Jaz, čistilka

Poleti sem nenadno nehala sodelovati z enim od delodajalcev, za katerega sem novinarska dela opravljala preko študentskega servisa. V uvodnem valu občutij me je zajelo razočaranje – predvsem nad seboj, češ da so me odrezali, ker nisem dovolj delala, ker se nisem dovolj izkazala in ker nesporazume, v katerih je dobro ostati hladen in zbran, končam v solzah. V svoji (zdaj že klasični!) maniri sem se zavlekla domov in pod mamino perutjo ponavljala, da na slovenskem trgu dela delodajalci vse težje dobijo usposobljene delavce, mene pa so ne glede na to odslovili. Polom.

Kmalu je nastopil drugi val občutij, ki je udaril še bolj naglo; prišel je, ko se prvi še ni uspel docela umakniti. Nekaj dni sem hlastala za zrakom. Kaj pa zdaj? Kaj boš storila? Kako naprej? Navadno se pridušeno muzam, ko ljudje rečejo, da tistega, kar se je obetalo, niso slutili. Vedno znova si mislim, da moraš biti neumen ali pa vsaj hudičevo zaslepljen, da na zaustavitve, ki bi utegnile priti, niti ne pomisliš. Zdaj pa se mi je lastna zaslepitev zgodila v trenutku največje suverenosti, ki je zrasla na uspešno končanem dodiplomskem študiju in besedah bralcev, da mojim besedilom zaupajo in da me radi berejo. Čista komedija.

Delo so oglaševali kot kratkotrajno in občasno. Čistila bom, sem si mislila, in ne bom se sekirala.

Stara sem 24 let, trenutno pa se pripravljam na drugi letnik magistrskega študija, zaradi katerega sem se iz Haloz preselila v Ljubljano. Vedela sem, da bodo izzivi – ob nekoliko okrnjeni samopodobi – po prekinitvi sodelovanja nastopili predvsem v finančnem smislu. Ker redno sodelujem še z drugim slovenskim časnikom in ker plača ob uri kaplja vsak mesec, situacija ni bila urgentna. Se pa je v nabiralniku kmalu pojavil »taveliki« račun za stroške stanovanja, treba je bilo poravnati najemnino, plačati dohodnino – ki si jo kot študentka nakopljem prav zaradi rednega dela preko študentskega servisa –, tu in tam je treba v trgovino, v ozadju pa je tlela tudi želja po dopustu.

Na spletni strani študentskega servisa sem izkopala oglas in začela delati kot sobarica v enem od ljubljanskih hotelov. Delo so oglaševali kot kratkotrajno in občasno.

Čistila bom, sem si mislila, in ne bom se sekirala. Basta.

Samo slušaj i gledaj

Začela sem konec julija. Poklicala sem na navedeno številko in vzeli so me brez razgovora – primerna sem bila že zato, ker sem bila pripravljena. Mirela*, vodja sobaric mi bo pokazala, kako se kaj naredi, so mi povedali. Sledila sem ji, se predstavila, poklicala me je srećo in bila sem njena. Ljubkovalnico mi je nadela zato, ker se tamkajšnje delavke stalno menjavajo in si kot vodja težko zapomni vsa imena – to je pač univerzalni poziv. Ne glede na to sem začutila neznansko naklonjenost. Ne le zato, ker je bilo srećo, srećo slišati skoraj brez predaha, ampak tudi, ker je bil ton, s katerim je besede izrekla vedno znova, čista toplina. Mirela me je poleg pospravljanja uporabila še za izvoščka – prinašala sem ji stvari, ki bi jih lahko brez težave, tako se mi je zdelo, dosegla sama (včasih sem z drugega nadstropja po njenem klicu pritekla zato, da sem ji podala metlo, ki je stala tri metre od nje). Morda je pri topli naravnanosti šlo za manipulacijo in morda se tako razumevanje zdi celo nekoliko patetično. Vendar tega nisem dojemala na tak način. Tega še zmerom ne dojemam na tak način.

Za največjo umetnost se je izkazalo zategovanje rjuhe na robovih postelje. Pa ne zato, ker bi se mi zdelo, da tega ne zmorem, ampak ker se je to zdelo Mireli. Preden je dovolila, da poskusim sama, mi je svojo tehniko zategovanja pokazala vsaj šestkrat. Gledaj, slušaj Mirelu, samo slušaj i gledaj. Tudi zavese je treba odgrniti z občutkom, me je naučila. Za mano je pregledala vsako polico, s katere sem pobrisala prah, in me opozorila, če sem kaj zgrešila. Občasno me je jezilo, da dela jedrsko fiziko iz vsakega majhnega opravila in takrat me je začel srbeti nos (ko mi na tak način pregledujejo novinarska besedila, niti ne trznem; zdaj pa se mi je to nenadoma zdelo blazno pretiravanje). Pozorno mi je kazala, kako se oblači jastuk, zaboga, saj blazine preoblačim od otroštva, sem rjovela navznoter.

Samo gledaj, samo gledaj

Čeprav sem se večkrat ponudila, da lahko poleg spalnih prostorov samostojno očistim tudi kopalnice, mi tega dela ni zaupala, obenem pa je bilo tudi od zgoraj naročeno, da študentom tega ni treba delati. Češ da gre za naporno delo, odvrne. Prvi dan so bili recimo presenečeni že ob trditvi, da sem pripravljena prevleke ne le slačiti, temveč tudi oblačiti! Že sama ideja, da bi odeje slekla in oblačenje prepustila drugi sobarici, se mi je zdela bizarna.

Kopalnice, ki jih ne zaupajo študentkam, sobaricam vlivajo občutek, da je nekaj samo njihovo in da so – nezamenljive.

Z ozirom na polemiko, ali sem delo pripravljena opraviti v celoti, se mi je zdelo, da zaposlovalci za sobarice skrbijo, da nanje gledajo z veliko razumevanja. Po mojem občutku je bil Mirelin osrednji problem to, da ima s sodelavko Fatimo malce toksičen odnos (ter da si ženski v igrivem »maščevanju« po tihem in podmuklo izmikata čistila). Vendar pa se je med pogovorom izkazalo, da – čeprav študentsko delovno silo dobijo s težavo – obstaja ogromen prepad med obravnavo študentk in sobaric, ki nimajo študentskega statusa ter z njimi sodelujejo preko drugačnih angažmajev. Ne le zato, ker so plače nizke (ženske brez študentskega statusa so dobile na uro plačano 50 centov manj od mene, torej zgolj pet evrov), temveč tudi, ker jim je delo naloženo brez oklevanja (kopalnica je v njihovem primeru torej done deal). Če delo zavrnem jaz, študentka, tovor pade nanje. Ob nižjem plačilu in veliko, veliko višji starosti. Razloge za to, da določena opravila ostajajo v rokah sobaric, ki niso študentke, je sicer mogoče iskati tudi v tem, da je treba pri čiščenju kopalnice izkazati še večjo mero natančnosti, ki si jo človek pridobi z vajo. Gre torej za nadgradnjo, ki zahteva kilometrino, ta pa že v osnovi pripada tistim, ki imajo z delom več izkušenj. Določena dela, naj gre za čiščenje umivalnika ali poliranje ogledal, lahko (zaradi svoje zahtevnosti) utrjujejo občutek pripadnosti in vtis, da je posamezno opravilo v domeni izbranih; kopalnice, ki jih ne zaupajo študentka, sobaricam vlivajo občutek, da je nekaj samo njihovo in da so – nezamenljive.

Mireline prošnje, da ji podam metlo, so se ob obremenitvah, ki jih živi, nenadoma postavile v kontekst. Utrujena, priletna in zadihana je pri delu sicer še vedno hitra in okretna. Ruk cuk in jastuk je oblečen.

Zazdelo se mi je, da nekaj ne štima. Vendar so me – to je pomembno! – »skrbi« obremenjevale le nekaj sekund.

Ker sem bila nova in predvsem, ker sem bila plačana bolje, sem bila pač tiho.

Plačilo na uro se po nekaj tednih dela prevesi v normo, kar delovne dneve strne in postavi pod časovni pritisk, sem izvedela. Tudi to se mi ni zdel problem, ki bi me pretirano zadeval – tukaj ne bom dolgo, sem si mislila; le toliko, da zaslužim za najemnino ali za potovanje.

In bila sem tiho.

Sobarice za posamezne lastnike delajo leta in leta, pa jih ti ne zaposlijo. Oseba, stara krepko čez 60, lahko za lastnika hotela dela tudi več kot desetletje, vsak dan in s skoraj neobstoječimi dopusti, pa je ta ne zaposli. V takem primeru seveda obstajajo vsi znaki delovnega razmerja – s takim primerom sem se srečala in ni osamljen.

Na tako imenovani »čik pavzi« sem, ko so se ženske začele pogovarjati o dopustih in je ena od njih povedala, da brez prestanka dela že mesece, tudi naravnost povprašala, kako je to mogoče, ko pa je – glede na količino opravljenega dela – gotovo redno zaposlena. »Ne,« je strogo odgovorila na ta poziv, »nisem«. Da bo šefa prihodnji teden naposled prosila, če lahko dobi par prostih dni, ker več ne zmore, je zaključila.

Pri novinarskem delu sem pozorna na sistemske napake in na anomalije družbe, nanje prežim. Ko pa sem za trenutek bila z ljudmi, ki bi jim lahko stopila naproti, sem se odrekla raziskovalni poziciji. Bolje: odrekla se nisem le raziskovalni, temveč tudi etični drži. Zakaj?

Ob namigu, da je tako sodelovanje nenavadno in da gre morda celo za kršenje delavske zakonodaje, se taista oseba niti ne namršči oziroma celo popolnoma presliši moje besede. »Idemo dalje, djevojke, idemo dalje, moramo očistiti još deset soba«.

Bom spet tiho?

Jezik za zube

Pomisleke in skrbi je ovrgla domišljavost, ki je učinkovito prikrila tudi občutek, da vse ni v najlepšem redu. Na tej točki se je nemogoče izogniti ironiji in samoposmehu – v svojem novinarskem delu sem večkrat vstopala v odnose, kjer sem se pretvarjala, da sem ono ali tisto (brezdomka, prostitutka, priseljenka, pripadnica te ali one skupine). Zdelo se mi je, da skozi pripovedovanje teh zgodb z ljudmi delim bolečino in da to počnem etično. Kot sobarica pa sem, za spremembo, postala dejanski del skupine – v trenutku krize sem se odzvala vprašljivo, celo brezbrižno. Pomembna mi je postala lastna varnost, lastna dobrobit. Prepričana sem bila, da to, kar se dogaja drugim, ni moj problem; ne, da nisem želela tvegati, saj resnično tveganje sploh ni obstajalo. Ni se mi ljubilo govoriti. Pri novinarskem delu sem pozorna na sistemske napake in na anomalije družbe, nanje prežim. Ko pa sem za trenutek bila z ljudmi, ki bi jim lahko stopila naproti, sem se odrekla raziskovalni poziciji. Bolje: odrekla se nisem le raziskovalni, temveč tudi etični drži. Zakaj? Najbrž zato, ker sem bila zaradi osebnih okoliščin nad novinarsko vlogo razočarana (ne pozabimo, da so me odrezali). Češ da sem doživela svoj padec, ko padajo drugi, pa naj nastavljajo lastne roke, naj si ogulijo blazinice in si potem sami brišejo odrgnine. V sebi sem zaznala razdrobljenost in manko občutka za skupnost. Če je ljudem vseeno, ko crkujem za računalnikom, je tudi meni vseeno, da sobarice živijo tako ali drugače.

Položaja sobaric tudi nisem docela razumela (sram me je priznati, a morda sem se mu v prvih dneh dela po tihem celo posmehovala). Leta v drugih krogih so naredila svoje. Doma sem razmišljala o tem, kako smešne so sodelavke, kakšne banalne spore imajo, v trenutku nečimrnosti pa celo, da me nekega dne čaka nekaj boljšega in da je sploh čudež, da opravljam službo sobarice. Menda gre za nekakšen kompleks dvojne slovenske diplomantke, ki v hotelu čisti z Bosankami in Črnogorkami, ob totalni apatiji pa si naivno predstavlja, da ve, kaj je prav. Tudi z izkoriščanjem, ki ga človek po določenem času več ne opazi in se mu ne zdi nenavadno, se nisem mogla poistovetiti; zdelo se mi je, da se meni to ne more zgoditi. Zaradi razredne razlike, ki zaradi družinskega zaledja in obstoječe podpore vendarle obstaja – sem študentka, ne pa tudi priseljenka ali sezonska delavka – pa sem čutila, da to ni moj boj. Ker da sem tista, ki je v nižjem razredu le začasno in obenem tista, ki se v višji razred vrača z ekspresno hitrostjo.

Potem se je zgodilo nekaj neverjetnega. Dogovoriti se je bilo treba o plači, o kateri pri nadrejenih nisem upala povprašati, saj mi je bilo nerodno. Pozanimala se nisem niti glede tega, kdaj jo nakažejo. Mirela je zadrego opazila. Med pavzo je vprašanje zastavila namesto mene. Ko sem jo od strahu pred tem, da bom izpadla kot obupana reva, hitela ustavljati, mi je tiho rekla: »Jezik za zube, Klari. Plačati morajo do zadnjega centa.« Nisem se nehala upirati, češ da ni panike in da se s plačilom sploh ne mudi. »Ona je studentica i možda nema novca,« je pred vodstvom vztrajala Mirela.

Ko še malo pridobim na brzini, bom prava sobarica, je nadaljevala Mirela, in potem bomo delale skupaj. Rekla je, da moramo potegniti ‘jedna z drugom‘.

Zadeva se je razjasnila. Plačali so mi ob koncu tedna.

Ko še malo pridobim na brzini, bom prava sobarica, je nadaljevala Mirela, in potem bomo delale skupaj. Rekla je, da moramo potegniti jedna z drugom. Opazila sem močno enotnost znotraj ekipe, ki se (intimno gledano) med seboj niti ni najbolje razumela – te ženske med seboj ne prijateljujejo! Skupaj niso držale zaradi osebne naklonjenosti ali zaradi same sebe, temveč zaradi principa kot takega – opaziti je bilo odločenost, da dobiš povrnjeno tisto, kar si ustvaril s svojim telesom, ki je (v finančno podrejenem položaju) edino, s čimer razpolagaš. In da se, ko je treba, obnašaš kot šefica hotela, čeprav si samo čistilka. Morala sem torej počakati in dati jezik za zube, da je ona naredila red.

In potem se mi je za trenutek zazdelo, da prihaja čas, da jaz naredim red zanjo.

Ali govoriti? In če da – kako?

Obremenjevati me je začela misel, da o sobaricah nimam nobene pravice govoriti ali pisati, saj v to delo nisem bila prisiljena. Nočem si lastiti bolečine, ki ni moja, sem na precepu napisala urednici Disenza in strinjali sva se, da se je prisvajanju v samem izrekanju treba izogniti že v izhodišču oziroma ga je kot takega nujno prepoznati. Vendar te to ne odreši odgovornosti, da se ti o določenih vprašanjih – v katerih si morda celo soudeležen – ni treba izrekati.

Bolečine si torej ne lastimo in to še zmerom drži. Vendar pa je pripovedni vzgib bil od nekdaj izkaz želje po enovitosti življenja, v naši postmoderni dobi fragmentacije in razlomljenosti pa nam pripoved ponuja eno od najbolj stabilnih oblik identitete – individualne in skupnostne, piše Richard Kearney v O zgodbah. Ključna funkcija pripovednega spomina je sočutje, naj se to sliši še tako oglodano. In sočutje ni zmeraj eskapizem – prej je, kot je Kant zapisal v svojem opisu reprezentativnega mišljenja v Kritiki razsodne moči, način za identifikacijo s čim večjim številom soljudi, da postanemo del skupnega moralnega čuta. Da torej pridobim prav to, kar mi je manjkalo, ko sem delala v hotelu. Vprašanje je, kakšna je v tej situaciji vloga novinarke (pripovedovalke preverjenih zgodb), ki je obenem tudi čistilka. Če se tako imenovana kronika zadovolji že s tem, da poroča o sosledju dogodkov, si mora zgodba prizadevati za to, da v sicer brezciljno kronologijo vnese občutek perspektive in smisla; slednje je tisto, kar v novinarskih besedilih pogosto manjka. In prav kontekstualizirane zgodbe so tisto, kar bi morali pisati novinarji, ki so tudi čistilci. In novinarji, ki so samo novinarji.

Za cinizem sem premlada, vendar več ne verjamem v news novinarstvo, za katerega se zdi, da se vedno zaganja v tisto, kar je vroče, seksi in privlačno, naslednji dan pa na situacijo, ki jo je včeraj razglasilo za grozodejstvo, popolnoma pozabi. Podobno je bilo s sobaricami, ki so bile nekaj časa na tapeti, potem smo jih nenadno izpustili izpred oči. One zdaj še vedno rintajo po istem blatu. O izkoriščanju in težkih delovnih razmerah so za Tednik leta 2019 spregovorile čistilke iz elitnih ljubljanskih hotelov Union in Mons. Ženske so brez prostih dni nenehno delale po štirinajst dni ali tri tedne, dnevno so čistile po 12 ur in počistile tudi po 36 sob. Nadure so jim brisali, obljubljali so, da jih bodo zaposlili, a so jim iz meseca v mesec le podaljševali podjemne pogodbe. Ko je ena od njih zaradi izgorelosti zbolela, so ji delodajalci sporočili, da njenih storitev ne potrebujejo več. Novinarsko pokrivanje problematike se je končalo kmalu po začetnem poku. Nekaj jokavim zgodbam, ki jim je manjkal kontekst, in nizanju surovih informacij je sledila pozaba. Trmasto upiranje pripovedništvu v imenu redukcijskih modelov scientizma (in novinarske objektivnosti) se bo po Kearneyjevem prepričanju, ki se mu pridružujem, kmalu umaknilo zavesti, da zgodovinska resnica pripada narativnemu znanju prav toliko kot tako imenovanemu objektivnemu znanju. Pravo mero med obojim je seveda težko ujeti; tudi sama jo iščem. V obupu se pogosto zatečem v eno ali drugo skrajnost – pretirano navajam gola dejstva ali pa nizam osebne zgodbe in upam, da se bodo bralcev dotaknile. V tej dilemi je med novinarji zelo modno ovreči željo po objektivnosti, češ da dotični koncept itak ne obstaja. Sama pa temu navkljub menim, da je k objektivnosti treba stremeti. Ravno skozi objektivnost – ki je, paradoksalno, vedno subjektivno determinirana – žrtvam omogočimo, da se razbije monopol resnice (ki se je vzpostavil brez njih) in da si vzamejo pravico do lastne naracije. Ali z besedami Juliana Barnesa v A History of the World in 10½ Chapters iz leta 1990: »Vsi vemo, da objektivna resnica ni dosegljiva; čeprav to vemo, moramo kljub temu verjeti, da je objektivna resnica dosegljiva, ali pa moramo verjeti, da je 99-odstotno dosegljiva. In če ne moremo verjeti tega, moramo verjeti, da je 43 odstotkov objektivne resnice bolje kot 41 odstotkov. Moramo, kajti če ne smo izgubljeni, pademo v varljivo relativnost, enačimo različico enega lažnivca z različico drugega lažnivca, dvignemo roke, ker je vse tako zapleteno, priznamo, da zmagovalec nima samo pravice do plena, temveč tudi do resnice.«

Jaz sem muško, jaz zmorem, jaz prenesem …

Zaradi statusa, ki ga zasedajo, so čistilke največkrat same svoje predstavništvo, same svoje sindikalistke. Čeprav je sindikat v osnovi zasnovan kot predstavništvo vseh delavcev, odvisnih od mezde, se je skozi leta v največji meri izkristaliziral kot organ za stalno zaposlene domače delavce, v Delo – Globalnohistorična perspektiva od 13. do 21. stoletja nazorno ugotavlja Andrea Komlosy. Interesom sindikalno organiziranih stalno zaposlenih so v praksi podrejeni interesi migrantov, prekarcev in sezonskih delavcev, ki pogosto ne pridejo do članstva (posledično pa praviloma spadajo med neorganizirano delovno silo). Prekarni in neredno zaposleni, denimo sobarice, so iz skupnosti izključeni že zaradi svoje pripravljenosti, da delajo za nižjo plačo, saj s tem spodkopavajo pogajalsko moč organiziranega delavskega gibanja oziroma tvorijo nelojalno konkurenco.

V družbi ljudi, ki delajo v enakih razmerah, se tudi odsotnost stalne zaposlitve čez čas neha zdeti kot kaj zelo tragičnega.

Ob tem je na primeru priseljenskih ženskih sobaric vredno omeniti še kombinacijo prikrivanja spola, socialnega položaja in etnične pripadnosti, ki se na trgu dela prevede v neenak dostop do različnih poklicev in delovnih razmerij, pa tudi v hierarhične stopnje vrednotenja dela. Jezik okolja je v tem smislu izredno pomemben in tudi problematičen – v hotelu sem spoznala žensko, ki je Sloveniji šele od začetka letošnjega leta ter ima dva šoloobvezna otroka. Slovensko ne govori, je pa izredno zagreta za učenje – med pospravljanjem sva najprej začeli z besedami, ki označujejo predmete, ki so naju obdajali: metla, vedro, okvir, steklo, šipa, okno, sesalec. Nadaljevali sva s predlogi in vezniki. Vsakič, ko sem ji besedo povedala, si jo je tiho zašepetala in jo nato povedala naglas. Kot sobarica je začela delati, ker kljub trgovski izobrazbi ne dobi službe v trgovini (kar je s stališča delodajalca, ki išče slovensko govoreče prodajalce, seveda razumljivo). Vendar pa se je težko izogniti misli, da je oseba s tem potisnjena v kot – tečaja slovenščine se zaradi različnih razlogov ne udeleži (eden od osrednjih je, pravi, pomanjkanje časa; v popoldanskem času opravlja neplačano gospodinjsko delo in skrbi za otroke), prav tako pa se jezika okolja ne more naučiti v okolju, saj je v službi združena skoraj izključno z osebami, ki jezika ne znajo. Da si Bosanka, ne bih mogla ništa naučiti od tebe.

V družbi ljudi, ki delajo v enakih razmerah, se tudi odsotnost stalne zaposlitve čez čas neha zdeti kot kaj zelo tragičnega. Pogodbe o delu, ki določajo storitev in plačilo mezdnega dela, so sicer poznali že zdavnaj; glinene tablice starih vzhodnih kultur denimo pripovedujejo, koliko so bili plačani zidarji palač in templjev, spomni Komlosy. Da so pogodbe postale prevladujoča oblika dogovora o storilnosti, je povzročilo povečanje plačane pridobitne dejavnosti zunaj doma. In kaj nenazadnje omogočajo? Razmerje, do katerega je prišlo zaradi socialne neenakosti (lastnik kapitala nasproti lastniku lastne delovne sile) se z njimi preobrazi v stanje, v katerem neenaka partnerja s prostovoljno sklenjeno pogodbeno vezjo postaneta formalno enaka, dodaja. V teoriji se zamegli dejansko neravnotežje moči. Rekli pa bi lahko, da je – če je pogodba sicer sestavljena, a ne omogoča nobene varnosti – to izigravanje obstoječega regulacijskega sistema (na primer s prenašanjem delovnih nalog na neodvisne in pogodbene delavce ter na delavce, zaposlene za določen čas, ki jih ne varuje kolektivna pogodba). Taka praksa se je povečala z neoliberalnim preobratom v 80. letih 20. stoletja, ki je pripravil teren za socialno in delovnopravno razgradnjo. Kar vidimo danes, so poglabljajoče se posledice.

Fizično delo – četudi v očeh družbe pogosto dojeto kot manjvredno – je lahko tudi statusni simbol, ki delavčev položaj ovije v nekakšen celofan sprejemljivega.

Fragmentacija delovnih razmerij in negotovost sta skozi čas pripeljali do individualizacije in izolacije delavcev, ki smo jima priča. To je občutiti v vseh segmentih dela. Osamljenost ob izkoriščanju se zdi še hujša (a bolj zakrita) v primerih, kjer se posameznik z delom močno identificira. Samoidentifikacija z delom in skozi delo preprečuje, da bi človek dejansko uvidel, da je izkoriščan (omenjeno so, zlasti v tako imenovanih kulturnih in kreativnih industrijah, kjer je človekovo ustvarjalno izražanje hkrati tudi poklic, intenzivno raziskovali že v 70. letih). Goran Lukić, vodja Delavske svetovalnice mi je nekoč razlagal o gastarbajterjih in voznikih tovornjakov. Opaža, da obstaja nekakšna mačistična povezava med človekom in težkim delom, ki ga opravlja; češ jaz sem muško, jaz zmorem, jaz prenesem. Fizično delo – četudi v očeh družbe pogosto dojeto kot manjvredno – je lahko tudi statusni simbol, ki delavčev položaj ovije v nekakšen celofan sprejemljivega.

Status takega dela se je s časom sicer spreminjal. V grški polis je ročno delo veljalo za opravilo, ki so ga izvajali kmetje, dninarji in sužnji, svobodni meščan se je od njih ločil po tem, da ni niti delal niti posloval, pač pa se je izobraževal in sodeloval v političnem življenju. Rimsko cesarstvo je delo nadalje pojmovalo kot trpljenje in muko, ki ju morajo ljudje prenašati skupaj z izgonom iz raja (tako interpretacijo je nadgrajeval božji blagoslov, ki je vsako delo preobrazil v služenje bogu). Kmalu pa se je v zgodovini izoblikovala še ideja o ustvarjalnem delu, ki je temeljila na povezavi med človekom, orodjem in naravo. Človekova izpolnitev je bila v tem, da je s svojim znanjem in s pomočjo orodja obdeloval surovino in se s tem potrjeval kot človek. In zdaj smo tukaj. Delo je blagoslov, užitek in trpljenje, vse obenem. Če samoidentifikacija doseže točko, ko delo upravičuje človekov obstoj in če posameznik samospoštovanje dosega samo še skozi njega, je lahko padec na rit (denimo v obliki odpuščanja) zelo boleč in celo usoden. Govorili bi lahko o toksični samoidentifikaciji, ki prežame življenje in sodoloča sodobno delavsko kulturo.

Študenti kot nelojalna konkurenca

Prehod od razmerij, ki so v osnovi bazirala na zaupanju, k pogodbenim pravnim razmerjem, je socialni položaj delavcev torej izboljšal le na videz. Bistvena kritična točka je, trdi Komlosy, da se je enakost pogodbenih partnerjev, ki so jo s tem dosegli, enačila s socialno enakostjo. Zamegli se torej prisilnost razmerja, ki je rezultat delavčeve ločenosti od produkcijskih sredstev in ki delavca pripravi do tega, da prostovoljno sklene pogodbo o delu. Ta površinska »prostovoljnost« tudi zmanjšuje možnost, da bi delavec lahko povnanjenje svojega dela in preobrazbo uporabne v menjalno vrednost dojel kot izgubo. V konkurenčnem okolju obstaja nevarnost, da bo to rezultiralo v izredno negotovem življenjskem položaju delavca, ki ga – ob odsotnosti sindikata – okoliščine ženejo k temu, da skrbi izključno zase in da se odreče skupnostni solidarnosti – kot jaz v vlogi sobarice. V tem smislu se lahko obrnemo tudi k študentom, ki s svojim delom tičimo v nekakšni sivi coni. Ker nismo prekarci per se, našega položaja nikakor ne gre primerjati s položajem čistilk (tudi naše dajatve državi so neprimerljivo nižje). Študentsko delo – ko se študent ne udejstvuje na področju svoje stroke – obenem predstavlja nelojalno konkurenco nižje kvalificiranim delavcem, ki že v osnovi nimajo možnosti opravljati zahtevnejših ali bolj specializiranih del. Po drugi strani pa smo tudi mi poceni delovna sila, študentska napotnica pa ne zagotavlja ohranjanja delovnega razmerja in ne ponuja nobenega garanta, da bomo lahko z delom nadaljeval tudi jutri ali pojutrišnjem.

Možnost, da študentski delodajalci odslovijo mene, je torej veliko večja od možnosti, da jaz odslovim njih. In ravno s tem se je začela zgodba o meni – čistilki.

Danes si, jutri te ni

Lukićeva Delavska svetovalnica ima v tem času kopico dela, telefoni pa zvonijo skorajda neprenehoma. Dejstvo je, da je takih organizacij pri nas premalo, podobno šibko kot predstavništvo prekarcev in migrantskih delavcev pa je tudi predstavništvo študentov. Sama se ne čutim pripadna nobenemu študentskemu gibanju, saj menim, da v glavnini temeljijo na floskulah, da prepogosto relativizirajo glede na siceršnjo politično garnituro ter da se v nemoči zatekajo k jokavosti in čustvenim izlivom. Podobno stanju v novinarstvu, torej. Na tem mestu moram spomniti na besedilo Marije Jeremić (pred tedni objavljeno na Disenzu), v katerem avtorica piše, da je ideja, da smo študenti ena sama homogena skupina, lažna. Njene besede ne bi mogle biti bolj točne. Taka ideja preprečuje trdno gibanje katerekoli od podskupin. »Homogenost družbene skupine je enotnost glede na interes. Težko je trditi, da imajo hčerke in sinovi višjega razreda, ki se jim ni treba preživljati preko študentskega servisa, isti interes kot študentski delavci, ki študentski servis potrebujejo kot glavni vir dohodka za preživetje,« navaja. Temu dodaja, da lahko organizacija izredno heterogene skupine ljudi, ki ima celo nasprotujoče si interese, pripelje samo do plehkega aktivizma pod splošnimi gesli. Ravno temu smo bili priča tudi med zaprtjem fakultet, k situaciji pa ni pripomogla niti (milo rečeno) splošna in površna oskrba študentov med epidemijo – vsi smo dobili po 150 evrov; dobili smo jih tisti, katerih dohodek se ni zmanjšal, tisti, ki sploh ne delajo, in tisti, katerih dohodek se je v tem času zmanjšal za sto procentov.

Moje razočaranje nad izgubo študentske službe se je s tedni poleglo, a še vedno ni docela izginilo. Izkušnja mi je dala misliti, kako izjemno zamenljivi smo že kot študenti, bojim pa se, da se bodo prave »igre lakote« začele šele kasneje v službenem življenju. Mirela je s svojo akcijo pokazala, da lahko mladika skupnosti vzbrsti tudi v zares neugodnih razmerah – zame (in za vse, ki še pridejo) se je postavila v trenutku, ko sem se čutila nemočno in prestrašeno. Čistilka je s tem prevzela funkcijo sindikata, delavskega inšpektorata, študentskega servisa in drugih organov, ki naj bi človeku pomagali pri reševanju podobnih zagat in mu branili hrbet. Mirelino vprašanje šefu, kdaj in kolikšna bo moja plača, je bilo seveda samo najbolj oprijemljiva in konkretna oblika zagovorništva. Tisto tiho sporočilo, da tega ne dela iz koristoljubnosti – v zameno sem ji navsezadnje lahko ponudila le pomežik in zadržani hvala –, temveč iz občutka, da smo ekipa in da moramo potegniti skupaj, pa mi je po (pre)dolgem času vlilo občutek, da sem del skupnosti.

*Imeni sodelavk sta spremenjeni zaradi varovanja zasebnosti.

—

Foto: Marco Verch, Flickr