Kako je Ivo Andrić prejel Nobelovo nagrado in komaj preživel slavo

Objavljamo dve poglavji biografije Iva Andrića, ki jo je napisal novinar, publicist in dolgoletni dopisnik Frankfurter Allgemeine Zeitunga za področje Balkana Michael Martens. Biografija v prevodu Sete Knop, ki je prispevala tudi obširno spremno besedo, nosi naslov ‘V požaru svetov. Ivo Andrić – zgodba evropskega življenja’. Knjiga bo te dni izšla pri zbirki Labirinti (LUD Literatura).

Prvo poglavje iz biografije, ki ga objavljamo, prikazuje večletni način odločanja Nobelove komisije glede izbire lavreata, ki je pogojeno s številnimi dejavniki, ne le literarnimi, ampak tudi političnimi, celo biološkimi (Andrić ni bil, kot npr. Robert Frost, prestar, da bi zbujal strah, ali bo do razglasitve preživel). Takšen vpogled v odločanje komisije je redek, saj svoje zapisnike javnosti predajo šele 50 let po razglasitvi določenega lavreata ali lavreatinje. Drugo poglavje orisuje Andrićevo stisko ob vseh napovedanih intervjujih, ki so sledili Nobelovi nagradi ter nenadni svetovni slavi.

Stockholmska tombola

Za Jugoslavijo je leto 1961 dobro leto, morda najboljše v njeni kratki zgodovini. Januarja izpustijo iz zapora Đilasa, ki se je iz ministra prelevil v disidenta in so ga leta 1957 zaradi sovražne dejavnosti obsodili na devet let zaporne kazni. V tujini naleti to na dober odmev – režim je dokazal svojo človečnost, se glasijo dobronamerni komentarji. V mednarodnem okolju uživa Titova država velik ugled. V vzhodni Evropi se spoštljivo ozirajo k socialistični deželi, katere prebivalcem je dovoljeno, da zapustijo domovino. Rusi, Poljaki, Romuni, Čehi, Bolgari in milijoni drugih vzhodnih Evropejcev lahko o tem samo sanjajo. Na Zahodu velja Jugoslavija za dobrodošlo izjemo. Udeleženke hladne vojne jo cenijo kot trn v očesu Moskve, mnogi levičarji vidijo v deželi dokaz, da je mogoč tudi socializem s človeškim obrazom. Mednarodno občudovanje Jugoslavije doseže vrhunec septembra 1961, ko poteka v Beogradu ustanovna konferenca gibanja neuvrščenih. Novinarji z vsega sveta poročajo o konferenci držav, ki se hočejo uveljaviti kot tretja sila med obema velesilama. Beograd gosti eksotične goste: cesarja Haileja Selassieja iz Etiopije, predsednika Sukarna iz Indonezije, premierja Nehruja iz Indije, generala Naserja iz Egipta, nadškofa Makariosa s Cipra. Pod vodstvom Jugoslavije, Indije, Indonezije in Egipta zahtevajo neuvrščeni v Beogradu samoodločbo za vse narode, splošno razorožitev, neodvisnost vseh kolonialnih ozemelj kot tudi umik tujih čet iz Afrike, Južne Amerike in Azije. To naredi v svetu velik vtis.

Drugega za drugim avtorjem obglavljajo: prelahek, pretežak, premlad, prestar, preveč poseben, preveč umetelen, preveč japonski, preveč italijanski, preveč medel, preveč kričeč, preveč to, preveč ono.

Po beograjski konferenci neuvrščenih ima leto 1961 na zalogi še eno zmagoslavje za Jugoslavijo. To je povezano z nečim, kar se je zgodilo že nekaj let prej: v četrtek, 25. septembra 1958, se je Nobelov odbor pri Švedski akademiji sestal na najpomembnejši seji leta. Na dnevnem redu je odločitev o dodelitvi Nobelove nagrade za književnost. S sejo se konča dvomesečni izbirni postopek. Končno odločitev sprejmejo sicer dosmrtno imenovani člani Švedske akademije, toda znotraj »De adertona«, kot se imenuje osemnajst pripadnikov tega ekskluzivnega telesa, poteka nadaljnje razmejevanje. Akademiki izberejo iz svojih vrst Nobelov odbor za književnost, ki ga sestavlja štiri do šest članov in ki opravlja glavnino dela. Ker pol ducata švedskih akademikov nikakor ne more biti samih kos temu delu, se za izvedenska mnenja in posebne prevode odbor obrne na poznavalce različnih nacionalnih književnosti. Septembra vsakega leta pošlje dopise skoraj 700 posameznikom in institucijam po vsem svetu, da bi od njih pridobil nominacije za najbolj znano od vseh literarnih nagrad. Do podajanja predlogov so upravičene akademije znanosti, pisateljska društva in njihovi predsedniki, profesorji književnosti na vodilnih univerzah, pa tudi prejšnji Nobelovi nagrajenci. Do 31. januarja naslednjega leta potem v Stockholmu zbirajo in pregledujejo predloge, ki so prišli z vsega sveta. Odbor izloči nominirance, ki niso primerni iz formalnih razlogov, razpravlja o drugih in v naslednjih mesecih počasi oži seznam kandidatov. Tako jih v nekem trenutku na seznamu, ki na začetku včasih obsega več sto imen, ostane le še nekaj ducatov. Od junija do avgusta se člani odbora podrobno ukvarjajo s temi poslednjimi Mohikanci (ali naj bi to vsaj počeli), razen če jim ni njihovo delo že zdavnaj znano iz nominacij iz prejšnjih let. Septembra, medtem ko gredo v svet že dopisi za naslednje leto, sledi še fina obdelava. Odbor razpravlja o prednostih in slabostih preostalih kandidatov. Drugega za drugim obglavljajo: prelahek, pretežak, premlad, prestar, preveč poseben, preveč umetelen, preveč japonski, preveč italijanski, preveč medel, preveč kričeč, preveč to, preveč ono. V začetku oktobra odbor naposled poda končni predlog, ki ga Akademija večinoma upošteva. Imena nominirancev kot tudi podrobnosti glede razprave o kandidatih ostanejo petdeset let skrivnost. Šele potem javnost izve, zakaj so izjemno cenjeni pesnici X nagrado odrekli, njen že dolgo pozabljeni kolega Y pa jo je dobil, čemur sledi potem tradicionalno udrihanje čez Nobelovo nagrado, ki je tako staro kot odlikovanje samo.

Da so petinšestdesetletnega Andrića in leto dni pozneje rojenega Krležo označili za »mlada pisatelja«, potrjuje star sum, da ima Nobelova nagrada tudi gerontološki element, čeprav – kot kaže Frostov primer – zaupanje žirije v vitalnost nominirancev po njihovem osemdesetem letu življenja očitno upada.

Leta 1958 je uspelo priti v ožji izbor sedemdesetim nominirancem. Na seznamu so velika imena: Robert Frost, Carl Sandburg, Alberto Moravia, Graham Greene, Jean-Paul Sartre, Tennessee Williams, Karen Blixen, John Steinbeck. Nekateri so že leta v ožjem izboru. Leta 1958 je prvič zraven tudi Ivo Andrić. Nominirala ga je Zveza književnikov Jugoslavije in s tem prvič izkoristila pravico do podajanja predlogov. Pobuda je prišla od Andrićeve poročne priče, tajnika Zveze Aleksandra Vuče, ki se dobro zaveda svoje moči. Že prej je drug Andrićev prijatelj, vpliven partijec Rodoljub Čolaković, švedskemu veleposlaniku v Beogradu podaril izvod leta 1939 objavljene knjige z Andrićevimi pripovedmi v nemškem prevodu, da bi tako vzbudil njegovo zanimanje. Toda Andrić ni edini jugoslovanski kandidat. Predlog Zveze književnikov se glasi, naj si nagrado deli s hrvaškim pisateljem Miroslavom Krležo. Krleža, ki je danes zunaj Hrvaške in akademskega sveta komajda še znan avtor, takrat ni bil priljubljen samo v Jugoslaviji, ampak je imel privržence tudi med zahodnimi intelektualci, morda še več kot Andrić. Toda nobenemu od njiju se leta 1958 ne posreči prebiti v ožji izbor. Tam se znajdejo med drugim filozof religije Martin Buber, ki ga je nominiral Hermann Hesse, a ga potem vendarle izločijo, kajti kot presodi žirija, bi njegovo delo le s težavo ustrezalo kriterijem za Nobelovo nagrado. Ameriškega pesnika Roberta Frosta so izločili iz drugega razloga: star je 83 let in obstajajo pomisleki, da bi lahko pred podelitvijo nagrade umrl. (Frost je umrl pri 88 letih, ne da bi dobil Nobelovo nagrado.) Nad Johnom Steinbeckom je žirija razočarana: »Njegova novejša produkcija kaže upad in ne more vzdržati primerjave z njegovim najboljšim prejšnjim delom, Sadovi jeze,« piše v zapisniku seje. Za Krležo in Andrića je Akademija dala izdelati izvedensko mnenje, ki se je izkazalo za pozitivno. V zapisniku piše: »Iz izvedenskega mnenja izhaja, da sta oba ta mlada pisatelja pridobila spoštovanja vredne zasluge, da pa bosta bržkone v naslednjih letih zaradi izjemnega domišljijskega daru še pridobila pomen in moramo biti zato nanju še posebej pozorni.« Da so petinšestdesetletnega Andrića in leto dni pozneje rojenega Krležo označili za »mlada pisatelja«, potrjuje star sum, da ima Nobelova nagrada tudi gerontološki element, čeprav – kot kaže Frostov primer – zaupanje žirije v vitalnost nominirancev po njihovem osemdesetem letu življenja očitno upada. Za dobitnika nagrade leta 1958 nazadnje izberejo Borisa Pasternaka, čigar roman Doktor Živago ravno kroži po svetu in »leže v skledico tehtnice s presenetljivo težo«, kakor poudari Anders Österling. Österling je že od leta 1941 stalni tajnik Akademije, njegova beseda ima med osemnajstimi člani s pravico glasovanja še posebno težo.

Leto zatem pride v ožji izbor 83 kandidatov, med njimi mnogi, ki so bili nominirani že v prejšnjih letih. Na seznamu je francoski politik in pisatelj André Malraux, prav tako Max Frisch, Aldous Huxley, Anna Seghers iz Vzhodnega Berlina in avstrijski pripovednik Heimito von Doderer. V krog potencialnih lavreatov sodi celo Martin Heidegger, ki je še petnajst let prej pleteničil o »veličini in sijaju« Hitlerjevega nacionalsocialističnega vzpona. Vendar se žiranti ne ukvarjajo dolgo z njim, in tudi z drugimi uglednimi kandidati opravijo po kratkem postopku. Huxley je zanje preveč znanstven, Frisch preveč lahkoten (»ni mu mogoče priznati toliko pomena, kolikor ga nagrada predpostavlja«), von Doderer preveč dolgočasen (»do skrajnosti izumetničen slog povzroča naporno težo«). Za Anno Seghers je v zapisniku zgolj lapidarno in mnogoznačno rečeno, da ima odbor »razloge za zavrnitev tega predloga«. Tudi znova skupaj s Krležo nominiranemu Andriću spodleti – toda z utemeljitvijo, zaradi katere bo Andrić odslej eden od najbolj obetavnih kandidatov za nagrado: »Delitev nagrade se glede na posebno presojo o Ivu Andriću zavrne.« Ta »posebna presoja« je delo Österlinga, ki se je temeljito ukvarjal z Andrićem in je navdušen nad njim. »Andrićeva tako imenovana bosanska trilogija, obsežni romani Gospodična, Travniška kronika in Most na Drini so absolutno veličasten dosežek,« meni tajnik in predlaga, da bi o nominaciji jugoslovanskega kandidata naslednje leto znova razpravljali.

Mnoga dela kandidatov za Nobelovo nagrado niso dostopna v švedščini, zato jih morajo člani Akademije brati v francoščini, nemščini ali angleščini. Pisatelj Eyvind Johnson, recimo, piše za odbor za Nobelovo nagrado ocene o kakovosti Andrićevih del zgolj na podlagi njihovih nemških in francoskih prevodov. Švedski jezik je šivankino uho.

Tako velja Andrić, ki ga medtem tudi v javnosti pogosto omenjajo kot bodočega dobitnika Nobelove nagrade, leta 1960 za enega od favoritov za to odlikovanje. Že maja 1960 dobi iz Stockholma pošto, ki ga še za znaten korak približa temu priznanju. Ne piše mu Akademija, temveč njegova prevajalka Gun Bergman. Potem ko se je ločila od režiserja Ingmarja Bergmana, je vpisala študij slavistike in v švedščino prevedla Most na Drini – uradno iz srbohrvaščine, dejansko pa, vsaj nekatere odlomke, iz nemščine, saj ta jezik bolje obvlada in se močno opira na nemško različico. Andriću sporoča, da bo Most septembra izšel pri Bonnierju, najuglednejšem švedskem založniku. To je pomembna etapa na poti k Nobelovi nagradi. Mnoga dela kandidatov za Nobelovo nagrado niso dostopna v švedščini, zato jih morajo člani Akademije brati v francoščini, nemščini ali angleščini. Pisatelj Eyvind Johnson, recimo, piše za odbor za Nobelovo nagrado ocene o kakovosti Andrićevih del zgolj na podlagi njihovih nemških in francoskih prevodov. Švedski jezik je šivankino uho. Če se dobro prevedeni nominirančevi knjigi posreči priti skozi to šivankino uho, to povečuje možnosti njenega avtorja. Od Andrićevih del je sicer v švedskem prevodu že leta 1959 izšlo Prekleto dvorišče, toda šele z objavo Mostu pri Bonnierju postane na Švedskem znan med širšimi bralskimi krogi. Gun Bergman poleg tega ni le tankovestna prevajalka z dobrim občutkom za jezik, ampak tudi nekakšna Andrićeva propagandistka. V švedskih časopisih objavlja članke o njem, v zakulisju dela reklamo za njegova dela, širi njegovo slavo in sloves. Andrića obišče tudi v Jugoslaviji. Ta si vzame čas za svojo prevajalko, ji kupuje darila, ji pošlje v Stockholm srbohrvaško-nemški slovar, da bi ji olajšal delo. Ve, kaj pomeni zanj, zato se Švedinji vedno kaže s svoje najbolj ljubeznive plati. Most na Drini izide pozno poleti 1960 v nakladi 20.000 izvodov, in kritike v švedskih časopisih so mu izjemno naklonjene. Premagana je še ena ovira.

Andrić je svojega jugoslovanskega tekmeca Miroslava Krležo v tem trenutku že zdavnaj pustil za sabo. »Poleg načelnih pomislekov glede predloga, da bi delili nagrado, je odbor mnenja, da ta dva mlada pisatelja nista na isti ravni in da si Andrić sam zasluži več pozornosti,« piše v zapisniku seje leta 1960, na kateri se Österling še bolj ognjevito kot prejšnje leto poteguje za Andrića. »Odkar so njegova dela nedavno prevedli v velike jezike, njegov sloves opazno narašča. V mednarodnem pogledu je to zdaj aktualno ime.« Morda je Österling, ki zna nemško, prebral uničujočo kritiko, ki jo je o Mostu nekaj mesecev prej objavil Marcel Reich-Ranicki, ali pa je vsaj slišal zanjo. Vsekakor vzame Andrića v obrambo pred očitki, kakršne je izrazil nemški kritik: »Pri prvem branju se utegne dozdevati, da učinkujejo ti opisi predvsem z vsesplošnim vrvežem in barvitostjo samega prizorišča, torej z napol orientalskim okoljem, ki nam je neznano. Toda močan vtis ostane v spominu in se pri vnovičnem branju še okrepi.« Andrić je zaradi obvladanega sloga in nikoli upadlega psihološkega interesa za vsakega od svojih likov pripovednik nesporne veličine, pravi Österling. Opozori tudi na zunajliterarno okoliščino, ki govori avtorju v prid: »Da je priznanje Andriću tudi izraz pozornosti do novega jezikovnega prostora, je gotovo le postranski argument, ki pa ima vendarle svoj čar glede na bolj ali manj upravičeno kritiko geografske porazdelitve Nobelovih nagrad za književnost.«

Vedno znova navajana okoliščina, da Čehov, Ibsen, Tolstoj, Strindberg, Kafka, Rilke, Pessoa, Mandelštam, Babelj, Joyce, Brecht, Ahmatova, Nabokov, Philip Roth in drugi niso dobili Nobelove nagrade, gotovo govori proti pomenu nagrade.

Prav to danes pogosto očitajo Nobelovi nagradi: da se pri priznanju ne ozira zgolj in samo na literarno kakovost, temveč po nacionalnem ključu (in pozneje tudi po ženskih kvotah) pogosto izkaže čast le povprečnim imenom. Vedno znova navajana okoliščina, da Čehov, Ibsen, Tolstoj, Strindberg, Kafka, Rilke, Pessoa, Mandelštam, Babelj, Joyce, Brecht, Ahmatova, Nabokov, Philip Roth in drugi niso dobili Nobelove nagrade, gotovo govori proti njenemu pomenu, kot tudi imena mnogih avtorjev, ki so jo dobili. Tudi Andrić sam se je nekaj let pred smrtjo pridružil kritikom stockholmske prakse podeljevanja nagrad, ko je dejal, da je šla nagrada vse prepogosto v roke povprečnim Francozom, mnogi veliki Rusi pa je niso dobili. Dokumenti Akademije sicer dokazujejo, da je imel ne nazadnje tudi Andrić korist od »proporcionalnega« mišljenja stockholmske žirije. Andrić je »izjemen pisatelj iz novega, zanimivega koščka sveta,« meni recimo akademik Henry Olsson, švedski pisatelj Sigfrid Siwertz, ki je že skorajda tri desetletja v odboru, pa k svojemu pledoajeju za Andrića dodaja: »Menim, da bi se morala Akademija tokrat podati ven iz običajnih kulturnih krogov in podeliti nagrado človeku onstran uveljavljenih literarnih voda.« Toda Siwertz tudi jasno pove, da ima Andrića za pripovednika, ki ni odvisen od geografske podpore manj nadarjenim: »Dovolj je pameten, da ne poskuša pričarati umetne enotnosti med nenavadnimi dogodki in ljudmi. Ti v vsej svoji zagonetnosti hušknejo mimo nas in spet izginejo. V vrvežu Turkov, kristjanov, Judov in ciganov, ki se premikajo čez karseda resnični in obenem simbolni most čez Drino, ne srečamo niti enega istovetnega lika.« Jeseni 1960 dajo Andrićevi založniki v pričakovanju nagrade že šampanjec na hladno. Kdor ima sklenjeno pogodbo z Nobelovim nagrajencem, se lahko za božič končno nadeja dobrega prometa. Neki švedski časopis konec oktobra poroča, da je Andrić najverjetnejši kandidat, še pred Heinrichom Böllom in Grahamom Greenom. Toda šampanjec pijejo tega leta drugi. Glavnega dobitka ni dobil Andrić, temveč francoski pesnik Saint-John Perse, za katerega se je v zakulisju močno zavzemal generalni sekretar OZN Dag Hammarskjöld. Ko se je novica razširila, so mnogi poznavalci izrazili prepričanje, da bo Andrić potem pač nagrado dobil naslednje leto. Oktobra 1960 piše Gun Bergman: »Dragi g. Andrić, veliko sem mislila na Vas, zlasti v zadnjih dneh, ko so vsi tukaj pričakovali, da boste Vi dobili Nobelovo nagrado. Novinarji so me klicali, da bi se informirali o Vas. Zares sem postala Vaša osebna veleposlanica v Stockholmu. Resnično smo bili presenečeni, ko smo izvedeli, da je dobitnik Saint-John Perse. G. Georg Svensson iz založbe Bonnier mi je dejal, da če Vam nagrada ne pripade tega leta, jo boste najverjetneje dobili naslednje leto.«

V Francijo je navsezadnje romalo že veliko Nobelovih nagrad, zato bi morala Akademija posvetiti pozornost tudi drugim regijam. – Iz zapisnika komisije glede razlogov, zakaj Nobelove nagrade ne podelijo Simone de Beauvoir

Leta 1961 uradno beležijo 93 nominacij, k čemur so prištete tudi večkratne nominacije istih imen, zato je število kandidatov precej nižje. Daleč pred vsemi je Robert Frost, ki je bil nominiran osemkrat, vendar je za odbor za Nobelovo nagrado še vedno prestar. Prvič in obenem zadnjič razpravlja odbor o človeku, ki je po presoji žirije sicer izpričal »nenavadno igro domišljije, toda rezultat vendarle ni književnost najvišjega razreda, in odbor je mnenja, da kandidatura ne ustreza postavljenim zahtevam.« Kandidat, ki na ta način izpade s seznama, je določeni J. R. R. Tolkien, pisec trilogije Gospodar prstanov. Že drugič se leta 1961 na seznamu kandidatov znajde ime starega Andrićevega znanca iz berlinskih dni: Ernsta Jüngerja. Med letoma 1956 in 1966 so ga šestkrat predlagali, vendar ni nikoli prišel v najožji izbor. Tudi prvič nominirani Friedrich Dürrenmatt je ne odnese dobro: »Iz izvedenskega mnenja je jasno, da švicarski dramatik ne pride v poštev za nagrado te kategorije.« Nasprotno pa dobi Simone de Beauvoir, ki je leta 1961 kandidatka prvič in zadnjič, zelo laskave ocene: »Avtobiografija francoske pisateljica, ki je zdaj pred nami v dveh zvezkih, Spomini dobro vzgojenega dekleta in Najlepša leta, se je izkazala za resnično pomembno delo. Tukaj se pojavlja osebnost, ki premore posebne predpostavke, da lahko jasno, iskreno in privlačno predstavi del zgodovine svojega lastnega razvoja in razvoja svoje generacije, pri čemer enakovredno upošteva vsa družbena, intelektualna in čustvena doživetja.« Razlog, ki ga stalni tajnik Österling navede za to, da nagrade vendarle ne dobi, potrjuje prav očitke, ki so pogosto leteli na švedsko literarno loterijo: v Francijo je navsezadnje romalo že veliko Nobelovih nagrad, zato bi morala Akademija posvetiti pozornost tudi drugim regijam. »In tako se vračam k imenu Ivo Andrić,« preide Österling k svojemu najljubšemu kandidatu. »Ker je bil ta jugoslovanski pisatelj v ospredju že v razpravah prejšnjega leta in si je naposled pridobil prepričane privržence, se mi zdi primerno, da tega leta kot naravno rešitev predlagam njegovo kandidaturo.« Andrićeva bosanska trilogija je »velikopotezen epski podvig«. Da bi njegovo odlikovanje povrhu pomenilo tudi izraz priznanja novemu jezikovnemu prostoru, je lahko seveda le postranski argument, »vendar se mi zdi – kot sem že prej poudaril –, da ima svoj čar,« dela reklamo stalni tajnik. Švedski kulturni novinar Kjell Strömberg, ki je imel kot le malokdo drug vpogled v zakulisje vsega dogajanja v zvezi s podeljevanjem Nobelovih nagrad, je nekaj let pozneje potrdil »geografsko« komponento te odločitve: »Ko so srbohrvaškega književnika in romanopisca Iva Andrića leta 1961 med približno petdesetimi konkurenti izbrali za novega Nobelovega nagrajenca za književnost, je zanj govorilo predvsem dejstvo, da je bil po rodu iz Jugoslavije in da se njegova dežela dotlej še nikoli ni zapisala v anale te velike literarne nagrade. Kot je znano, se čuti Švedska akademija bolj ali manj zavezana oporočnim določbam svojega ustanovitelja, ki si je želel, da bi bili pri podeljevanju nagrad karseda enakomerno upoštevani vsi narodi.«

Pozitiven odmev konference neuvrščenih in veliki upi, ki so jih mnogi povezovali z novo nastalim gibanjem neuvrščenih kot miroljubno silo, Andriću kot pisatelju iz Jugoslavije vsekakor niso mogli škoditi.

Zapisniki sej odbora, ki jih Strömberg še ni mogel poznati, ko je pisal to oceno, mu dajejo prav. Ne le Österling, tudi drugi člani odbora omenjajo kot odločilni dejavnik geografijo. K temu se bržkone pridružuje še politični argument, čeprav ni bil neposredno tematiziran: Jugoslavija je leta 1961 v modi, predvsem v levo liberalno usmerjenih krogih. Člani odbora za Nobelovo nagrado, ki se 18. septembra sestanejo na odločilni seji, so verjetno vsi v časopisih, po radiu ali televiziji spremljali poročila o beograjski konferenci neuvrščenih, ki se je končala le dva tedna prej. Pozitiven odmev konference in veliki upi, ki so jih mnogi povezovali z novo nastalim gibanjem neuvrščenih kot miroljubno silo, Andriću kot pisatelju iz Jugoslavije vsekakor niso mogli škoditi. Poleg tega ga že dolgo ni več predlagala le Zveza književnikov Jugoslavije, kot je bilo še leta 1958. V teh letih so ga desetkrat nominirali za nagrado, med drugim profesorji in profesorice iz Cambridgea, Bordeauxa in Göteborga, kot tudi pesnik Johannes Edfelt, predsednik švedskega PEN-a. In tako se seja odbora za Nobelovo nagrado 18. septembra 1961 konča z enoglasno odločitvijo, da za Nobelovega nagrajenca za književnost v letu 1961 predlagajo Iva Andrića. Akademija sprejme ta predlog. V letu, v katerem Sovjetska zveza prvič izstreli človeka v vesolje, gre glavna nagrada stockholmske literarne tombole v Beograd.

Slava

Andrić se je 26. oktobra 1961 ravno vrnil z dopoldanskega sprehoda, ko je pri vratih v prvem nadstropju levo na Ulici proleterskih brigad 2a pozvonil odpravnik poslov švedskega veleposlaništva v Beogradu, s šopkom rdečih nageljnov v roki, in mu sporočil, da je zadel dobitek. Na pisatelja, ki živi odmaknjeno življenje, se zdaj vsuje plaz neslutene pozornosti. Trditev, da dobivajo svežepečeni nobelovci – vsaj do iznajdbe elektronskih sporočil – »na koše pošte«, v Andrićevem primeru drži. Med prvimi se mu oglasi ameriški diplomat in zgodovinar George F. Kennan, ki ga je predsednik Kennedy imenoval za ameriškega veleposlanika v Jugoslaviji: »Tisoči Američanov, ki so brali vaša v Združenih državah objavljena dela, bodo vsekakor pozdravili izbiro odbora za Nobelovo nagrado, saj ste postali v naši deželi izredno popularen avtor.« Pride tudi Titov telegram. Maršal ne mara Andrića in ima Krležo za boljšega, bolj »razredno zavednega« avtorja. »Tito je menil, da je bila Krleži storjena krivica, in se ni pridružil splošnemu navdušenju nad tem, da je Jugoslavija z Andrićem dobila prvega nobelovca,« se spominja srbski pisatelj Dobrica Ćosić, ki je smel jugoslovanskega šefa države spremljati na več potovanjih v tujino in je pri tem opazil njegovo nenaklonjenost do Andrića. V Titovem telegramu tega seveda ni občutiti: »Dragi tovariš Andrić, zelo me je razveselila novica o visokem priznanju, ki so Vam ga izkazali s podelitvijo Nobelove nagrade za Vaše literarno delo. S tem ste opazno prispevali k ugledu literarnih del socialistične Jugoslavije. Od srca vam čestitam. Josip Broz Tito.« Andrić mu odgovori: Vselej se bom imel za srečnega, če sem lahko s svojim literarnim delom zares kaj prispeval k ugledu naše dežele in si tako zaslužil Vašo čestitko, ki je za vsakogar od nas najlepše priznanje. Tako gre to tedne in tedne – Nobelovemu nagrajencu pišejo politiki, diplomati in državljani, pa tudi kolektiv kombinata »Rdeča zvezda« iz Kragujevca. Andrić je mesece zaposlen s tem, da odgovarja na čestitke.

Andrić rad bere intervjuje drugih, sovraži pa, kadar mora sam odgovarjati na vprašanja. Če bi lahko izbiral med intervjujem in zdravljenjem zobne korenine, intervju ne bi bil njegova prva izbira.

Potem pa so tu še novinarji. Andrić rad bere intervjuje drugih, sovraži pa, kadar mora sam odgovarjati na vprašanja. Če bi lahko izbiral med intervjujem in zdravljenjem zobne korenine, intervju ne bi bil njegova prva izbira. Tako kot obstajajo ljudje, ki niso fotogenični, obstajajo tudi ljudje, in mednje sodim sam, ki niso zgovorni, se brani. Ne znam odgovarjati na vprašanja. Ne znam dajati intervjujev. To je zame svojevrstna travma. Nekemu novinarju reče, da sovraži vprašanja. Če se zgodi potres, se bo tukaj takoj našel nekdo, ki me bo vprašal: »Kaj mislite o tem?« Kaj pa naj si sploh mislim o tem? A ker je zdaj slaven, se tudi nanj usuje plaz prošenj za intervjuje. V svetu tako rekoč ni vprašanja, ki ga novinarji ne postavljajo »znamenitim« pisateljem, se pritožuje v svojih zapiskih. Tudi jaz imam, jojme, to nesrečo, da štejem med takšne pisatelje. Včasih me vprašajo, kaj mislim o Vietnamu in ameriškem bombardiranju te dežele, včasih o rasizmu v Južni Afriki, včasih o načrtovanju družine in omejevanju števila rojstev, včasih o usodi filma, včasih o vlogi cveta in cvetja v življenju umetnosti, včasih o zaprtih sovjetskih pisateljih, ki jim niti imen dobro ne poznam, včasih o cestah v Bosni in Hercegovini, včasih o mojem osebnem življenju in mojih literarnih načrtih. In temu ni konca. Enemu od postavljavcev vprašanj očitno v upanju, da se ga bo lahko otresel, reče, da ne more ničesar povedati niti o svojem lastnem delu: Delam, vem, da delam, ampak ne morem reči točno, kaj delam; kot da sem v predoru. Za neki italijanski časopis pravi: Sprašujem se, ali sploh obstaja pisatelj, ki zares ve, zakaj piše in kateri motivi ga ženejo k pisanju. Toda jeseni 1961 ne more več uiti kolesju vprašanj, ki se zdaj sproži, in to vidi tudi Andrić sam. To pač sodi k poslu, ali kot sam pravi: »Celo Gospod Bog ne more brez zvonca.« Skliče torej tiskovno konferenco v Klubu pisateljev in da v naslednjih tednih več kot ducat intervjujev, toliko kot nikdar dotlej. Ko hoče italijanska televizija RAI od njega izvedeti, kaj je počel, odkar je izvedel, da je dobil Nobelovo nagrado, Andrić malce razdraženo odgovori: V glavnem so me fotografirali in odgovarjati sem moral na takšna in podobna vprašanja. Andrić se zaveda okoliščin, ki so pripomogle k njegovemu priznanju. »Čisto naključje je, da sem dobil Nobelovo nagrado. Obstaja veliko drugih, boljših in pametnejših od mene, ki je niso dobili,« pravi, in kot kažejo njegovi zasebni zapiski, to verjetno ni sprenevedanje. Ko mu postavijo vprašanje, ali bo še naprej pisal, mu pride na misel samo protivprašanje: »Kot da sem igral na loteriji in zadel glavni dobitek, po tem pa nima več smisla, da igram?« Njegov vsakdan se ne bo spremenil, upa Andrić: »Za zdaj resnično nimam nobenih posebnih načrtov, niti za svoje delo niti za svoje življenje. Še naprej bom pisal, kar sem počel tudi prej, in živel tako, kot sem živel doslej. To je moj edini načrt.«

‘Smoking imam. Frak bom naročil tukaj v Beogradu … Ali je nujno tisto, kar se imenuje žaket, ali zadošča, če imam temno obleko?‘ – Andrić v pismu jugoslovanskemu veleposlaniku na Švedskem

Kadar ne odgovarja na vprašanja novinarjev, se Andrić z vojaško natančnostjo pripravlja na nastop v Stockholmu. Oprostite, ker vas bom mučil s tako podrobnimi vprašanji, piše jugoslovanskemu veleposlaniku na Švedskem, pri katerem poizveduje, kakšen je protokol oblačenja, da si lahko da vse pravočasno sešiti. Seveda samo tisto, kar je neizogibno. Smoking imam. Frak bom naročil tukaj v Beogradu … Ali je nujno tisto, kar se imenuje žaket, ali zadošča, če imam temno obleko? Od Gun Bergman hoče izvedeti, kako dolg naj bi bil njegov zahvalni govor (največ petnajst minut), kakšne obleke potrebuje njegova žena (vsaj dve elegantni večerni obleki), kakšne družabne obveznosti ga čakajo v Stockholmu (večerja pri švedskem kraljevem paru, več sprejemov) in kako se najlažje potuje iz Beograda v Stockholm (z vlakom prek Münchna, Hamburga in Københavna ali z letalom prek Züricha). Ko Andrić izve, da bo moral imeti v Stockholmu še eno tiskovno konferenco, si na vse kriplje prizadeva, da bi odvrnil grozečo usodo. Izkušnja s tukajšnjo konferenco – in to v skromnejšem merilu – mi je pokazala, da nisem sposoben za to in da ne bi vzdržal še ene, piše jugoslovanskemu veleposlaniku. Obstajajo pisatelji (kot je bil npr. E. Hemingway), ki opravljajo te reči z lahkoto, jaz pa sem njihov antipod, in povrh tega sem zdaj še slabega zdravja. Če je že res treba, naj veleposlaništvo novinarje, ki jih zanima književnost, povabi na koktajl, kjer se bo lahko neprisiljeno pogovarjal z njimi, toda v obliki zasebnega pogovora in ne konference. Andrić doseže svoje, ne bo mu treba imeti tiskovne konference.

O Andrićevih dneh v Stockholmu in o ceremoniji podelitve izvemo iz dnevnika Milice Babić. Par leti v Stockholm po izjemno zapleteni poti s štirimi vmesnimi postanki (Zagreb, Dunaj, Frankfurt, København). Na Danskem, tako kot prej v Frankfurtu, čakajo Andrića slabe novice: novinarji. »V Københavnu je pred letalom zid reporterjev, videti so kot bratje, vsi plavolasi, mladi in nizki. Močan veter odnese Mandarinu klobuk z glave, fotografirajo ga, kako teče za njim.« V Stockholmu spozna Andrić še druge Nobelove nagrajence tega leta, vsi so mlajši od njega in vsi so dobili priznanje za dosežke, ki jih razen njih samih razume le malokdo. Američan Robert Hofstadter dobi Nobelovo nagrado za fiziko, ki jo mora sicer deliti, za »pionirske študije razkroja elektronov v atomskih jedrih in s tem doseženih odkritij o strukturi nukleonov«. Drugi dobitnik nagrade je šele 32-letni nemški nuklearni fizik Rudolf Mößbauer, ki je nagrajen za »raziskave resonančne absorpcije gama sevanja«. Nobelovo nagrado za kemijo dobi Američan Melvin Calvin za »raziskave o asimilaciji ogljikovega dioksida v rastlinah«, za medicino na Madžarskem rojeni biofizik György von Békésy »za odkritja v fizikalnem mehanizmu dražljajev v ušesnem polžu«. Andrić je nagrajen za »epsko moč, s kakršno oblikuje motive in usode iz zgodovine svoje dežele«. Slavilni govor Andersa Österlinga je dobronameren, vendar poln napak. Leta 1914 je bil Andrić po njegovih besedah »mlad srbski študent«, začetka druge svetovne vojne pa ni doživel v nemški internaciji, temveč sredi vojnega dogajanja: »Že nekaj ur po prihodu v Beograd je doživel, kako so nemška letala bombardirala mesto,« trdi tajnik Švedske akademije. Toda v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade Andriću vsaj ni pripisal odgovornosti za atentat na Franca Ferdinanda, kot je v naslovu članka o njem storil francoski časopis: »Sedemdesetletni jugoslovanski nobelovec za književnost Ivo Andrić je z osemnajstimi leti pripravljal sarajevski atentat.«

‘Načini in oblike tega pripovedovanja se s časom in okoliščinami spreminjajo, potreba po pripovedi in pripovedovanju pa ostaja, pripoved teče naprej in pripovedovanju ni konca.‘ – Andrić v govoru ob podelitvi Nobelove nagrade

Andrićev govor ob podelitvi nagrade, O pripovedi in pripovedovanju, ki ga je imel 10. decembra v francoščini na banketu v stockholmski mestni hiši, je podoben njegovemu eseju o Goyi iz leta 1935. Je poročilo z delavnice in pojasnilo temeljnih pesniških načel – pa tudi lasten zagovor. Andrić seveda ve, da mu njegovi nasprotniki očitajo, da je le malo boljši vaški pripovednik, ki sega po anekdotah iz osmanske preteklosti, da se mu ne bi bilo treba soočiti s sedanjostjo. Stockholmski podij izkoristi, da bi zavrnil to kritiko. Nekateri trdijo, da zgodba, ki se ukvarja s preteklimi časi, zanemarja sedanjost in ji celo obrača hrbet, pravi Andrić. Toda pisatelji zgodovinskih romanov takšne sodbe ne morejo sprejeti. Raje bi bili pripravljeni priznati, da sami v resnici sploh ne vedo, kako in kdaj se preselijo iz tega, čemur se reče sedanjost, v tisto, kar imamo za preteklost, da z lahkoto, kakor v sanjah, prestopajo pragove stoletij. Ali ne gre pri pisanju ob vsakem času in pripovedovanju o vseh časih vedno za eno in isto? Biti človek, rojen brez svoje vednosti in brez svoje volje, vržen v ocean bivanja. Morati plavati. Obstajati. Nositi identiteto. Vzdržati atmosferski pritisk vsega okoli sebe, vse trke, nepredvidljive in nepredvidene postopke, svoje in tuje, ki ponajvečkrat niso v skladu z našimi močmi. Med preteklostjo in sedanjostjo poteka v književnosti le imaginarna demarkacijska črta. Čisto vseeno je, na kateri strani te ločnice dela pisatelj, na koncu se namreč vedno znajde v istem položaju: iz oči v oči z isto človekovo usodo. V tisočih jezikih, v najrazličnejši podnebjih, se zgodba človeškega obstoja razpreda naprej, ne da bi se je ljudje kdaj naveličali pripovedovati drug drugemu. Načini in oblike tega pripovedovanja se s časom in okoliščinami spreminjajo, potreba po pripovedi in pripovedovanju pa ostaja, pripoved teče naprej in pripovedovanju ni konca. … Ali pa mogoče pripovednik sam sebi pripoveduje svojo zgodbo, kakor otrok, ki poje v mraku, da bi premotil svoj strah?

Dvajset let pred Stockholmom, v dnevniku, napisanem v vojnih časih, je Andrić še izražal dvom o moči in smislu pripovedovanja. Toda to se je zgodilo v trenutku pobitosti, ko je njegovo deželo okupiral sovražnik in je bilo popolnoma negotovo, ali bodo lahko njegovi romani kadarkoli objavljeni. Poleg tega je Andriću nihanje med evforijo in obupom dobro znano že iz njegovega vsakdanjega dela, pogosto je pisal o njem in ve: oboje mine. »Pogosto se vprašam: ali se splača pisati, čemu vse to? Bili so dnevi, ko se mi je književnost zagnusila za vse življenje, in tedaj sem se spomnil Mannovega Aschenbacha,« je rekel Ljubu Jandriću. V Smrti v Benetkah Thomas Mann svojemu alter egu, pisatelju Gustavu von Aschenbachu, položi v usta razmislek o dvomih o smislu umetniškega ustvarjanja. »Aschenbach je nekoč na malo vidnem mestu izrecno dejal, da malone sleherna veličina, kar jih obstaja, obstaja kot nekakšen ‘navkljub’, da je nastala kljub skrbi in muki, bedi, zapuščenosti, telesni šibkosti, pregrehi, strasti in tisočerim oviram.« Ta »navkljub« žene tudi Andrića. Poleg tega v Stockholmu kot sveže ovenčani Nobelov nagrajenec pač ne more imeti govora o svojih dvomih o smislu pripovedovanja, ki ga nemara tu in tam obhajajo. To bi utegnilo biti sicer izvirno ali bi vsaj delovalo izvirno, lahko pa bi se končalo tudi s škandalom – in škandale sovraži Andrić še bolj kakor intervjuje.

—

Prevedla: Seta Knop

Naslov objave je Disenzov, torej ni vzet iz knjige V požaru svetov. Ivo Andrić – zgodba evropskega življenja.

Prikazna fotografija: Andrićev muzej, Travnik