K socialističnemu minimalizmu

Levo-desni politični spekter je pogoltnil vsakršno kompleksnost sodobnega življenja, sploščil vsa politična, ekonomska, družbena in kulturna stališča na kontinuum, ki služi kot zmogljivo ideološko orodje neoliberalnega centra. Včasih je to očitno, kot denimo takrat, ko The New York Times opisuje tako Bernieja Sandersa kot Elizabeth Warren kot »zelo liberalna«. Toda obstaja še nešteto drugih načinov, ki pričajo o tem, da je ta spekter zmeden in nejasen ter da v končni fazi spodkopava razumljiv politični diskurz.

Povsem možno je, da preprosto nimamo izoblikovanega mnenja o številnih vprašanjih, ki nam jih mediji predstavljajo kot izjemno pereča. Pravzaprav gre pri tem lahko za načelno stališče.

Ena izmed pasti za levico je, da »spektralna miselnost« spodbuja neke vrste maksimalizem v konceptualizaciji tega, kaj dejanska oznaka »lev(ic)a« pomeni. Obstajajo torej »leva« stališča o ekonomski redistribuciji, priseljevanju, (družbenem) spolu, policijskem nadzoru, družini itd. in biti »na levi« pomeni zavzemati vsa ta stališča. Seveda potekajo tudi odprte razprave o tem, kakšna naj bi bila leva stališča glede določenih vprašanj, toda večina udeležencev teh razprav pozna najpogostejša leva stališča in jih jemlje kot reprezentativna. Medtem se heterodoksna stališča označujejo – običajno z izdatno mero zajedljivosti – kot bolj »konservativna«.

Ena izmed zares podivjanih patologij sedanjega trenutka je, da v praznini, ki jo je ustvaril levi maksimalizem, vznikajo celotne publikacije – »ekonomsko leve, toda kulturno desne« izpostave, ki veselo združujejo disidentske levičarje ter prijatelje Petra Thiela. Spektralna paradigma tudi v tem primeru zamegljuje ustrezno kritiko: težava ni v tem, da nova desnica zavzema konservativna stališča o vprašanju X ali pa da ponavlja DeSantisova natolcevanja o wokeizmu, temveč da kot rešitev (Ahmarijev delavski trumpizem, Lindova nova protielitistična koalicija, Cassova sektorska pogajanja) prodaja meglo. Če bi šlo preprosto za to, da zavzemajo družbeno in kulturno zmerna ali konservativna stališča, a so pri tem ekonomsko progresivni, jih pač ne bi motile oznake (levičar, socialist itd.) za ekonomske ideje in politične tradicije, ki so jim vidno naklonjeni.

Tudi ta tendenca odraža maksimalizem, na katerega se odziva. Gre za »zdravorazumska« (večinoma desnosučna) stališča o družbenih vprašanjih, ki jih agresivno brani pred absurdnimi izjavljanji »salonskih levičarjev«. Z obeh strani nas torej ščuvajo, da usvojimo »pravilna« stališča glede čisto vseh mogočih vprašanj pod soncem, kakor da politični uspeh zavisi od zmožnosti množic, da se vključijo v »diskurz« kot samozaverovani podcasterji (ena izmed nevarnosti »populističnega momenta« je vse več nišnih medijskih vsebin namesto političnega organiziranja).

Ljudje se očitno zavedajo, da je njihov um hudo obremenjen in teža tega bremena jih izčrpava … – Lukrecij

Na najbolj osnovni ravni maksimalistične prisile ustvarjajo najslabšo vrsto »političnih« ljudi, ki izpodrivajo normalne iz sodelovanja v politiki. Toda sodobni maksimalizem predstavlja posebno zagonetko zlasti za levico: cela vrsta stališč glede družbenih in kulturnih vprašanj – tako večinskih kot radikalno obrobnih pa tudi številnih vmesnih – je pripeta na bolj temeljen fokus na ekonomsko redistribucijo, pri čemer ekonomsko redistribucijo posledično prikaže kot zgolj eno vprašanje izmed mnogih ter omeji število tistih, ki lahko »ustrezno« podprejo to redistribucijo. To pa je očitno kočljiv položaj za gibanje, ki stremi k temu, da bi bilo od in za veliko večino ljudi.

Nekateri menijo, da se levica sploh ne bi smela ukvarjati z manjšinami, drugi pravijo, da je potrebno ravnovesje med manjšinami in večino – »dvema poloma politike demokratičnega socializma,« po besedah urednika Jacobina Shawna Guda. Nekateri drugi, člani tako imenovane »ultralevice«, se za zadeve zavzemajo preprosto zato, ker se jim to zdi prav, ne pa na podlagi njihove priljubljenosti v danem trenutku.

Je pa še ena možnost, ki je običajno ne izberemo zaradi strahu pred tem, da bi se znašli na napačni strani ali pa zaradi razumljive bojazni, da bi izpadli nepoučeni. Ta je, da preprosto nimamo do konca izoblikovanega mnenja o številnih vprašanjih, ki nam jih mediji predstavljajo kot zelo, zelo pereča. Poimenujmo to možnost »socialistični minimalizem«.

Dvomim, da veliko ljudi na levici dejansko misli, da je treba družine odpraviti, toda levičarske publikacije brez zadržkov promovirajo odpravo družine kot take.

Vzemimo na primer vprašanje družine. Dvomim, da veliko ljudi na levici dejansko misli, da je treba družine odpraviti, toda levičarske publikacije brez zadržkov promovirajo odpravo družine kot take. Kakorkoli obrnemo (in zavedam se, kako »niansirana« zna biti zevajoča vrzel med sloganom in navidezno »sržjo«), »odpravimo družino« levice ne predstavlja ravno v laskavi luči, zanosno ponašanje s tem sloganom pa spravlja v nenehno zadrego. A familizem Michaela Linda in družinska politika Gladdena Pappina sta enako trapasta poskusa zapiranja duha nazaj v stekleničko. Če sta to edini možnosti, je »ne, hvala« najpametnejši odgovor.

Kljub temu je mogoče, da socialisti izoblikujemo stališče o družini, ki se ne uklanja nobenemu izmed ekstremov, temveč dovoljuje znatnejšo širino v kontekstu osebnih preferenc in pripadnosti. Socialisti bi morali podpreti ustvarjanje pogojev, ki bi dovoljevali ljudem, da se ustalijo in imajo otroke, če si to želijo. Kaj to pomeni? Višje plače, nižje najemnine, kakovostne javne šole. Noben od teh pogojev ne spodbuja in ne vsiljuje nujno družinskega življenja ali njegove odprave. Kot je dejal Lenin o ločitvi, »pripoznanje pravice ženskam, da lahko zapustijo svoje može, ni povabilo vsem ženskam, da to tudi uresničijo!« Podobno velja, da če ponudimo ljudem možnost približka samohranilskega gospodinjstva, to še ne pomeni, da jih v to silimo. Kaj bodo ljudje naredili s pogoji, ki jim dovoljujejo preživljanje družine, vključno z izognitvijo ustvarjanju družine in eksperimentiranjem z novimi ureditvami za »skrb in osvoboditev«, je popolnoma odvisno od njih samih.

Za ta temeljni premik gre tudi v novi knjigi Cedrica Johnsona After Black Lives Matter: četudi je Johnson kritičen do Black Lives Matter in gibanja za »odpravo policije«, je glavna naloga njegove knjige premik fokusa razprave z del(ovanj)a policije na pogoje, na katere se policija odziva. Ravno te pogoje bi bilo treba »odpraviti«. Čeprav ima Johnson svoje poglede glede posebnosti policijskega dela v ZDA, je treba poudariti, da je široka paleta stališč o vlogi policije povsem kompatibilna s tem osnovnim načelom. Johnsonova knjiga bo gotovo vzbudila kritiško pozornost zaradi določenih trditev o današnjem stanju gibanj za rasno pravičnost, toda pozivu k »odpravi pogojev« ne bo mogel ugovarjati nihče, ki vsaj malo diši po levem.

Pri tem temeljnem socialističnem premiku gre za vrsto preusmeritve: »Stvar, ki si jo želiš, preprosto ne bo mogoča brez širše ekonomske redistribucije, ki zagotavlja kanček osebne varnosti za celotno družbo.« Večino časa ni prav nič seksi, ampak precej ponavljajoče. Razburja ljudi, ki so obtičali v spektralni miselnosti. Večino časa je tudi napačno razumljen: zmožnosti podpore družini se pripisuje podpora familizmu, »odpravi pogojev« odvračanje pozornosti od represivnih praks policije itd. A neizogibno je, da tako liberalci kot konservativci besnijo na socialiste, ki so (ali pa bi morali biti) ravnodušni spričo številnih napadov, ki prihajajo z obeh strani.

Louis Althusser je nekoč opisal materialističnega filozofa kot nekoga, ki »vedno lovi premikajoči se vlak«. Njegov tavajoči materialist je izurjen v diskurzu in zmožen razprave z najboljšimi, a se na koncu koncev ne obremenjuje z ideološko prtljago, temveč se je pripravljen učiti in nadaljevati v naslednjem mestu, kjer bo »videl, govoril, poslušal«. Karkoli si že mislimo o Althusserju, je v njegovi »filozofiji srečanja« nekaj, kar nagovarja zagato sodobne levice, ki je obremenjena s težo mnenj na družbenih omrežjih in je venomer v strahu, da bo izrekla pravo stvar, s pravimi besedami, v pravem trenutku. Socializem bi moral biti osvobajajoč, ne zgolj v svoji srži, temveč tudi v formi, in vendar ga sodobni maksimalizem hromi.

Čisto v redu je ne vedeti. V redu je biti negotov. V redu je, če nam kdaj pa kdaj preprosto ni mar. Ne zasluži si čisto vsako robantenje tudi svojega odgovora.

Čisto v redu je ne vedeti. V redu je biti negotov. V redu je, če nam kdaj pa kdaj preprosto ni mar. Ne zasluži si čisto vsako robantenje tudi svojega odgovora. To je v kontekstu stanja sodobne politike morda lahko videti kot moralna polomija ali zgolj izčrpanost, lahko pa je tudi načelno stališče. Bayard Rustin je nekoč artikuliral svoj načelni minimalizem z naslednjimi besedami:

Pravi radikalizem … se ne meri po stopnji glasnosti in žaljivosti ali pa po čistosti in lepoti retorike. Nasprotno, pravi radikalizem si prizadeva za temeljne spremembe z usklajeno, inteligentno in dolgoročno zavezanostjo … Očitno je marsikaj narobe s sindikalnim gibanjem, očitno je marsikaj narobe s temnopoltimi Američani; očitno je marsikaj narobe z belimi liberalci; očitno lahko najdemo napake, kamorkoli se obrnemo. Toda edina posledica neskončnega iskanja napak je ta, da se znajdeš v kotu z nekaj tistimi, ki so enako dobri in čisti kot ti. Onemogoča namreč izgradnjo političnega gibanja, ki bi bilo zmožno preusmeriti svojo pozornost na najbolj temeljno nalogo med vsemi – redistribucijo bogastva.

Socializem stavi na to, da bi moralo nešteto vprašanj, ki pestijo sodobno družbo, slediti bolj temeljni materialni neenakosti in družbeni nesvobodi ter da bo širša reorganizacija družbe odpravila nekoč neobvladljive stiske. Zagotovimo ljudem varnost in svobodo in rešili bodo svoje težave. V tem smislu gre za določeno vero v človeštvo. Čeprav nedvomno obstajajo razlogi za zasledovanje določenih družbenih ciljev vzporedno s tovrstno reorganizacijo, lahko marsikaj, kar je označeno kot »nujno«, postane postransko ali pa se vsaj reformulira kot nadaljevanje načelnih stališč, ki bi jih socialisti morali zavzemati.

—

Prevedel: Mišo Mićić.

Besedilo je bilo v izvirniku Towards a Socialist Minimalism objavljeno na Damagemag, ki v kratkem pripravlja tudi tiskano izdajo.

Benjamin Y. Fong je avtor nedavno objavljene knjige Quick Fixes: Drugs in America from Prohibition to the 21st Century Binge (Verso Books, 2023).

Prikazna fotografija: Jonas Schleske, Flickr.