Kaj sploh hoče spol? Ljubezen, tudi za ceno razhoda

Ni prislovične beline papirja.

Razum melje na pogon čustev in kar hoče biti povedano, se spočenja s preverjanjem forme lastnega pisanja. Zaznavam oboje, negotovost in spremembo. Intima se naseli v psihi in notranjosti telesa, vse te prežame, začetek, trajanje odnosa, njegovo izzvenevanje.

Kljub novo vznikli želji biti razumljena, se me pisanje, mnogokrat označeno kot »komplicirano«, nekako trmasto drži. Vendar sedaj zmorem izreči, od kje mu izvor. Iz prepričanja, da so stvari, ki se jih da izraziti linearno in enoplastno, očitne na prvi pogled in preveč banalne za ubesedovanje.

Sintagmo »bralstvu prijazno pisanje« sem razumela in jo nemara še vedno razumem kot promocijsko geslo za družbeno nižanje standarda v umovanju. Očitno je, da ne zaupam niti izvorni misli, kako da se vse da povedati preprosto. Kaj pa poezija? Med ostalim ji, če citiram Andreja Ilca, urednika in vrhunskega poznavalca in zbiratelja poetskih »komadov«, zagotavlja kakovost prav tisti preostanek, pomensko zagonetni delec. Ali filozofa Gillesa Deleuza in Felixa Guattarija, pri katerih razumsko in čustveno tipamo za neko pogojno tako imenovano »instanco«, kjer se na neumljiv način križajo naše poti z živim in neživim bivajočim. Ali pa fizika osnovnih delcev, ob kateri zadnji decenij ali dva zamrgoli naša »ljudska« pamet, jo kot nestrokovnjaki_inje zares razumemo? Kakorkoli, ali tekom lastnih refleksij življenja in izkušenj ne postajamo v interpretacijah vse bolj pretanjeni_e, kompleksni_e, na občutljiv način razprti_e za besedje v upanju, da uspemo spraviti na plano ubesedene podobe tega, kar je?

Rada bi odprla nišo v dojemanju, tako da bi se skozi oddaljeni pogled izrisal mehanizem delovanja nezavednega.

Tako tudi sama na licu mesta v tem trenutku sestavljam z besedami podobe, posvečene ljubezni na nov, doslej še nedoživet način. Morda bo avtobiografska nota blažila vsaj prebiranje, če že ne pisanja. Predstavljam si, da bo sama tema in močno avtobiografski značaj povedanega bralko_ca kljub kompleksnosti opisane izkušnje podprl v razumevanju teksta. Konec koncev … in tudi to je zame novo – želim si biti razumljena, ne predstavljam si več, da je to, kar pišem, itak povsem prosojno za razumevanje.

Doletelo me je nekega avgustovskega dne, nedolgo po razhodu

Pogosto se spomnim na literariziran avtoetnografski zapis – po raziskovalnih pričevanjih pravzaprav na fikcijo – antropologa Carlosa Castañede, zlasti na opis prvega srečanja s pejotlom in tudi prve lekcije njegovega učitelja, naguala, čarovnika Don Juana, fiktivne osebe. Kar ne zmanjša povednosti anekdote.

Na leseni terasi koče sredi puščavskega ničesar se je Carlos Castañeda dobesedno kotrljal v alfa stanju, »ključu do nezavednega«. Nenadoma se je znašel na točki, kjer je lahko obmiroval in doživel popolno telesno in duševno ugodje pravega mesta. Že moment zatem je zaspal do jutra in nato se je začelo učenje.

Ugodju, udobju in pomirjenosti v občutku izpolnjenosti ali tudi dopolnitve nečesa po nuji sledi sprememba.

Kar me je doletelo, je prav tako sledilo šamanski matriki z vnašanjem absurdnega v vsakdanjost. Izza moje za bralko_ca drobne, vendar zame pomenljive intimistične izkušnje je namen. Rada bi odprla nišo v dojemanju, tako da bi se skozi oddaljeni pogled izrisal mehanizem delovanja nezavednega. V spominu, ki je sicer manipulativne narave, opazujem, kako točkovno prenica v polzavedno in nato zavestno.

*

Hitela sem spet-znati-biti sama. Nemudoma sem hotela na novo vzpostaviti domače fizične prostore v privlačne ambiente. Razpirali in zaljšali so se kotički in površine, z malimi potezami in zasilnimi intervencijami sem se v njih ponovno najdevala.

Da ne hitim preveč z želeno preobrazbo? Tako sem vase ponovno zasejala seme negotovosti.

Bila je klasična scena heterorazmerja, ko te človek čaka v avtu, ti pa nervozno opravljaš še zadnje reči, denimo dolivaš vodo v skodelico za mačka in v vrč za psa, zapiraš okna, ker se zbirajo težki oblaki.

Med brisanjem prahu sem se z občutkom dotaknila poldragega kamna, vdelanega v prstan.

Labradorit sem dobila v dar, varoval naj bi me pred nezgodami, tako da bi videla izza koprene vsakdanjosti. Na kamnu je manjša raza, storjena, ko sem nekega dne v naglici odpravljanja iz malomarnosti zadela ob rob železne kaminske peči. Bila je klasična scena heterorazmerja, ko te človek čaka v avtu, ti pa nervozno opravljaš še zadnje reči, denimo dolivaš vodo v skodelico za mačka in v vrč za psa, zapiraš okna, ker se zbirajo težki oblaki … včasih tudi v zadnjem hipu zlagaš pravkar oprano perilo iz pralnega stroja, da ne bi bil predolgo obtežen … Tvoja nujna dela pred odhodom od doma nato postanejo vir prepira in se v gostilniškem žargonu moškega pretvorijo v domnevno lepotičenje in prav tako domnevno spolno zaznamovano motoviljenje. Ob tem niti ni nujno, da je tvoj človek »po naravi« odporen proti gospodinjskemu delu.

Kakorkoli, pospravljanje in preurejanje stanovanja se je na ta dan, drugi četrtek v avgustu, razpotegnilo v še drugačno čistko. Mudilo se mi je odvreči stare, že leta nazaj nesrečno kupljene sandale, preozke kavbojke, podarjene kičaste šatuljice. Vse sem umerjala po aktualni sebi in zato je bilo treba kar spotoma na poti v mesto odstaviti odvečno v bližnji kontejner za rabljene reči. Tako sem poleg osebne torbe, nakupovalne vrečke, velike torbe s steklenkami za mineralno vodo pobrala še papirnato nakupovalno vrečko s sandali in ostalim; preden sem vzela v roke stanovanjski in avtomobilski ključ, sem stekla še gor v delovno sobo in vzela s komode v škatlici spravljen prstan z labradoritom, da bi ga nataknila na roko, ko bom odložila reči v avtomobilski prtljažnik.

Tam pa me je pričakalo presenečenje, kup smetja tedaj že bivšega partnerja. Ponovno sem padla v stisko razhoda, podoživljajoč morilski strup, ki se je pretakal v odnosu. Med nakupovanjem sem bila odsotna, v eni od živilskih trgovin se nisem spomnila številke kartice, v trgovini za male živali mi je vse letelo iz rok, v tretji trgovini sem se skušala otresti slabih občutij s stresanjem neslanosti med plačevanjem računa.

Komaj sem čakala, da bom spet doma, bolj sposobna miriti nehotne priklice zoprnih zadev, ki so že mesece načenjale telo in obraz na vse načine, tudi tako, da sem začela med hojo z nogami drsati po tleh, obnemogla v odnosu. Prstan z labradoritom – prstan-darilo naj bi utišalo spomin na težko dojemljiv niz dogodkov, zaradi katerih se v odvisnosti od razmerja sploh nisem več znala postaviti pokonci, cela nazaj v svoje telo.

***

Toda, kje je prstan! me je obšlo, ko sem se vozila iz nakupovalnega središča proti domu.

Na prstancu levice, kjer sem ga imela navado nositi, ga ni bilo. V torbi tudi ne. Ustavila sem se na cestnem izogibališču. Pregledala avto. Nič. Pa saj je bilo jasno. Zgubila sem ga že ob odhodu na poti do parkirišča ali, še huje in bolj verjetno, polnih rok sem ga ponevedoma spustila v vrečko z odvrženimi sandali in drugimi rečmi, ki sem jo zaradi polomljenega humanitarnega zabojnika pustila kar na klopi lokalne avtobusne postaje.

Preželo me je obžalovanje zaradi izgube, postalo mi je slabo. Nisem bila prepričana, ali mi bo sploh uspelo pripeljati do doma, ne da bi se mi še kaj zgodilo. Trenutno šibkost sem premagala z racionalizacijo, z nizanjem nasprotujočih si pomenov, s katerimi sem nevede prežarčila prstan. Takole nekako je šlo. Labradorit kot kamen videnja: vidim in obenem nočem videti; upanje, da se nama bo v razmerju izšlo in pomiritev; nezaupanje, zamera in vednost, da bolj razpadava, kot se usklajujeva; in bolj kot razpadava, več skupnih mest ustvarja navada; nežna vez in beg iz nje v imenu samoohranitve; opuščanje življenja, kot je, in želja po drugačnem bivanju, zaznamovana s krivdo pred še vedno ljubo osebo; soočanje z burnostjo lastnih reakcij na omalovaževanje.

****

Ker se je z izgubo prstana presekal gordijski vozel opomenjanj, se je ta zazdela po svoje smotrna. Tako sem bila zmožna priklicati tiha opominjanja med opravki, ki so vodili v nezavedno slovo od prstana – češ kaj da počnem (a se nisem odzivala): bežni pogledi na predmete in komaj slišni pomisleki, ki bi me lahko odvrnili od napačnih potez.

Niz neumnosti v nori izvedbi, vzeti škatlico z osebno dragocenostjo in je ne pospraviti na varno v torbo, temveč v že napolnjen prtljažnik z odvečnim drugega tlačiti še svoje odvečno in pri tem »ponesreči« zavreči nekaj dragocenega.

Izguba prstana – davek na presežek nasprotujočih si pomenov, ki so kazali na brezizhodnost odnosa. Nedavna izguba osebe – lažje je obžalovati odsotnost predmeta kot človeka.

Šamanistična sintaksa absurda je bila v tistem skorajda hotenem, v polzavedno porojenem spregledovanju ključnih točk, ki so v medsebojni povezanosti botrovale zdrsu prstana iz moje posesti. Niz neumnosti v nori izvedbi, vzeti škatlico z osebno dragocenostjo in je ne pospraviti na varno v torbo, temveč v že napolnjen prtljažnik z odvečnim drugega tlačiti še svoje odvečno in pri tem »ponesreči« zavreči nekaj dragocenega, nekaj, v kar sem, postalo je očitno, prenesla resnični »objekt« ob/žalovanja.

(Dopolnilo se je!)

*****

Na večer tistega dne sem v osebnem spektru in v vzajemni človeški oddaljitvi izkusila ambivalence heteroseksualnega razmerja na najbolj očiten in obžalovanja vreden način. Vračajoča se v stanje-brez bližine sem se zatekla k metafori iz antropologije za tisto, kar je treba odpustiti od sebe.

Tlazolteotl, božanstvo odpadnega, tudi morebitnega obžalovanja razhoda pred neizogibnim obličjem smrti. Kar je odpadlo ali kar mora biti odstavljeno, boginja posveti tako, da ga presnovi. In porodi v novo življenje (tukaj).

Sama sem namesto nekdaj ljubljene osebe »pojedla prstan«, metabolizirala nasprotujoče si pomene določenega psihičnega obredja v heteronormiranem paru, da bi jih vse skupaj, obredja in pomene, njihovo zmedo nasprotij, vključevanje negotovosti, bolečine, evforije dejanj in odločitev, koleričnost in radosti, v racionalizem zamaskirano jezo in žalost … dvignila nad običajne okoliščine z ljubeznijo in razumevanjem (zame v dani situaciji možni zgolj skozi oddaljevanje).

******

Med postankom v pisanju grem ven. S sosednjega dvorišča se zasliši moški glas, vpije. Ne verjameš mi. Tresk avtomobilskih vrat. Pridušen jok, tudi stokanje ženske. Pa daj nehaj, no, se zdaj potihoma spet oglasi moški. Bolj avtentičen se je zdel, ko je tulil nanjo in sem se nagibala k ugotovitvi, da ji res laže.

Zgodila se je ponovitev moje lastne izkušnje. Zdaj se je v drugi par zasidrala medčloveška grobost, vsemu navkljub želja tudi po bližini in teža razhajanja. Oklevala je, preden se je odpeljala sama, brez njega, slišala sem jo, kako je večkrat odprla avtomobilska vrata, nekaj rekla in potem vrata spet zaprla. Težko je šla stran, ga pustila v že pred leti opuščenem vikendu. Sile destrukcije v predpisanih, dejstveno zakompliciranih heteroseksualnih hierarhijah. Tudi če bi bilo obratno, če bi ona vpila nanj in bi bil on zapuščen in morda bolj trpeč, manj suveren kot ona v svoji odločitvi, menjava vlog ne bi skrhala nosilne sheme heteroseksualnega para. On bi bil zaznamovan kot šibek moški, ona kot »falična« ženska.

*******

V odpovedi »svojemu človeku«, ki to ni več, vidim lepega, najlepšega, najbolj živega možnega, da gre kot tak lahko po svoji poti naprej. Pospremim ga z vizijo, kako kot uresničen človek izpolni svojo usodo. Tako je v mojih dobrih trenutkih.

Konec koncev se lahko vse smetje nekega odnosa uravnoteženo ali pač ne z lepimi, celo bleščečimi skupnimi doživljanji izide v preprosto medčloveško občutljivost. Tako ostane med dvema več naklonjenosti kot v odnosu, ki se ne izide. Če je napetosti morda blažila in poganjala silna ljubezenska želja vsej destrukciji navkljub, naj se jo zgrabi za vrat in zadavi. Po vsej verjetnosti taka z muko zaznamovana ljubezen ni nič drugega kot produkt družbenega vsadka-fantazme, kako naj ženska ali moški v ženski legi ljubi trpeče in kako naj moški ali ženska v moški legi obvladuje odnos.

—