Pandemija, povezana s koronavirusom SARS-CoV-2, je »kriza« oziroma »apokalipsa« v izvornem pomenu teh samostalnikov. V stari grščini, od koder izvirata, besedi pomenita »ločevanje« in »od-kritje«. »Krizni« čas je za grško antiko tisti čas, v katerem se stvari odločijo v smislu odbiranja in presojanja. Isti koren kot v besedi »kriza« zato najdemo tudi v pojmu »kritično mišljenje«, ki naj bi bilo tisto mišljenje, ki nam pomaga razsodno pretresati. Na podoben način je »apokalipsa« čas razkritja (»apo« pomeni »od«, »kaliptein« pa »pokriti«), čas, ko pridejo na dan stvari, ki so morda v vsakdanu zakrite. Če je pandemija novega koronavirusa pomagala razkriti dejansko globalno povezanost sveta, nas opomniti na izjemno zapletene in vsej tehnologiji navkljub relativno krhke niti infrastrukture sodobnega življenja ter nas obenem spomnila na to, kako pomembno je preživljanje časa s sorodniki in prijatelji ter kako nepomembno je morda kaj drugega, potem je bila tako apokaliptični kot tudi krizni dogodek.

Razkrilo se je marsikaj, tudi to, da šola staršem odvzame veliko frustracij.

Poleg sistema javnega zdravstva, financ, ideologije vladajočih političnih opcij, pomembnosti živilskih trgovin in medosebnih stikov ter nekaterih temeljnih svoboščin, recimo pravice do neoviranega gibanja, se je pandemija koronavirusa za posebej kritično in apokaliptično izkazala v šolstvu. Ko so se zaprli vzgojno-izobraževalni zavodi, so namreč vrtčevski otroci, učenci, dijaki in študentje – skupaj z vzgojitelji, učitelji in predavatelji – ostali doma. Marsikateri starš je verjetno šele takrat začutil, da poklic učitelja nima zgolj privilegija »dolgih počitnic«, pač pa hkrati tudi pomembno poslanstvo, ki zahteva veliko mero strokovnosti in potrpežljivosti. Na dan je skratka prišla vloga, ki jo v naših življenjih igra šola. Vsakdanu, ki ima po prepričanju nekaterih pomembnejših filozofov dvajsetega stoletja – recimo v analizah Martina Heideggerja – to posebnost, da prikriva in prekriva bit, je ta kriza vsaj deloma uspela iztrgati vzgojno-izobraževalni sistem in pokazati na njegovo kompleksno funkcijo v sodobni družbi. Razkrilo se je marsikaj, tudi to, da šola staršem odvzame veliko frustracij, kar lahko jasno vidimo v viralnem posnetku izraelske mame, ki duševno razpada pod pritiskom obvez in se hkrati boji apokaliptičnega razgaljenja nevednosti odraslih: »Zdaj bodo naši otroci odkrili, kako smo neumni. To ni prav. Res ne.«

Vzgoja in brezdelje v času koronakrize

Vzgojno-izobraževalni sistem je danes prežet s takšnimi in drugačnimi učnimi izidi in kompetencami. Večina ljudi je prepričanih, da šola služi primarno temu, da posameznice in posameznike pripravi za trg dela. V enem osrednjih preglednih dokumentov o edukaciji na Slovenskem z naslovom Vzgoja in izobraževanje v Republiki Sloveniji 2018/19 lahko tako na strani 21 preberemo, da je že cilj osnovnošolskega izobraževanja »razvijanje podjetnosti ter inovativnosti in ustvarjalnosti.« Če je predšolska vzgoja še neobvezna in namenjena predvsem spodbujanju celovitega razvoja otrokove osebnosti, pa se vzgojno-izobraževalni cilji že na osnovnošolski ravni specificirajo do te mere, da poskušajo spodbujati vnovčljive osebnostne lastnosti, kar pa nas lahko pripelje do tega, da se izobraženost začne zamenjevati s poklicno usposobljenostjo. Takšna preinterpretacija vzgojno-izobraževalnih ciljev namreč zakrije dejstvo, da je bila osnovna šola koncipirana predvsem kot tista ustanova, ki posameznicam in posameznikom nudi razvijanje njihovih potencialov, ki jim omogoča osebnostno rast in doseganje človečnosti.

Na to, da ima »e-dukacija« oziroma »izobrazba« prav to vlogo v človekovem življenju, nas znova opozarja etimologija besede. »Edukacija« namreč prihaja iz latinskega predloga »iz« in glagola »voditi« ter tako predstavlja nekaj, kar iz nas »nekaj naredi«, medtem ko je slovenski samostalnik »izobrazba« v tem še bolj poveden, saj nam govori, da nas iz-obrazba pravzaprav izoblikuje, da nam tako rekoč dá obraz. Tudi ideja, ki tiči za zgodovino besede »šola«, nam pove nekaj sorodnega, saj izvira iz starogrškega samostalnika, ki pomeni »brezdelje« oziroma »prosti čas«. V nasprotju z idejo, da je cilj šole izoblikovanje dobrega delavca in podanika oziroma državljana, je antični humanistični ideal tako meril predvsem na vzgojo za brezdelje, saj je slednje tisti obveznega dela prosti čas, v katerem se imamo možnost izpopolniti v svoji človečnosti, čas, ko se lahko samouresničimo in dosežemo to, kar je Aristotel imel za telos oziroma smoter človekovega bivanja – srečnost. Šola v tem pogledu tako nima primarnega namena usposobiti človeka za delo, saj je to cilj praktičnega poklicnega usposabljanja. Kot nam torej pove beseda sama, je šola tukaj prej zato, da nam ponudi človeka vredne vsebine, s katerimi se lahko izpopolnimo v našem najosnovnejšem poslanstvu: biti človek. Jan Amos Komensky, oče moderne ideje osnovne šole, v svoji Veliki didaktiki zato pravi, da je »Vsem torej, ki so se rodili kot ljudje … pouk neogibno potreben.« Izobrazba tako postane pravica posameznic in posameznikov ter dolžnost države do njih, saj je to, kar nas naredi ljudi.

Študentje, ki so ostali doma, so imeli priložnost opaziti, da namen fakultet ni zgolj p(r)odajanje kompetenc, pač pa tudi ustvarjanje zanimivega učnega okolja, kjer lahko pridobimo številna znanja, ki nam pomagajo biti ne samo boljši zaposleni, ampak tudi boljši človek.

A če smo komu pred karanteno rekli, da hodimo v šolo zato, da se naučimo kvalitetno preživljati prosti čas, je zastrigel z ušesi, saj naj bi tja zahajali predvsem zato, da bi dobili zanimivo in dobro plačano službo. Toda ravno koronakriza je vsaj nekoliko načela in najedla to, če že ne v celoti, pa vsaj deloma, neupravičeno prepričanje. Ravno dejstvo, da so starši v karanteni ostali sami doma s svojimi otroki z obilico prostega časa, je ponudilo priložnost doumetja šole kot nečesa, kar nas uči kakovostno preživljati brezdelje. Namesto, da bi čas potratili z brskanjem po spletu ali igranjem igric, se raje naučimo spoznavati naravo in družbo. Namesto, da bi se dolgočasili pred tevejem, se lahko načrtno in vodeno gibamo ter preživljamo čas na prostem. Skratka, šola nam na kakovosten način zapolni urnik. Tudi univerza v tem oziru ni izjema. Študentje, ki so ostali doma, so tako imeli priložnost opaziti, da namen fakultet ni zgolj p(r)odajanje kompetenc, pač pa tudi ustvarjanje zanimivega učnega okolja, kjer lahko pridobimo številna znanja, ki nam pomagajo biti ne samo boljši zaposleni, ampak tudi boljši človek. Odkrili so lahko, da so predavanja v resnici privilegij in da je pravzaprav bolje iti na faks kot ležati v postelji in se dolgočasiti. Najbrž pa so številni tudi začeli močno pogrešati študentsko življenje, posebno zvrst kulture, ki je neločljivo povezana s »šolo« in ki je bila od nekdaj transgresivno gojišče novih idej, na kar kot bistven element univerzitetne izobrazbe opozarja tudi Giorgio Agamben v Requiemu za študente, enem svojih nedavnih tekstov, posvečenemu refleksiji ukrepov v visokem šolstvu zaradi korone.

Ideja vzgoje za brezdelje in učenja kvalitetnega preživljanja prostega časa v smislu posamezničine ali posameznikove samouresničitve je sicer ključnega pomena v družbah, ki temeljijo na potrošništvu kot tistem ekonomskem sistemu, ki ga ravno poganja naša želja po samouresničenju. Proizvodi in blago, ki ga kupujemo, namreč ni namenjeno zgolj našemu preživetju, ampak skuša postati del naše identitete. Osnovna značilnost zrelega kapitalizma je, da nam za samouresničitev ponuja potrošniške dobrine, oziroma da so produkti zasnovani tako, da nas poskušajo prepričati, da bomo skozi njihov nakup korak bliže samoizpolnitvi. Namesto da se torej osredotočamo na vlogo šole kot proizvajalke dobrih delavcev, bi se morali fokusirati na šolo kot proizvajalko slabih potrošnikov. Pomemben del ideje vzgoje za brezdelje je tako ozaveščanje državljank in državljanov, da ne nasedajo različnim marketinškim strategijam, izdelkom in plačljivim storitvam ter doživetjem, ki jih skušajo prepričati, da bodo ravno skozi njih dosegli svojo samouresničitev. Seveda pa je jasno, da se v tej točki začnejo bíti močni ideološki boji znotraj šolskega polja, kajti šola ni zgolj nevtralni prostor, pač pa tudi – če naj si sposodim Althusserjev pojem – ideološki aparat države.

Sklenimo, da prva lekcija karantenodukacije o vzgoji in izobraževanju ljudem ponuja uvid v to, kar je že v humanistični tradiciji bil pomemben element edukacije, namreč učenje kvalitetnega preživljanja brezdelja, ponujanje ustreznih načinov samorealizacije.

Cepivo za bolezen postresnice in zdravilo za negotovost

Druga lekcija, ki nam jo je ponudil nesrečni izbruh bolezni COVID-19, je povezana z vlogo izobrazbe v sklopu našega dojemanja pojava pandemije in vzrokov zanj. V anketi o vzrokih za nastanek koronavirusa, ki jo omenja časopis Večer, se je tako izkazalo, da kar šestintrideset odstotkov Slovencev verjame teorijam zarote, med katerimi » … ima še največ podpore tista, da je virus nastal v laboratoriju, da bi uničili kitajsko gospodarstvo. Ta teorija ima največ podpornikov v starostnih skupinah do 45 let. Da je virus nastal spontano, so najbolj prepričani upokojenci in tisti z univerzitetno izobrazbo.« Zdi se, da ta rezultat ni naključen, kajti tudi druge raziskave poročajo o pomembni korelaciji med izobrazbo in verjetjem teorijam zarote. Ena psihološka študija tako poudarja, da so povezave med izobrazbo in zavračanjem teorij zarot večplastne, a vendarle identificira tri glavne elemente izobrazbe, ki ljudem pomagajo zavrniti to, kar Boris Vezjak imenuje konspiracizem: kognitivna kompleksnost, zvečan občutek nadzora in dobra samopodoba. Povedano poenostavljeno lahko rečemo, da nam izobrazba nudi cepivo za viruse različnih zarot, od Google chemtrails in ravne zemlje do zanikanja podnebnih sprememb in SARS-CoV-2. Protitelesa za te viruse, ki nam jih ponudi izobrazba, so višji epistemski standardi verjetja določenim prepričanjem, torej zahteve po dokazih, objektivnosti, nepristranskosti, sklepanja po analogijah, razumevanje predpostavk trditev in kontekstov njihovih ozadij. To so pravzaprav tudi sestavni deli najboljših vakcin za bolezen postresnice, ki jih imamo.

Izobrazba nam pomaga vzpostaviti ustreznejši odnos z neprijetnimi pojavi kakršna je pandemija tako na osebni kot na družbeni ravni.

Toda ne le, da moramo sprejeti samo kompleksnost sveta – tudi z negotovostjo in naključnostjo naše eksistence se moramo sprijazniti. V svojem nedavnem knjižnem eseju Karantenozofija sem skušal pokazati, da je eden od vzrokov verjetja teorijam zarote preprosto ohranjanje občutka, da je svet še vseeno pod nadzorom. Če namreč verjamemo, da je koronavirus nastal v laboratoriju, hkrati verjamemo, da ima vsaj nekdo stvari pod nadzorom. Trdim, da je gojiti to misel lažje kot se sprijazniti z dejstvom, da je prišlo do naključne mutacije, ki lahko na kolena spravi ves svet. Še drugače: tisti, ki verjame v teorije zarote, je podoben nekomu, ki misli, da je človeštvo na ladji, ki jo zlobni kapitan usmerja v ledeno goro. Toda ta misel, pa naj bo še tako zlovešča, je dejansko lahko tolažba pred neko drugo, še hujšo resnico: da namreč kapitana sploh ni in da med ledenimi gorami plujemo brez nadzora. Teorija zarote tako ohranja idejo, da ima nekdo – pa čeprav je morda zloben – stvari pod nadzorom, s čimer pa ohranja upanje, da je vsaj načeloma možno suniti kapitana, pograbiti krmilo in prevzeti nadzor. Teorija zarote se tako izkaže za tolažbo pred dejstvom naključnosti in negotovosti našega bivanja. Deloma je to verjetje zarotam tudi posledica našega neučakanega hlastanja za smislom, pa četudi napačnim: raje, kot da bi priznali kompleksnost in tudi nepravičnost, negujemo to, čemur pravim »hotena nevednost« in postuliramo različne vzroke, ki poenostavijo in priredijo pojave na način, da se skladajo s hipotezami urejenega in pravičnega sveta. Izobrazba kot obramba pred iskanjem instant smisla mora tako zraven zgoraj omenjenih »protiteles« zajemati še sprijaznjenje s temeljno negotovostjo in naključnostjo življenja. To pa lahko znova povežemo z idejo vzgoje za samouresničenje, in sicer v smislu, da naše iskanje smisla ne sme biti prehitro in da nas nauči najti razloge za smotrnost naših življenj kljub njihovemu manku smisla.

Druga lekcija karantenodukacije o vzgoji in izobraževanju je, da nam izobrazba pomaga vzpostaviti ustreznejši odnos z neprijetnimi pojavi kakršna je pandemija tako na osebni kot na družbeni ravni. Je praktično edino cepivo proti postresničnim teorijam zarote, ki so s tem, ko lažno opozarjajo na manipulacijo, lahko na paradoksen način ravno same njeno glavno orodje.

Med dostopnostjo in trajnostnostjo ter igrifikacijo in komercializacijo učenja

Gotovo je v sklopu izobraževalne problematike ena večji sprememb, ki jih je povzročila koronakriza, masovno uvajanje učenja in poučevanja na daljavo. Če kateri od predavateljev pred pandemijo novega koronavirusa (še) ni poznal spletnih aplikacij kot sta Zoom in e-učilnica, se je z njimi dodobra seznanil prav v zadnji tretjini šolskega oziroma študijskega leta. Poučevanje se je skibernetiziralo in predavatelji smo morali najti tudi nove načine netenja vneme za učenje, denimo z razvojem novih, digitalnih didaktičnih pripomočkov kakršni so denimo kvizi. Hkrati so se predavanja odprla širši javnosti in zdaj so jih lahko poslušali tudi tisti, ki se sicer ne bi mogli udeležiti lekcije v predavalnici, bodisi da niso imeli možnosti biti fizično prisotni bodisi da je šlo za kak drug razlog. Konference so se lahko izvedle brez dragih kotizacij in udeležili so se jih lahko tudi tisti, ki nimajo na voljo bogatih sredstev za letalske karte, hotele in dnevnice, postale pa so dostopne tudi širši javnosti. Obenem učenje na daljavo ne zahteva prevoza na delovno mesto, kar je – tako kot koronakriza nasploh – prav gotovo dobro za okolje in podnebje. Pozitivni učinki pandemije novega koronavirusa na učenje in poučevanje so torej večja dostopnost, razvoj novih didaktičnih pripomočkov in zmanjšanje onesnaženja.

Gotovo se bo izkazalo, da je delo od doma za univerze veliko manj finančno obremenjujoče, saj ne odpade le povračilo stroškov prihoda na delo, pač pa tudi najemanje in vzdrževanje prostorov, od čiščenja do kurjave.

So pa seveda tudi negativni stranski učinki karantene na vzgojo in izobraževanje. Na osnovnošolski ravni učitelji poročajo o zelo različnih znanjih učencev, ki so posledica tega, koliko njihovi starši zmorejo in znajo delati z njimi. Odsotnost učencev iz šolskih klopi tako šoli onemogoča opravljati eno pomembnejših funkcij, in sicer zmanjševanje socialnih razlik, ki so posledica demografije. Druga, s tem deloma povezana težava, je manko socializacije, ki se pozna tako na zgodnejših ravneh vzgoje in izobraževanja, kot tudi na univerzitetni ravni, kjer je prišlo do upada gojenja študentske kulture zaradi zapiranja različnih alternativnih klubov. Preti tudi, da bodo predavatelji primorani digitalizirati svoje učne vsebine, pa čeprav bo to škodilo kakovosti izvedbe njihovih predmetov. Gotovo se bo izkazalo, da je delo od doma za univerze veliko manj finančno obremenjujoče, saj ne odpade le povračilo stroškov prihoda na delo, pač pa tudi najemanje in vzdrževanje prostorov, od čiščenja do kurjave. Bati se je, da bo učenje torej postalo še bolj skomercializirano in da bo ponekod učitelj oziroma predavatelj celo nadomeščen z algoritmi, ki ne potrebujejo zdravstvenega in pokojninskega zavarovanja ter delajo brez ugovorov. Težnja je, da bodo tudi univerzitetno izobraževanje prevzeli ajtijevci in komercialisti, medtem ko bo učiteljski poklic postal obsoleten. Morda bodo v prihodnosti lahko obstajale univerze z zgolj petnajst zaposlenimi, sedmimi računalničarji, tremi didaktiki, tremi delavci v projektni pisarni in dvema delavcema v administraciji, medtem ko se bo za piljenje posameznih algoritmov s pomočjo avtorskih pogodb najelo »zunanje« kadre (pri čemer pa seveda moramo imeti v mislih, da so ti zunanji kadri kot strokovnjaki zmožni priskočiti na pomoč le, če še obstajajo tradicionalne univerze in raziskovalne ustanove; ko jih enkrat več ne bo, tudi takšnih strokovnjakov več ne bo; to pomeni, da lahko ustanove, ki temeljijo na najemanju zunanjih učiteljev funkcionirajo le kot neke vrste privesek tradicionalnega sistema). Učne vsebine bodo zaradi tega gotovo še bolj prisiljene v tekmovanje z ostalimi medijskimi vsebinami kot so popularne in zabavne oddaje, da bi pritegnile pozornost potrošnikov. Gotovo lahko s pojavom spletišč kot je Duolingo govorimo o igrifikaciji učenja, o procesu približevanja učenja igranju videoigric. Koronakriza kot »kriza« v na začetku opisanem izvornem pomenu te besede je potemtakem res tudi »od-brala« pozitivno od negativnega v smislu novih trendov učenja in poučevanja in med slabe plati lahko gotovo prištevamo probleme, kot so poglabljanje socialnih razlik, manko socializacije in upad živahnosti mladinske kulture, pritisk po igrifikaciji in komercializaciji učenja in poučevanja.

*

Tri glavne lekcije, ki nam jih ponuja koronakriza za vzgojo in izobraževanje, so torej povezane z dojemanjem vloge šole kot vzgajanja za brezdelje, pomembnostjo izobrazbe za ustrezno razumevanje pojavov in preprečevanje manipulacije s pomočjo teorij zarot in pa s prihodnostjo digitaliziranega učenja in poučevanja, ki hkrati prinaša večje možnosti in manjši okoljski odtis, a tudi manj socializacije in manj osebnih stikov med učitelji in učečimi se, kar ne bo le transformiralo učnih oblik, pač pa brez skrbnega upravljanja sprožilo še bolj divjo komercializacijo učenja.