejstvovanje komajda presega študentske proteste in zasedbe ter komentiranje na Twitterju. Ravno tako kot stanovalci vampirskega gradu izhajajo tudi neoanarhisti običajno iz malomeščanskih vrst, če že niso še bolj razredno privilegirani.

Ni presenetljivo, da je toliko neoanarhistov videti depresivnih. To depresijo nedvomno krepi tesnoba podiplomskega življenja, saj so naravno domovanje neoanarhizma, pa tudi vampirskega gradu, univerze.

Prav tako so pretežno mladi: v dvajsetih ali kvečjemu zgodnjih tridesetih, njihova neoanarhistična pozicija pa se napaja iz ozkega zgodovinskega obzorja. Neoanarhisti so imeli priložnost izkusiti zgolj kapitalistični realizem. V času, ko so neoanarhisti prišli do politične zavesti – in številni med njimi so do nje prišli presenetljivo nedavno, sodeč po stopnji agresivne domišljavosti, ki jo občasno izkazujejo – je bila laburistična stranka le še blairovska lupina, ki je izvrševala neoliberalizem z majčkenim stranskim odmerkom družbene pravičnosti. A težava neoanarhizma je, da nepremišljeno odraža ta zgodovinski moment, namesto da bi ponudil nekakšen pobeg iz njega. Pozablja ali pa se resnično ne zaveda vloge laburistov v nacionalizaciji večjih industrij in javnih služb ali pri ustanovitvi Nacionalne zdravstvene službe (NHS). Neoanarhisti bodo v isti sapi trdili, da »parlamentarna politika nikoli ni spremenila ničesar« in da »je bila laburistična stranka od nekdaj nesposobna« ter protestirali za ohranitev NHS ali se na Twitterju pritoževali glede demontaže ostankov socialne države. Pri vsem tem je implicitno čudno pravilo: protesti proti delu parlamenta so v redu, poskusi snovanja sprememb s pomočjo parlamenta ali množičnih medijev pa niso v redu. Do mainstreamovskih medijev je treba gojiti prezir, toda nujno je treba gledati BBC Question Time in o tem tarnati na Twitterju. Purizem se prelevi v fatalizem; bolje je ostati neomadeževan s korupcijo mainstreama, bolje se je zaman »upirati« kot pa tvegati, da si umažete roke.

Tako torej ni presenetljivo, da je toliko neoanarhistov videti depresivnih. To depresijo nedvomno krepi tesnoba podiplomskega življenja, saj so naravno domovanje neoanarhizma, pa tudi vampirskega gradu, univerze, propagirajo pa ga običajno tisti na podiplomskih študijih oziroma tisti, ki so jih zaključili pred kratkim.

Kaj storiti?

Zakaj sta ti dve obliki prišli do izraza? Prvi razlog je to, da je za njun razcvet zaslužen kapital, saj služita njegovim interesom. Kapital si je organiziran delavski razred podredil z razgradnjo razredne zavesti, zahrbtnim podjarmljenjem sindikatov, »delavne družine« pa zapeljal v identifikacijo z njihovimi ozko opredeljenimi interesi namesto z interesi širšega razreda; toda zakaj bi se kapital ubadal z »levico«, ki je razredno politiko nadomestila z moralističnim individualizmom, ki – namesto da bi gradila solidarnost – širi strah in negotovost?

Drugi razlog je to, kar je Jodi Dean poimenovala komunikacijski kapitalizem. Vampirski grad in neoanarhiste bi bilo mogoče prezreti, če ne bi bilo kapitalističnega kibernetskega prostora. Pobožno moraliziranje vampirskega gradu je značilnost določene »levice« že kar nekaj let – a če nisi ravno član te cerkve, se lahko izogneš njenim pridigam. Pojav družbenih omrežij pa povzroča, da to več ne drži in da skoraj ni več zaščite pred psihičnimi patologijami, ki jih ti diskurzi širijo.

Levica, ki razreda nima v svojem jedru, je lahko le liberalna aktivistična skupina.

Kaj torej lahko zdaj storimo? Najprej je treba nujno zavrniti identitarnost in pripoznati, da identitete ne obstajajo, temveč zgolj želje, interesi in identifikacije. Projekt britanskih kulturnih študij je delno pomemben tudi zato – kar v vsej mogočnosti in ganljivosti razkriva instalacija Johna Akomfraha Nedokončani pogovor (trenutno v Tate Britain) in njegov film Projekt Stuart Hall – ker se je uprl identitarnemu esencializmu. Namesto vklepanja ljudi v verige že obstoječih ekvivalenc, je bilo bistvo obravnavati katerokoli artikulacijo kot začasno in plastično. Nove artikulacije lahko nastajajo ves čas. Esencialno ni nihče nič. Na žalost desnica deluje na podlagi tega vpogleda učinkoviteje kot levica. Buržoazno-identitarna levica zna širiti krivdo in izvajati love na čarovnice, ne zna pa spreobračati. A to na koncu koncev niti ni njen namen. Namen ni popularizacija levičarskih stališč ali pridobivanje novih podpornikov, temveč ohranitev položaja elitne superiornosti, kjer pa je razredna superiornost zdaj še dodatno podprta z moralno superiornostjo. »Kako si drzneš govoriti – le mi smo tisti, ki smemo govoriti v imenu trpečih!«

Vendar pa je zavrnitev identitarnosti možno doseči zgolj s ponovno potrditvijo razreda. Levica, ki razreda nima v svojem jedru, je lahko le liberalna aktivistična skupina. Razredna zavest je vedno dvojna: vključuje hkratno vedenje o načinu, kako razred uokvirja in oblikuje vse izkušnje, ter vedenje o določenem položaju, ki ga zavzemamo v razredni strukturi. Treba se je opomniti, da cilj našega boja ni niti buržoazno priznanje niti uničenje buržoazije kot take. Gre za uničenje razredne strukture – strukture, ki škoduje vsem, celo tistim, ki od nje materialno profitirajo. Interesi delavskega razreda so interesi vseh, interesi buržoazije so interesi kapitala, ki niso nikogaršnji interesi. Naš boj mora biti usmerjen v izgradnjo novega in presenetljivega sveta, ne v ohranjanje identitet, ki jih je oblikoval in popačil kapital.

Moramo se (ponovno) naučiti izgradnje tovarištva in solidarnosti, namesto da s pomočjo obsojanja in zlorabe opravljamo delo kapitala.

Če se to zdi grozeča in zastrašujoča naloga, je to zato, ker je. A že zdaj se lahko začnemo ukvarjati s številnimi prefigurativnimi dejavnostmi. Pravzaprav bi takšne dejavnosti lahko presegle prefiguralnost – lahko bi zagnale krepostni krog, samoizpolnjujočo prerokbo, v kateri bi bile demontirane buržoazne oblike subjektivnosti in zgrajena nova univerzalnost. Moramo se (ponovno) naučiti izgradnje tovarištva in solidarnosti, namesto da s pomočjo obsojanja in zlorabe opravljamo delo kapitala. To seveda ne pomeni, da se moramo vedno strinjati – nasprotno, ustvariti moramo pogoje, v katerih lahko pride do nestrinjanja brez strahu pred izključitvijo ali izobčenjem.

Zelo strateško moramo razmišljati o uporabi družabnih omrežij – nikoli ne smemo pozabiti, da je kljub egalitarizmu, ki ga družbenim medijem pripisujejo libidinalni inženirji kapitala, to trenutno sovražen teritorij, ki je namenjen reprodukciji kapitala. Vendar to ne pomeni, da ne moremo zavzeti teritorija in ga uporabljati za namen proizvajanja razredne zavesti. Iztrgati se moramo iz »debate«, ki jo nastavlja komunikacijski kapitalizem, s pomočjo katere nas kapital neprenehoma spodbuja k sodelovanju v družbenih medijih, in se opomniti, da smo vključeni v razredni boj. Cilj ni »biti« aktivist, temveč pomagati delavskemu razredu, da se aktivira – in transformira samega sebe. Izven vampirskega gradu je mogoče vse.

—

(CC BY-NC 4.0)

Članek je bil prvič objavljen v časopisu The North Star 22. novembra 2013. Ironično, a pričakovano je tej prvi objavi eseja Izstop iz vampirskega gradu pred skoraj osmimi leti sledil val ogorčenja in neodobravanja tistih, ki so se v Fisherjevem besedilu prepoznali. Večina odzivov je namreč izhajala iz prav tistih tendenc, ki jih esej kritično obravnava, ki torej izpričujejo osnovno nerazumevanje in ignoranco problema ter se zatekajo k osebni diskreditaciji in obsodbi. Toda čas je tu vsekakor na strani Fisherjevih argumentov. Manj kot desetletje pozneje ima ta fenomen, ki je medtem še bolj eskaliral, v angleškem jeziku že uveljavljeno poimenovanje – #cancelculture (kultura odpovedi) in je zaradi razvpitosti postal znan širši javnosti, ne zgolj levičarskim spletiščem. V tej luči je lahko esej še bolj relevantno izhodišče za ponovni razmislek o tem, kako kulturni vzorci nastajajo na podlagi bolj prikritih razrednih nasprotij. 

Prevedel in opombo napisal: Mišo Mićić