Kako smo ekskomunicirali virus
Švedska in vse njene fantazijske kopije so sicer že od začetka govorile svoje in verjele, da se pandemije najlažje znebimo tako, da se nanjo navadimo, da družbeno telo virus odprtih rok sprejme vase, se z njim okuži, se prekuži ter s tem nepovratno razkuži vse fizične, mentalne in etične sfere, ki jih je želel kontaminirati. Švedska, še bolj izrazito pa vulgarne predstave švedskega modela, na pandemijo nikoli niso pristale kot na krizo, ki bi lahko preobrnila tek stvari: če smo dovolj vztrajni pri obrambi normalnosti, ki smo jo živeli pred njo, bo privid, da je sploh kdaj šlo za resno krizo, sčasoma izzvenel.
V nasprotju s to že od začetka stabilizirano ideološko držo je večina preostalih držav od decembra 2019 do danes prehodila precej bolj zanimivo pot in spotoma prešla vse oblike ideje konca pandemije, kar si jih lahko zamislimo: izhodiščno naivno zanikanje njenega obstoja, kjer se pandemija zlahka konča, ker se sploh ni začela; čisto, a strukturno zamujeno željo po večni eradikaciji, ki je sledila šoku inverznega spoznanja njenega absolutnega obstoja; še nikoli prej videni kolektivni napor maksimalne redukcije okužb, ki jo jo gnala ideja eliminacije kot konca, ki se zaveda svoje morebitne začasnosti, a prav s tem zavedanjem preprečuje nove začetke; fazo zavestne in popolnoma iracionalne opustitve ideje eliminacije, ki je v brutalni praksi prekuževanja sprožila na stotine in stotine smrti ter dolge mesece nefokusiranega polovičnega lockdowna; odkritje in distribucija cepiva ter z njim konca kot farmakološke rešitve, za katero nikoli ne bomo vedeli, kako čudežna bi lahko bila, če bi jo vzeli resno, sistematično in globalno; fazo usihanja cepiva kot instrumenta preprečitve okužb, ki jo je pred brezizhodnostjo rešila teoretsko sumljiva, a praktično prepričljiva zamisel definitivnega prehoda pandemije v endemijo (ali bolje: pan-endemijo), konca torej, ki nas je čakal po zadnji hudi zimi.
Virus smo želeli eradicirati, želeli smo ga eliminirati, želeli smo ga zatreti, želeli smo z njim upravljati in blažiti škodo, a dejansko smo se ga znebili šele takrat, ko smo ga ekskomunicirali, ko smo virus, bolezen in vse, kar nanjo lahko spominja, kot družba izobčili iz družbe.
Faze seveda nikoli niso bile povsem čiste, bile so bolj zmedene, kot sugerira shematično zaporedje, in ves čas prepredene s temeljnim nasprotjem med dvema tendencama: med objektivno in subjektivno odpravo pandemije, med realnim izginotjem virusa in njegovo kolektivno odmislitvijo, med bojem proti okužbam in življenjem z virusom – a kakorkoli, dejstvo je, da se je v nekem trenutku, ko so valove šteli le še modelarji, zabrisal tudi spomin na zgodovino pandemije in našo vključenost vanjo.
Zadnja faza – rekli ji bomo faza ekskomunikacije – je v tem pogledu specifična. Ekskomunikacija ni le še ena faza, ki sledi prejšnji, temveč je faza, ki se postavlja in prodaja kot prebujenje iz more, kot moment streznitve po iracionalni obsesiji s problemom, ki ga družba nikoli ne bi smela sprejeti kot problema. Virusu, ki smo se ga želeli znebiti s standardnimi protivirusnimi sredstvi, bi se, kot gre implicitna naracija, že od začetka morali zoperstaviti z ekskluzivno družbenimi instrumenti: želeli smo ga eradicirati, želeli smo ga eliminirati, želeli smo ga zatreti, želeli smo z njim upravljati in blažiti škodo, a dejansko smo se ga znebili šele takrat, ko smo ga ekskomunicirali, ko smo virus, bolezen in vse, kar nanjo lahko spominja, kot družba izobčili iz družbe. In ker je družba tista, ki očiščuje družbo tujih elementov, ker je akter ekskomunikacije že predpostavljena presežna enotnost, navidez že dosežena presežna enoglasnost, ker ekskomunikacijo izvaja družba, ki si pravi »odprta«, so tudi momenti nasilja percipirani kot nasilje dobrega, kot vabilo prostovoljno izobčenim, da se vrnejo v družbo. Navidez se ne dogaja nič, nihče nikomur noče žalega, vsi se strinjamo, le da nekateri tega še ne vedo. Celo ekskomunicirani so še vedno družba – ko jih ekskomuniciramo, končno postanejo mi. Virus, njegovo bolezen in pandemijo smo, skratka, resnično premagali šele takrat, ko smo izpeljali proces ekskomunikacije.
Ampak dobro. »Smo«? Ne bi raje rekel »so« ali »ste«? Si ne bi nekdo, ki se je že cepil z drugim boosterjem, ki še vedno striktno nosi masko v zaprtih prostorih, ki gre v bar samo plačat, ki že od februarja 2020 ni stopil v klub, ki bo tudi letos predaval z masko in ki nasploh slovi kot covid ekstremist, zaslužil vsaj privilegij, da se izvzame iz te zaenkrat zadnje oblike zanikanja pandemije?
Žal ne. In ne gre le za to, da je subjektivno izvzemanje posameznika iz objektivnega družbenega procesa, ki je sicer konflikten, a v zadnji instanci vendarle en sam, že v načelu problematično. V konkretnem primeru sem se namreč v lokalno, navidez brezosebno operacijo pretvorbe še vedno nalezljive in še vedno nevarne bolezni v entiteto, ki hkrati vedno bo in kot da je ni, na povsem neposreden način vključil tudi sam. V trenutku namreč, ko sem sredi julija sprejel povabilo kolega Dana Podjeda, da se vključim v delovno skupino za družbene in komunikacijske vidike v sklopu nove posvetovalne skupine pri NIJZ.
Težko govorim za preostale vključene – a moja lastna naivnost, da bo strategija priporočil v dani situaciji proizvedla čudežni učinek, nikoli ni bila neposredna. Če sem bil naiven, sem bil naiven iz inata. Vedel sem, da je vsaka bistveno drugačna strategija v tej družbenopolitični konstelaciji vnaprej izključena, in jasno mi je bilo, da se bo skoraj nemogoče izogniti razvoju, ko bodo že tako mehka priporočila odločevalci še dodatno mehčali, jih relativizirali in de facto izničili. A motiv je bil ta skoraj. Če nam po čudežu uspe, da odločevalce prehitimo in se v izhodišču opremo na javnost, ki se morda še spominja nepisanega družbenega dogovora, da bo z epidemijo po novem – končno in vendarle – upravljala stroka, bo prav ta pritisk morda tisti, ki bo odločevalcem skrčil manevrski prostor za soliranje in miniranje.
Naiven, ja, a provizorično in iz inata: želel sem, da družbena večina, njeni mnenjski voditelji, civilna družba in predstavniki političnih strank ostanejo zvesti zavezi, ki se je formirala v opoziciji do prejšnje oblasti, in da tej zavezi sledijo čim bolj dobesedno in s čim manj izmotavanja. Da se, drugače rečeno, tista družbena večina, ki je skozi dve leti Janševega upravljanja z epidemijo trdila, da problem niso epidemiološki ukrepi kot taki, temveč njihovo politično izrabljanje, sooči z odgovornostjo, za katero je trdila, da jo želi prevzeti – in se pri tem vsebinsko opre na to, kar je ves čas želela, torej na jasna in nedvoumna priporočila.
Delo v skupini, ki se je v skladu z začrtanimi nalogami osredotočila zlasti na vprašanje uporabe mask, se je začelo obetavno. Kljub dejansko precej heterogeni sestavi smo se vsi člani, vsak z drugega konca, strinjali v dvojem. Prvič, da ne bo dovolj zgolj prijazna, spoštljiva in jasna komunikacija priporočil, temveč da je obenem nujna tudi podpora v materialni distribuciji – da bi populacija, ki je maske odmislila in se jih bržkone tudi fizično znebila, nanje spet sploh pomislila, ji morajo biti servirane na vseh mogočih koncih, zlasti na vseh tistih mestih, kjer so priporočene. In drugič, ko gre za uporabo mask, ne bo dovolj zgolj prazno pozivanje na solidarnost do ranljivih, temveč bo ključen ponovni priklic njihove smotrnosti – pri čemer se bo nujno opreti na tisto nekoč edino razmeroma nesporno ločnico med zaprtim prostorom, kjer je maska v principu smiselna in koristna, in odprtim prostorom, kjer zanjo v dobi, ko smo že pokopali idejo eliminacije, ni realne potrebe. Dokler se namreč gibljemo v sferi priporočil, je nujno minimalno mentalno sodelovanje vsakega posameznika – ki pa mora za to, da bi lahko s čim manj napora presojal o tem, kdaj je maska bolj in kdaj manj nujna, začeti pri maksimalno enostavni osnovi. Ko sem na odprtem, sem docela razbremenjen, ko sem v zaprtem prostoru, pomislim na masko. In jo, če nisem v praznem skladišču, vzamem kot resno opcijo.
Smernice, ki smo jih v delovni skupini za družbene in komunikacijske vidike po uskladitvi s še dvema delovnima skupinama že 20. julija posredovali Posvetovalni skupini,1 so bile v strnjeni obliki in v bistvenih poudarkih povzete tudi v avgusta objavljenih Strokovnih izhodiščih, matičnem dokumentu, ki bi mu, sklepam, morala slediti vsaka vlada, ki se je pred volitvami in po volitvah promovirala kot politika, ki v epidemiji posluša stroko:
»Pri spodbujanju k uporabi mask je nujno upoštevati kompleksno družbeno situacijo, ki se je oblikovala kot rezultat ukinitve obvezne uporabe mask v aprilu in maju 2022. Ker je bila ukinitev te obveznosti razumljena kot konec tovrstnih epidemioloških ukrepov, je za to situacijo značilna nizka pripravljenost ne le splošne populacije, temveč tudi posameznikov iz ranljivih skupin, da bi sledili ponovno priporočeni rabi mask v zaprtih javnih prostorih. Posledično je za uspeh priporočil nujna kombinacija 1) jasnih sporočil o koristih njihove uporabe (kot sredstva zaščite sebe in drugih; kot sredstva preprečitve potrebe po strožjih omejevalnih ukrepih; kot sredstva blaženja pritiska ne le na intenzivne enote, temveč na celoten zdravstveni sistem); 2) vizualne komunikacije na vhodih in izhodih v zaprte prostore (nalepke); in 3) novih načinov njihove distribucije (razdeljevanje mask na vhodih v javne stavbe, na postajališčih javnega prevoza, v testirnih centrih itd.).«2
Razlogi, da se nič od tega ni ali še ni zgodilo, so sicer različni. Nalepke, oblikovane v skladu s celostno grafično prenovo, ki jasno označujejo prostore, za katere je stroka presodila, da je v njih smotrno nositi masko, so po moji vednosti že pripravljene; a kdaj se bo zgodila distribucija, je vsekakor vprašanje za pristojno ministrstvo. Glede ostalega pa: pitaj boga. In če bo vlada morda trdila, da ta sporočila niso prišla do nje, svetujem skepso in pregled sklepa 1.5 s seje Posvetovalne skupine z dne 21. julija,3 kjer so bili predstavniki in predstavnice vlade med drugim pozvani tako k temu, naj se »v javnih nastopih izogibajo neprofesionalnemu komuniciranju o maskah, virusu in bolezni« (česar niso storili), kot k temu, da »seveda tudi z zgledom« spodbujajo uporabo mask iz solidarnosti in skrbi za skupnost (česar niso storili).
Pred seboj imamo politiko, ki stroko posluša na način, kot šef posluša sugestije svojega podrejenega: če so mu všeč, si jih prisvoji, če mu niso, jih odpravi kot nerelevantne.
Ignoranca smernic Posvetovalne skupine tudi na točkah, kjer je vzpostavljen eksplicitni formalni stik, morda ni jedro problema – k njemu še pridemo –, a to še ne pomeni, da je to ignoranco dopustno ignorirati. Lahko se preklamo o tem, kaj pomeni »poslušati« stroko, lahko se izgovarjamo na te in one dejavnike in na koncu pridemo do tega, da je za vodenje epidemije na koncu vendarle poklicana voljena oblast, ki ima pravico do proste presoje o tem, ali in kje se bo pokazala v maski – a spet: fraze, da bo vlada poslušala stroko, ki se je ne naveliča ponavljati ne premier ne minister za zdravje, si nisem izmislil ne jaz, ne člani delovne skupine, ne kolega Podjed in ne kolega Fafangel, temveč jo je kot svoj kredo razglasila prav ta oblast. In če smernice ignorira tudi takrat, ko se ohlapno dogovorjeno razmerje eksplicitno zariše in v formi črke opomni na dano zavezo, postane očitno, da imamo problem – da imamo pred seboj politiko, ki stroko posluša na način, kot šef posluša sugestije svojega podrejenega: če so mu všeč, si jih prisvoji, če mu niso, jih odpravi kot nerelevantne. Si stroka, če misliš tako, kot mislim sam, če misliš drugače, stroka postanem jaz.
Ključno pri vsem tem je naslednje: nepisani dogovor, da bo politika poslušala stroko, je stroka v nasprotju s politiko vzela izjemno, morda še preveč resno. To ni bila stroka, ki bi stališča oblikovala v vakuumu abstrakcije. Ker se je zavedala, ker smo se zavedali, da je v okvirih logike priporočil popolnoma nesmiselno sanjati o ukrepih, ki jih ta vlada definitivno ne bo hotela ali mogla implementirati, smo zavestno predlagali le tisti minimum, za katerega smo presodili, da ga vlada dejansko ne bi smela zavrniti. Naivno? Ja, a tudi tu iz inata, skorajda političnega inata. Stroka se je – in tu so moji prsti umazani – v tej navidezni empatiji do vlade, v gesti, ko je sama prisluhnila vladi, ki se je zavezala, da bo prisluhnila stroki, dejansko postavila na mesto, kamor je bila postavljena, v resnici nad vlado. Vzela si je tisto, na kar je oblast najbolj alergična, vzela si je pravico do presoje, kaj oblast mora sprejeti. Pa je bila do tega upravičena? Je to megalomanija stroke, ki se vtika v sfere, ki niso mišljene zanjo? Hja, pomislite: ko ste gledali Janšo in Hojsa in Kreka, ko ste, če ste, protestirali pred parlamentom, ko ste, če ste, na volitvah glasovali za stranke koalicije, ko ste si pri vsem tem zamišljali upravljanje epidemije, koga ste videli na čelu? Je bil to Robert Golob? Vprašanje. Je bil to Danijel Bešič Loredan? Pa ja. Je bil to Mario Fafangel? Zelo, zelo verjetno. Kdo torej je imel ne le strokovno, temveč politično legitimnost, da upravlja z epidemijo, ki naj jo, če spomnim na še eno frazo, upravlja epidemiolog? Človek, ki je pred volitvami kramljal s Potrčem? Ortoped s sumljivimi tendencami k privatizaciji zdravstva? Ali vendarle glavni slovenski epidemiolog?
Gesta prilastitve dodeljenega mesta pa je za svoj uspeh zahtevala dvoje. Na eni strani bi bilo nujno, da se posvetovalna skupina izrazito avtorizira. Njen vodja bi se moral, o tem ni dvoma, pojavljati za velikostni razred bolj pogosto. Njeni člani bi morali izkoristiti vsako priložnost, da se pojavijo v medijih – in s svojo stalno prisotnostjo in dostopnostjo preprečiti, da bi se novinarji po kvalificirana mnenja obračali na figure, ki so zaznamovale prejšnje obdobje. Provizorično bi se morali postaviti kot edina stroka, a ne iz napuha in ošabnosti, temveč zato, da v s skepso prežetem javnem prostoru stopijo na mesto subjekta, za katerega se predpostavlja, da ve. (Da novinarji in uredniki nekaterim strokovnjakom te kompetence ne bodo priznali niti v trenutkih, ko gre za skupno dobro, je pač druga zgodba – in ne pretirano različna od odnosa, ki ga do stroke goji vlada.) Stroka bi, skratka, morala narediti vse za to, da bi povsem konkretno zasičila prostor govora o epidemiji in vanj politiko pripustila le v res neizogibnih trenutkih. In več, če bi hotela sporočiti, da je maske v zaprtih prostorih dobro nositi, bi to z zgledom morala demonstrirati tudi sama – namesto da je novinarske konference organizirala na odprtem.
Na drugi strani je ta drža zahtevala specifično disciplino. Seveda, kompromisi z realnostjo, z dominantnim ljudskim prepričanjem in vlado so bili ves čas možni, zlasti v času, ko logika priporočil ni bila zgolj izbira, temveč tudi praktična nujnost, izhajajoča iz dejstva, da je bila novela Zakona o nalezljivih boleznih vse do 15. septembra zaradi referendumske zahteve majorja Trohe in druščine zadržana na Ustavnem sodišču – in z njo vsakršna možnost odloka, ki bi v javnih prostorih (denimo na javnem prevozu) zapovedal uporabo mask. Pa vendar, spuščanje v mehke kompromise je imelo svojo jasno mejo. Ko so bila namreč oblikovana priporočila o uporabi mask, so v principu zajemala vse zaprte javne prostore. Naj so bila priporočila še tako skromno upoštevana in naj je vlada naredila še tako malo, da bi uporabo mask v teh prostorih spodbudila, so vsi odgovorni vendarle morali pristati na splošni okvir. Priporočila je bilo dopustno ignorirati, a ni ga bilo javnega zaprtega prostora, ki bi ga bilo mogoče eksplicitno označiti kot prostor »brez mask«. Minimalni simbolni efekt priporočil je tako vztrajal – in z njim komaj opazno breme nejasnosti, ki ga na svoji hrbtni strani proizvaja ideja svobodne individualne presoje. Lahko se, drži, kadarkoli odločim, da maske ne bom nosil, a če sem oblast, ne morem odločiti, da se je odločitvi mogoče v celoti izogniti. In če je stroka hotela ohraniti svoj minimalni primat, je morala paziti, da ta blokada ostane.
Ko sem tako nekje sredi avgusta imel priložnost vpogleda v osnutek Strokovnih izhodišč, sem na eni strani sicer podal vrsto kritik, ki bi v nekem drugem univerzumu še bile bistvene, a so bile v tistem času že bolj ali manj zamujene. Imel sem pridržke do osnovne pretirano pasivne logike, do strukturne zamude ukrepanja, ki kot da še ni slišala za nelinearnost kompleksnega sistema; imel sem pridržke do skušnjav, da se solidarnost do ranljivih skupin razreši z njihovim »prostovoljnim« umikom iz družbenega življenja; opozarjal sem na dejstvo, da je v scenarijih množično cepljenje načrtovano precej prepozno. Pa vendar, to strogo vzeto niso bile pristojnosti naše delovne skupine – zato sem svojo energijo primarno usmeril v opozorilo, da se med zaprte javne prostore, v katerih je priporočena uporaba mask, uvrsti tudi delovne organizacije in vzgojno-izobraževalne zavode. Kar zadeva prve, je to absolutno samoumevno in o tem ne bi smelo biti razprave, kar zadeve druge, je v prvi vrsti šlo za slutnjo, da se bo v politiki formirala spontana interpretacija, da so šole uporabe mask razbremenjene, zlasti ob tem, da sta bila kot ukrepa eksplicitno predvidena prezračevanje in prostovoljno samotestiranje. To slutnjo sem več kot jasno izrazil in pozval k eksplicitnemu vpisu tudi teh prostorov med priporočila – a zgodilo se je ravno nasprotno. V končni različici dokumenta so bili vzgojno-izobraževalni zavodi sicer eksplicitno navedeni, toda eksplicitno navedeni kot izjema.
Ob tej potezi, milo rečeno, nisem ravno praznoval, a sem se po posvetu s člani skupine vendarle odločil za še en poskus in oblikoval predlog dopolnila, ki bi v skladu z bazično naravnanostjo naše delovne skupine pojasnil premalo definirano in za manipulacije dovzetno dikcijo:
»Področje vzgoje in izobraževanja je kot posebej občutljivo določeno kot izjema glede na splošno dinamiko ukrepov priporočene in/ali nujne uporabe zaščitnih mask, kot je opredeljena v Strokovnih izhodiščih. Status izjeme pa ne implicira vnaprejšnje odločitve, da ukrep nošenja mask v vzgojno-izobraževalnih zavodih ne pride v poštev, temveč le potrebo po posebni obravnavi tega vprašanja, ki zahteva večji angažma odločevalcev (vlade, parlamenta in političnih strank). V tej luči odločevalce pozivamo, da vzporedno v sodelovanju s stroko izvajajo vse potrebne aktivnosti za odpravo neutemeljenih družbenih predsodkov o škodljivosti nošnje mask pri otrocih in mladih ter se sami izogibajo kategoričnim sodbam o družbeni nesprejemljivosti tega ukrepa, zlasti ob dejstvu, da lahko uporaba mask v primeru večje eskalacije bistveno pripomore k preprečitvi ponovne vpeljave šolanja na daljavo. Osebna odločitev posameznikov, ki v vzgojno-izobraževalnih zavodih masko uporabljajo, je zato dobrodošla v vseh fazah epidemije, o določitvi in stopnjevanju splošnih ukrepov v tem segmentu pa odločevalci v komunikaciji s strokovno skupino presojajo sproti. Pri opredeljevanju odgovornosti morajo biti odločevalci pozorni na razlike med ravnmi vzgoje in izobraževanja. Visokošolski zavodi so pri tem spodbujeni, da odločitev o uporabi mask v izobraževalnem procesu sprejmejo po lastni presoji, z upoštevanjem znanstvenih dognanj o prenosu virusa in ob presoji učinka komplementarnih ukrepov (testiranja in prezračevanja, zlasti glede na obseg in kvaliteto vgrajenih prezračevalnih sistemov).«4
O tem, da sva že precej pred tem s kolegico Zarjo Muršič preostale člane opozorila na morebitno koristnost, da se v pripravo ukrepov v šolskih prostorih – tako glede testiranja in prezračevanja kot uporabe mask – aktivno vključimo tudi v naši skupini, nima smisla izgubljati besed. Zavedanje, da je oblikovanje ukrepov v šolstvu in delovnih organizacijah del splošne dinamike epidemije in njene družbene percepcije, je nedvomno obstajalo, a to je bilo žal premalo. Zamuda je bila ustvarjena, in s tempom, ki ga je bila zmožna Posvetovalna skupina, ni bilo več mogoče prehiteti posebnega entuziazma, s katerim se je prihajajočega šolskega leta lotila oblast. Minister Papič, ki je bil vse do tedaj skoraj neopazen, je dikcijo, ki je vzgojno-izobraževalne zavode razbremenila priporočene uporabe mask, pograbil z vsemi štirimi. Končno je lahko oznanil, da v šolsko leto »vstopamo mirno, pouk se bo izvajal v šoli, otroci in zaposleni ne bodo nosili zaščitnih mask«5.
Inkorporacija covida v družbo je, jasno, v praksi izvedljiva le kot obratni proces, kot proces ekskomunikacije, izobčenja s sredstvi diskurza, v katerem je družbeni redukcionizem pandemije našel svojo ultimativno obliko.
Vlada, ki je lahkotno ignorirala večino priporočil in smernic stroke, je ta en sam samcat ponesrečen stavek v Strokovnih izhodiščih sprejela kot dar in odrešitev – in ne brez razloga. Naposled se je vendarle odprl prostor, v katerem je spontano marginalizacijo mask nadomestilo pozitivno določeno sporočilo osvoboditve. Ki pa, jasno, in v tem je drobna sprevrženost deklarativne skrbi za otroke, ni hotelo ostati zamejeno na šolski prostor, temveč je bilo uporabljeno za splošno promocijo družbenega slovesa od mask. Le kdo, če ne šola, le kdo, če ne naši mladi, le kdo, če ne mi, ki imamo srce zanje, lahko v svet ponesemo nauk: maske so bile, mask ni več in mask ne bo. In ni naključje, da so se po tem prelomnem trenutku vlada in nasploh vsi koalicijski partnerji docela sprostili, v prvi vrsti minister za zdravje, ki je končno prevzel žezlo idejnega, nadstrokovnega upravljanja z epidemijo – s sloganom odprte družbe, življenjem s covidom in njegovo inkorporacijo v družbo.6
Inkorporacija covida v družbo pa je, jasno, v praksi izvedljiva le kot obratni proces, kot proces ekskomunikacije, izobčenja s sredstvi diskurza, v katerem je družbeni redukcionizem pandemije našel svojo ultimativno obliko. V fizični realnosti je covid resnično že popolnoma inkorporiran, virus je bil v družbo dokončno sprejet in se v njej sijajno počuti in se razvija. A da bi si oči zameglili pred realnimi učinki, da bi proizvedli slepoto za nadaljnje neposredne smrti, za nadaljnje hospitalizacije, za nadaljnje intubirane paciente, za vse serijske okužbe, za še vedno napol priznani dolgi covid z vsemi njegovimi oblikami in za učinke, ki se bodo morda še pokazali, pa tudi za morebitne nove različice in nove viruse, ki jih bo družba po vzpostavljenem modelu najprej dobrohotno sprejela in se bo za kakršen koli preskok v urgentno ukrepanje najprej morala docela zlomiti – za vse to je nujna ekskomunikacija vseh tistih, ki s covidom nočejo ali ne morejo živeti, vseh tistih torej, ki se bodo še eno zimo »prostovoljno« izmikali družbenim aktivnostim, če ne bodo želeli tvegati resnih zapletov zase in za bližnje. Da bi zaživeli s covidom in covid z nami, je nujna ekskomunikacija vseh sporočil, ki najedajo spokoj »pozitivne« komunikacije – od pozivov k cepljenju do projektov vgradnje prezračevalnih sistemov –, v prvi vrsti pa faktični in diskurzivni izbris maske kot osrednje insignije pandemije.
Morda ni najbolj očitno in morda nikoli ne bo, a ta vlada je že davno ekskomunicirala tudi formalno postavljeno stroko. Razplet, ki je bil skoraj neizogiben, je zdaj dokončno realiziran – in realiziran je s presežkom neuspeha. Priporočila, za katera smo upali, da bodo kljub nasprotnim tendencam upoštevana vsaj minimalno, so z vsakim dnem upoštevana še manj. Zato sem se konec septembra vendarle odločil, da se iz delovne skupine brez najmanjše zamere do sodelavcev in v želji, da še ostanem konstruktiven, uradno ekskomuniciram.
—
1 Strokovno mnenje o uporabi mask, 20. 7. 2022
2 Strokovna izhodišča, str. 17-18
3 Zapisnik seje Posvetovalne skupine, 21. 7. 2022
4 Odziv na Strokovna izhodišča, 23. 8. 2022
5 V novo leto mirno, brez šolskih mask in dobro pripravljeni, gov.si, 24. 8. 2022
6 Za analizo ministrovega govora na dogodku ob 100 dneh vlade Roberta Goloba glej Twitter zapis, 13. 9. 2022
