Kaj lahko moški stori za feminizem?

Feminizem si pogosto predstavljamo kot kup histeričnih in sitnih žensk, ki zase zahtevajo nekakšne pravice. Še same ženske gledajo na deklarirane feministke kot na nadlogo, na pozornost iščoče težakinje. Zakaj se preprosto ne sprijaznijo z vlogo, ki jim jo je odmerila družba? Biti ubogljiva služabnica moškemu, njegovim potrebam in poželenjem? Uživati v prečudovitem patriarhalnem sistemu, kjer potrebe moškega prevladajo nad potrebami drugih?

To, za kar si dejansko prizadeva feminizem, je preprosto enakost, ne večvrednost žensk, kot trdijo mizogini. Ali ženske takšne enakosti vsaj na »zahodu« še niso dosegle? Morda, če se omejimo samo na priborjeno volilno pravico in na politike enakih možnosti, ki jih poznajo v nekaterih državah. Toda doma, v spalnici in na cesti se od žensk še vedno pričakuje, da opravljajo svoje spolno predpisane vloge. Organizirajo dom, skrbijo za otroke, zagotavljajo seks in dajejo čustveno podporo.

Žensk zato pogosto sploh ne dojemamo kot polnopravnih oseb, če niso nekako pripojene moškemu. Nezaželenega osvajanja moških se lahko znebijo, če na primer rečejo, da imajo partnerja. Skratka: ni pomembno, da jih takšno osvajanje ne zanima ali jim je nadležno. Samo če jih nekdo že »jebe«, bomo odnehali in priznali teritorialno pravico – drugemu moškemu. Ko delujemo na tak način, razčlovečimo žensko na raven lastnine. In mi, moški, bi se morali zavedati svoje vloge pri ohranjanju takšnega patriarhalnega sistema.

Kaj to pomeni?

Prvič, kot moški si moraš priznati, da si najverjetneje že bil storilec, podpornik patriarhalnega sistema. Morda ne aktivno, si pa skoraj zagotovo pasivno dovoljeval ženskam, da so ti stregle. Prav tako smo vsi, vsaj na neki točki v svojem življenju, promovirali patriarhat in v odnosih do žensk prestopili mejo, ki je one niso hotele prestopiti. Tlačili smo jih v vloge, o katerih sodimo, da so primerne za njih. Ne pomaga dejstvo, da nas je patriarhalna družba pritajeno naučila tako delovati, nas naredila za sostorilce in nato prisilila, da svoj sram zanikamo ter pometemo pod preprogo.

Ko sem bil še otrok, je moja mati občasno grozila, da nas bo – tri sinove in moža – zapustila, ker enostavno ne zdrži več.

Pogosto se tega niti ne zavedamo. Ko (in če) pa se zavemo, je težko ukrepati, saj je vendar lepo imeti osebno služkinjo. Takšno spoznanje je težko prebaviti. Vsakdo si rad domišlja, da je utelešenje kreposti in da v resnici ni takšen. Vendar zase vem, da nisem nedolžen. Tudi ti nisi, vendar moraš do takšnega zaključka priti sam.

Ko sem bil še otrok, je moja mati občasno grozila, da nas bo – tri sinove in moža – zapustila, ker enostavno ne zdrži več. Njene neskončne napore domačega dela (ob redni službi) sem jemal kot nekaj, kar so matere pač dolžne početi: biti sužnja svojemu možu in otrokom. Njena eksistenca je bila zvezana z nehvaležnimi moškimi, ki niso nikoli prepoznali njenega truda ali pa so ga odpravili z občasno kruto šalo, ko se je pritoževala. Šalo, ki je prikazovala mater kot histerično žensko, ki ne ve, kako dobro ji je v resnici.

Hotel sem seks in sem pri tem nežno vztrajal, dokler se pač ni vdala. Svojo potrebo sem vsilil sočloveku, čeprav ji ni bilo do tega.

Spominjam se tudi, kako sem imel raje, da je imela ženska svoje intimne dele obrite – za moje zadoščenje, ker me je pornografija učila, da mi to pač mora biti všeč. Kosmate ženske se, nasprotno, morajo spremeniti in se prilagoditi meni, moškemu, zaradi mojih lastnih inhibicij. Nekoč sem zavrnil prijazno in zelo simpatično žensko samo zato, ker ni bila gladka. Obreži, pobrij, depiliraj. Ampak jaz, jaz bom ostal kosmat, kot me je izoblikovala narava.

Ali ko sem nekega dne prišel domov in jokavo iskal emocionalno in fizično bližino svoje ljubimke. Hotel sem seks in sem pri tem nežno vztrajal, dokler se pač ni vdala. Svojo potrebo sem vsilil sočloveku, čeprav ji ni bilo do tega. Veliko let sem potreboval, da sem doumel, da morda tisto srečanje ni bilo soglasno. Še vedno ne vem, ali je bilo. Bila sva v razmerju, vendar to ne pomeni, da sem imel kakršno koli pravico do njenega telesa. Žensko telo je vedno izključno njeno. To se ne spremeni zato, ker je v partnerskem odnosu.

Težko je ozavestiti lastno transgresijo nad drugimi. Še težje si je to priznati, sprejeti in spremeniti. To niso nenavadne, naključne stvari, ki se redko zgodijo, temveč ogledalo družbe, v kateri živimo. Vgrajene so v samo bistvo tega, kar je naša patriarhalna družba. Kaj lahko torej ti, moški, narediš, da podpreš feminizem in pripomoreš k spremembam?

Ko te ženska vpraša, ali je lepa v svojih novih oblačilih, ji povej, da ne potrebuje moškega, da odobri njen videz. Moški nikoli ne vpraša, kakšen je videti, zakaj bi torej morala ona? To pa ne pomeni, da ljudem ne smeš dajati komplimentov in izkazovati pozornosti. Vendar ko iščejo tvojo pozornost in odobravanje, jim nameni več kot bežen “izgledaš lepo”. Povej jim: s tabo bi šel ven, tudi če bi bila oblečena v trenirko. Rad se družim s tabo, ker si navdihujoča in me fasciniraš. Samopodoba ne bi smela biti vezana na človekov videz, temveč na njegovo ljubeznivost in kulskost.

Ne pričakuj pohvale, ko kaj postoriš v gospodinjstvu. Ne zaslužiš si piškota vsakič, ko si sposoben opraviti najosnovnejše opravilo.

Ko ženska počne stvari, s katerimi se ne strinjaš, ne bodi moralističen, kot da so tvoji moralni principi nad njenimi. Če se sesuje zaradi svojih “slabih” odločitev, bodi ob njej, tako kot je bila tvoja mati ob tebi. In nikoli ne sodi dejanj drugih glede na to, kako se odražajo na tebi. Ljudje niso tu zato, da bi povečevali tvoj ugled v družbi. Samo tvoja lastna dejanja lahko pripomorejo k temu, kako te vidijo drugi.

Ko se nabere dovolj oblek ali posode za pranje, ne čakaj, da te dekle opomni, da moraš nekaj storiti. To moraš videti sam. Poleg tega ne pričakuj pohvale, ko kaj postoriš v gospodinjstvu. Ne zaslužiš si piškota vsakič, ko si sposoben opraviti najosnovnejše opravilo. Zanimivo je tudi, kako se, ko nismo kos kakemu gospodinjskemu opravilu, vrnemo nazaj k mamam. Ne pravim, da je v spoštovanju materinega znanja kaj inherentno napačnega, vendar jo prosi za nasvet zaradi spoštovanja do nje in ne zaradi prikladnosti. Namen šteje.

Če postanemo zavezniki feminističnega gibanja, lahko morda tudi mi, moški, nekoč prepoznamo in posledično ubežimo spolnim vlogam, ki nam jih predpisuje ta ista patriarhalna družba.

In nikoli ne domnevaj, da sta ženska in njeno telo tu, da služita tebi. Če ti namigne, da ji ni do intime s teboj, odnehaj in ne bodi zagrenjen zaradi zavrnitve. Če te zavrne, ne vztrajaj. Če ji nisi všeč, ji nisi. Glede tega ne moreš nič.

Če postanemo zavezniki feminističnega gibanja, lahko morda tudi mi, moški, nekoč prepoznamo in posledično ubežimo spolnim vlogam, ki nam jih predpisuje ta ista patriarhalna družba. Družba, ki je meni vcepila, da so čustva šibkost, da moram bolečino nositi v sebi, da je dotik človeka, kot je objem, neprijeten in da je vsaka spolna perverzija že sodoma in gomora. Lepo je to povzela prijateljica, ko je sarkastično in s slabim ruskim naglasom mojo »moškost« označila s »strong silent soviet man«.

Opomba: nisem načitan v feministični teoriji in kot bel moški, rojen v Evropi, imam v primerjavi z mnogimi privilegirano življenje. Čeprav sem že dolgo podpornik enakosti, sem začel dojemati razpon neenakosti v naši družbi v svojih poznih dvajsetih, tako da so moje razumevanje in izkušnje o temi omejene. Nadalje, ta članek je primarno namenjen ljudem, ki ne vedo dosti več o feminizmu, razen da ga znajo poimenovati, zato je morda natančnost žrtvovana zavoljo jasnosti.

—