Kaj počne ideologija?

Invektivna raba pojma

Tudi ob letošnji paradi ponosa se je, predvsem med tistimi, ki jih lahko klasično umestimo na desno polje političnega spektra, spet šušljalo o »ideologiji LGBT«, ki da naj bi prihajala v naše šole, v naše domove, v naša življenja. Ustvarjalci in ustvarjalke LGBTIQ Slovarja so pravilno zapisale, da je tovrstno poimenovanje namenjeno »zastraševanju ljudi in namernemu ustvarjanju moralne panike med njimi«. Vendar pa je njihovo ugotovitev mogoče razširiti in reči, da velja enako za vsakršno označevanje oseb kot »ideoloških«.

Za ideološke označujemo naše politične nasprotnike, naše sovražnike, tiste, za katere menimo – najsibo naše mnenje upravičeno ali ne –, da so nam nevarni, tuji, da škodujejo našim temeljnim interesom. Za desnico so tako ideološki tudi muslimanski begunci, ne pa denimo ukrajinski, saj imajo slednji enako krščansko kulturo in enak odtenek kože. Za nedesnico je ideološka desnica, ker zanika temeljne človekove pravice določenemu delu populacije in podpira ukrepe, ki krčijo prostor osebnih svoboščin ter – tukaj se že oglaša levičarska kritika – ogrožajo materialno varnost delavskih množic.

Podobno govorijo nekateri dnevnopolitični komentatorji in akterji o »ideoloških strankah«, »ideoloških vprašanjih« in o »ideoloških temah«, ki jih ne smemo odpirati, če hočemo Slovenijo popeljati v prihodnost, sprejeti konsenz, doseči »narodno spravo«, živeti v sožitju in tako naprej. Skupaj in složno, kajti ideologija razdvaja.

Ideološki so vselej le drugi, »mi« nikoli. »Mi« smo neideološki, racionalni, svobodni.

Koncept ideologije in njegove izpeljanke se v domačem javnem diskurzu pojavljajo zlasti kot instrumenti invektive – diskreditacije in denunciacije sovražnika. Ti, ki pripisujejo ideološkost drugim, zase menijo, da so neideološki, prav tako kot so Grki, ki so imeli tuje kulture za barbarske, o svoji sodili, da predstavlja edini steber razgledanosti in civilizacije. Invektivna raba pojma razume ideologijo kot nekaj, kar pripada nekomu in nečemu drugemu, nekaj, kar obstaja v umu naših domnevnih političnih sovražnikov. Ideološki so vselej le drugi, »mi« nikoli. »Mi« smo neideološki, racionalni, svobodni. Tako naseljuje v javnem diskurzu pojem »ideološki« isto semantično polje kakor sorodne invektive kot so »fanatičen«, »fundamentalističen«, »totalitaren«, »radikalen«, »ekstremističen«, skratka skrajen.

Ničta točka izrekanja

Po tej logiki je nasprotje ideologije kot čiste skrajnosti zmerna pozicija. V družbi, ki jo pesti dolgotrajna epistemska vojna, kar se je nemara še najbolj pokazalo med pandemijo covida-19, je težko ugotoviti, kaj je zmerna pozicija. Čeprav smo morda vsi nagnjeni k temu, da imamo za »zmerne«, »normalne«, »običajne« same sebe, je v perspektivi, ki je kulturni boj še ni povsem izkrivil, zlata sredina liberalizem. Liberalizem s primesmi antikomunizma in (deklarativnega) antifašizma je velika zmernost našega časa.

Ker je ideologija tisto, kar je ekstremno, skrajno, razume liberalna družbena misel samo sebe kot zmernost, zmernost pa kot neideologijo.

Ker je ideologija tisto, kar je ekstremno, skrajno, razume liberalna družbena misel samo sebe kot zmernost, zmernost pa kot neideologijo. Ideologije, je pisal Karl Manheim, eden velikanov klasične (meščanske) sociologije, »so neskladne z realnostjo«, in postanejo utopije, ko želijo »potrgati vezi obstoječega reda«. A medtem, ko je ideolog slep za obstoječe družbene krivice in nepravičnost, je utopist »slep za obstoječ red«, v katerem vidi zgolj »zlo«. Oba sta »slepa« in skrajna, ideolog in utopist sta zgolj nasprotni plati istega kovanca ideološke zaslepljenosti.

Med zlato dobo kapitalizma (1945-1973) je ameriški sociolog Daniel Bell utemeljeval, da so stare ideologije socializma, komunizma, fašizma izčrpane: »Na Zahodu obstaja danes okvirno soglasje med intelektualci glede političnih vprašanj: sprejemanje socialne države, zaželenost decentralizirane moči, sistem mešane ekonomije in političnega pluralizma. Tudi v tem smislu se je ideološka doba končala.« Za Bella so ideologi »grozljivi poenostavljalci«, konec ideologije pa mu pomeni predvsem »konec retorike o revoluciji«. Nenazadnje so revolucije nevarne, njihov cilj pa trganje zatiralskih okov dediščine. Kajti, kot beremo v 18. Brumairu, »[l]judje delajo svojo lastno zgodovino, toda ne delajo je, kakor bi se njim zljubilo, ne delajo je v okoliščinah, ki so si jih sami izbrali, temveč v okoliščinah, na kakršne so neposredno zadeli, kakršne so bile dane in ustvarjene s tradicijo. Tradicija vseh mrtvih pokolenj leži kakor môra na možganih živih ljudi.«

Da je meščanska družbena misel zaščitila v preteklost in tradicijo zakoreninjen kapitalistični status quo, je kot »ideološke« najsiloviteje denuncirala prav revolucionarne ideje. Liberalec, ki mu obstoječi liberalno-kapitalistični družbeni red pomeni neideološki apeks zgodovine, si ne more predstavljati večje skrajnosti od revolucionarne odprave tega reda in njegove nadomestitvijo z »ideologijo«. Za ideološko je tako označeno vse, kar ogroža obstoječi red – pri tem pa meščansko misel prav nič ne zanima, ali ga novo gibanje poskuša nadomestiti z nečim novim, z v prihodnost zazrto univerzalno emancipacijo vsega človeštva, kot so si to v teoriji in praksi zadala heterogena gibanja komunizma, socializma in anarhizma, ali z etnocentričnim getom-državo, ki so jo gradili fašizmi, potopljeni v izmišljeno in ponarejeno preteklost. Ker fašizem kljub svojemu deklariranemu govoru, da prinaša družbeno revolucijo, ohranja ekonomsko (materialno) bazo obstoječega kapitalističnega reda na način, da pušča privatno lastnino in izkoriščevalsko črpanje presežne vrednosti nedotaknjeno, predstavlja grožnjo predvsem za liberalne svoboščine nekaterih državljanov, nezaželenih, nepravih, nekonformnih, (napačno) »ideoloških«, ne pa za vladajoči razred kot tak. Zato kapitalistični razred dojema fašizem v primerjavi z dejansko revolucionarnimi idejami in gibanji anarhizma, socializma in komunizma kot manjše zlo. V najskrajnejšem primeru kapitalistični razred uporabi fašizem kot zasilno zavoro, ki s skvadrističnimi metodami iztiri vlak družbenega napredka preden ta zavije na pot dejanske politične in družbene revolucije. Največji ideolog je potemtakem levičarski »revolucionar«, zato ne preseneča, da si je Mannheim za svojo glavno tarčo in kot arhetip utopičnega ideologa izbral libertarnega socialista in revolucionarnega antietatista Gustava Landaunerja, Bell pa socialistična in komunistična gibanja ter stranke.

Naslednja stopnja samozavedanja doseže vrhunec, ko kot ideologijo prepoznamo tudi lastno politično idejnost: liberalizem. Tako smo naposled prispeli do zadnje postaje, ko ideologija postane vse. »Na nas je, da se odločimo, kakšne ideologije želimo podpirati v naši družbi: tiste, ki izključujejo in stigmatizirajo različne ljudi, ali tiste, ki vključujejo in soustvarjajo pogoje, da vsak_a od nas živi v skladu s svojimi željami in potrebami, pri čemer se spoštujejo meje, ki nam jih postavljajo pravice drugih.« Ideologija postane tukaj zgolj še sopomenka za vsakršno politično idejnost, prepričanja in vrednote. Tako učinkovito nevtraliziramo vse očitke o ideološkosti; te, s katerimi lahko mi očrnimo druge, pa tudi te, s katerimi drugi očrnijo nas. Vsi smo ideološki. Vse je ideologija.

Toda pojem, ki označuje vse, je vreden toliko kot nič. Definicija, ki vključuje vse, namreč sploh ni definicija. Takšen pojem je nesmiseln in neuporaben. Če naj ima pojem »ideologija« kakršnokoli analitično vrednost, mora pomeniti nekaj drugega kakor vse, kar se nahaja v glavah ljudi.

Obrambni nasipi

Najplodnejše nastavke za smiselno razumevanje ideologije je podala marksistična misel. Po njej je ideologija resda skupek nekih idej in predstav, toda takšnih, ki prikrivajo dejansko naravo delovanja sveta, družbe in ljudi. Namesto resničnih vzrokov in razlag zanje podaja izmišljene in zmotne: zgodovinsko je ideologija najprej obstajala kot religija, ki je izsanjala bogove, magične sile, duhove, z razvojem znanosti in upadom praznoverja pa je morala zgraditi elaborirane razlage o nastanku in delovanju kapitalistične družbene formacije. Primarna naloga vladajoče ideologije je namreč politično in moralno upravičenje vsakokratne obstoječe družbene ureditve, zaradi česar mora prikriti interese vladajočih razredov. Ideologija, zapiše cambriški sociolog John B. Thompson, je »pomen v službi moči«.

Krvavo in brutalno zgodovino evropskega kolonializma je kapitalistična ideologija nadomestila z zgodbo o pridnem, pametnem in delovnem Evropejcu.

Kapitalistične ideologije prikrivajo oziroma mistificirajo zgodovino izvora kapitalizma, ki ga politična ekonomija imenuje tudi prvotna akumulacija kapitala. Kot pojasni avtor Kapitala, razlaga kapitalistična ideologija izvor akumulacije kapitala »z anekdoto iz preteklosti. V davnih časih je bila na eni strani pridna, razumna in predvsem varčna elita, na drugi strani pa lenuharski postopači, ki so vse svoje in še več zaveseljačili. Tako se je zgodilo, da so si prvi nabrali bogastva, drugi pa nazadnje niso imeli nič drugega več prodajati kakor lastno kožo. S tem grehom pa se je začelo uboštvo velikih množic, ki še vedno, kljub vsemu svojemu delu, nimajo nič drugega prodajati kakor sebe same, in bogastvo maloštevilnih, ki neprenehoma narašča, čeprav so sami že davno nehali delati.« Nasprotno pa zgodovina priča o drugačni prvotni akumulaciji, saj »igrajo v resnični zgodovini veliko vlogo osvajanje, podjarmljanje, roparski umori, skratka nasilje«. Krvavo in brutalno zgodovino evropskega kolonializma, zasužnjevanja, pokoravanja, rasizma, črpanja naravnih bogastev Afrike, obeh Amerik in Azije, nepreštevnih umorov in pobojev ljudstev, je kapitalistična ideologija nadomestila z zgodbo o pridnem, pametnem in delovnem Evropejcu.

Po marksistični misli je »[z]godovina sleherne dosedanje družbe … zgodovina razrednih bojev«. Že pred pojavom kapitalizma je namreč obstajal odnos surovega izkoriščanja med dvema družbenima razredoma: nekdaj sta bila razredna antagonista »svobodni in suženj, patricij in plebejec, baron in tlačan, cehovski mojster in pomočnik«, s prehodom iz fevdalizma v kapitalizem pa sta mesti izkoriščevalca in izkoriščanega zasedla kapitalist in delavec, pri čemer izkoriščanje ne poteka več z golo fizično silo, temveč z ekonomsko prisilo in črpanjem presežne vrednosti, ki jo ustvari delavec. Podobno kot v preteklih zgodovinskih epohah fevdalizma in sužnjelastništva tudi v poznem kapitalizmu poteka boj med maloštevilnim razredom, ki ima v lasti (skoraj) vse, in veliko številčnejšim razredom, ki mora za svoje preživetje prodajati svojo delovno silo. Fragmentacija delavskega razreda na varno in prekarno zaposlene ter nezaposleno rezervno armado, njegovo lomljene po etničnih, nacionalnih in »kulturnih« frakturah, še nikakor ne pomeni, da je razredni boj prenehal obstajati. Zgolj to, da je delavski razred razdeljen, zlomljen, pasiviziran.

Ker je ideja razrednega boja kot dinamičnega zgodovinskega procesa subverzivna ideja, ki je nevarna statusu quo, jo kapitalistične ideologije ostro zavračajo. Namesto tega v nacionalističnih variacijah postulirajo kot subjekte zgodovine »večne«, primordialne nacije, boj med izkoriščevalskim in zatiranim razredom nadomeščajo z genocidnimi vojnami med narodi – te obstoju kapitalizma niso nevarne, najhujše posledice vojne pa nosijo ravno delavci vseh dežel – ali v liberalnih verzijah s sodelovanjem med narodi. Fašistično obarvane kapitalistične ideologije govorijo namesto o razrednem boju o mednarodni judovski zaroti ali o »zamenjavi belcev« (»white replacement«), pri čemer v svojem antisocialnem protilevičarstvu obujajo nacistični ideologem »judovskega boljševizma«. Tako realpolitična usmeritev kot kozmopolitsko-globalistična predpostavljata »spopad civilizacij«, kultur in religij, le da tam, kjer prva opazi golo tekmovanje sebičnih interesov držav, vidi druga možnost uspešne razrešitve v multikulturni kapitalistični družbi. Tradicionalizmom se kot ključna točka zgodovine prikazuje nespravljiv razkol med preteklostjo in prihodnostjo, zaradi česar napovedujejo »upor proti modernemu svetu«, ki uničuje tradicionalne patriarhalne vrednote; medtem ko liberalizem vidi rešitev ključnih družbenih problemov v socialnem dialogu in racionalnem ravnanju avtonomnih individualnih posameznikov, ki vstopajo v domnevno enaka svobodna razmerja na prostem trgu.

Kapitalistične ideologije mistificirajo tudi izkoriščevalsko in nesvobodno naravo dela. Kot naravno, normalno in povsem samoumevno se prikazuje družbeno (kontingentno) dejstvo, da morata posameznik in posameznica opravljati mezdno delo, če hočeta preživeti. Izbira med delom in stradežem se prikazuje kot svobodna izbira, najredkejše izjeme start-up podjetnikov, ki jim je v domačih garažah in s pomočjo kapitala staršev uspelo zagnati lastno korporacijo in tako postati del kapitalističnega razreda, pa se prikazuje kot pravilo in zgled, ki mu lahko sledi vsakdo, če je le dovolj ambiciozen, priden in delaven. Takšno ideološko podobo dela je mogoče (re)producirati le z zamolčevanjem neskladnih podrobnosti, da na primer večini posameznikov manjkajo sredstva za zagon podjetja, da nimajo potrebnih znanj in kompetenc ter niti možnosti za njihovo pridobitev, ali pa da njihov psihološki ustroj ni kompatibilen z zahtevano naravo dela. Marx je večkrat pisal o buržoaznem/kapitalističnem pojmovanju svobode, ki pomeni predvsem »svobodno trgovino, svoboden nakup in prodajo«, nikakor pa ne svobode pred ekonomsko prisilo in izkoriščanjem. V največji meri še vedno drži njegova opazka, da je edina delavčeva svoboda to, da se odloči, za katerega posameznega kapitalista bo delal, nima pa svobode, da ne bi delal za razred kapitalistov.

Liberalizem mistificira dejansko obstoječo neenakost ljudi z idejo lažne univerzalnosti, saj zmotno predpostavlja, da imajo v kapitalizmu vsi ljudje enake svoboščine in politične pravice, medtem, ko sta posameznikova svoboda in politična enakost dejansko odvisni od njegovega razrednega, ekonomskega položaja. V kapitalistični družbeni formaciji imata tako pripadnik kapitalističnega razreda kot pripadnik delavskega razreda vsak svojo svobodo, ki je omejena z njunim razrednim položajem. Zaradi razredne prikrajšanosti pripadniki delavskega razreda tudi ne razpolagajo z enako politično močjo in vplivom, ki izhajata iz ekonomskih virov, lobiranja, klientelizma, finančne podpore političnih kampanj in kupovanja storitev političnih elit, lastništva medijev ter drugih posrednih vzvodov, kar vse omogoča kapitalistična lastnina.

Če verjamemo, da so vzroki za slabšo kakovost življenja zatiranih njihove »slabe« odločitve, genska smola, pomanjkanje truda, nesrečna naključja ne biti na pravem mestu ob pravem času ali pa napačno astrološko znamenje, potem ni nobene potrebe, da bi kakorkoli spreminjali obstoječa izkoriščevalska razmerja.

Če je poglavitna zaposlitev vladajočih razredov »vpadljiva potrošnja« in »vpadljivo brezdelje«, kot je ugotavljal Veblen v svoji Teoriji brezdelnega razreda, in če delo kapitalista namesto njega opravljajo »nameščenci«, pa je delavski razred preživitveno odvisen od lastnega dela, medtem ko je njegov prosti čas namenjen počitku, regeneraciji od dela in pripravi na novo delo.« Še danes in celo v bogatih kapitalističnih državah z relativno dobro urejeno socialno varnostjo je zgolj za pripadnika kapitalističnega razreda možna svoboda od eksploatacije, od eksistenčne negotovosti, od vsakodnevnega obremenjujočega in pogosto nesmiselnega dela, od stresa, bolezni, poškodb ter duševnih težav, povezanih z delom. Kapitalistične ideologije se še posebej trudijo razvezati duševno zdravje od družbenosti in ga zamejujejo v strogo individualiziranih, osebnih in nepolitičnih okvirih. Duševne motnje in bolezni prikazujejo kot posledice posameznikovih slabih odločitev, za katere so si krivi posamezniki sami, ali nesrečnega žreba na genski loteriji, ki jo je pripravila narava. Prav tako so individualizirane in naturalizirane posledice slabše kakovosti življenja nižjih slojev delavskega razreda, prekarno zaposlenih ter brezposelnih in nezaposljivih, »prehranska revščina«, družbena izključenost, marginalizacija in ranljivost ter s tem povezana občutja inferiornosti, ponižanja in nemoči. Če verjamemo, da so vzroki za slabšo kakovost življenja zatiranih njihove »slabe« odločitve, genska smola, pomanjkanje truda, nesrečna naključja ne biti na pravem mestu ob pravem času ali pa napačno astrološko znamenje, potem ni nobene potrebe, da bi kakorkoli spreminjali obstoječa izkoriščevalska razmerja in ogrožali vladavino kapitalističnega razreda. Namesto spremembe človeštvu in naravi škodljive kapitalistične družbene formacije, bomo rane duha in telesa/narave neuspešno krpali z individualnimi in paliativnimi pristopi.

Parlamentarna demokracija, enakost in svoboda so ideološko obloženi pojmi, večni buzzwordi liberalizma. Nekatere kritike liberalizma, denimo fašistične ali avtoritarne, želijo odpraviti demokracijo, enakost in svobodo kot take, ter pomenijo nazadovanje. Pot naprej, k dejanski emancipaciji človeštva, pa kažejo tiste kritike, ki si prizadevajo obstoječo neenakost, nesvobodo in izkoriščanje, kar kapitalistična ideologija prikriva, nadomestiti z dejansko demokratičnostjo, z dejansko svobodo, z dejansko enakostjo. In kot pri vsakem potovanju, potrebujemo tudi pri tem markacije in orientirje – in natanko to nam daje kritična teorija ideologije.

—

Prikazna fotografija: Crusty Da Klown, Flickr